Avtor

Katarina Marinčič

slovenska pisateljica, 1968

Katarina Marinčič je slovenskim bralcem dobro znana, saj je doslej objavila že tri romane, Tereza (1989), Rožni vrt (1992) in Prikrita harmonija (2001), ter zbirko novel O treh (2005). Za roman Prikrita harmonija je prejela nagrado Kresnik (2002), za zbirko O treh pa Dnevnikovo fabulo (2007). Roman Po njihovih besedah ji je leta 2015 prinesel nominacijo za kresnika in nagrado Kritiško sito.
Tudi pisateljičin drugi – ali vzporedni – poklic je povezan z literaturo. Na Filozofski fakulteti v Ljubljani, kjer je doktorirala z disertacijo o opusu Honoréja de Balzaca, poučuje francosko književnost 18. in 19. stoletja.

_______

Intervjuji:

Tanja Petrič: »Ne zdi se mi pomembno, da sem všeč vsem«, Pogledi, 13. 5. 2015

Alenka Vesenjak: »Moj pogled na svet se je obrnil v bistveno bolj humorno smer«, STA, 21. 4. 2015

Maša Ogrizek: »Koščke svojih doživetij posojam vsem svojim junakom, ne le v tej knjigi.«, Bukla, 4. 2. 2015

Knjige

na vrh strani

Po njihovih besedah »

Katarina Marinčič »

V romanu se (skozi optiko fiktivnega pisatelja) prepletajo tri zgodbe, ki izhajajo iz treh avtobiografskih zapisov: zgodba velikega arheologa (Heinrich Schliemann), zgodba pisca pustolovskih romanov (Karl May) ter v drugo polovico 20. stoletja postavljena zgodba šefa protiobveščevalne službe v »neimenovani deželi«. Osnovni vezni element med pripovedmi je pisateljev razmislek o lažnivosti oziroma resnicoljubnosti avtobiografij.
Pripoved o protiobveščevalcu je v prozi, posamezni deli arheologove zgodbe so v verzih (heksameter, elegični distih), zgodbo o Karlu Mayu spremljamo kot gledališko predstavo. Navdih za takšno mešanje žanrov so, vsaj v formalnem smislu, razsvetljenski romani (Diderot, Sterne). Delo se tako v okviru svetovne književnosti vpenja v tradicijo novodobnega romana, katerega začetek večina literarnih zgodovinarjev umešča na prelom 17. in 18. stoletja.

več »

Vaša košarica


Vaša košarica je prazna.