Knjiga

Ponižanje

Philip Roth»

prevod: Miriam Drev

naslovnica: Vesna Vidmar

format: 130 × 200

strani: 104

vezava: mehka, zavihi

izid: 2012

ISBN: 978-961-241-606-5

Philip Roth v Ponižanju (The Humbling, 2009) prikaže usodo šestdesetletnika Simona Axlerja, enega najboljših gledaliških igralcev svoje generacije, ki mu po stotinah sijajno uprizorjenih vlog usahne igralska moč. Odtujen sebi in svojim bližnjim doživi živčni zlom, zatem pa ga z roba samouničenja, kot se zdi, na varno potegne erotična zveza z (dotlej lezbično) hčerko njegovih prijateljev iz mladih dni.
Roman se uvršča v kontekst ključnih besedil sodobnosti, saj Roth v njem s slogovno natančnostjo pred bralcem zavrti zgodbo o ljubezni in strasti, uspehu in prestižu, podčrtano z ironičnimi spoznanji o njihovi minljivosti. Tragiko človeških izgub – v Ponižanju zlasti izgube lastne identitete – in rešilnih bilk, ki se jih oprime glavni protagonist, a mu spolzijo med prsti, prikaže z vso jasnostjo zrelega pisatelja in prekaljene osebnosti. Svoje mojstrstvo izpričuje s poglobljenim prikazom človeških zmot, s srdito zaostrenimi dialogi in, za kontrast, z vinjetami absurdnih pripetljajev, ki rahljajo razgaljanje človeških dram in burk.

Slovensko izdajo je finančno podprla Javna agencija za knjigo RS.

Philip Roth o romanu Ponižanje

Zapisali so ...

na vrh strani

Dramaturško natančno odmerjeno, tekočo in pripovedno zaokroženo zgodbo o izgubi v iluzorne vzorce zazrte identitete Roth izpiše z globokim uvidom v vrtiljak človeških iluzij ter z jasno odmerjenimi dialogi brez odvečnega patosa. Slednjim v krajšo otoplitev z navidezno možnostjo izhoda tu in tam doda žlahtnost erotičnih pripetljajev ter bizarnost družinskih konfliktov. Predvsem pa je Ponižanje zgodba o nujnosti spoznanja in sprejemanja minevanja, česar se ne da priučiti z nobeno (igralsko) metodo.

Jasna Vombek, Dnevnik, 17. 4. 2012

Preberite odlomek

na vrh strani

Izgubil je svoj čar. Impulz je ugasnil. Na gledaliških deskah ni odpovedal nikdar prej, karkoli je naredil, je bilo prepričljivo in uspešno, potem pa se je zgodila strahota: ni več mogel igrati. Nastop pred občinstvom je zanj postal muka. Namesto trdnega prepričanja, da se bo sijajno odrezal, je vnaprej vedel, da mu bo spodletelo. Zgodilo se je trikrat zapored, in tretja predstava ni nikogar več zanimala, nihče ni prišel. Ni zmogel navezati stika z gledalci. Njegov dar je bil mrtev.
Seveda, če si ga nekoč imel, ti za vedno ostane nekaj, po čemer se razlikuješ od drugih. Zmeraj bom drugačen od vseh, si je zatrdil Axler, ker pač sem, kdor sem. Drugačnost nosim v sebi – ljudem bo za zmeraj ostala v spominu. Ampak avra, ki ga je obdajala prej, vse njegove izrazne manire, čudaštva in samo zanj značilni prijemi, vse, kar je bilo tako učinkovito pri Falstaffu in Peeru Gyntu in stričku Vanji – ter je prispevalo k temu, da je Simon Axler zaslovel kot zadnji izmed vélikih ameriških gledaliških igralcev – zdaj ni več doseglo učinka pri nobeni vlogi. Vse, zaradi česar je bil prej edinstven, je zdaj učinkovalo, kakor da je trčen. Sleherni hip, ko je bil na odru, se je, najbolj razdiralno, kot je sploh mogoče, zavedal, da zgolj igra. V prejšnjih časih med svojo igro ni razmišljal prav o ničemer. Kar je kdaj naredil dobro, je storil nagonsko. Sedaj pa je vsako reč najprej premlel, in tako zamoril vse, kar je bilo spontanega in živega – zadeve je z umovanjem poskušal obvladovati, a jih je namesto tega uničil. Kaj hočemo, se je miril Axler, zabredel sem v slabo obdobje. Sicer je že prekoračil šestdeseto, vendar bo morda našel izhod iz zagate, važno je le, da ne izgubi svoje prepoznavnosti. Ni bil edini izkušeni igralec, ki je prestajal nekaj takega. Že marsikoga je doletelo. Tudi mene kdaj prej, je pomislil, nekako se bom znašel. Nimam pojma, kako naj se izkopljem tokrat, ampak se bom že česa spomnil – slej ko prej bo minilo.
Pa ni minilo. Ni mogel igrati. S čim vse je znal svojčas blesteti na odru! Zdaj pa ga je bilo groza sleherne predstave, in strah ga je držal v krempljih od jutra dalje. Ves dan so ga brez prestanka obletavale misli, kakršne ga pred predstavo do tedaj niso obšle niti enkrat samkrat: ne bom zmogel, ne bom znal, to niso prave vloge zame, preveč zahtevam od sebe, samo pretvarjam se, še tega ne vem, kako bom spravil iz sebe prvo vrstico. Obenem si je prizadeval, da bi izpolnil vmesne ure z navidezno nujnimi pripravami: znova moram pogledati ta nagovor, moram si odpočiti, vaditi moram, ponovno moram pogledati tale nagovor – ko je končno prispel v gledališče, pa je bil izčrpan. In bilo ga je groza, da mora na oder! Vlekel je na ušesa, kdaj bo na vrsti iztočnica za njegov nastop, in se zavedal, da nima moči zanj. Čakal je na notranjo osvobojenost, ko bi lahko začel in bi se igra hipoma prelila v resničnost, čakal, kdaj bo pozabil nase in se prelevil v osebo, ki živi na odru, vendar je namesto tega stal na njem kot klada, popolnoma prazen, in igral kakor človek, ki nima najmanjšega pojma o igri. Ničesar ni mogel dati od sebe in tudi ne prikriti; njegov nastop je bil brez poleta in brez presežka. Njegova igra je iz večera v večer vse bolj postajala zgolj vaja, kako bi prikril svojo nezmožnost.

