E-novice

Knjiga

Shiralee

D'Arcy Niland»

prevod in spremna beseda: Katarina Mahnič

naslovnica: Vesna Vidmar

ilustracije: Iztok Sitar (na naslovnici)

format: 150 × 220

strani: 248

vezava: mehka, zavihi

izid: 2011

ISBN: 978-961-241-524-2

Roman Shiralee, ki ga je leta 1955 objavil takrat še neznani avstralski pisatelj D’Arcy Niland, je pripoved o potujočem delavcu Macauleyju in njegovi štiriletni hčerki Buster. Pisatelj mojstrsko razvija značaj in osebnost moža, ki svojo prešuštniško ženo kaznuje s tem, da ji vzame njunega otroka, štiriletno Buster. Na pešačenju od ene do druge zaposlitve, od enega do drugega kraja puste in prazne avstralske notranjosti, se srečujeta s klateži in posestniki, prodajalci in gonjači, s kopalci opalov, s suroveži in z dobrimi dušami. Sčasoma se Macauley naveže na otroka, ki mu je bil na začetku samo v napoto, šele huda nesreča pa ga strezni, da se zave, kaj je v življenju pomembno in česa si res želi. Roman je prežet s pregovornim avstralskim tovarištvom iz časov, ko so ljudje še hodili peš in so se še zanimali drug za drugega, posebno atmosfero pa mu daje tudi kruta, neskončna, na trenutke nezemska pokrajina Avstralije.
Shiralee se je vpisala med avstralsko klasiko in je še danes najbolj priljubljeno Nilandovo delo. Po njej je leta 1957 nastal film s Petrom Finchem v glavni vlogi, trideset let kasneje pa je v istoimenski televizijski seriji Macauleyja odigral Brian Brown.

Slovensko izdajo je finančno podprla Javna agencija za knjigo RS.

Preberite odlomek

na vrh strani

Obrnila se je k njemu. Snela je klobuk in ga obračala v rokah. »Veš, zakaj sem prišla. Zaradi svojega otroka.«
Macauley je s posmehljivim prezirom zagodrnjal.
»Res je,« je izbruhnila. »Moja je in hočem jo.«
»Zato si prišla vso pot do sem, da bi jo ukradla – ukradla kot podla strahopetnica.«
»Ti si jo vzel tako. Ukradel si mi jo. Ali pa se morda ne spomniš tiste noči.«
»Če se je spomnim? Spomnim se je,« je rekel Macauley. »Vsakič, ko pomislim nanjo, me spomni na francosko razglednico.«
Usta so ji zadrhtela od besa. Oči so bile mrzle in neusmiljene od sovraštva. Oba, resnični in lažni strah, sta splahnela, sprostila se je z naraščajočim zaupanjem v svoje nasprotovanje.
»Seveda,« se je posmehnila, »ti si tako čist in pobožen. Tak svetnik si.«
Macauley se je dvignil in za trenutek je občutila strah. Potegnil je pernico prek Busterine speče postave. Stopil je naokrog do ženske, se ustavil in jo gledal v obraz.
»Poslušaj,« je rekel tiho, a z brezčutno jezo. »Noben svetnik nisem in zadnji bi trdil kaj takega. Imel sem ženske. Imel sem jih od enega konca dežele do drugega. In to ni bahanje evnuha ali kakšnega ubogega norca, ki ga ne more več spraviti pokonci. A do tebe sem bil pošten, in to ni bilo preprosto.«
»Pha!« se je rogala. »Mi hočeš reči, da ves čas, ko si bil zdoma, nisi spal z drugimi ženskami?«
»To ti hočem reči. Prekleman tepec sem bil, kajneda?«
»Si pa res upaš – a pričakuješ, da bom to verjela? Za kaj me pa imaš? Za bedaka?«
»Poročil sem se s tabo in bil sem obziren do tebe,« je znova nepopustljivo poudaril Macauley. »V vseh petih letih se nikoli nisem dotaknil druge ženske.«
»Oh, to je čudovito! To je sijajno! To bi moral razglasiti svetu. Sila ponosen moraš biti nase.«
Preslišal je pikro opazko. »Saj sem,« je rekel. »Prav nič se nisem pritoževal nad tabo. Ustrezala si mi.«
»Ja,« je zarenčala, glas se ji je tresel od jeze in sovraštva. »Stavim, da sem ti. Nekdo, ki gara, medtem ko se ti zabavaš. Nekdo, h kateremu se vrneš, ko se ti zljubi. Nekdo, s katerim spiš, kadar je tebi prav. Skrbela sem za dom, ti pa si bil na počitnicah.«
»Moral sem delati. Res sem si te želel.«
»Ja, na tvoj način. Pod tvojimi pogoji. Tako si si me želel.«
Macauley se je brzdal. »Pošiljal sem ti denar. Skrbel sem zate. Nikoli ga nisi zavrnila. Imela si obleke, kino. Nikoli nisi stradala. Nikoli ti ni zmanjkalo za najemnino. Preživljal sem te.«
»Saj si me moral. Nisi mi delal usluge. To je bila tvoja dolžnost.«
Za trenutek ga je zmedla nejasnost pripombe. »Da je bila?« je rekel. »Potem je bila tvoja dolžnost poskrbeti, da si jo zaslužiš.«
Njegovi slepi sebičnosti je naklonila pogled porogljivega sočutja.
»Ček vsak teden. In jaz naj bi bila hvaležna. Misliš, da je to vse?« Besno se mu je uprla. »A veš, koliko zakonskega življenja sem imela s tabo? A veš?«
Strmel je v njeno pobesnelo zagrenjenost, ni ji bil zmožen odgovoriti. Vedel je, da grebe v jedro njegove krivde.
»Povedala ti bom,« je rekla. »Šest mesecev. V petih letih šest mesecev zakonskega življenja. Kako ti je všeč?« Ni odgovoril. »Ne, nikoli nisi pomislil na to, kaj? Trije, štirje dnevi doma, pa si spet šel na pot. Štela sem te dni. Imela sem veliko časa, da sem jih štela. In jih seštevala. Šest mesecev! In ti sprašuješ, zakaj me je zaneslo na stranska pota.«

© Modrijan založba, d. o. o., 2011