Novica

Po dolgih desetletjih negotovosti danes ve, kdo je: Ingrid von Oelhafen – Erika Matko

11.11.2016

Vsako leto na pragu jeseni se v 1. osnovni šoli v Celju, kjer se je njihova trnova pot začela, srečajo nekdanji »ukradeni otroci«: danes ljudje v letih, ki se v okviru Društva taboriščnikov – ukradenih otrok trudijo, kot pravi njihov predsednik dr. Janez Žmavc, ohranjati zgodovinski spomin na genocid nad slovenskim narodom.
Kot otroke ujetih partizanov in sodelavcev odpora, ki so jih okupatorji deportirali v koncentracijska taborišča ali ustrelili, so jih (večinoma) poleti 1942 odtrgali od domačih in odpeljali najprej v prehodno taborišče Frohnleiten pri Gradcu, potem pa ocenili po rasnih kriterijih in premestili v različna taborišča po vsem rajhu ali v rejo k izbranim nemškim družinam. Mnogim so spremenili identiteto, njihova usoda sta bila ponemčenje in prevzgoja v vzorne pripadnike »večvredne rase«. Po koncu vojne so se nekateri vrnili, za drugimi se je izgubila vsaka sled. Danes je živih še okrog dvesto slovenskim družinam ukradenih otrok. Vsak od njih ima svojo zgodbo, vse so bile težke, nekatere bolj zapletene, druge manj; tisti, ki so bili ob odhodu nekoliko starejši, se marsičesa spomnijo, tisti, ki so jih odnesli kot dojenčke v košarah, spominov niso imeli. Izkušnja, ki je boleče zaznamovala vse, pa je bila izguba identitete – in marsikoga med njimi ne samo enkrat, saj je bila tudi vrnitev v domovino, ki je niso poznali, med ljudi, ki jim niso bili blizu in so govorili jezik, ki ga oni niso več znali, zelo travmatična. Najodmevnejša, tudi v svetovnem merilu, je bila zgodba Ivana Pirečnika, ki je doživela sodni epilog in bila navdih za mladinsko povest Antona Ingoliča Deček z dvema imenoma (prva izdaja 1955) ter za britanski film Razdvojeno srce (The Divided Heart, režija Charles Crighton, 1954). O tem mračnem poglavju slovenske zgodovine je bilo že marsikaj objavljenega; dokaj natančno ga je raziskal in popisal zgodovinar in kustos celjskega muzeja Stane Terčak v knjigi Ukradeni otroci (1962 in 1973), scenaristka in režiserka Maja Weiss je v sodelovanju z Društvom taboriščnikov ukradenih otrok leta 2014 o njem posnela dokumentarni film Banditenkinder – slovenskemu narodu ukradeni otroci, v Muzeju novejše zgodovine Celje je bila istega leta razstava s to tematiko.

Tem (in ne samo tem) pričevanjem se zdaj pridružuje osebna zgodba Ingrid von Oelhafen, knjiga Hitlerjevi pozabljeni otroci, napisana v sodelovanju z angleškim avtorjem dokumentarnih knjig in filmov Timom Tatom. Ingrid, takrat se je pisala Erika Matko, je bila ob ugrabitvi stara devet mesecev; da sta človeka, ki ju je imela za starša, v resnici njena rejnika, je po naključju izvedela pri enajstih letih, da ni nemškega rodu, pri petnajstih; kdo je in od kod, kako in zakaj se je znašla, kjer se je, ter srhljivo ozadje svoje zapletene usode pa je mukoma odkrivala naslednjih petinštirideset let. Sestavljanka se je počasi dopolnjevala, sem in tja se še vedno pritakne kak košček – od leta 2003, ko je prvič prišla v Slovenijo, predvsem ob pomoči novonajdenih sorodnikov (bližnjih sicer ni bilo več med živimi) in članov Društva taboriščnikov – ukradenih otrok. Po dolgih desetletjih negotovosti Ingrid danes ve, kdo je. Doma je v Osnabrücku v Nemčiji, rada pa obišče tudi deželo, kjer se je rodila. In zelo je vesela, da je njena knjiga izšla tudi v jeziku, ki bi moral biti njen materni, pa ga zaradi norosti vojne ne pozna, kot ni poznala svoje matere, očeta, brata in sestre.
Hitlerjevi pozabljeni otroci so doslej izšli v Veliki Britaniji, ZDA, Italiji, na Finskem in na Poljskem.

