Knjiga

Tesla, portret med maskami

Vladimir Pištalo»

prevod in spremna beseda: Đurđa Strsoglavec

naslovnica: Branka Smodiš

format: 135 × 220

strani: 464

vezava: trda, ščitni ovitek

izid: 2012

ISBN: 978-961-241-693-5

razprodano

Roman Tesla, portret med maskami je žanrsko sinkretična literarizirana biografija Nikole Tesle, saga, spletena iz različnih diskurzov – zasebnega in javnega, kolektivnega in individualnega, stvarnega in fikcijskega. Roman s tem naslovom je izšel leta 2008 kot trilogija, katere prvi del Tesla, Mladost je izšel kot samostojna knjiga leta 2006, drugi in tretji del, Amerika in Novo stoletje, pa sta bila v tem romanu objavljena prvič.
Avtor pravi: »Ta knjiga je bila moj vsakodnevni sopotnik najmanj šest let (od 2000 do 2008). Je proizvod večletnega učenja in pozabljanja. S sabo sem jo nosil povsod, kamor sem šel. Pisal sem jo v Beogradu, Worcestru, Bostonu, na Krfu, v Bocvani, na Kubi. Trudil sem se upoštevati kronologijo, razen v redkih primerih, ko sta dramska in poetska logika neprizanesljivo vsilili svojo avtoriteto.«
Dejstva in poldejstva, povezana z življenjem in delovanjem Nikole Tesle, velikega uma 20. stoletja, ki so po navadi mistificirana, so v Pištalovem obsežnem romanu demistificirana, to je roman, ki ne predvideva, da ima bralec o Tesli kot človeku in o Tesli kot znanstveniku kakršnokoli predznanje, kar ni ravno značilno za biografske romane. Pištalo je svojo glavno literarno osebo, Teslo, postavil med druge literarne osebe tako, da ga spoznavamo skozi njegove misli, občutja, strahove in zablode, uspehe in neuspehe, skozi počasno snemanje mask. To je lirski, od znotraj osvetljen psihološki portret.
S to knjigo se Vladimir Pištalo slovenskim bralcem predstavlja kot avtor zrele pisave, ki zna stvarno življenje z različnimi pripovednimi strategijami interpretirati tako, da se bralec na koncu želi vrniti še enkrat na začetek.

 

»Nemogoče – to je refren mojega življenja.«

Slovensko izdajo je finančno podprla Javna agencija za knjigo RS.

