E-novice

Knjiga

Vinske bravure

O podobi vina ter njegovih snovnih in duhovnih poteh skozi našo zavest

Drago Medved»

naslovnica: Vesna Vidmar

fotografije: Tomo Jeseničnik, Drago Medved

format: 205 × 265

strani: 472

vezava: trda

izid: 2011

ISBN: 978-961-241-530-3

razprodano

Vinske bravure so že osma knjiga o vinski kulturi, ki jo je napisal Drago Medved. V njej nadgrajuje svoj dosedanji pogled na nastanek in razvoj vinske trte, na rojstvo vina in na njegove zgodovinske, verske, gospodarske in druge socialne funkcije skozi čas. Predstavlja Slovenijo z vsemi tremi vinorodnimi deželami in vinarji, pa tudi ves preostali svet, ki je bil dolgo na vinskem zemljevidu manj prisoten, denimo tudi države, ki doslej niso slovele kot pridelovalke vina (Peru, Venezuela, Brazilija, Indija, Kitajska, Rusija, Ukrajina, Velika Britanija itd.). Zelo pomemben je zgodovinski prerez socialnih funkcij vina skozi čas – od pijače opoja do zdravila in statusnega simbola; v knjigi je zajeto vse, kar je vino spremljalo v njegovi pojavni obliki in kar je vino spodbujalo v druženju s človekom.
Predstavljene so številne znane osebnosti iz sveta vinske kulture, pa tudi neznani, a pomembni ljudje, ki so in še sooblikujejo podobo vina doma in v svetu. Avtor odstira psihološke in duhovne razsežnosti v povezavah med vinom in človekom, pogled na hedonistične pojave v zvezi z vinom ter etični in moralni vidik človeka v odnosu do vina. Zelo dragocene so praktične informacije o slovenskih vinorodnih deželah, knjigo boste odprli, ko boste potrebovali pojasnilo izrazov, ki opisujejo vina in instrumentarij, s katerim vino postrežemo, in prav vam utegnejo priti opozorila na zlorabe v promoviranju vina in na neprimerne načine pitja tega žlahtnega daru narave.
Vinske bravure so nekakšen kodeks odnosov med vinsko kulturo in ljudmi, ki živijo z njo ali v njeni bližini, so eden od kamnov v mozaiku prizadevanj, da bi ljudje v življenju spoznali čim več koristnega za telo, lepega za dušo in dobrega za srce. Vse to je namreč v vinu, če ga le hočemo spoznati kot takega.
Knjigo bogati več kot dvesto fotografij, več kot šestdeset jih je prispeval priznani fotograf Tomo Jeseničnik.

Prelistajte knjigo

na vrh strani

Preberite odlomek

na vrh strani

Začnimo s Konfucijem: »Za pijanost ni krivo vino, temveč tisti, ki ga pije.« Vinska trta in vino sta bila ustvarjena človeku v veselje in ne v pogubo. V današnjem svetu nezmernosti, pa tudi povečane skrbi za zdrav način življenja, je prav, da zastavimo besedo o vinu na način, ki naj pomaga odpirati še preveč zaprta vrata in odstirati zastrte zavese na oknih naše (ne)ozaveščenosti.
Zakaj beseda o vinu? Predvsem zato, ker smo zgodovinsko umeščeni v prostor, kjer je tradicija gojenja vinske trte in pridelovanja vina stara že več tisoč let. Prav je, da jo spoznamo in se seznanimo z njeno vsebino in številnimi sporočili. Toliko jih je in tako bogata so, da sodijo v okvir splošne razgledanosti vsakega človeka, izobraženca še bolj.
Živimo v času, ko še posebej velja, da se mora človek najprej pobrigati sam zase. Na vseh področjih. Tudi pri učenju tega, kaj daje vase v obliki hrane in pijače. To so pomembni vsakodnevni posegi v našo notranjost, pa ne le z vidika fiziologije hrane in naše notranjosti v smislu prebavnega trakta, temveč tudi v smislu duševne in duhovne zapolnitve naše druge, nevidne notranjosti. Ko hranimo telo, hranimo tudi dušo, a pri tem že vemo, da ga moramo hraniti tako, da ga bomo krepili, ne pa ogrožali.
Enako je z vinom. Če ga ne poznamo in ne razumemo, bomo hodili drug mimo drugega. Celo obsojali ga bomo za nekaj, kar se ga ne tiče. Danes ima javna podoba vina pri nas dve plati: pozitivno in negativno. V pozitivni podobi je vino pijača za odgovorne in trezne ljudi, v negativni pa je zgolj alkohol, ki ga je treba preganjati. Morda bo to razmišljanje prispevalo kamenček v mozaiku sestavljanja pozitivnejše plati gledanja na vino, pa ne zato, ker bi hoteli biti advokat vinu, temveč zato, ker bi si človek kot razumno bitje lahko mirne vesti privoščil vsaj obširno informacijo o tej kulturi, če pa si bo potem še kozarček vina, pa naj bo prepuščeno njegovi osebni, predvsem pa trezni presoji.

