Avtorji

Colm Tóibín »

irski pisatelj, 1955

Colm Tóibín je eden najbolj uglednih in spoštovanih irskih sodobnih pisateljev. Doslej je objavil osem romanov, dve zbirki kratkih zgodb ter več kot desetih esejističnih knjig in literarnokritičnih študij, v katerih se loteva velikanov irske in svetovne literature, uredil pa je tudi več izborov irske sodobne fikcije. Trenutno je gostujoči profesor humanistike na univerzi Columbia in profesor kreativnega pisanja na Manchestrski univerzi, kjer je nadomestil Martina Amisa.
Tóibín slovi kot izjemen stilist in navadno pravi, da piše iz tišine. Ni ljubitelj zgodb in se ne opredeljuje kot pripovedovalec zgodb, veliko bolj ga zanima ustvarjanje posebnega vzdušja, kar je očitno iz vseh njegovih romanov.

več »

Agata Tuszyńska »

poljska pisateljica, pesnica in publicistka, 1957

Agata Tuszyńska se je rodila v Varšavi. Diplomirala je iz zgodovine gledališča na varšavski akademiji za gledališče, doktorirala pa iz humanističnih znanosti na Inštitutu za umetnost Poljske akademije znanosti. V letih 1987–92 je bila asistentka na Inštitutu za literarne raziskave v Varšavi, v letih 1996–98 je predavala na Centru za novinarstvo v Varšavi, od leta 2001 pa umetnost reportaže in literarnega intervjuja na Univerzi v Varšavi. Od leta 2011 sodeluje z varšavskim Inštitutom za reportažo.
Doslej je objavila 19 knjižnih del, med drugim biografijo poljske igralke s preloma 19. in 20. stoletja Marie Wisnowske (Wisnowska, 1990), spomine poljske pisateljice in feministke Irene Krzywicke Izpovedi pohujševalke (Wyznania gorszycielki, 1992) in njeno biografijo Dolgo življenje pohujševalke: usoda in svet Irene Krzywicke (Długie życie gorszycielki. Losy i świat Ireny Krzywickiej, 1999), biografijo Singer: pokrajine spomina (Singer. Pejsaże pamięci, 1994), reportažo Nekaj portretov s Poljsko v ozadju: izraelske reportaže (Kilka portretów z Polską w tle. Reportaże izraelskie, 1993) in monografijo o Wieri Gran (Oskarżona: Wiera Gran, 2010).

več »

Ljudmila Ulicka »

ruska pisateljica, 1943

Ljudmila Jevgenjevna Ulicka se je rodila v judovski družini v Davlekanovu (Baškirija), kamor so se starši med vojno zatekli iz Moskve. Študirala je biologijo. Pozneje je na univerzi predavala genetiko, a je izgubila službo, ko so odkrili, da posoja svoj pisalni stroj avtorjem samizdata. Posvetila se je pisanju, najprej za radio in gledališče, nato je začela pisati novele.
Prva, Sonjica, je bila natisnjena leta 1992 v književni reviji Novi mir. Prevod v francoščino ji je leta 1996 prinesel nagrado Médicis za tujejezično delo. Pozneje je prejela še vrsto ruskih in mednarodnih nagrad, dvakrat je dobila najprestižnejšo rusko nagrado Velika knjiga.

več »

Sigrid Undset »

norveška pisateljica, 1882–1949

Sigrid Undset je v svojih zgodnjih delih pogosto osvetljevala vlogo, položaj in emancipacijo žensk v sodobni družbi in družini. Med temi besedili so njen prvi roman Gospa Marta Oulie pa Jenny (prev. 1932) in Pomlad (1974). Pozneje se je več posvečala obravnavanju konfliktov med norveško tradicijo in vdori modernosti v vsakdanje življenje, analizi evropske krize sodobnega časa in zgodovinskemu romanopisju. Med deli iz tega tematskega kroga imamo v slovenskem prevodu romane Kristina, Lavransova hči (1933), Olav, Audunov sin (1964) in Povest o Viga-Ljotu in Vigdis (1965).