_______

NINOVA NAGRADA 2008

Preberite odlomek

na vrh strani

V Budimpešti se je veliko gradilo; en koničast stolp se je trudil preseči drugega. In kakšni so bili sončni zahodi nad Budimom! Kako prostrani! Rožnato in vijoličasto nebo je razpadalo nad strehami. Tesla je bil med inženirji, ki so postavili šesto telefonsko centralo v Evropi. Dišalo je po velikem času.
Svetla konkvistadorska bradica je bila vedno v središču dogajanja. Ferenc Puskás! Puskás je Teslo trepljal po ramenu kot nekoč stric Branković. Povišal ga je in ga začel klicati »sinko«.
»Hitreje, sinko, hitreje!«
Če bi Teslo vprašali, kaj je sopomenka genija, bi rekel: nestrpnost. Pritoževal se je, da je svet počasen, in užival, ko je v svoj dan stlačil čim več obveznosti. Na desni strani je imel dan, na levi pa noč. Komaj je čakal, kdaj se bo zdanilo, da bo lahko nadaljeval delo. To je bilo tako zanimivo, tako BOLEČE zanimivo. Pri delu je Tesla izginil in zamenjala ga je slepa sila, podobna požaru. Vizir mu je padel na oči. V blisku je zagledal še svetlejše okno in v njem nekaj, kar prej ni obstajalo. Tako je končal svojo prvo iznajdbo.
»Kaj si naredil?« je zanimalo Szigetija.
»Telefonski zvočnik! Povečal sem število magnetov v sprejemniku telefonskega aparata,« je odvrnil Nikola, »in spremenil sem njihov položaj glede na membrano.«
»Je Puskásu všeč?«
Mladenič je zažarel:
»Mojo iznajdbo bo uporabil v telefonskem prenosu opere februarja.«
Za pusta so Erklovo opero Janós Hunyadi odpeli v narodnem gledališču. »Vsa Budimpešta« je hkrati poslušala prenos v koncertni dvorani Vidago. Kakovost prenosa je bila boljša od pariške. Ugledneži so bili na električni osvetlitvi videti malo nori.
»Ampak kje je Tesla?« je Puskás nezadovoljno zašepetal Szigetiju.
Nikola je še nedolgo tega z največjim entuziazmom načrtoval prenos, priganjal Puskása in ponavljal:
»Delo je ustvarilo človeka. Naj ga tudi uniči!«
Nikola je nenehno pospeševal, dokler mu ni počila najtanjša žica v glavi. Zdi se, da je na tej žici visela duša. Mladenič se je po tej nenavadni izkušnji spremenil v mrežo vzplamtelih živcev. Ležal je v stanovanju gospe Várnai za težkimi zavesami. Ko so mu povedali o uspehu prenosa, ni imel moči, da bi se nasmehnil.
(28. Pametno zelje)

