Knjiga

gospod b

Roman o stvarjenju

Alan Lightman»

prevod: Anuša Trunkelj

naslovnica: Vesna Vidmar

format: 130 × 200

strani: 176

vezava: mehka, zavihi

izid: 2012

ISBN: 978-961-241-680-5

Gospod b je roman o stvarjenju vesolja, v katerem se prepletajo odmevi znanosti in religije, ki sta v kar največji meri izoblikovali človeško civilizacijo. Gospod b je posebne vrste demiurg: četudi v svojem vesolju določa matematične in fizikalne zakone, se prostor in čas ter živa in neživa materija, ki bivata v njem, porodijo bolj ali manj po naključju, ne da bi sam kakorkoli posredoval.
V vsemirju, ki ga naseljuje, gospod b ni sam: poleg nergave tete in blagovoljnega strica mu družbo od časa do časa dela tudi Belhor, ki ni nič drugega kot njegov antipod, s stvaritvijo vesolja namreč gospod b ustvari tudi utelešenje zla. Kot za prostor in čas, ki sta relativna, tudi za vsemir, ki ga ustvari prostodušni gospod b., velja, da v njem ni absolutov, da torej lepo ne more obstajati mimo grdega in dobro ne mimo zlega.
Ena najlepših in najplemenitejših, pravzaprav že kar najsublimnejših stvaritev v vesolju je glasba. Spremlja nas skozi slikovite opise nastajanja žive in nežive materije, planetov in galaksij: poraja se med zvezdami, ki se kujejo v plinastih gmotah novonastajajočega kozmosa, na gladini morja, ko se vanjo zaganjajo vetrovi, ustvarjajo jo napredna bitja, ki z njo opevajo in častijo svoje civilizacije.
Obstajajo vprašanja, na katera ne zna odgovoriti niti znanost. Eden od leitmotivov romana je tako preizpraševanje o nedoumljivem – nedojemanju minljivega, spričo katerega smrtniki iščejo uteho v religiji –, ki ga morda bolje poznamo kot tesnobo porajajoči občutek nebogljenosti človeka, ki se, nezmožen umevati razsežnosti prostora in časa, zazira v širjave vesolja.
Prostorsko-časovni kontinuum, ki ga ustvari gospod b, je seveda neskončen; civilizacije, tudi tiste najnaprednejše, kakršna je civilizacija na planetu čistega uma, ki ga naseljujejo bitja, katerih razum je kodiran v spektru visokofrekvenčnega elektromagnetnega valovanja, naposled vse po vrsti umrejo. A v vsemirju gospoda b. se vse začenja znova, in tudi tokrat, kot v primeru smrti, se iz nestalnosti poraja stalnost.

