E-novice

Knjiga

Na zeleno vejo

Andrej Predin»

naslovnica: Davor Grgičević

format: 120 × 200

strani: 176

vezava: trda

izid: 2007

ISBN: 978-961-241-179-4

Zelena veja kot ideal urejenega in materialno izpopolnjenega življenja se, usklajeno z ritmom odvijajoče se zgodbe, odmika in približuje, nikoli pa liki romana ne priplezajo do nje ali na njo. Medtem ko se odrasli ukvarjajo s pridobitniškimi posli in urejanjem socialnih razmer, imajo najstniki druge skrbi: Kam je treba iti v petek zvečer? Zakaj ni dobro nositi uhana v desnem ušesu? Kateri je drugi največji otok v Sloveniji? Zakaj se splača trenirati akrobatski rokenrol? Zakaj punce rečejo »ne« in mislijo »da«.
Govorimo o času prvih let po osamosvojitvi Slovenije, o uličnih zgodbah, mukah in radostih odraščanja, prvih ljubeznih in prvih pretepih, prvih zmagah in prvih porazih. Pa tudi pripoved o Mariboru, kakršen je morebiti še danes.

Izdajo je finančno podprlo Ministrstvo za kulturo RS.

Preberite odlomek

na vrh strani

Plesišče MKC-ja je nabito polno. Maja in Anita plešeta, midva s Strajkijem se pogodiva s Pavlom, lastnikom šanka, da lahko pijeva na kredo. Maja je že precej pijana, Anita pa se še kar drži, zato ji naročim dvojno džusvodko.

Glasba je preglasna, da bi se pogovarjali.
Skrajni čas je, da s Strajkijem postaviva stvari na svoje mesto. Puncama predava pijačo in Strajki, kot dogovorjeno, povabi Majo na ples. Jaz seveda plešem z Anito. Ura je pol enajstih, in vse je še mogoče.
Med plesom na uho šepnem Maji, da nisem vedel, da ji je všeč Strajki. Zaželim ji veliko sreče in, še preden mi lahko odgovori, pobegnem na stranišče.
Zdaj je vse rešeno.
Ko se vrnem, Maja iz vljudnosti še kar pleše s Strajkijem.
Anito previdno primem za roko in jo popeljem na zrak.

»Na kiro šolo hodiš?« jo zbrano vprašam.
»Na Prvo gimnazijo.«
»Kiri letnik pa si?« nadaljujem.
»Prvi, pa ti?«
»Tud.«
»Poznaš Mirota Štedlerja, on je v četrtem?« jo vprašam in vlečem korak po stopnicah navzdol v park.
»Ja, kaj ga poznaš?«
»Svea, midva sva stara frenda,« se pobaham in nadaljujem, »ful si dobro oblečena, kak to, da se nisva že prej srečala?«

Naredi se, da ji je nerodno in me udari po ramenu, naj neham.

Aha, fizični kontakt! Preklopim v višjo prestavo.

»Veš, že prej sem te vido, pa sem si mislo, da ma tak lepa punca kot ti ziher kakega tipa.«

Malce sem jo presenetil.

»Nimam, z moškimi mam slabe izkušnje.«
»Kaj pa je blo?« jo prizadeto vprašam.
»Eh, vsi hočejo samo eno,« ranjeno odvrne.
»Jaz že nea. Ženske so za mene kot neraziskana pokrajina. Treba se jim je približat spoštljivo,« ponovim, kar sem pobral na televiziji.

»Res tak misliš?«
»Svea. Jaz mislim, da moški premalo spoštujejo ženske. One so tak čustvene. Včasih si tud sam želim, da bi lahko čuto kot ženska. Samo veš, če si ded, je ful težko bit iskren. Jaz se v bistvu poserjem na ostale, samo pol mam samo sranje, pa se raje delam, da sem močen,« se potožim.

Anita je vsa iz sebe. Usedeva se na klopco čisto tesno skupaj.

»Veš, moja stara sta ločena, pa mam ful štalo. Mama me skoz gnjavi. Nobenega nimam, ki bi se mu lahko potožo,« prizadeto nadaljujem.

Še malo, pa mi bo uspelo.

»Pišem pesmi, veš. O tem, kar se mi v lajfu dogaja, kar čutim,« in dodam, »ko igram na kitaro, zaprem oči in si predstavljam, da sem daleč stran. Nekje, kjer smo vsi hepi.«
Od ganjenosti mi zadrhti glas.
»Jaz v ljudeh iščem notranjo lepoto. Takoj začutim, ko sem s sorodno dušo. Mislim, da si ti moja sorodna duša, Anita!« priznam.

