Knjiga

Šumijo besede domače

Roman Rozina»

naslovnica: Vesna Vidmar

format: 120 × 190

strani: 144

vezava: mehka, zavihi

izid: 2011

ISBN: 978-961-241-509-9

razprodano

Besede v Rozinovi zbirki kratkih zgodb šumijo, se kot gumijaste žogice odbijajo od naslovnikov ali pa se ukrivljajo v nove pomene in napačna razumevanja.
Nastopajoči se skozi zmedo sporočil, ki jih oblikujejo besede, prebijajo vsak po svoje. Pisatelj v uvodni zgodbi, postavljen v vlogo slavnostnega govornika, se po tem, ko so njegove besede že desetič zavrnjene, v tragičnem zaključku sam sooči z njimi. Tudi postarana pripovedovalka v zadnji zgodbi ugotavlja podobno – nikogar ne zanima, kar še želi povedati, in preslišano je bilo tisto, kar je že povedala; zato se odloči preseliti v svet tišine, v nemost in gluhost. Pripovedovalec druge zgodbe strastno mrcvari besede in jih zlaga v nesmiselne skupine, naslednji pa z njimi oblaga prvotno sporočilo, da bi ga hkrati zakril pred množico in jasno razprl pred osebo svojega poželenja. Publicistu iz četrte zgodbe uspeva iz kakršnihkoli že besed sestaviti ljudi in dogodke, ki imajo videz prepričljive resničnosti, šegavi dedek pa z lahkotno igrivostjo iz mnoštva besed lušči osupljajoče skrivnostna sporočila. Včasih pa besede zavladajo nastopajočim in jih kot marionete vodijo po prizorišču zgodb ...
Sedem zgodb in še več pripovedovalcev. Pisana tržnica besed, tega osnovnega gradnika medčloveških odnosov, ki svoje spremljevalce kdaj pustijo na cedilu in jih drugič zapeljejo v tragičen konec. Ki se včasih razpletajo v neuresničena pričakovanja in naslednjič v vedra upanja.

Izdajo je finančno podprla Javna agencija za knjigo RS.

Zapisali so ...

na vrh strani

Zbirka zgodb Šumijo besede domače je nastala v skrbi za besede, tako kot je nekoč Ingoliča v pisanje gnala skrb za »gozdove domače«. Rozina si hitro pridobi naše zaupanje in odpravi vsakršen strah, da bi mu utegnilo spodrsniti in bi s tem povzročil nehotene dvome v pripovedni svet. Kak morebitni dvom v njegove besedne stvaritve je namerno izzvan in sodi k temi. Njegov slog je lahkoten, a ne plitek. Neprisiljeno in nevsiljivo se poigrava z besedami, jemlje jih za svojo snov, motiv in temo. Z jezikom se skuša pretipati do neke skrivnosti, odkriti ključ ujemanja vsega, povezati na videz naključne posameznosti v celoto, ki namiguje na neki višji načrt. Zgodbe nove knjige so ravno prav čudaške, da so prikupne, zlasti pa so berljive in pomenljive; tako v ničemer ne zaostajajo za enako prikupno Galerijo. Uspeva jim tudi to, da presegajo bralčev horizont pričakovanja, a tega ne počno na grob, drastičen in šokanten način, temveč minimalistično – blago, skoraj neopazno, mimogrede.

Tina Vrščaj, Pogledi, 11. 5. 2011

_______

Kratke zgodbe Romana Rozine so svojevrsten in vsekakor dragocen poklon osnovnemu gradniku literarnega ustvarjanja in tudi samega medčloveškega sporazumevanja – besedi. Kaj vse so besede, kaj vse z njimi (zavedno in nezavedno) počnemo, kako pomembno, mogočno in hkrati ranljivo orodje našega vsakdana so, kako zelo prežemajo vsak trenutek našega bivanja, celo takrat, ko tega nočemo; »šumeče besede« bralca spomnijo na vse to in vzbudijo še vrsto drugih razmišljanj, ki lahko tečejo vzporedno z branjem ali pa bralcu zabrenkajo na srce in um potem, ko odloži knjigo. In kako zabrenkajo? Odvisno – nekatera tenuto, druga agitato in še kako.
Knjiga bo pritegnila vse, ki jih zanima življenje besed, pa ne v kaki abstraktni ali celo pravopisni obliki, temveč v stvarnem življenju, ki ga živimo vsi; vse tiste, ki imajo radi zgodbe, v katerih ostane kaj pod pokrovko in ne servirajo vsega na pladnju; tiste, ki uživajo v novih ali nenavadnih pogledih na že znano; zagotovo pa bo zanimala tudi ljubitelje žanra, torej kratkih zgodb, teh krhkih struktur, ki se zdijo, ko jih beremo, tako preproste, da se sploh ne zavedamo, iz koliko skrbno izbranih besed so sestavljene.

Aleksandra Kocmut, Bajta, 26. 3. 2011

Poglejte tudi

na vrh strani

Galerija na izviru Sončne ulice »

Roman Rozina »

V neobičajni galeriji v slepi mestni ulici odmaknjeno živi ostareli galerist. Lepa Marija, ki obišče odprtje razstave, postavi enoličnost njegovega življenja na glavo. Sooči ga z neštetimi vprašanji, ki se jim je prej izmikal. Iščoč odgovore nanje sestavlja zgodbo o čudaški galeriji in njenih prebivalcih. Nepovezane drobne zgodbe, okruški spominov in njegova razmišljanja se počasi sestavljajo v skladno zgodbo, fantastično pripoved o iskanju lepega.

več »

Zločin in ljubezen »

Roman Rozina »

Zločin in ljubezen je roman o nastajanju romana Zločin in ljubezen.
Podjetna Petra kupi propadlo založbo, da bi knjigo z družbenega roba prestavila v središče zanimanja, ji vrnila bralce in visoke naklade, od podpor odvisno založništvo spremenila v cvetoč posel. Na prvi pogled nemogoč podvig začne uresničevati s pomočjo poslušnega pomočnika Petra, priljubljenega pisca kriminalk Aleša Seliškarja, avtorice popularnih ljubezenskih zgodb Maje Meden in upokojenega literarnega urednika. Njihovo pripovedovanje, razmišljanja in nasprotujoča si človeška izhodišča – živahen, sedanjosti zavezani hedonist Aleš, osamljena, otopela in v strahove zapredena Maja ter romantični častilec knjig, kot so bile nekdaj – počasi sestavljajo nenavadno zgodbo Zločina in ljubezni.

več »

Vaša košarica


Vaša košarica je prazna.