Avtor o romanu gospod b

na vrh strani

Preberite odlomek

na vrh strani

Navadno skušam biti povsod hkrati, a zdaj sem se premaknil na mesto v Praznini, kjer sem bil lahko sam. Premišljeval sem, in vstopil sem v priščipnjeno vesolje ter se razgledal po njem. Seveda je bilo prazno. Predstavljal sem si, da se pomikam v različnih smereh po prostoru, hkrati pa sem si predstavljal tudi, da potujem naprej in nazaj v času, in sklenil sem, da bo moje vesolje tako v času kot tudi v prostoru docela simetrično, tako da bosta en prostor in en trenutek povsem enaka kateremukoli drugemu prostoru in kateremukoli drugemu trenutku. To je bil daleč najpreprostejši kozmos, ki sem ga lahko ustvaril, in hotel sem, da bi bilo moje vesolje enostavno. Simetrija položaja in trenutka. To je bil moj prvi zakon. In Aalam-104729 sem poustvaril tako, da se je ta ravnal po tem prvem zakonu. Vesolje je za nekaj trenutkov zatrepetalo in zašumelo ter nato obmirovalo. Prvi zakon se mi je zdel dober.
Nato pa sem začel premišljevati o prihodnosti in preteklosti. V Aalamu-104729 sem hotel natančno vedeti, da prihodnost ni enaka preteklosti, tako da bo sleherno od inteligentnih bitij lahko vedelo, da se stvari dogajajo. Se mar nisem prav s tem namenom, z namenom sprožiti dogajanje stvari, predramil iz sna?
In tako sem predelal energijo v svojem vesolju, da je bila ta vsa skoncentrirana v domala popolnem redu, v kot britev ostrem obodu energije. Malodane na mah se je ostrina energije začela krhati na robovih, se rahljati, slabeti in se razprševati, in to je bilo dobro, zdaj sta namreč obstajali natančno določeni prihodnost in preteklost. Preteklost je bila v kateremkoli trenutku usmeritev časa z več ostrine in oblike, prihodnost usmeritev z manj. Bil sem zadovoljen.
Nato sem ustvaril drugi zakon. V mojem vesolju ne bo nobenih absolutov, vse bo relativno. Predvsem pa v Aalamu-104729 ne bo absolutnega mirovanja. Hotel sem, da bi bil edina točka absolutnega mirovanja zgolj in edino Jaz sam. Če bi se zdelo, da nekaj z neke perspektive miruje, bi bilo to nekaj s spet neke druge perspektive v gibanju. Če bi poljuben snovni objekt spremenil gibanje, če bi iz enega gibanja prešel v drugo, bi vse ostalo enako, nobena referenčna točka mirovanja, zahvaljujoč kateri bi bilo mogoče reči, da je eno gibanje kakorkoli drugačno od drugega, bi namreč ne obstajala. Pri tem drugem zakonu je šlo, prav tako kot pri prvem, za načelo simetrije, in v njem je bila umetniška lepota, in bil je dober. Ali – ob predpostavki, da nekega načela ne moremo opredeljevati kot bodisi dobrega bodisi slabega – bil je, če že nič drugega, vsaj zadovoljiv, zdelo se je, da je v harmoniji z glasbo Praznine.
Drugi zakon je brezpogojno povezal čas in prostor, gibanje je namreč vključevalo oboje. Določeno obdobje časa bo tako pomenilo določeno oddaljenost v prostoru, pri čemer bo razmerje med obojim osnovna hitrost vesolja. Ta odnos med časom in prostorom je bil takisto lep in dober.
Sem deloval preuranjeno? Spraševal sem se, ali vsega skupaj morda ne opazuje teta Penelope. Četudi sem bil v notranjosti Aalama-104729, sem se lahko ozrl ven, ozrl sem se namreč lahko kamorkoli, in nekje daleč stran v Praznini sem lahko videl teto in strica, ki se zame sploh nista zmenila. Stric Deva se je nekako namestil v tetin stol in se po njem razpotegnil, kot bi se bil namenil v njem preživeti kar nekaj časa. Ona pa je medtem tolkla po njem in ga, v poskusu, da ga spodi proč, suvala in odrivala.
