E-novice

Knjiga

Natašin ples

Kulturna zgodovina Rusije

Orlando Figes»

prevod: Matej Venier

spremna beseda: ddr. Igor Grdina

naslovnica: Branka Smodiš

format: 155 × 235

strani: 608

vezava: trda

izid: 2009, četrti natis

ISBN: 978-961-241-176-3

redna cena: 49,00 €

modra cena: 46,55 €

vaš prihranek: 2,45 €

razprodano

Najbrž je ni zgodovine, ki bi lahko zajela vso veliko zgodbo »matrjoške Rusije«. Prav zato je knjiga Natašin ples nekaj posebnega, saj jo odlikuje nov, svojski pristop, še zlasti pa je knjiga uspešen poskus zaobjetja večplastnosti, raznolikosti in mnogoterosti mnogih zgodovin, predvsem kulturne, družbene in družabne.
Zgodovina Rusije in Sovjetske zveze je po mnenju nekaterih zgodovinopiscev najbolj podlegla ideološkim interpretacijam: prednost je dajala politični in državniški plati proučevanja preteklosti, na drugi strani pa izvzeto gojila kulturno, se pravi literarno zgodovino svoje vélike, v svetovnem merilu neponovljive književnosti. Znanstvena premišljevanja o Rusiji so vselej vsaj blago ogrožali iskanje »ruske duše«, nagnjenje do vsakršnih mističnih bogoiskateljstev, hoja po robu resentimenta in romanticizma. Figesov »oddaljeni«, zunanji, a ne hladni pogled, ki se zaveda – kot se reče –, da ni »mrzlih družb«, pa Rusijo presoja na podlagi dejstev, brez zanosnih motenj. Pred nami razprostira nešteto vzporednih zgodb, življenj in usod, kakor so v času in prostoru zadnjih dvesto let vzporedno bivali tako mužiki kot aristokrati, tako ljudsko slikarstvo kot najmodernejši izzivi umetnosti, tako omikano izobraževanje kot trmasto neopismenjevanje, tako pretirano strastno hlepenje po tujih vzorih kot obsesivno varovanje lastne dediščine. Pa tudi mogočnost oblasti in nebrzdane volje do moči na eni strani ter ponižno in pohlevno, tradiciji zvesto prebijanje skozi življenje na drugi.
Ta nepopolna, vendar (ali nemara prav zato) veličastna freska, prikazana v tej ambiciozni knjigi, bralca posrka in prestavi v čase in prostore, o katerih zve veliko in drugače, ne da bi čutil breme podatkov, virov, arhivov.
Natašin ples je v avtorjevi domovini požel nešteto hvalospevov in si leta 2003 prislužil nominaciji za dve pomembni nagradi (Samuel Johnson Prize, Duff Cooper Prize). Bralci pa so dobili še naslednje priporočilo: »Nalijte si kozarček vodke, odprite to sijajno knjigo in se ji predajte« (Sunday Times). A čeprav je vodka ena glavnih oseb v tej knjigi, užitek tudi brez nje ni nič manjši.

Knjiga je izšla v sodelovanju z založbo Studia Humanitatis.

Preberite odlomek

na vrh strani

MOSKVA! MOSKVA!