Mimo pride Brumen in mi reče za ogenj. Anita si medtem popravi frizuro in držo.

»Kaj razmišlaš, Luka?« me vpraša, ko gre Brumen stran.
»Prosim!« teatralno zavdihnem. »Kliči me Luk, ker te čutim.«
»Luk, kaj čutiš?« ponovi.
»Počutim se, kot da sem nagi sredi folka. Vsi se mi režijo. Jaz pa iščem izhod v sobi, polni ogledal.«

Anita me objame in prične tolažiti. Predam se ji kot otrok.

»Veš, kaj bi mi zdaj največ pomenlo?« smrtno resno presekam.
»Kaj?« izdahne Anita.
»Tvoja roka, ki čuti utrip mojega srca!« skoraj zavpijem, vendar se vmes zlomim in le s težavo ponovno popravim.
Razprem srajco in napnem mišice. Anita položi roko na moje srce in za trenutek se ujameva z očmi.
Dobra baba je, ni kaj!

»Ti me edina razumeš.«
»Oh, Luka.«
»Luk,« jo popravim.
»Luk, ti sploh nisi tak, kot sem mislila!« reče Anita s svojim ženskim glasom.
»Ti si prva, ki sem se ji razkril,« zatrdim.

Vsa očarana, z roko na mojem srcu, se stisne bliže k meni.

»Anita, ob tebi sem svoboden od vsega tega sranja!« že ves iz sebe nadaljujem.
»Luka!« zavzdihne.
»Luk,« jo popravim.
»Razumem te, Luk,« skoraj neslišno odvrne.
»Lahko tud jaz čutim tvoje srce?« preidem k bistvu.

Anita se obrne k meni in ponudi, da otipam utrip njenega srca.

Primem jo za joško.

Zadrhti od čustvene napetosti in preden konča naslednji vdih, jo strastno poljubim. Dolgemu poljubu sledi naslednji in nežno jo božam po obrazu. Z roko zdrsim pod njeno jakno. Vzdihuje globoko vame in moj ud čedalje bolj utripa. Prodrem pod modrc, vse je mehko in občutljivo, ko se pojavita Strajki in Maja.

Anita sunkovito odskoči. Prekrižam noge, da skrijem stanje.

»Kaj je, stari, sem že mislo, da si šel domu,« reče Strajki, moj najboljši prijatelj, in se zareži.

Maja je pretresena nad prizorom. Anita v zadregi.

»Prišo je moj brat,« pravi Maja, ko pride k sebi.
»Gremo na čago k nekim študentom domu,« se navdušuje Strajki.

Majin brat je študent. Postavlja se z avtom in štipendijo. Ne maram ga.

»Jaz sem takoj za akcijo,« odgovorim, ker bi rad, da še ostanemo skupaj.
Anita pa ni prepričana.
Zagotovimo ji, da je vse v najlepšem redu in da se bomo imeli super.
Privoli.

© Modrijan založba, d. o. o., 2007

Multimedija

na vrh strani

Poglejte tudi

na vrh strani

Učiteljice »

Andrej Predin »

Deček, ki odrašča in se srečuje s stvarmi, kot so pohabljen partizan, ki učencem radoživo pripoveduje svoje vojne pustolovščine, možni načini umiranja, mamin ginekolog in prva ljubezen. Sveže pečeni učitelj biologije, ki spoznava šolo z nasprotne strani, nova perspektiva pa prinese ne povsem pričakovana in celo presenetljiva odkritja o življenju učiteljic (ter učitelja telovadbe, če hočemo biti dosledni): ko stopiš na drugi breg, prej ali slej naletiš na bizarna presenečenja. Slaven pisatelj, ki je izpolnitev življenjskih fantazij.

več »

Na zeleno vejo »

Andrej Predin »

Zelena veja kot ideal urejenega in materialno izpopolnjenega življenja se, usklajeno z ritmom odvijajoče se zgodbe, odmika in približuje, nikoli pa liki romana ne priplezajo do nje ali na njo. Medtem ko se odrasli ukvarjajo s pridobitniškimi posli in urejanjem socialnih razmer, imajo najstniki druge skrbi: Kam je treba iti v petek zvečer? Zakaj ni dobro nositi uhana v desnem ušesu? Kateri je drugi največji otok v Sloveniji? Zakaj se splača trenirati akrobatski rokenrol? Zakaj punce rečejo »ne« in mislijo »da«.

več »

Vaša košarica


Vaša košarica je prazna.