Ko sta bila stric in teta takole zaposlena, sem ustvaril tretji zakon: slehernemu dogodku bo nujno botroval nek njemu predhoden dogodek. Nisem hotel, da bi se stvari v mojem novem vesolju odvijale same od sebe. Dogodki brez vzroka bi vodili v vratolomno vesolje, v vesolje, ki mu vladajo naključja. V skladu z mojim tretjim zakonom bo ob slehernem dogodku obstajal nek njemu predhoden dogodek, brez katerega bi se ta ne mogel zgoditi. In ta predhodni dogodek bo prav tako zahteval nek njemu predhoden dogodek, ki ga bo določal, in tako dalje, po neizmerno dolgi verigi dogodkov nazaj vse tja do prvega dogodka, ki je bil moja izvorna stvaritev vesolja. Tudi ta zakon je bil dober. Preprečil je urnebesno zmedo in nered. Aalamu-104729 je podelil vzročnost. Podelil mu je logiko in racionalnost. In to je vse skupaj povezovalo. Odnos vzroka in posledice se bo tako od kateregakoli dogodka razširil na katerikoli drug dogodek, celo na mnoštvo eden drugemu sledečih si dogodkov, valoval bo po kozmosu ter celoto bivanja povezal v mrežo soodvisnosti in povezanosti. Celo najneznatnejši dogodek bo tako povezan z drugimi dogodki. Mar ni šlo pri tem za neke vrste duhovnost? To je tisto, kar sem hotel povedati stricu Devi (ki se je s teto Penelope še vedno ruval za edini stol, ki je obstajal): racionalnost in logika sta lahko duhovni.
In vrh vsega je ob vsem tem ostalo nemalo prostora za nedoumljivost. Zakaj četudi je poljubna še tako inteligentna stvaritev v tem vesolju sleherni dogodek lahko izsledila v nekem predhodnem dogodku, ta dogodek pa v nekem njemu predhodnem dogodku, in tako dalje, nazaj in spet nazaj, pa si ta stvaritev v svojem dojemanju ni mogla utreti poti dlje kot do Prvega dogodka. Prav tako kot bo sama nikdar ne mogla izkusiti Praznine, bo stvaritev nikdar ne mogla vedeti, od kod izvira ta Prvi dogodek, ta je namreč izviral z onkraj vesolja. Izvor Prvega dogodka bo tako ostal za vekomaj nepojasnjen, in stvaritev se bo o njem lahko le izpraševala, to izpraševanje pa bo za sabo pustilo nedoumljivost. Moje vesolje bo tako imelo logiko in racionalnost in organizacijska načela, imelo pa bo tudi duhovnost in nedoumljivost.
Trije zakoni. Lebdel sem v notranjosti Aalama-104729, vakuum tu pa tam stisnil s prsti, da bi se prepričal, ali zakoni veljajo, in veljali so. Nikjer ni bilo nobene neurejenosti ali nekonsistentnosti. Z narejenim sem bil zadovoljen. Več kot zadovoljen. Ko sem se zdaj ozrl nazaj, se stvaritev principialnega vesolja pravzaprav sploh ni zdela tako težka. Brez razloga sem si delal skrbi. Mudilo se mi je ustvariti še četrti zakon. Morda jih ustvarim kar ducat. Ali dva ducata.
Kaj naj bi bil moj četrti zakon? Stric Deva je hotel harmonijo. Moja načela simetrije so bila že sama po sebi harmonična, a lahko bi se še bolj potrudil. Vseprisotno energijo sem razdelil v delce, sleherni od njih je imel ustrezno silo, in sile sem nato razvrstil v zaporedje od najšibkejše do najmočnejše. Dobro. Harmonija torej. Odredil sem, naj bo sleherna od sil v tem zaporedju za konstanten kvocient večja od prejšnje, kot zložna glasbena lestvica. Opravljeno. Le kaj bi sploh lahko bilo še bolj harmonično? A malodane takoj zatem se je vesolje začelo krčevito uvijati in se prenapenjati. Prostor se je razklal. Delci izpraznjenosti so kričali skozi solze. Že kmalu zatem se je vesolje obrnilo navzven, in že ga ni bilo več, jaz pa sem onkraj njega obstal sredi Praznine. Četrti zakon očitno ni bil združljiv s prvimi tremi. Četudi je bilo lepo, je bilo konstantno razmerje sil v nasprotju s še lepšo relativnostjo. Ko sem se ozrl okrog sebe, sem opazil, da tete in strica k sreči ni bilo nikjer na spregled. Naglo sem prestregel neko drugo vesolje, ki je bilo približno enake oblike in enake velikosti kot Aalam-104729, ga v sredini, kot sem to pred tem enkrat že storil, rahlo uščipnil in mu dodelil svoje prve tri zakone. Trije naj bodo, nič več kot to. Te napake ne bom več ponovil.

© Modrijan založba, d. o. o., 2012

Poglejte tudi

na vrh strani

Einsteinove sanje »

Alan Lightman »

Deset minut čez šesto, sodeč po nevidni uri na steni. Minuto za minuto dobivajo obliko vedno novi predmeti. V medli svetlobi jutra se mlad patentni uradnik, z glavo, sklonjeno nad pisalno mizo, preteguje na svojem stolu. Že nekaj mesecev je mnogokrat sanjal o času. Njegove sanje so se polastile njegovih raziskav. A sanj je konec. Med številnimi možnimi svojstvi časa, ki si jih je zamislil v nič manj številnih nočeh, se mu zdi eno posebej mikavno. Saj ne, da druga niso možna. Druga bi nemara lahko obstajala v drugih svetovih.

več »