Knjiga

Največja predstava na Zemlji

Dokazi o evoluciji

Richard Dawkins»

prevod: Urška Pajer

format: 160 × 235

strani: 472

vezava: trda, ščitni ovitek

izid: 2010

ISBN: 978-961-241-420-7

razprodano

Dawkins v svoji najnovejši knjigi prinaša odgovore na mnoga vprašanja, ki so ostajala odprta v njegovih prejšnjih monografijah, posvečenih biologiji oz. evoluciji. Da bi prispeval odločilne dokaze o delovanju evolucije, v knjigi naniza veliko novih, celo zelo svežih spoznanj raziskovalcev z vsega sveta (tudi npr. z Jadrana). Posreden namen knjige je izpodbijanje trditev privržencev kreacionizma, ki se trudijo zmanjševati pomen in veljavo nauka o evoluciji. Osupljiv podatek, da celo slovenska javnost glede tega ni prav daleč od ameriške, navaja Dawkins v dodatku knjige, v katerem biča priljubljeni trend zanikanja realnosti in namesto tega vztrajanja v neznanju. Kar je vzporedna tema, ki se kot rdeča nit vleče skozi vso knjigo – utrjevanje znanstvenega pogleda na svet ter boj proti neznanju in ideološkim dogmam.

Slovensko izdajo je finančno podprla Javna agencija za knjigo RS.

Preberite odlomek

na vrh strani

Ko sledimo izvoru današnjega Homo sapiensa v preteklost, dosežemo točko, ko se ta dovolj razlikuje od današnjih ljudi, da zasluži drugačno vrstno ime, denimo Homo ergaster. Pa vendar so na vsakem koraku posamezniki domnevno dovolj podobni svojim staršem in otrokom, da sodijo v isto vrsto. Zdaj gremo še dlje v preteklost in sledimo izvoru Homo ergasterja; v nekem trenutku prispemo do točke, ko so posamezniki dovolj drugačni od ›običajnega‹ ergasterja, da dobijo drugačno vrstno ime, denimo Homo habilis. In tu je ključ mojega razmišljanja. Še dlje v preteklosti naletimo na posameznike, ki se dovolj razlikujejo od današnjega Homo sapiensa, da zaslužijo drugo rodovno ime: denimo Australopithecus. Problem je v tem, da je ›dovolj različen od današnjega Homo sapiensa‹ nekaj povsem drugega kot ›dovolj različen od prvega Homa‹, tu označenega kot Homo habilis. Pomislite na prvi primerek Homo habilisa. Njegovi starši so bili Australopithecusi. Torej spada v drugačen rod kot njegovi starši? Traparija! Da, brez dvoma. Toda ne moti se resničnost, moti se naša človeška trmoglavost, da moramo vse poriniti v določeno kategorijo. V resnici bitja, ki bi predstavljalo prvi primerek Homo habilisa, ni bilo. Tudi ni bilo prvega primerka katerekoli vrste ali rodu, reda, razreda ali debla. Vsako bitje, ki je kdajkoli živelo, bi moralo biti uvrščeno – če bi obstajali zoologi, ki bi to naredili – v točno isto vrsto kot njegovi starši in otroci. Pa vendar z današnjega gledišča in ob koristnem dejstvu – da, v tem paradoksalnem smislu koristnem –, da nam manjka večina členov, je uvrščanje v ločene vrste, redove, družine, rodove, razrede in debla nekoliko lažje.
Ko bi le imeli popolno in neprekinjeno sled fosilov, nekakšen filmski prikaz vseh evolucijskih sprememb, ki so se zgodile! Pa ne samo zato, ker bi rad videl osramočene obraze tistih zoologov in antropologov, ki se zapletajo v vseživljenjske prepire glede tega, ali neki fosil pripada tej ali oni vrsti, temu ali onemu rodu. Gospodje – sprašujem se, zakaj med njimi nikoli ni nobene dame –, prepirate se o besedah, ne o resničnosti. Že Darwin je v knjigi Izvor človeka zapisal: »V vrsti oblik, ki prehajajo prav polagoma od opici podobnega bitja do današnjega človeka, bi bilo nemogoče jasno opredeliti točko, od katere dalje bi morali uporabljati že pojem ›človek‹.«
[…]
Vsak fosil, ki bi potencialno lahko bil vmesni člen med človečnjaki in ljudmi, je vedno uvrščen kot Homo ali Australopithecus. Noben ni nikoli uvrščen med vmesne člene. Zato vmesnih členov ni. Toda kot sem pojasnil zgoraj, je to neizogibna posledica dogovora o zoološkem poimenovanju, ne pa dejstvo resničnega življenja. Tudi najpopolnejši vmesni člen bo še vedno potisnjen v enega od dveh rodov; pravzaprav bi ga polovica paleontologov imenovala Homo, druga polovica pa Australopithecus. In namesto da bi se paleontologi združili ter sporazumeli, da so negotovi vmesni fosili točno to, kar bi po evolucijski teoriji pričakovali, se nanje vedno lahko zanesemo, da bodo z nenehnim prerekanjem okoli terminoloških nesporazumov ustvarjali popolnoma napačen vtis.
To je nekoliko podobno pravni razliki med odraslo in mladoletno osebo. Za pravne namene in za določitev, kdaj sme mlada oseba voliti in se pridružiti vojski, nujno potrebujemo absolutno ločnico. Leta 1969 se je starostna meja za pridobitev volilne pravice v Veliki Britaniji znižala z 21 na 18 let (leta 1971 je bila ista sprememba uvedena v ZDA). Zdaj je v razpravi predlog, da bi jo znižali na 16 let. A ne glede na to, kakšna je ta zakonsko določena starost, nihče resno ne misli, da vas prvi udarec ure na osemnajsti (ali enaindvajseti ali šestnajsti) rojstni dan resnično pretvori v drugačno osebo. Nihče ne deli ljudi na otroke in odrasle brez ›vmesnih členov‹. Vsi vemo, da je celotno obdobje odraščanja dolgo zaporedje vmesnih stopenj. Nekateri od nas, bi lahko dejali, nismo nikoli odrasli. Podobno tudi človeško evolucijo – od Australopithecusa afarensisa do Homo sapiensa – sestavlja neprekinjen niz staršev, ki so rojevali otroke, ki bi jih današnji taksonom zagotovo vnesel v isto vrsto kakor starše. Podobno kot birokrati tudi taksonomi fosile vztrajno tiščijo v kategorije, kot sta Australopithecus ali Homo. Na muzejskih oznakah nikakor ne sme pisati ›na sredi poti med Australopithecusom africanusom in Homo habilisom‹. Zanikovalci zgodovine ta terminološki dogovor jemljejo kot dokaz za odsotnost vmesnih členov v resničnem življenju. Prav lahko bi tudi dejali, da ne obstaja nič podobnega mladostniku, kajti prav vsakdo, ki ga izberete, je bodisi odrasla oseba z volilno pravico (starejši od osemnajst let) ali otrok brez volilne pravice (mlajši od osemnajst let). Po njihovem torej pravna nuja po določitvi primerne starosti za pridobitev volilne pravice dokazuje, da mladostniki ne obstajajo.