V primerjavi s Sankt Peterburgom je Moskva brez sence dvoma pripadala kraljestvu tega sveta. Z vzponom Sankt Peterburga v 18. stoletju je postala za plemstvo prestolnica »lepega življenja«. Puškin je dejal, da privlači »lopove in čudake« – neodvisne plemiče, ki so se »izogibali dvoru, živeli brezskrbno življenje in svoje moči trošili za gostoljubnost in neškodljivo opravljanje.« Moskva je bila prestolnica brez dvora – ker velikašev ni zaposlovalo dvorno življenje, so se predajali čutnim užitkom. Stara prestolnica je zaslovela zaradi svojih restavracij, klubov, razkošnih plesov in zabav – skratka po vsem tistem, v čemer je bil Sankt Peterburg šibak. Sankt Peterburg je zaničeval Moskvo in njeno spotikljivo brezdelje. »Moskva je brezno hedonističnega uživaštva,« je zapisal Nikolaj Turgenjev, pesnik iz kroga dekabristov. »Tam samo jedo, pijejo, spijo, hodijo po zabavah in kvartajo – vse to na stroške svojih tlačanov in po zaslugi njihovega trpljenja.« Vendar pa stari prestolnici nihče ni mogel oporekati ruskega značaja. »Moskva je morda divja in razuzdana,« je zapisal F. F. Vigel, »vendar pa bi bil nesmiseln vsak poskus, da bi jo spremenili. V vsakem od nas je del Moskve in noben Rus je ne more iztrgati iz sebe.«
Moskva je bila tudi prestolnica ruske kulinarike. Nobeno drugo mesto se ni moglo pohvaliti s tolikšnim številom restavracij. Ponudba je bila nadvse raznovrstna: aristokratski klubi s prvorazredno kuhinjo, denimo Angleški klub, kamor gresta obedovat Levin in Oblonski v znamenitem uvodnem prizoru Ane Karenine; restavracije za poslovneže kot Slovanski bazar, kjer so trgovci sklepali milijonske kupčije; pozno v noč odprti modni lokali kot Strelna in Jar (ki ju pogosto omenja Puškin v svojih pesmih); kavarne, v katere so hodile tudi ženske brez spremstva; gostilne (harčevni) za preproste ljudi in množica krčem vseh vrst, tako da je bil lahko prav vsakdo postrežen po svojem okusu. V staromodne gostilne, kakršna je bila tista pri Testovu, so starši ob prazničnih dneh vodili otroke, druge so slovele po hišnih specialitetah: pri Jegorovu si dobil najboljše palačinke, pri Lopaševu kolače; v nekaterih lokalih so imeli ptice pevke, zato so tja radi zahajali lovci, spet drugi so bili razvpiti zaradi veseljačenja in razvrata. Kultura moskovskih restavracij je bila tako bogata, da so se lahko od njih celo Francozi nekaj malega naučili. Ko so prišli Napoleonovi vojaki v Moskvo, so hoteli biti hitro postreženi. Uporabili so besedo »Bystro!«, kar po rusko pomeni hitro.
Moskva je bila raj za sladokusce. Premogla je bogato izročilo pravljične razsipnosti, zaradi katerega se je imela za prestolnico izobilja. V zgodnjem 18. stoletju je npr. grof Rahmanov pognal vso svojo dediščino – ki so jo cenili na dva milijona rubljev (200 000 današnjih funtov) – le v osmih letih gastronomskih podvigov. Pri njem so perutnino pitali z gomoljikami, namesto v vodi pa je rake gojil v smetani s parmezanom. Vsak dan si je pustil pripeljati svoje najljubše ribe, še žive primerke posebno redke ribje vrste, ki si jih lahko ujel le v reki Sosni 300 kilometrov od Moskve. Grof Musin-Puškin ni kaj dosti zaostajal za njim. Njegova teleta so vzrejali ob smetani in jih zibali v zibelkah, kot bi bila novorojenčki. Perutnina je kljuvala orehova jedrca in pila vino, da bi se meso navzelo boljše arome.
/…/
A niso le dvorjani tako dobro jedli. Podeželske plemiške družine so se enako strastno predajale kulinaričnim užitkom; v brezdelju na kmetih so si s hrano tudi krajšali čas. Kosila so trajala več ur. Začeli so s prigrizki, zakuski, najprej s hladnimi, nato s toplimi, sledile so juhe, pite, perutnina, pečenka, za povrh pa še sadje in sladice. Ob koncu kosila je bil že skoraj čas za čaj. Po mnogih plemiških hišah na deželi je dan potekal kot ena sama, nepretrgana »veriga obedov« (kot se je izrazil Puškin). Značilen primer so Brodnicki, srednje premožna podeželska plemiška družina iz Ukrajine. Dan so začeli s kavo in obloženimi kruhki, sredi dopoldneva so sledili zakuski. Kosilo je imelo šest krepkih riht, pri popoldanskem čaju pa so jedli s sladkorjem posut kruh in marmelade. Zgodaj zvečer je prišel na vrsto prigrizek s kavo, obloženimi kruhki in pecivom, zraven pa so grizljali orehe in makova semena. Nato so večerjali – navadno hladno pečenko in jedi, ki so ostale od kosila. Pred spanjem so pili čaj.