***

Vinarji vino vidijo kot prodajno blago, od katerega živijo, in prav je tako. Morajo ga videti tako. Ne bi pa smeli pri tem pozabiti, da je vino predvsem vsebina s konkretnim sporočilom, ne glede na lastnosti, ki so v njem. Še tako kislo, a korektno pridelano vino, kot ono, ki je sam sladkor, sta kot pijača simbol življenja. Ne smrti, ne žalosti, ne bolezni in trpljenja. Na vinskih steklenicah naj bodo etikete, ki sporočajo svetlobo, vitalnost, simboliko zdravja, prešernost, tudi razigranost in norost, erotičnost in hedonizem, humornost in duhovitost, pa tudi duhovnost, eleganco in himničnost, če hočemo.
Vino je bilo v smislu časti ali kot simbol nacionalne identitete večkrat pred resnimi preizkušnjami. Večji vojni posegi v prostor in čas niso prizadeli samo človeka, temveč tudi njegovo naravno okolje. V srednjem veku je tridesetletna vojna zelo prizadela tudi obdelovanje vinogradov, v še večjem obsegu pa prva in druga svetovna vojna.
V tistih časih pa so vinogradniki oziroma vinarji na vinske steklenice dajali napačne in namerno zavajajoče etikete, da so pravo vsebino obvarovali pred zlorabo oziroma krajo in celo uničenjem. Tako je med drugo svetovno vojno Hitler dobro vedel, kaj pomeni francosko vino kot vojni plen, čeprav ga je osebno imel za vulgarni kis. Mimogrede, to je eden od indikatorjev firerjevega značaja. Znani avtor knjig o hrani, Abbot Joseph Liebling, je zapisal: »Noben normalen človek se ne more povsem ogniti zadovoljstvom opoja in noben asket ne more veljati za popolnoma zdravega. Hitler je bil arhetip asketskega človeka. Ko so ga Nemci videli, kako v pivnici pije vodo, bi morali vedeti, da takemu človeku ne smejo zaupati.«
V knjigi Wine and War ameriška avtorja Don in Petie Kladstrup, ki živita v Franciji, omenjata, kako so Francozi pazili na svoje vinograde in, če se je le dalo, najboljše lege varovali pred bližino vojne. Skrivali so jih celo pred zavezniki in paradoksalno je bilo, da zmage nad nemškimi okupatorji v Parizu niso slavili z najboljšimi vini, ker svojim zaveznikom niso hoteli pokazati vsega, kar imajo. Sicer pa se avtorja osredotočata na šest velikih francoskih vinarskih družin iz vinorodnih pokrajin Bordeauxa, Burgundije, Šampanje, doline Loare in Alzacije. Opisujeta njihova junaška dejanja med vojno, pa tudi dejanja drugih vinarjev, kako so branili srce in dušo Francije – vino. Življenja so tvegali, da so zaščitili lege in vina. Na vrhunska vina so dajali nalepke, ki so jim bistveno znižale vrednost in odvrnile pozornost okupatorja, ki je takoj po prihodu v Francijo začel izvajati načrt zaseganja vsega, kar je bilo dragoceno za identiteto Francije, in vino je bilo v teh interesih visoko vrednoteno. V Domaine Drouhinu je lastnikov osemletni sin zbiral pajke, da bi spletli mrežo pred lažnim zidom, za katerim so bile skrite dragocene steklenice z vinom. Pariški čistilci preprog