več »

Fernando Vallejo »

mehiški pisatelj, 1942

Fernando Vallejo je v Kolumbiji rojeni pisatelj, filmski ustvarjalec in esejist, ki je od leta 2007 mehiški državljan in se je javno odrekel kolumbijskemu državljanstvu. Po študiju biologije se je v Italiji izobraževal o filmskem ustvarjanju, zaradi cenzure in težav pri filmskem delu v Kolumbiji pa je odšel v Mehiko, kjer je začel snemati filme (predvsem o nasilju v Kolumbiji) in pisati romane.
Prevladujoča tema njegovih romanov je njegovo življenje, piše večinoma v avtobiografskem slogu in v prvi osebi, tako da je meja med fikcijo in avtobiografskimi dejstvi večinoma nejasna.

več »

Aglaja Veteranyi »

švicarsko-romunska pisateljica, 1962–2002

Aglaja Veteranyi se je rodila v Bukarešti v družini cirkuških artistov, oče je bil klovn, mati akrobatka. Leta 1967 je družina pred revščino in Ceauşescujevim terorjem zbežala iz Romunije in po nekajletnem potovanju ter delu v cirkusih, kjer je Aglaja nastopala že od malih nog, leta 1977 dobila azil v Švici. Čeprav je govorila romunsko in špansko, je bila dolgo analfabetka, pisno se je zato začela izražati šele v nemščini, ki se je je naučila sama.

več »

Peter Vodopivec »

slovenski zgodovinar, 1946

Peter Vodopivec se je izpopolnjeval v Franciji in ZDA, bil je gostujoči profesor v Clevelandu, Celovcu, Gradcu in Budimpešti ter redni profesor za občo zgodovino 18. in 19. stoletja na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Do leta 2012 je bil znanstveni svetnik na Inštitutu za novejšo zgodovino v Ljubljani. Raziskuje predvsem zgodovino meščanstva, vlogo zgodovine in zgodovinopisja, francosko-slovenske stike, vprašanja politične, idejne, socialne, gospodarske in kulturne zgodovine.

več »

Franz Werfel »

nemški pripovednik, pesnik in dramatik, 1890–1945

Franz Werfel spada med vodilne prozaiste nemškega govornega prostora, za Rilkejem in Kafko pa je tretji najpomembnejši predstavnik nemško pišočih literatov iz Prage. Svojo umetniško pot je začel kot ekspresionistični lirik in dramatik, pozneje pa se je uveljavil zlasti s psihološko-realističnimi romani in novelami z zgodovinsko in religiozno-metafizično tematiko; njegovo prozo odlikuje mojstrska pripovedna tehnika.

več »

Tim Whitmarsh »

britanski profesor antične književnosti

Tim Whitmarsh je profesor antične književnosti na Oxfordski univerzi. Pri založbi Oxford University Press soureja ediciji Classics in Theory in Oxford Studies in Ancient Culture and Representation, je tudi konzultant pri znanstveni e-reviji Ancient Narrative. Občasno piše za The Times Literary Supplement, The London Review of Books in The Guardian. Največ se posveča grški književnosti in kulturi v rimskem obdobju, zadnje čase predvsem starogrškim romanom iz prvih štirih stoletij n. št.

več »

Johann Joachim Winckelmann »

nemški umetnostni zgodovinar, 1717–1768

Winckelmann je študiral teologijo in medicino ter se navduševal nad antiko. Z antičnimi avtorji se je seznanjal kot tajnik znamenite Bünauove knjižnice blizu Dresdna. Renta poljskega kralja in saškega elektorja Avgusta III. mu je omogočila bivanje v Rimu in raziskovanje antične umetnosti in situ. Izsledke svojih raziskovanj je predstavil v številnih delih, med katerimi Zgodovina umetnosti starega veka pomeni prelomnico v razvoju moderne arheologije in umetnostne zgodovine.

več »