© Modrijan založba, d. o. o., 2012

Poglejte tudi

na vrh strani

Človeški madež »

Philip Roth »

Coleman Silk, Afroameričan zelo svetle polti, se od mladega uspešno izdaja za belca, še več, za belega Žida. Njegova odločitev temelji na izbiri: med rasno zvestobo in osebno svobodo mu je slednja ljubša. Ironija je, da ga prav nesrečno uporabljen izraz, s katerim naj bi domnevno nekorektno žalil svoje temnopolte študente, kasneje spravi ob univerzitetno kariero. Na stara leta se Coleman speča z mlado snažilko in si tako spet prisluži obsodbo svojih sovražnikov na kolidžu.

več »

Ogorčenje »

Philip Roth »

Zgodba se prične, ko devetnajstletni Marcus Messner pred preveč zaskrbljenim očetom zbeži na oddaljen kolidž. Znajde se v okolju bratovščin, uspešnih športnikov s puloverji na v-izrez, obvezno službo božjo, toda zanimajo ga le odlične ocene in trd študij. Ko se nekega dne odpravi na zmenek z Olivio Hutton, se v njegovo življenje prikrade vse preveč naključij, ki zamajejo njegov ustaljeni vsakdan ... »Je tisti trenutek nemara zaznamoval začetek mojega, vse življenje trajajočega kopičenja napak?«

več »

Slehernik »

Philip Roth »

Rothov roman Slehernik (Everyman, 2006) prinaša iskreno, intimno, a vendarle zelo univerzalno zgodbo o kesu, izgubi in stoicizmu, o strahu, paniki, osamljenosti in grozi. Usodo Rothovega brezimnega slehernika spremljamo od prvega soočenja z bližino smrti – na idilični plaži svojega otroštva – prek družinskih spletk in poklicnih dosežkov v obdobju aktivne zrelosti, do obdobja starosti, ko račune za svoje živahno življenje polaga z opazovanjem pešanja moči vseh okoli sebe, še posebno pa s pešanjem lastnega telesa, ki ga noče več ubogati.

več »

Ameriška pastorala »

Philip Roth »

S širokopoteznim zarisom Ameriške pastorale je Philip Roth ustvaril eno svojih doslej najbolj kompleksnih literarnih struktur ter z njo ob koncu prejšnjega stoletja povzel temeljne izkušnje ameriškega razcveta od druge svetovne vojne naprej in njegove srhljive lome. Pisatelj zavrta v vzroke, zaradi katerih se je ameriška pravljica s svojo stabilno družbeno ureditvijo, ki naj bi ji pariralo harmonično družinsko življenje, po nekaj kratkih desetletjih zasukala v nekaj povsem nasprotnega.
Philip Roth v roman vključi večdimenzionalni prikaz svojega rojstnega mesta Newarka, razmer, v kakršnih so njegovi prebivalci živeli v prvi polovici dvajsetega stoletja, in njegov propad po rasnih nemirih, ki so eskalirali po uboju Martina Luthra Kinga.

več »

Nemeza »

Philip Roth »

Zadušljivega poletja 1944, nedolgo pred iztekom vojne, v judovskem predelu mesta Newark izbruhne epidemija otroške paralize. Bolezen od petdesetih let prejšnjega stoletja obvladujemo s cepivom, takrat pa je bilo njeno razdejanje podobno učinkom kuge. Roth v družinsko okolje tesno povezane mestne skupnosti in zatem v gorski poletni otroški tabor v gorovju Poconos postavi svojega protagonista, triindvajsetletnega Buckyja Cantorja, po poklicu športnika, po značaju pa požrtvovalnega poštenjaka.

več »

Dojka »

Philip Roth »

Kot nekakšen sodobni Gregor Samsa se David Kepesh nekega dne prebudi in ugotovi, da se je spremenil. A če se je Kafkov protagonist preobrazil v ogromnega hrošča, Rothov junak ni več meter petinosemdeset centimetrov velik profesor književnosti, pač pa sedeminsedemdesetkilogramska dojka. Ko mu po začetnih krizah zavesti in uma uspe na novo vzpostaviti nekatere življenjske relacije, se prizadeti profesor vse bolj in bolj osvobaja spon nove oblike in začne odkrivati skrite čare in slasti svojega »dojkovanja«.

več »