© Modrijan založba, d. o. o., 2010

Multimedija

na vrh strani
Get Flash to see this player.

Poglejte tudi

na vrh strani

Bog kot zabloda »

Richard Dawkins »

Richard Dawkins, priznani evolucijski biolog in »najbolj razvpiti britanski ateist«, ponuja tezo, da so religije odvečne in celo škodljive, ter svoje trditve prepričljivo utemelji. Njegov odnos do vere, ki ga sam označuje kot sovražnega, izvira predvsem iz nasprotja med zagovorniki evolucijske teorije in religioznimi kreacionisti, ki dandanašnji zlasti v Združenih državah Amerike močno krojijo dogajanje v šolstvu in v javnem dojemanju znanosti.

več »

Razpletanje mavrice »

Znanost, praznoverje in moč domišljije

Richard Dawkins »

Angleški romantični pesnik John Keats je menil, da je njegov rojak sir Isaac Newton s fizikalno razlago svetlobe in njeno razcepitvijo v prizmi naredil poeziji nadvse slabo uslugo, saj je mavrico oropal vseh čarov in barvni svet pahnil v neznosno nezanimivo, brezdušno znanstveno puščobo.

več »

Moč čudenja »

Kako nastane znanstvenik

Richard Dawkins »

Moč čudenja je prva knjiga avtobiografije Richarda Dawkinsa, v kateri nam je odprl zanimiv pogled na svoja otroška in mladostna leta, intelektualno prebujanje v Oxfordu in postaje svoje zgodnje profesionalne kariere. Njegov živahni prikaz idiličnega otroštva v kolonialnem tropskem raju britanskega imperija bogatijo skice staršev in sorodnikov, katerih se spominja s hvaležnostjo, občudovanjem in spoštovanjem. Vzporedno z razgibanimi leti šolanja nam Dawkins bogato naslika tudi svoj duhovno-nazorski mladeniški razvoj od člana otroškega nabožnega zborčka do doslednega nasprotnika religije.
Z začetkom študija zoologije na Univerzi v Oxfordu je Dawkins spoznaval tamkajšnji sistem tutorstva, ki mu je na povsem nov način odprl pogled v znanost, mnogo učinkovitejši od klasičnega študija iz učbenikov.