so vinarjem dajali celo iztepen prah, da so ga nanašali na steklenice, da bi bile videti stare, čeprav je bilo v njih manjvredno vino. Sabotirali so pošiljke vlakov z vinom. Vinogradnik Jean Monmousseaux iz doline Loare je v svojih vinskih sodih tihotapil vodje francoskega odpora. Lastnica gradu Pichon-Lalande, Mary-Elaine de Lencquesaing, je v labirintu svoje grajske vinske kleti skrila dve judovski družini, medtem ko so Nemci zavzemali zgornje prostore. Znana pariška restavracija La Tour d'Argent je zazidala 20.000 svojih najbolj dragocenih steklenic vina. No, podobno je storil znani ptujski vinski trgovec Ornik, ko je pred začetkom druge svetovne vojne zazidal arhivski del kleti in ga tako obvaroval pred nasiljem vojne. »Polomil« pa ga je, ker je arhiv prehitro odzidal in so se potem nad njim ustrezno znesli osvoboditelji. Iz naše zgodovine poznamo tudi primer, ko so sodi namesto vina reševali knjige. Že Primož Trubar je v vinskih sodih tihotapil knjige, čeprav je imel v Derendingenu svoj vinograd, da si je prideloval svoje mašno vino. V sodih je k nam prišla tudi Dalmatinova Biblija, da je iz tiskarne na Nemškem prišla na Kranjsko.
Je pa med drugo svetovno vojno bil v posameznih primerih navzoč nekakšen fair play, v katerem je sodelovalo vino. Nekateri nemški častniki so bili namreč v civilnem življenju pred vojno vinski trgovci in so trgovali s Francozi, ki so jim pravili »weinführerji«. Le-ti so vino kupovali po vnaprej določenih, zelo nizkih cenah, na mednarodnem trgu pa so ga prodajali precej dražje, da bi financirali vojaški stroj Tretjega rajha. Najbolj znan primer je Hitlerjev zunanji minister Joachim von Ribbentrop, ki je bil pred vojno v Nemčiji zastopnik za francoske šampanjce. Toda bili so tudi oficirji, ki so, kolikor je bilo mogoče, varovali vinsko trto in vino ter s svojimi ukazi niso povzročali namerne škode. Nemški komandant Pariza general Dietrich von Choltitz kljub Hitlerjevemu ukazu ni uničil francoske prestolnice. Tega ni storil, domnevajo, da tudi zaradi posredovanja tedanjega pariškega župana Pierra-Charlesa Taittingerja, ki je izhajal iz znamenite istoimenske šampanjske hiše v Reimsu.
Vino se lahko znajde tudi na diplomatskem parketu, a ne vedno v pozitivni luči, seveda proti svoji volji. Sodelovalo je v diplomatskem škandalu med Grčijo in Izraelom. Grški podpredsednik vlade Teodoros Pangalos je v izraelsko ambasado v Atenah vrnil tri steklenice vina, ki mu jih je za božič 2009 z najlepšimi željami podaril izraelski ambasador Ali Yahya. Toda Pangalos je videl, da je bilo v steklenicah vino, ki so ga pridelali na Golanu. Zato je steklenice vrnil in v pismu napisal, da je Golan nelegalno okupiran in da pripada Siriji. V pismu je še zapisal, da je vzgojen, da ne krade, in ne sprejema ničesar, kar je ukradeno.

© Modrijan založba, d. o. o., 2011

Vaša košarica


Vaša košarica je prazna.