Ingrid von Oelhafen se je rodila 11. novembra 1941, slovenski prevod – knjigo je prevedla Maja Kraigher – ji podarjamo za 75. rojstni dan.

Ingrid von Oelhafen in Tim Tate

Hitlerjevi pozabljeni otroci

Knjiga o deklici z dvema imenoma je nazorna freska gorja, ki ga je nacistična ideologija povzročila stotinam slovenskih družin in njim ukradenim otrokom, ter obenem presunljivo osebno pričevanje o vztrajnem iskanju identitete, resnice in smisla.
Dr. Tone Kregar, Muzej novejše zgodovine Celje

PREDSTAVITEV KNJIGE
sreda, 16. november, ob 18. uri, Muzej novejše zgodovine Celje (Prešernova ulica 17, Celje)
Sodelujejo: Ingrid von Oelhafen, dr. Tone Kregar in dr. Janez Žmavc; pogovor vodi Ivana Stamejčič; tolmači Mateja Ajdnik Korošec
V sodelovanju z Društvom taboriščnikov – ukradenih otrok in Muzejem novejše zgodovine Celje.
Vabljeni!
objavljeno v rubriki: Novice

Sorodne novice

na vrh strani

13.11.2017

Lukas Bärfuss, avtor romana Koala, na Slovenskem knjižnem sejmu v soboto, 25. 11., v Klubu Cankarjevega doma / ODPOVEDANO »

Koala (Bralec 103) je na bežen pogled neprijeten roman uveljavljenega švicarskega dramatika in pisatelja Lukasa Bärfussa (roj. 1971). Nelagodje je po eni strani razumljivo, po drugi strani pa že lepo odraža literarno moč tega besedila. Njegova tema je namreč samomor pripovedovalčevega polbrata. O samomoru se javno v (zahodnih) modernih družbah silno neradi pogovarjamo, saj je to nekaj, kar je v direktnem nasprotju z ideološkimi zapovedmi ›vodilne kulture‹, ki nam pridiga obvezno pehanje za večno mladost, dolgo življenje, obvezno srečo in vsesplošno, včasih že kar nadležno ›pozitivnost‹ … Vse to pa je, ne po naključju, tudi tarča, v katero Bärfuss nameri svoje pisateljsko pero v tem romanu.

objavljeno v rubriki: Novice

14.06.2017

Nikoli sami. – Poletno branje založbe Modrijan in Modrijanove knjigarne »

Poletje je tu (ste ga komaj čakali?), čas težko pričakovanih počitnic in dopustniških dni, dolgi dnevi in poletna senca pa nudijo še več priložnosti za branje. Če pa vas je poletja malo strah, ker se prijatelji, kolegi in sošolci porazgubijo vsak na svoje branje, vam bo dobra knjiga v pravo uteho. Kdor bere, ni nikoli sam, kaj šele osamljen. Zato klobuček na glavo in v senco v družbi s knjigo!

Založba Modrijan in Modrijanova knjigarna vas vabita med svoje knjige s posebej privlačno ponudbo poletnega branja za bralce vseh starosti. Ne pa kakršnihkoli bralnih navad! Kajti če nasedate ponudbam lahkotnega branja, ste prišli na napačen naslov, pri Modrijanu svojih kupcev ne podcenjujemo.