Tako razkošno prehranjevanje ni bilo v navadi od nekdaj. V Moskvi 17. stoletja so jedli enolično in preprosto hrano – jedilnik so sestavljale ribe, kuhano meso, perutnina, palačinke, kruh in razne pite, česen, čebula, kumare, redkev, zelje in repa. Jedi so pripravljali z oljem iz konopljinih semen, zato so imele vse bolj ali manj enak okus. Celo carska kuhinja je bila sorazmerno skromna. Na svatbi carja Alekseja Mihajloviča leta 1670 so prišli na mizo pečen labod z žafranom, divji petelin z limono, gosja jetra, piščanec s kislim zeljem in (za moške) kvas. Šele v 18. stoletju so iz tujine uvozili nove, zanimivejše vrste hrane in prefinjeno kuhinjo: maslo, sir in kislo smetano, prekajeno meso in ribe, pastete, solate in zelenjavo, čaj in kavo, čokolado, sladoled, vina in likerje. Celo zakuski so bili posnetek evropskih predjedi. Čeprav dandanes veljajo za najbolj značilno »ruski« del jedilnika (kaviar, jeseter, vodka ipd.), so najpogostejše zakuske, denimo ribe v aspiku, v resnici iznašli šele v zgodnjem 19. stoletju. Isto pravzaprav velja za celotno rusko kuhinjo. »Tradicionalne specialitete«, s katerimi so v 19. stoletju stregli v moskovskih restavracijah – narodne jedi kot kulebejka (pita z več zaporednimi plastmi mesa ali rib), krap v kisli omaki ali puran v slivovi omaki – so bile v resnici nove iznajdbe. Večinoma so ti recepti nastali v obdobju po letu 1812, v prizadevanju, da bi tudi v kuhinji zadostili povpraševanju po ruskih starožitnostih. Prva ruska kuharska knjiga je izšla šele leta 1816. V njej beremo, da ruske kuharske umetnosti ni več mogoče v celoti obuditi; stare kuharske recepte lahko le še zapišemo, kot jih ljudje ohranili v spominu. Med tradicionalnimi ruskimi jedmi le postni jedilnik ni podlegel vdoru evropske kulinarike, do katerega je prišlo v 18. stoletju. Kuharsko izročilo stare Moskve je premoglo bogato izbiro ribjih in gobjih jedi, zelenjavnih juh – najbolj znani sta juha iz rdeče pese (boršč) in zeljna juha (šči) – pa tudi receptov za velikonočni kruh in pite ter na ducate različnih močnikov in palačink (bliny), ki so jih jedli v postnem času.
/…/
Med letoma 1841 in 1859 je prekomerno pitje zahtevalo v Rusiji vsako leto tisoč življenj. Vendar po tem ne moremo sklepati, da bi bil alkoholizem tam doma od nekdaj. Dejansko se je šele v moderni dobi, v poznem 18. stoletju razpasel do take mere, da je začel ogrožati družbeno in gospodarsko življenje naroda. Nesrečo sta pravzaprav skupaj povzročila plemstvo in država. Tradicionalni vzorec porabe alkohola se je izoblikoval v času, ko je bil na voljo le v omejenih količinah; bil je redka dobrina in ljudje so si ga lahko privoščili le ob prazničnih dneh. V poznem 18. stoletju pa se je proizvodnja v destilacijah vodke, ki jih je država dovolila na plemiških posestvih, večkratno povečala. Z reformo državne uprave leta 1775 so nadzor nad žganjekuho prenesli s policije na krajevne uprave, kjer so sedeli uradniki iz vrst domačega plemstva. Cvetoča legalna in ilegalna prodaja na drobno je ušla izpod nadzora in trgovci z vodko so bogateli. Naenkrat so se vsepovsod razmnožile prodajalne vodke in krčme, razen verskih zapovedi pa ni pitja nič omejevalo. Vlada se je zavedala družbene škode, ki jo je povzročalo čedalje bolj razširjeno pijančevanje, pa tudi cerkev je neprestano žugala in vpila proti žganjarnam. Morali bi spremeniti pivske navade, ki so se oblikovale skozi stoletja: ko je bila vodka na voljo, so pač vsi pili do onemoglosti. Če to ni bilo mogoče, bi bilo treba omejiti proizvodnjo in prodajo pijače. Vendar je davek od prodaje vodke državi prinašal četrtino vsega prihodka, plemstvo pa je bilo v poslu krepko udeleženo, zato se ni nihče trudil za izboljšanje stanja. Država vse do prve svetovne vojne ni storila ničesar treznosti v prid. Ko so oblasti končno prepovedale proizvodnjo in prodajo vodke, se je problem alkoholizma le še zaostril. Rusi so se zatekli k parafinu in na črno zvarjenim žganim pijačam, kar je bilo zdravju še mnogo bolj nevarno, izguba davčnih prihodkov od prodaje vodke pa je leta 1917 odločilno pripomogla k padcu režima.
»Razlika med Moskvo in Sankt Peterburgom je naslednja: Če v Moskvi prijatelja nekaj dni nisi videl, se ti je zdelo, da je nekaj narobe in nemudoma si poslal koga, da je preveril, ali ni morebiti umrl. V ,Pitru‘ pa se lahko leto dni nisi pokazal, ne da bi te kdo pogrešal.« Moskovčane je vselej tešila zavest, da je njihovo mesto prijazen in topel »dom«. V primerjavi z mrzlim in uradnim Sankt Peterburgom je Moskva s ponosom gojila sproščene »ruske« navade in gostoljubnost. Dvor je bil v Sankt Peterburgu, v moskovskih uradih pa tudi ni bilo posebnega dela. Moskovčani niso imeli drugega opravila, kot da so se obiskovali in hodili po zabavah, praznovanjih, plesih in sprejemih. Vrata moskovskih boljših hiš so bila vedno odprta in peterburško navado, da so sprejemali obiske le ob določenih urah, so imeli tu za nesmisel. Goste so pričakovali ob vsakem času, ob godovih, rojstnih dneh, verskih praznikih, če je prišel kdo z dežele ali se je vrnil iz tujine, pa so si obiski kar kljuko podajali.

