Knjiga

Reber

Carl Frode Tiller»

prevod: Jana Kocjan

naslovnica: Vesna Vidmar (ilustracija Jana Kocjan)

format: 130 × 200

strani: 248

vezava: mehka, zavihi

izid: 2012

ISBN: 978-961-241-658-4

V središču dogajanja romana Reber je mlad moški, ki se znajde v psihiatrični bolnišnici, kjer ga zdravnik prosi, da kot del terapije opiše svoje spomine na otroštvo in mladost. Na videz shizofreno pripovedovanje se počasi sestavlja v prvoosebno pripoved o otroku, ki je vsak dan priča prepirom med očetom alkoholikom in materjo s prekomerno telesno težo. Po tragediji, ki se zgodi doma, ga posvojijo krušni starši. Čeprav se razmere za nekaj časa izboljšajo, je otrok še zmeraj žrtev izzivanja in nasilja s strani sošolcev v šoli. Počasi zaide v slabo družbo, pusti šolo, predaja se alkoholu in nazadnje ga iz hiše vržejo še krušni starši. Propadlemu protagonistu se svet postopoma seseda in resnične dogodke prične mešati s svojimi strahovi, predvsem pa z željami po življenju, ki ga nikdar ni imel. Vse skupaj ga privede do tega, da kmalu tudi sam ne loči več med resničnostjo in lastnimi iluzijami.
Roman ni zgodba o tragičnem dogodku, ampak študija o človeku, o vzgoji in odraščanju v svetu tragike. Nikogar ne obsoja, prej opominja, da je za tragične dogodke v življenju nekega posameznika, pa četudi posredno, v veliki meri odgovorna tudi njegova okolica.

Prevod knjige je finančno podprla fundacija NORLA (Norwegian Literature Abroad).