Oglejte si seznam naših knjig, ki vam jih priporočamo za to poletje, in se posebej skrbno ustavite pri prvih dvanajstih – njihove cene smo oklestili za polovico.

objavljeno v rubriki: Novice

12.04.2017

»Kupujem knjige, torej sem.« – Dnevi Modrijanove knjige od 14. do 22. aprila v Modrijanovi knjigarni »

Trije veliki književniki, Miguel de Cervantes, William Shakespeare in Inca Garcilaso de la Vega, so umrli istega dne – 23. aprila 1616. Najbrž pri Unescu dneva njihove smrti ne bi izbrali za svetovni dan knjige in avtorskih pravic, če ne bi tega dne godoval sveti Jurij. Jurjevo je namreč dan, ki ga Katalonci že dolgo obhajajo s knjigo in cvetjem. To je dan vrtnice (el dia de la rosa) in dan knjige (el dia del llibre), moški ženski pokloni vrtnico, ženska moškemu pa knjigo. Lepa navada, in nič ne bi bilo narobe, če bi bila kar vsakdanja.

Leta 2014 smo pri Modrijanu pred jurjevim prvič priredili Dneve Modrijanove knjige (DMK).

objavljeno v rubriki: Novice

01.03.2017

Zakaj potrebujemo še eno knjigo o Titu? – Celo v knjigah o matematiki ali angleščini ne moremo povedati vsega enkrat za vselej »

Spremembe so nepogrešljiva sestavina življenja in sveta, najzanesljivejši gibalec razvoja – tako v duhovnem kot fizičnem svetu. Nad njimi se ne kaže pritoževati, večjo pozornost pa raje posvetiti njihovim patološkim izrastkom, ›izpuščajem‹ (›opuščajem‹?) narodovega spomina, namreč sprevračanju. Ko govorimo o tovrstni sprevrženosti, govorimo o neznosni lahkosti, s katero je javna zavest voljna tolerirati gonjo po relativizaciji vsega, na čemer je zgrajena moderna skupnost; gledano že z minimalne distance, je to povsem banalna podoba žaganja prislovične veje, na kateri čemi narod.
In na nepravilnost takega početja je treba opozoriti. V občem merilu je blatenje lastne preteklosti piškav plod neznanja, natančneje: ignorance. Posebej na Balkanu (ki se dandanašnji sicer rad odeva v vse mogoče drugačne ›geografične‹ oznake, da bi se počutil bolj svetovljanskega) se ignorantom pridružujejo še apostoli apokaliptične novodobnosti, ki da je od začetkov devetdesetih prejšnjega stoletja prinesla vse novo, vse boljše.

objavljeno v rubriki: Novice

11.02.2017

Pogovor ob izidu spominov hčere in sina slovenskega pravnika in univerzitetnega profesorja dr. Borisa Furlana »

Presunljiva in tragična usoda družine Furlan bo nedvomno trajno zapisana v narodov spomin. Ne le zaradi hudih življenjskih preizkušenj očeta Borisa, matere Ane, hčere Staše ter sinov Aljoše in Boruta, ampak tudi zaradi dediščine, ki smo jo z zgodbo družine Furlan dobili Slovenci kot narod. Ideološka izključljivost, ideološko sumničenje in sprenevedanje niso zapečatili le usode Furlanov kot posameznikov. Simbolično so zaznamovali tudi usodo naroda, ki mu je bil iztrgan pomemben intelektualen potencial in s tem narejena globoka zareza v narodovo duhovno rast. Ogorčenost nad ideološko in človeško zaslepljenostjo takratnega časa je zato upravičena.
Knjigi Vojna vse spremeni in Domov Stashe Furlan Seaton in Aljoše Furlana, hčere in sina slovenskega pravnika dr. Borisa Furlana, obtoženca na Nagodetovem procesu, sta spodbuda, da se ju naučimo prepoznavati in uspešno zoperstavljati tudi v sedanjosti.

objavljeno v rubriki: Novice