Knjiga

Hotel Zagorje

Ivana Simić Bodrožić»

prevod: Maja Novak

naslovnica: Vesna Vidmar

format: 130 × 200

strani: 160

vezava: mehka, zavihi

izid: 2011

ISBN: 978-961-241-512-9

razprodano

Roman Hotel Zagorje (2010) je prvoosebna pripoved odraščajočega dekleta iz Vukovarja, ki po padcu mesta v vojni leta 1991 otroštvo in najstniška leta preživlja z mamo in starejšim bratom (oče je pogrešan) kot izgnanka v devet kvadratnih metrov veliki sobici v bivši politični šoli v Kumrovcu. Opis vojne in povojne kalvarije, ki je slovenskemu bralcu blizu tako v prostoru kot v času, odlikujeta zlasti dva elementa. Posredi je mladinski roman, ki s svojimi splošnimi mesti, kot so odraščanje, prva ljubezen, uporništvo, iskanje lastne identitete ipd., omogoča mlademu bralcu maksimalno identifikacijo z glavno junakinjo ter tako nevsiljivo pripravi teren za posredovanje svojega humanitarnega sporočila. Hkrati pa kljub strahotnosti dogodkov v vojni na tleh bivše Jugoslavije avtorica ne zapada v patetiko niti s prstom ne kaže na takega ali drugačnega krivca, temveč knjigo prežemajo blag humor, vitalnost in iskreno spoštovanje do slehernega, na videz še tako nepomembnega človeškega življenja.
V knjigi je objavljen ekskluzivni intervju z avtorico, narejen posebej za slovensko izdajo.

Slovensko izdajo je finančno podprla Javna agencija za knjigo RS.

_______

NAGRADA KIKLOP 2010

Zapisali so ...

na vrh strani

Da je Ivani Simić Bodrožić z zgodbo, ki jo obkroža vojna, uspelo prepričati tako laično kot strokovno javnost, ne preseneča. Na prvi pogled umetniško nemara že izrabljeno temo je razpela predvsem med vprašanji popolne oddaljenosti politike od resničnega življenja in izgnanskega vsakdanjika v nenormalnih razmerah, zoženih na devet kvadratnih metrov bivše politične šole v Kumrovcu.
Pisateljica, ki za svoj roman pravi, da je skoraj avtobiografski, je z mamo in sedem let starejšim bratom v Zagrebu na začetku vsem v napoto (vojni pregnanci so tisti, ki povzročajo gnečo na avtobusih, oni so tisti, ki postavajo med hitečimi meščani ter ne vedo, kaj bi s seboj), dokler jih s številnimi drugimi ne premestijo v sobico v Kumrovcu. Če začetno obdobje še določa upanje, da je oče preživel Vukovar ter da bratova pisma predsedniku države res imajo realnega naslovnika, čez leta nad njimi visita le še brezup in bes. Skozi otroške oči uspe pisateljici zelo natančno ujeti občutek, da je nekaj zelo zelo narobe, da se je njen prejšnji svet zrušil, toda da je tudi v začasnem vsa realnost z vsemi svojimi plusi in minusi. Prvoosebna pripovedovalka tako ni absolutna otroška žrtev, ob kateri se bralcu zgolj orosijo oči, ampak ostaja – pravi otrok, pozneje najstnica.
Življenje, ki ga opisuje, naseljujejo vrstniki in odrasli z vsemi človeškimi anomalijami, ki se zaradi izgnanstva znajdejo na popolni čistini. Zavist, zloba in pomiritveni občutek, da je nekdo še na slabšem kakor ti (recimo izgnanci iz BiH), se v Ivaninem svetu prepletajo z zaljubljenostjo, odkrivanjem seksualnosti, veliko skrbjo glede videza ter bdenjem ob sveči za preminulim Kurtom Cobainom.

Alenka Vesenjak, Polet, 16. 6. 2011

_______

V založbi Modrijan imajo bodisi zelo dobre hrvaške informatorje ali pa izjemen nos za kakovostne pisatelje, s potencialom, da postanejo nacionalne zvezde.
Tako so Hotel Zagorje Ivane Simić Bodrožić že tri mesece po prejemu najrelevantnejše hrvaške nagrade kiklop spravili na slovenske police. A ne gre za samo še enega izmed nagrajencev: za tem romanom se praši in bi se prašilo, četudi ne bi bilo prestižnega priznanja. Odgovor na vprašanje zakaj, je podoben tistemu v primeru Čefurjev raus! Gorana Vojnovića. Gre za knjigo, za katero smo samo čakali, kdo jo bo napisal: tema je vseprisotna, travmatična, aktualna, žgoča, njena obravnava pa pristna in enostavna, ne pa tudi plehka, tako da lahko knjigo bereta tako profesor kot branjevec na tržnici.
S Hotelom Zagorje smo namreč dobili prvo pričevanje o vojni, spisano iz perspektive otrok, ki so v njej odraščali. Je pripoved begunke iz Vukovarja, deklice, ki mladost preživlja v improviziranem begunskem hotelu pri Kumrovcu, stlačena na devet kvadratnih metrov, ki jih deli z mamo, bratom in vseprisotno mislijo na pogrešanega očeta. Toda Hotel Zagorje je daleč od še ene knjige o vojnem trpljenju. Je kraj, kjer se tragedija, tako kot je to ponavadi, meša z običajnim, banalnim, vsakdanjim, lepim, človeškim. So trenutki, ko je življenje »žur«, četudi si begunka in imaš depresivno mamo, saj si pač stara 15 let in je vse, kar si želiš, to, da bi bila grunger, poslušala Nirvano in se poljubljala s tistim fantom trpečega pogleda. Hotel Zagorje je grenko-sladko poročilo iz zmešanega, porušenega in precej nenormalega sveta, v katerem so se na novo učili, kako »normalno« živeti.

Iva Kosmos, Dnevnik, 18. 3. 2011