Knjiga

Šepetalci

Zasebno življenje v Stalinovi Rusiji

Orlando Figes»

prevod: Matej Venier

naslovnica: Branka Smodiš

format: 160 × 235

strani: 656

vezava: trda

izid: 2009

ISBN: 978-961-241-351-4

razprodano

Ruščina pozna dva izraza za šepetajočega:
šepčuščij, tisti, ki šepeta iz strahu, da mu prisluškujejo,
in
šeptun, ovaduh, tisti, ki ljudem za hrbtom prišepetava oblastem.
Besedi izvirata iz obdobja stalinističnega terorja, ko so rusko družbo sestavljali šepetalci te ali one vrste.
Orlando Figes v svoji najnovejši knjigi razkriva zasebno življenje milijonov Rusov pod Stalinovo tiranijo, v družbi, v kateri so vsi šepetali – bodisi da so hoteli zaščititi svoje bližnje, bodisi da so ovajali sodržavljane. Delo se opira na obsežno raziskavo ustne zgodovine, ki je zajela stotine družin iz nekdanje Sovjetske zveze, ter na množico listin, fotografij in predmetov iz družinskih arhivov. Vodi nas skozi moralni blodnjak, v katerem je človeka lahko pogubila ena sama neprevidna beseda, ko je režim postavil izven zakona celotne družbene sloje in narode, ko so ljudje plačevali strahotno ceno za gospodarsko in politično veličino Stalinovega imperija. Vendar so tudi v tistih težkih časih mnogi ohranili človečnost in pogum, da so kljubovali neusmiljenemu pritisku totalitarne države.
V tem pretresljivem in mogočnem delu neme Stalinove žrtve prvič pripovedujejo svoje življenjske zgodbe.

Slovensko izdajo je finančno podprla Javna agencija za knjigo RS.

O avtorju in delu

na vrh strani

Med zgodovinarji že dolga desetletja poteka razprava o tem, kako zgodovinopisna dela oblikovati kot literarizirano pripoved, ki bo – ob polnem upoštevanju strogih zgodovinopisnih pravil – segla pod dogodkovno površino in se s posluhom za posamezne človeške usode in tragiko približala pretekli stvarnosti v vsej njeni življenjski in človeški raznolikosti. Toda malo je zgodovinarjev, ki to zares znajo in jim je to resnično uspelo. Eden teh redkih in izjemno uspešnih raziskovalcev, ki so na neverjetno obsežnem in z občudovanja vredno akribijo zbranem gradivu zasnovane zgodovinske raziskave spremenili v pravo literarno branje, je profesor Orlando Figes.

Orlando Figes (1959) je profesor zgodovine na Birckbeck Collegeu univerze v Londonu, diplomiral pa je na univerzi v Cambridgu, kjer je bil v letih 1984–1999 predavatelj in fellow Trinity Collegea. Ruski zgodovini se je začel sistematično posvečati v prvi polovici osemdesetih let, ko se je v ruskih arhivih in knjižnicah poglobil v raziskovanje najštevilnejšega in hkrati najtesneje s tradicijo povezanega dela ruskega prebivalstva – ruskega kmetstva. Njegova prva knjiga Peasant Russia, Civil War. The Volga Countryside in Revolution 1917–1921 (»Kmečka Rusija in državljanska vojna. Povoljško podeželje in revolucija 1917–1921«) je izšla leta 1989, sredi osemdesetih let, v času bivanja v Moskvi, pa se je njen avtor začel tudi že ukvarjati z mislijo na knjigo, ki bi na temelju ustnih pričevanj in spominskega gradiva prodrla v notranji, družinski in čustveni svet ruskih ljudi v obdobju revolucije in v desetletjih po njej. To Figesovo živo zanimanje ne le za politično, kulturno in družbeno, temveč tudi konkretno človeško stvarnost sugestivno razkriva tudi njegova zgodovina ruske revolucije, prvič objavljena leta 1996, z naslovom People's Tragedy. The Russian Revolution, 1891–1924 (»Ljudska tragedija. Ruska revolucija, 1891–1924«), ki je velikopotezno in slikovito zasnovan oris poslednjih dveh in pol desetletij carske Rusije, ruskega oktobra in pooktobrskega sovjetskega razvoja do Leninove smrti. »Figesova Ljudska tragedija bo za razumevanje ruske revolucije storila več, kot je katerakoli knjiga doslej,« je ob njenem izidu zapisal znani britanski zgodovinar Eric Hobsbawm. Profesor Figes je zanjo dobil prestižne nagrade in pohvale. Sedem let po prvi objavi Ljudske tragedije je izšla nova Figesova velika knjiga in mednarodna uspešnica, kulturno-zgodovinska monografija Natašin ples (Natasha's Dance), ki je z leta 2007 izdanim slovenskim prevodom bolj kot katerakoli druga zgodovinska knjiga v zadnjem času očarala tudi slovenske bralce.

