Knjiga

Večna Jakobova pot

Nisem se ji mogel upreti

Jean-Christophe Rufin»

prevod: Marjeta Novak Kajzer

naslovnica: Vesna Vidmar

format: 135 × 220

strani: 200

vezava: mehka, zavihi

izid: 19. 8. 2015

ISBN: 978-961-241-903-5

razprodano

Rufin se je na Jakobovo pot odpravil, ne da bi o njej vedel kaj več, kot je prebral v literaturi ali videl v filmih. Nanjo se je pripravil bolj mimogrede, s premajhnimi in neuhojenimi čevlji in z mnogo preveč prtljage. Ravno ta »deviškost« med več deset tisoč romarji, ki se vsako leto zgrinjajo v zaželeni Santiago di Compostela, je po svoje ena od mnogih privlačnosti njegove knjige Večna Jakobova pot. Celo tistim bralcem, ki témo v grobem poznajo, se ta ob številnih podrobnostih prvinskega čudenja razkriva na novo. Hkrati tak pristop avtorju omogoča zvrhano mero duhovitega samoposmeha in blage ironije do sopotnikov in dogajanja na Poti.
Bistvo knjige so ljudje, literarno obarvani portreti romarjev z najrazličnejših koncev sveta in s prav tako različnimi cilji, med katerimi se zlahka izrišejo tudi zelo zanimivi posebneži. Pogovori med njimi so v posebnih okoliščinah bolj sproščeni, bodisi v skupnih spalnicah skromnih romarskih zavetišč, kjer so vsi enaki, ne glede na družbeni status, bodisi ob hudi utrujenosti in skoraj neizogibni krizi, ko si vsak kdaj zastavi vprašanje, čemu sploh to mučenje, ali ne bi bilo bolje odnehati ... A zaupna izpoved je »sotrpinom« v olajšanje. Pot »deluje« po svoje in s svojo privlačno močjo večini ne pusti, da bi odnehala. Ne moreš se ji upreti, nadaljuješ že kar »proti svoji volji«. Samoiskanje ali posebna duhovna ali verska izkušnja? Za nekatere vsekakor. Še najbolj veljavna se izkaže resnica, da je Pot za vsakogar popolnoma drugačna izkušnja, morda povsem nepričakovana glede na prvotno izhodišče in namen.
Jean-Christophe Rufin ugotavlja, da mu zlasti v prvem delu poti oglašanje telesa, od žuljev do bolečin v hrbtenici in neprespanosti, ni ravno omogočilo zbranega razmisleka o njegovem nameravanem pisanju ali iskanje odgovorov na morebitna vprašanja. Navsezadnje je treba tudi skrbno paziti na znamenja ob poti, saj se na samotnejših delih ni težko izgubiti in pri tridesetih, štiridesetih kilometrih na dan je vsak ovinek presežni napor. Čeprav se Pot pogosto vije mimo samostanov in cerkva in so obeležja razumljivo krščanskega izvora – navsezadnje so se romanja začela zaradi posmrtnih ostankov sv. Jakoba –, ta izziv privablja pripadnike različnih ver in tudi mnoge, ki se zanj odločajo iz povsem nereligioznih razlogov. Tako kot mnogi sopotniki pa tudi Rufin spozna, da se med romanjem nehote še najbolj približaš bivanju zgolj v sedanjosti in popolnemu osredinjenju na sedanji trenutek. Ostane samo hoja, žene te dalje, izbrisani so preteklost in prihodnost in nepotrebna vznemirjenja v zvezi z njima. Močan motiv je tudi odgovor na vprašanje: Kje so meje moje zmogljivosti? Mnogim Pot prinese mir, sprijaznjenje, skratka, za vsakogar ima drugačen pomen in vsakdo jo doživlja drugačno, v vseh primerih pa zelo posebno in najpogosteje nepričakovano izkušnjo. Na Pot se lahko še tako pripravljaš, pa se nanjo nikoli ne moreš zares pripraviti. Ponudi veliko možnosti za samoto, ki jo zelo ceni tudi avtor, in v tem smislu je za mnoge tudi posebna oblika kratkotrajne svobode, zdravilne in objektivne razdalje do vsega.

Izdajo je finančno podprla Javna agencija za knjigo RS.

Preberite odlomek

na vrh strani

Zakaj? To je seveda vprašanje, ki si ga zastavljajo drugi, tudi če vas tega v resnici ne vprašajo. Vsakič, ko boste po vrnitvi izgovorili stavek: »Peš sem šel v Kompostelo,« boste v pogledih okrog sebe opazili enak izraz. V njem se predvsem kaže začudenje (»Le po kaj je šel tja dol?«), pa tudi nezaupanje, ko vas na poseben način skrivaj pogledujejo.
Kaj hitro se jim kar sama vsiljuje ugotovitev: »Ta tip ima pa gotovo težave.« V zraku začutite zadrego. K sreči živimo v svetu, v katerem je strpnost krepost, sogovornik se ima kmalu spet na vajetih. Na obrazu se mu izriše mimika navdušenja, ki hkrati izraža veselje in presenečenje. »Blagor tebi!« In doda, ker če že lažeš, to vsaj počni prepričljivo in z dobršno mero pretiravanja: »Še sam sanjam, da bi nekoč prehodil to Pot …«
Vprašanje »zakaj« se navadno neha s tem stavkom. Ko prizna, da si na tihem tudi sam želi isto, vas sogovornik odreši in hkrati odreši tudi sebe razpravljanja o razlogih, ki lahko silijo normalno razvitega odraslega, da z nahrbtnikom na »puklu« prehodi skoraj tisoč kilometrov. Tako lahko takoj preideta na: »Kako? Si šel sam? Po kateri poti? Koliko časa si potreboval?«