***
Tesla se je izkrcal v New Yorku, ki ga ni zanimal. V labirintu avenij in ulic je takoj poiskal Edisonov laboratorij.
»Prispel si!« si je čestital, ko je potrkal na vrata, ki jih je iskal.
V laboratoriju so intenzivno iskali vrata za vstop v pravljice, kaplje nevidnosti, ljubezenski eliksir …
Oh!
In kamere za snemanje misli, kukala za pogled v prihodnost, stetoskop za poslušanje notranje glasbe.
Oh!
Tukaj je pomežiknila električna žarnica.
Tukaj je prvič odjeknil človeški glas iz stroja.
Tukaj Božje ustvarjanje ni bilo končano, temveč se je nadaljevalo z delom iznajditeljev.
Tu je bilo središče sveta, mirno oko vrtinca.
Zunaj je ropotal, renčal, goljufal New York. V New Yorku je bil Edison kot riba v vodi. Bil je riba čarovnik, riba kralj!
Čarovnik je vsak dan tekal po Manhattnu, lovil bogate stranke, plačeval novinarjem, se dušil v dolgovih … Kodelja se je vlekla po njegovih tleh, posutih z oblanci. V njegovih delavnicah so brneli stroji, ki so proizvajali dele za druge stroje. Hodnik je dišal po kolomazu. V njem je bila vedno gneča. Dva kuštrava fanta, glasnejšemu je bilo ime Kennelly, sta se sporekla in zahtevala, naj presodi šef. Pred vrati je poslovnež iz Astorie gledal na zlato uro.
»Zdaj vas bo sprejel,« je Tesli rekel Kennelly, nenadoma spremenjen v sekretarja, in ga potisnil v sobo.
Tesla je zakoračil skozi usodna vrata z najfinejšim nasmeškom in štirimi centi v žepu. Kakšen Milutin Tesla! Za temi vrati je Nikolo čakal najslavnejši znanstvenik na svetu – njegov pravi oče. Edison bo čez nekaj trenutkov v njem prepoznal velikega človeka in sorodno dušo.
Na stropu se je počasi vrtel ventilator. Pisarna je bila prenatrpana. Z dagerotipije v srebrnem okvirju je strmel simpatičen fantič s kapo.
Življenjepis tega drznega dečka je bil kot življenjepisi svetnikov. Začel je tako, da je prodajal časopise po vlakih med mestoma, ki sta se imenovali Port Huron in Detroit, končal pa tako, da je prodajal svetlobo mestu svetlobe.
Tesla je bil pod počasnim ventilatorjem kot mlad pes. Mandeljnaste oči so se svetile. Dva poškrobljena trikotnika sta mu kukala izpod brade. Dva gosta vala sta se razlivala sredi glave. To je bil mlad, svež moški, ki je hotel biti všečen. Pomislil je »Ah« in pomislil je »Oh«. Nato je v dveh korakih preskočil pisarno in Edisonu predal Batchelorjevo priporočilo. Oči, podobne strelnim linam, so še enkrat premerile Teslo. Naposled je prisrčnost izbrisala nezaupljivi pogled. Kralj iznajditeljev je teatralno izpustil pismo. Njegov obraz je postal okrogel:
»Če hočete, lahko začnete jutri.«
In to je bilo to.
Teslo je prevzelo vznemirjenje na robu nezavesti: Zdaj se bo odločilo o Vsem! O Vsem!
In prvi korak mu je bil, kot bi rekel Whitman, tako zelo všeč …
Upanje ga je ozarilo in hodil je dva centimetra nad tlemi. Nebo ga je srbelo in bilo drugo ime njegove duše. Komaj je čakal, kdaj se bo zdanilo, da bo lahko nadaljeval delo. To je bilo tako zanimivo, tako BOLEČE zanimivo, kot hazard, kot alkohol, kot … Najbrž je imel kaj na obrazu, kakšen lahen srečen izraz, kajti ljudje so ga gledali z nasmeškom. Delal je od pol enajstih zjutraj do petih zjutraj naslednjega dne.
Drugi teden Teslovega bivanja pri Edisonu sta na čezoceanski ladji hkrati pregorela dva dinama.
Ladja se je imenovala Oregon.
»Ne bo šlo!« so skomignili z rameni namrščeni delavci.
»Kaj ne bo šlo?« je besnel Edison.
»Ni kaj storiti,« so ponovili mojstri.
Edison je odpustil vso ekipo.
Oregon je bil prva čezoceanska ladja na svetu, osvetljena z njegovim sistemom.
Poslali so Teslo.
Stekel je.
Delal je manj na podlagi znanja in bolj po občutku – Tole je! Tole ni! Ob svitu se je prikazal ves sajast, kakor da bi ga bili pretepli z baklami.
»O, naš Parižan! Prihajate z zabave?« ga je pred laboratorijem pozdravil Edison.
V obraz mu je priletel nepričakovan odgovor:
»Popravil sem okvaro na Oregonu.«
»Vsa čast,« je hripavo priznal Edison.
Tesla se je pripravljeno nasmehnil.
»Vsak inženir je počaščen, da lahko dela z vami.«
Velikokrat je Edisonu pripovedoval o svojem motorju, ne da bi bil Edison zraven. Vznemirjenost je odrinila zidove okoliških stavb.
»V mojem primeru je ta čast še toliko večja, ker bi vam že dolgo rad pokazal svoj motor na izmenični tok. Prednost motorja je v tem, ker lahko sedanje centrale pokrijejo največ eno miljo v radiju …«
Mladeniču je srce med sledenjem zlatemu klobčiču lastne sladkobesednosti razbijalo.
»Samo pomislite, koliko enosmernih central bi bilo treba zgraditi v samem New Yorku.«
Prepirljivec Kennelly, ki je znova igral vlogo sekretarja, se je sklonil k Teslovemu ušesu in šepnil:
»Gluh je.«
Mladenič je ponovil, kar je že rekel.
Zožene oči in gnusapoln nasmešek so bili del Edisonovega šarma. Edisonov obraz je bil v prvi svetlobi zore nepremičen. Besede so presenetile Teslo:
»Devetdeset odstotkov iznajditeljeve spretnosti je v tem, da presodi, kaj je mogoče, kaj pa nemogoče, tole pa je …« je naredil opogumljajočo kretnjo proti Tesli. Ker se ta ni odzval, je končal:
»… nemogoče ...«
»Ampak naredil sem delovni model,« je zajecljal Parižan.
Edison je ponovil gnusapoln nasmešek in rekel:
»Veste, ko sem odpiral svoje centrale za enosmerni tok, sem se moral boriti s plinsko industrijo. Moji novinarji so pisali Plin zastruplja ljudi in vse te reči. Vse dokler nisem odprl svojih central za enosmerni tok. Predstavljajte si,« je dodal, to pot s premetenim nasmeškom, »da bi zdaj moral pisati proti vaši konkurenčni metodi …«
Kennelly in oseba s polomljenim klobukom po imenu Mali Benny sta se glasno zasmejala.
»Da bi plačeval novinarjem, naj pišejo Pazite se dvosmernega toka! Človek se utrudi, veste.«
Edison je plosknil z rokami in vzkliknil:
»… Pustimo te načrte, te fantazmagorije. K sreči je vaša metoda povsem neuporabna.«
»Ni neuporabna …«
»Neuporabna! Ampak, glejte, če je res, da lahko izpopolnite enosmerne motorje, kot ste opisali, lahko s tem zaslužite – petdeset tisoč dolarjev.«
Tesla ga je pogledal z ognjenimi očmi.
Edisonove obrvi so bile ravne. Okrog njega je vel kiselkast vonj, ker se je umival enkrat na mesec, »ne glede na to, ali je bil umivanja potreben ali ne«. Govorilo se je, da njegova žena nori. Govorilo se je, da jo je sam zdravil. Marsikaj se je govorilo. Usta, polna žval, so utapljala cigaro. Njegov nos je bil podoben neki zelenjavi. Lasje so bili polegli kakor trava po pripeki.
Tesla ga je gledal in gledal in ni mogel verjeti.
V tolikšni meri je bil odvisen od tega človeka, da si ga ni upal videti drugače.
Ni si upal razjeziti se.
Omahoval je, ali naj si prizna, da je razočaran nad tem potnim gluhcem s povešenimi ušesi in mrtvimi lasmi. Če ga Edison ne razume, kdo na tem svetu ga bo razumel?
Delal bo. Dokazal bo …
(34. Hiša gluhega)

