Knjiga

Nisem bil jaz

Kristof Magnusson»

prevod: Ana Jasmina Oseban

naslovnica: Vesna Vidmar

format: 130 × 200

strani: 272

vezava: mehka, zavihi

izid: 2012

ISBN: 978-961-241-681-2

Mlad borzni povzpetnik Jasper Lüdemann v trenutku težko obvladljivega špekuliranja na trgu z nekaj kliki povzroči propad banke. Na eni teh bank velik del svojega premoženja hrani znani pisatelj, Pulitzerjev nagrajenec Američan Henry LaMarck, ki je zabredel v globoko ustvarjalno krizo. V apartmaju luksuznega hotela se skriva pred zabavo, s katero ga želi založba počastiti ob šestdesetem rojstnem dnevu, obenem pa javno naznaniti že dolgo časa napovedan epohalni roman o dogodkih enajstega septembra – ne še napisan, a že ovenčan z nominacijo za novo Pulitzerjevo nagrado. Neobstoječi rokopis vznemirja trmasto prevajalko Meike Urbanski, ki ji kopni denar in kot na trnih pričakuje obljubljeni prevajalski zalogaj. Ker romana ni in ni, se odloči pisatelja, za katerim se je izgubila vsaka sled, poiskati in ga neusmiljeno postaviti pred dejstvo. Namesto nanj po naključju naleti na Jasperja in mu povsem zmeša glavo. V drhtavico zaljubljenosti pa se ujame tudi slavni Henry – le da se on zagleda v čednega Jasperja.
Zapletena komedija zmešnjav na simpatično berljiv, nazoren in razumljiv način razkriva ozadje in nekatere ključne vzvode borznih špekulacij, odgovorne tudi za nedavno krizo na finančnem trgu, po kateri si svet še do danes ni opomogel. Kriza – karierna, ustvarjalna in življenjska – v temelju pregnete vse tri protagoniste.

Slovensko izdajo je finančno podprla Javna agencija za knjigo RS.

Prisluhnite avtorju

na vrh strani

Preberite odlomek

na vrh strani

Tako sem torej zaživela novo življenje. Peč vselej tako močno greje, da moram odpirati vsa okna, obleka pa mi smrdi, kot da spim ob tabornem ognju.
Pa tako lepo sem si vse skupaj zamišljala, svoje novo življenje z življenjskim delom Henryja LaMarcka, ki bo obenem tudi moje življenjsko delo. Zdaj pa sem bila na dobri poti, da postanem samotarka, ki se na svoj način ukvarja s knjigami, in kar je bilo najhuje, moji prijatelji so že vnaprej vedeli, da bo tako. Regine, ki me je označila za »usekano na knjige« in s tem pravzaprav hotela reči, da sem »usekana«.
Pred tridesetim letom je preprosto biti normalen. Vse težave lahko odpraviš kot postadolescentne prenapetosti in se ob vsaki krizi potolažiš s tem, da bo nekoč drugače. Bolje. Potem pa te doleti starost, ko mladostno obupavanje ni več tehten argument. Če si mlajši od trideset in popivaš, si žurerski tip, po tridesetem letu si alkoholik; simpatične zmote postanejo kapitalne napake. Po tridesetem letu se izkaže, ali bo človek, kakršen si, zdržal še preostalih petdeset let.
Moji prijatelji so se poslovno in zasebno ustalili, posedali so za vzorno pogrnjeno mizo z bio lečo, prineseno z dopusta v Abrucih, seveda so bili odlični poznavalci vina in jedli so čokolado, ki se ne grize. Opletali so mi pred nosom s svojimi uspešnimi življenji in se povsem samoumevno pretvarjali, da sodim mednje; čeravno nisem bila nič več kot samo navzoča. Po odhodu iz Hamburga zame ni bilo več vrnitve. V drugi smeri pa se je raztezalo samo morje.
S pogledom sem ošvrknila modro sliko, ki mi jo je Arthur podaril za trideseti rojstni dan. Slonela je ob selitvenem kartonu. Neumno se mi je zdelo sliko pustiti v stanovanju – vendar je samo zato tudi nisem hotela obesiti. Sodila je med Arthurjeva monokromatska dela: panorama/iskanka v modrem.o. Povsem monokromatska sicer ni bila. Na sliki so se prelivali različni odtenki modre, nekateri deli so bili tako temno modri kot zimska vremenska karta na televiziji, skoznje pa so se vlekle črte svetlejše modre, ki so me spominjale na moj prvi hamburški najljubši lokal, Blauer Peter.
Nedolgo nazaj je imel Arthur razstavo serije panorama/iskanka in prodal je vse slike.
Že eno uro ni zapihala niti sapica. Svinčena tišina je pritiskala na hišo. Slišala sem, kako mi v žilah šušti kri, slišala sem srce, ki bo tako utripalo še nadaljnjih petdeset let, in premišljevala, ali Henry LaMarck ta hip enako zmedeno tava po Chicagu. Si ne upa domov. Nisem mogla verjeti, da romana še ne bi dokončal. Zaključil ga je, dokončal, dovršil. Nato se je povsem izčrpan prikazal pri Parker Publishing, in kaj napravijo oni? Zabavo presenečenja! Še jaz bi jim lahko rekla, da bo za LaMarcka to prehud šok. In zdaj ga niti ne iščejo. Nič čudnega, da v takih okoliščinah noče oddati rokopisa svojega romana stoletja.
Morda ne bi bilo slabo, če bi se z njim srečal nekdo, ki ne prihaja z založbe. Nekdo, s komer ni tesno povezan, a kljub temu dobro pozna njegovo delo. Z neprižgano cigareto sem se naslonila na hrbet in se zagledala skozi okno. Ta oseba sem jaz.

© Modrijan založba, d. o. o., 2012