Poglejte tudi

na vrh strani

Šepetalci »

Zasebno življenje v Stalinovi Rusiji

Orlando Figes »

Ruščina pozna dva izraza za šepetajočega:
šepčuščij, tisti, ki šepeta iz strahu, da mu prisluškujejo,
in
šeptun, ovaduh, tisti, ki ljudem za hrbtom prišepetava oblastem.
Besedi izvirata iz obdobja stalinističnega terorja, ko so rusko družbo sestavljali šepetalci te ali one vrste.
Orlando Figes v svoji najnovejši knjigi razkriva zasebno življenje milijonov Rusov pod Stalinovo tiranijo, v družbi, v kateri so vsi šepetali – bodisi da so hoteli zaščititi svoje bližnje, bodisi da so ovajali sodržavljane.

več »

Tragedija ljudstva »

Ruska revolucija 1891–1924

Orlando Figes »

–30 % OB 100-LETNICI RUSKE REVOLUCIJE

Tragedija ljudstva je eden najbolj ambicioznih poskusov večplastne zgodovinske analize obdobja med prelomno lakoto, ki je prizadela rusko podeželje leta 1891, in Leninovo smrtjo leta 1924, ko so bile vzpostavljene že vse temeljne institucije stalinistične totalitarne države. Monumentalno delo britanskega zgodovinarja obravnava rusko revolucijo kot skupek dolgotrajnih ločenih kriznih procesov, ki so skupaj dosegli vrhunec v letu 1917. Zgodovinarji so se pri obravnavanju ruske revolucije navadno posvečali predvsem letu 1917, Figes pa v prvem delu knjige temeljito obdela predrevolucijski razvoj ruske družbe. Problemskemu pregledu stebrov carističnega režima (carska družina in dvor, birokracija, vojska, cerkev) sledi analiza narodnostnega vprašanja v večnacionalnem carskem imperiju, nato pa izjemno natančen prikaz ruskega kmetstva, oblikovanja liberalnega javnega mnenja, nastanka anarhistične in radikalne oporečniške ilegale, nastopa marksizma ter nastanka socialdemokratskega gibanja in boljševiške ideologije. Sledi opis revolucije leta 1905, kratkega obdobja ruskega parlamentarizma, in absolutističnega sistema, ki je zaradi nepripravljenosti na demokratične spremembe dokončno izgubil oporo in se nazadnje zapletel v prvo svetovno vojno.

več »