© Modrijan založba, d. o. o., 2012

Poglejte tudi

na vrh strani

Aleksandrida »

Vladimir Pištalo »

Aleksandrida Vladimirja Pištala, novela, kot je to besedilo o Aleksandru Velikem sam žanrsko opredelil, je »zgodba o človeku, ki je osvojil ves svet«. Pravzaprav pa gre za sago »o tem, kaj je svet in kaj ni svet, kje se začne in kje se konča« – ne zgolj svet iz časa Aleksandra Velikega, temveč tudi naš svet, predvsem naš notranji svet, tisti, ki ga bodisi obvladujemo bodisi on obvladuje nas, tisti, v katerem smo bodisi zmagovalci bodisi poraženci, svet, ki je lahko labirint, kakršen je bila za Aleksandrove bojevnike Indija.

več »

Tesla, portret med maskami »

Vladimir Pištalo »

Romana Tesla, portret med maskami, ki velja za »najprepričljivejšo biografijo edinega gromovnika med ljudmi«, ni mogoče umestiti med biografske romane. To je nenavadna pripoved o zelo nenavadnem človeku, umetniška upodobitev, ki skozi tri poglavja, Mladost, Amerika in Novo stoletje, odstira in osvetljuje notranji svet genija.
Literarni lik Nikole je postavljen med številne druge literarne like tako, da ga spoznavamo skozi njegove misli, občutja, strahove in zablode, uspehe in neuspehe, vzpone in padce, predvsem pa skozi samoto, osamljenost, to njegovo najvztrajnejšo sopotnico. Dogodki iz resničnosti so samo izhodišče za številne ekskurze v iracionalno in nadrealno.

več »