Preberite odlomek

na vrh strani

Spet sem moral prekiniti s pisanjem. Therkildsen je potrkal na moja vrata in vstopil. Nekaj je hotel reči, ampak takoj ko je odprl usta, sem ga prekinil. Zavpil sem, ne ne. Ne zdaj, sem zavpil. Therkildsen je vprašal, ali nočem jesti. Ne, za vraga, sem zakričal. Slišal sem, da je nekaj zamomljal, ko je odhajal. Zdaj ne smem pasti iz forme. Zdaj ne smem nehati. Zdaj moram pisati naprej, moram se skloniti nad mizo in pisati naprej. Oče se je sklonil nad mater. Opozoril sem te, je rekel. Opozoril sem te, je še enkrat rekel. Šel je v dnevno sobo in sedel. Mati je ležala na tleh in stokala. Čez kratek čas se je pobrala na noge in se stokaje odvlekla v spalnico. Tekel sem v svojo sobo in za sabo zaprl vrata. Kmalu zatem je na vratih spet pozvonilo. Obsedel sem in strmel v ovnov telefon. Tresel sem se in trepetal, oven pa je blejal in blejal. Zdaj so mi bili na sledi. Zdaj so me iskali. Pod mojo kožo so žuželke praskale in trgale. Bezljale so navzgor po hrbtenici in čez trebuh in telefon je zvonil in zvonil. Ko je spet pozvonilo na vratih, je oče zarjul. Kdo, za vraga, je spet to, je rekel. Sedel sem na posteljo in špegal skozi okno. Zvonil je neki moški s svežnjem časopisov pod roko. Oče mu je rekel verski norec. Nogo mu je stisnil med vrata in okvir in mu rekel, naj se pobere. Oče je grdo zaklel, ko je norca nagnal. Šel je v dnevno sobo in spet sedel. Čez nekaj časa sem moral na stranišče. Šel sem iz sobe in se odtihotapil preko hodnika. Oče je sedel na kavču in buljil proti meni. Njegove oči so bile motne in ustnice so se mu svetile. Kolcalo se mu je. Vsake toliko se mu je telo med kolcanjem streslo v valovih. Ko sem prišel s stranišča, je ležal na kavču. Ko me je mati prišla iskat v sobo, je oče še zmeraj ležal. Materino oko je bilo veliko in modro kot sliva in zašepetala je, da greva na izlet do koče. Vprašal sem, zakaj bova zdaj hodila do koče, ampak ona je rekla zgolj, naj pohitim. Rekel sem, da nočem do koče. Mati mi je požugala s kazalcem. Rekla je, naj ne začnem s tem. Ponovil sem, da nočem do koče. Mati je zavzdihnila in za nekaj časa pogledala proč. Spet se je obrnila k meni. Po borovnice greva, je rekla. Jasno mi je bilo, da ne greva po borovnice, ampak rekel nisem nič. Teci ven in sedi v avto, je rekla mati. Samo po košare grem, je rekla. Mati je prišla ven z dvema košarama za borovnice.
Do koče sva z avtomobilom potrebovala dve uri. Takoj ko sva prišla, sva začela nabirati borovnice. Čez nekaj časa je mati šla v kočo in borovnice začela čistiti. Ko sem prišel v kočo, je sedela za mizico. Kaj če bi čez noč ostala tukaj? je vprašala. Spraševala je, kako se mi to zdi. Rekla je, da je prinesla sladkarije in vse to. Obstal sem in jo gledal. Oče je materi rekel črnuholjubka in zdaj se bosta oče in mati ločila. Zdaj bo mati skupaj s tem prekletim črnuhom. Ni šans, da bi živel z materjo in s tem prekletim črnuhom. Rekel sem, da bi rad nazaj domov. Mati me je nekaj časa gledala. Narejen nasmeh ji je izginil z obraza. Našobila je usta. Pihnila je skozi nos in zmajala z glavo. Tebi pa res ni nič všeč, je rekla. Ja ja, je rekla. Potem pač ne dobiš sladkarij, je rekla. Spet je začela čistiti borovnice. Čistila je s hitrimi in jeznimi gibi. Stal sem in si iz enega nohta čistil umazanijo. Premišljeval sem. Rekel sem, da lahko ostanem, če črnuha ne bo blizu. Mati me je pogledala. O čem pa govoriš? je vprašala. Nič nisem rekel. Mati me je nekaj časa gledala. Moj bog, je naenkrat rekla. A misliš, da imam kaj z njim, je rekla. Glasno se je nasmejala. Pa še kaj, je rekla. Ne ne ne, je rekla. Vse si narobe razumel, je rekla. Ko sem izvedel, da mati nima nič s črnuhom, sem si oddahnil. Rekel sem, da lahko prespiva v koči. V zadnjem času sem imel grozne sanje. Sanjalo se mi je o žuborečem ptičjem petju. Ptičje žvrgolenje se je zvijalo skozi zeleni brezov gozd. Ptice so sedele in žvižgale zgoraj v brezovih krošnjah, in ko sem se prebudil, sem bil premočen od znoja. Šel sem v kuhinjo in pristavil kavo. Ves dan sem sedel in pil kavo. Roke so se mi tresle in pesti podobna srčna mišica je ropotala kot star motor na čolnu. Vzel sem skodelico in sedel za pisalni stroj. Obsedel sem in se zastrmel v pisalni stroj. Dolgo sem sedel, ne da bi kaj napisal. Strmel in strmel sem v tipkovnico. Čez nekaj časa se je tipkovnica začela spreminjati v množico ljudi. Zmeraj več ljudi se je nabiralo. Iz vseh strani so prihajali in kmalu je spodaj mrgolelo ljudi. Bil sem voditelj, ki je z balkona opazoval svoje ljudi. Ljudje so bili samo majhne paličice. Niti enega nisem videl v obraz, ampak čutil sem, da me gledajo. Čez nekaj časa sem se zbral in začel sem ukazovati. Pisalni stroj je iztolkel sliko za sliko. Iz črk so nastajale besede in iz besed povedi. Več ur sem pisal brez prestanka. Ko sem pisal, sem bil v glavi svojega očeta. Ko sem pisal, sem bil svoj oče. Več ur sem sedel v njegovi glavi in kukal ven. Videl sem, kar je videl moj oče, in govoril sem, kar je govoril oče. Čez čas sem postajal vse bolj podoben svojemu očetu. Svojemu krušnemu očetu nisem bil niti najmanj podoben. Krušni oče ni skoraj nikoli pil alkohola. Medtem ko je moj oče ob božičnem kosilu izpraznil celo steklenico akvavita, je moj krušni oče naredil zgolj požirek. To bo dovolj za zdaj, je rekel. Zdaj bi se prilegla skodelica kave, je rekel. Pogledal je mojo krušno mater in vprašal, ali bi tudi ona kavo. Nasmehnil se je in obrvi privzdignil visoko na čelo. Krušna mati se mu je nasmehnila nazaj. Ne, hvala, je rekla. Ne smem pretiravati s kavo, je rekla. Pobožala se je po svojem nosečem trebuhu. A ne bi namesto tega pristavil vodo za čaj? je vprašala. Pobožala me je po laseh in vprašala, ali lahko greva v dnevno sobo. Rekla je, naj nama krušni oče postreže. Čas je, da postane malo koristen, je rekla. Ves dan je poležaval in se pretegoval na kavču, je rekla. Ob tem mi je nagajivo pomežiknila.

© Modrijan založba, d. o. o., 2012