Knjiga Šepetalci ali morda bolje »Šepetajoči«, saj je to knjiga o ljudeh, ki o svojem notranjem, čustvenem svetu, odnosih z bližnjimi ter svojih nazornih in vrednotah skoraj vse življenje niso mogli glasno spregovoriti, je njegov najzahtevnejši raziskovalni projekt doslej. Zbiranje in analiziranje ustnega in spominskega gradiva je bilo povezano s številnimi težavami in zadregami, ki so neizogiben spremljevalec »nezanesljivosti spomina« in metodoloških problemov ustne zgodovine, njen rezultat pa je izjemno pretresljiva knjiga o zasebnem življenju, čustvovanju in preživetvenih strategijah več generacij sovjetskih ljudi različnih družbenih slojev in okolij, ki odpira tudi raziskovanju bližnje zgodovine v drugih, nekdaj komunističnih državah in prostoru, v katerem živimo, povsem nove možnosti in perspektive. Z vidika krčevitega ozračja, v katerem o lastni bližnji preteklosti razpravljamo sami, pa je posebno dragocena odlika Figesove monografije tudi izrazita politična neobremenjenost. Figesa zanimajo ljudje, njihove zgodbe in njihove tragične usode, ki so nazorno in prepričljivo zrcalo neizprosno krutega pooktobrskega političnega režima, ki pa jim zavestno ne dodaja svojih sodb in komentarjev. V knjigi je spomin ohranjen v napol surovem stanju in prepuščen bralcu, da ga interpretira.

Šepetalci Orlanda Figesa so torej v vseh pogledih knjiga za zgled.

dr. Peter Vodopivec, Modrijan, november 2009

Poglejte tudi

na vrh strani

Natašin ples »

Kulturna zgodovina Rusije

Orlando Figes »

Najbrž je ni zgodovine, ki bi lahko zajela vso veliko zgodbo »matrjoške Rusije«. Prav zato je knjiga Natašin ples nekaj posebnega, saj jo odlikuje nov, svojski pristop, še zlasti pa je knjiga uspešen poskus zaobjetja večplastnosti, raznolikosti in mnogoterosti mnogih zgodovin, predvsem kulturne, družbene in družabne.
Zgodovina Rusije in Sovjetske zveze je po mnenju nekaterih zgodovinopiscev najbolj podlegla ideološkim interpretacijam: prednost je dajala politični in državniški plati proučevanja preteklosti, na drugi strani pa izvzeto gojila kulturno, se pravi literarno zgodovino svoje vélike, v svetovnem merilu neponovljive književnosti. Znanstvena premišljevanja o Rusiji so vselej vsaj blago ogrožali iskanje »ruske duše«, nagnjenje do vsakršnih mističnih bogoiskateljstev, hoja po robu resentimenta in romanticizma. Figesov »oddaljeni«, zunanji, a ne hladni pogled, ki se zaveda – kot se reče –, da ni »mrzlih družb«, pa Rusijo presoja na podlagi dejstev, brez zanosnih motenj.

več »

Tragedija ljudstva »

Ruska revolucija 1891–1924

Orlando Figes »

–30 % OB 100-LETNICI RUSKE REVOLUCIJE

Tragedija ljudstva je eden najbolj ambicioznih poskusov večplastne zgodovinske analize obdobja med prelomno lakoto, ki je prizadela rusko podeželje leta 1891, in Leninovo smrtjo leta 1924, ko so bile vzpostavljene že vse temeljne institucije stalinistične totalitarne države. Monumentalno delo britanskega zgodovinarja obravnava rusko revolucijo kot skupek dolgotrajnih ločenih kriznih procesov, ki so skupaj dosegli vrhunec v letu 1917. Zgodovinarji so se pri obravnavanju ruske revolucije navadno posvečali predvsem letu 1917, Figes pa v prvem delu knjige temeljito obdela predrevolucijski razvoj ruske družbe. Problemskemu pregledu stebrov carističnega režima (carska družina in dvor, birokracija, vojska, cerkev) sledi analiza narodnostnega vprašanja v večnacionalnem carskem imperiju, nato pa izjemno natančen prikaz ruskega kmetstva, oblikovanja liberalnega javnega mnenja, nastanka anarhistične in radikalne oporečniške ilegale, nastopa marksizma ter nastanka socialdemokratskega gibanja in boljševiške ideologije. Sledi opis revolucije leta 1905, kratkega obdobja ruskega parlamentarizma, in absolutističnega sistema, ki je zaradi nepripravljenosti na demokratične spremembe dokončno izgubil oporo in se nazadnje zapletel v prvo svetovno vojno.

več »