***

Prvega dne me je priganjala tesnoba in hodil sem, ne da bi si vzel čas, da bi kaj pojedel ali spil. Ob pogledu na mesto sem se naenkrat spomnil na ti potrebi in ob želji, da bi čim prej sedel za mizo, me je kaj kmalu minila prevzetost ob prekrasnem prizoru. Končno sem enkrat imel večji želodec kot oči.
V zvezi s tem nisem prepričan, ali naj omenim svoj prvi pripetljaj. Vseeno ga bom, ker je po mojem pomembna stopnja v prilagajanju na romarjevo usodo. Pohodnik zelo kmalu postaja vedno bolj klošarski. Tudi če si bil, ko si odpotoval, še tako občutljiv in omikan, te na Poti kmalu mine sramežljivost, hkrati pa izgubiš tudi dostojanstvo. Ne spremeniš se še popolnoma v žival, po drugi strani pa tudi nisi več popolnoma človek. To bi lahko bila kratka oznaka romarja. Ko sem prispel do polovice spusta proti San Sebastiánu, so me mogoče pognala še razmišljanja o prebavi in nisem se več mogel zadržati, kar je bilo glede na mojo zaprtost zadnjih dni še bolj razumljivo. Vsak korak mi je strahotno odmeval v trebuhu. Uspelo mi je priti do tistega dela griča, kjer je na redko posajenih nekaj dreves in je prepreden s potkami in posejan z ribniki, skratka, pravi javni park. Še vedno je deževalo in naokrog ni bilo nikogar. Kaj naj bi storil? V drugih okoliščinah bi se gotovo junaško izkazal in se zadržal vso pot navzdol. Na moje veliko presenečenje mi je romar, ki se je že začel porajati v meni, ukazal, naj ravnam povsem drugače. Nahrbtnik sem odložil na kamnito mizo, namenjeno za družinske piknike, prestopil prirezano živo mejo in počenil na eno od gredic.
Ko sem se vrnil k nahrbtniku, me je kar streslo od nenadne groze, da me je morda kdo videl. Park je bil na vse strani odprt in na strmem griču si lahko od zgoraj opazoval vse pobočje. Kaj bi se zgodilo, če bi me zasačili in me preganjali, ker sem se olajšal v javnem parku v baskovski deželi? Za hip sem si predstavljal, kakšen škandal bi to bil na Nabrežju Conti. Ob tej misli sem bruhnil v smeh, pograbil nahrbtnik in nadaljeval pot, ne da bi se ozrl. Na glavi sem si tesneje zavezal kapuco in izginil s kraja zločina, siva senca sredi žalostnih dreves, ovitih v dež. Takšne izkušnje ti največ povedo o tvoji novi šibkosti, v kateri se skriva velika moč. Si zgolj nič in nihče, le ubogi romar, katerega dejanja so nepomembna. Če bi me odkrili, me nihče ne bi tožil. Samo pregnali bi me z brco kot nepomembnega potepuha, v kakršnega sem se zdaj že spremenil.
Morda je v tem eden od vzgibov za odhod. Vsaj zame to velja. Ko te življenje postopoma oblikuje, ti nalaga odgovornosti in te preobloži z izkušnjami, se ti zdi vedno bolj nemogoče, da bi postal nekdo drug in se znebil togega kostuma, ki so nam ga ukrojili naši uspehi, obveznosti in napake. Poti pa ta čudež uspe.
V zadnjih letih sem si postopno nabral kar nekaj v družbi uglednega lažnega blišča, nisem pa hotel, da bi ta postal razkošen mrtvaški prt moje svobode. No, in tako je veleposlanik, ki mu je v njegovi rezidenci streglo petnajst oseb v belem suknjiču, akademik, ki so ga v Francosko akademijo sprejeli z vsemi častmi, pravkar tekel med debla dreves v nekem neznanem javnem parku, da bi skril najbolj nepomembno in najodurnejše sramotno dejanje. Verjemite mi ali pa ne, ampak to je koristna izkušnja in malo manjka, da bi jo priporočil še nekaterim.

***

Kakorkoli že, dlje traja Pot, bolj se nahrbtnik tanjša in doseže nekakšno zmerno ravnovesje, ki je že blizu popolnosti.
Zato te še toliko bolj pretrese, ko se ti nenadoma pridruži kdo, ki se po takem postopku še ni znebil odvečnega bremena. Ko je žena z razorožujočim smehljajem izustila naslednji stavek: »Preden sem šla, niti nisem imela časa, da bi izločila nekaj stvari iz toaletne torbice za ličenje in sem jo kar z vsem vred dala v nahrbtnik,« sem mislil, da bom padel vznak.
Vemo, da je bistvo nadarjenosti izdelovalcev kozmetičnih sredstev umetnost, s katero znajo spraviti za prst debelo podlago za ličenje v stekleni kozarček s tako debelimi stenami, da je vsebina komaj vidna. Za trenutek me je zamikalo, da bi svojo drago spremljevalko spodbudil, naj razmisli o svojih strahovih, ampak nazadnje sem se raje razveselil pripomočkov, ki jih je imela za ohranjanje svoje lepote, in obilno toaletno torbico sem potisnil v svoj precej izpraznjeni nahrbtnik.

© Modrijan založba, d. o. o., 2015