več »

Kratka luč v temi »

Moje življenje z znanostjo

Richard Dawkins »

Kratka luč v temi je drugi del avtobiografije Richarda Dawkinsa, v kateri ta na razigran in hudomušen, a vseskozi poglobljen in prefinjen način pripoveduje o dogodkih in doživljajih svojega zasebnega in javnega življenja. V nasprotju s prvo knjigo ta ni pisana kronološko, temveč bolj tematsko. Njen okvir je slavnostna večerja ob avtorjevem 70. rojstnem dnevu v dvorani oxfordskega New Collegea. Ob pogledu na množico izbranih povabljencev mu spomin hvaležno oživlja doživljaje iz bogate preteklosti …
Dawkins nas popelje v razgibane svetove akademskega življenja, literarnih agentov, kuloarje televizijske resničnosti in seveda znanosti, znanosti, znanosti. V teh svetovih nam naslika mnogo velikanov svojega časa, ki tako stopajo tudi pred nas v svoji bolj znani javni podobi in mnogo manj znanih skicah iz vsakdanjega življenja. Njihova vrsta je dolga: Douglas Adams, Christopher Hitchens, John Maynard Smith, Daniel Dennett, Nathan Myhrvold, Jared Diamond, Steven Pinker, Richard Leakey, Carolyn Porco, Charles Simonyi, David Attenborough, Peter Medawar, Lawrence Krauss, Neil deGrasse Tyson …

več »

Moč čudenja (Kako nastane znanstvenik) in Kratka luč v temi (Moje življenje z znanostjo) »

Richard Dawkins »

Prva knjiga avtobiografije (Moč čudenja. Kako nastane znanstvenik) zajema čas od najzgodnejšega otroštva v Afriki prek odraščanja mladega Richarda v angleških šolah in študija zoologije na Oxfordu do prvega pedagoškega angažmaja v Berkeleyju (ZDA) ter nastajanja in izida knjige Sebični gen. Knjiga kronološko sledi formiranju poznejšega znanstvenika in njegovem odraščanju v moža.

Druga knjiga (Kratka luč v temi. Moje življenje z znanostjo) je ›ciklična‹. Njen okvir je slavnostna večerja ob avtorjevi 70-letnici v dvorani oxfordskega New Collegea; tam se začne in sklene. Vmes pa nas Dawkins popelje po temah raziskovalnih postaj svoje kariere, predstavi se kot avtor, publicist, voditelj televizijskih dokumentarcev, predavatelj, udeleženec javnih debat …

več »

Bog kot zabloda »

Richard Dawkins »

Bog kot zabloda je temeljito argumentirana razprava o mestu in veljavi religij v človeški družbi, tako v preteklih dobah kakor tudi v našem času. Čeprav je argumentacija v precejšnjem delu usmerjena v izpodbijanje kreacionističnih zablod, značilnih za ameriško okolje, je kot metoda zanimiva tudi za evropske in slovenske bralce. Avtor do korenin pretrese pojme religij, dobrote, morale, zla, duha in še mnoge druge ter jih presvetli z biologistično lučjo, kar daje precej natančen rentgenski posnetek teh pojmov, dobljen skozi optiko modernega naravoslovja.

več »

Čudoviti svet »

Od magije k resničnosti

Richard Dawkins », Dave McKean »

V Čudovitem svetu je znani britanski znanstvenik zgoščeno predstavil različne, predvsem naravoslovne tematske sklope, ki naj bi jih vsaj okvirno poznal vsak prebivalec 21. stoletja. Drugače kot desetero prejšnjih Dawkinsovih knjig je ta namenjena predvsem mlajšim bralcem, zlasti tistim, ki še gulijo osnovnošolske klopi ali so že zasedli tiste na nekoliko zahtevnejših šolah. Čudoviti svet je dragocen tudi za njihove starše in vse tiste, ki se v naravoslovje sicer nikoli niso (radi) poglabljali, vseeno pa so si že kot otroci postavljali temeljna vprašanja kot na primer: Iz česa je vse zgrajeno? Kako je mogoče, da se menjavata dan in noč, poletje in zima? Kako je nastal svet in vse drugo? Ali smo sami v vesolju? Kaj je mavrica? Zakaj nas obkroža tako raznovrsten živalski svet? Zakaj se godijo slabe stvari? In še marsikaj podobnega.

več »