E-novice

Knjiga

Ljubezen traja tri leta

Frédéric Beigbeder»

prevod: Marko Trobevšek

naslovnica: Vesna Vidmar

format: 130 × 200

strani: 136

vezava: mehka, zavihi

izid: 2010

ISBN: 978-961-241-409-2

Ljubezen traja tri leta (L’amour dure trois ans, 1997, v slovenskem prevodu prvič leta 2006) je obenem zgodba, razmislek in izpoved tridesetletnika, ki se po prešuštvu in ločitvi znajde – ali bolje: čisto izgubi – v vrtincu negotovosti. Maske padejo: pripovedovalec brezobzirno razgali svoje ljubezenske izkušnje, s tem pa tudi klišeje in zagate sodobne družbe. Toda za duhovitim prikazom ogoljene resničnosti se skriva pravi hrepenenjski junak. Sočen jezik, različni slogi in razkrojena romaneskna oblika odsevajo stanje njegove duše. Na pripovedno osnovo se ob vsakovrstnih aluzijah iz visoke in nizke kulture vežejo duhoviti premisleki in aforizmi, h katerim se nesrečnik zateka v hrepenenju po stalnosti.

Preberite odlomek

na vrh strani

Med enim od najinih skrivnih srečanj, potem ko sva se ljubila trikrat zaporedoma v hotelu Henri-IV (trg Dauphine), sem Alice peljal v Café Beaubourg. Ne vem, zakaj, saj sovražim ta kraj, turoben kot vsi lokali »z dizajnom«. Lokal »z dizajnom« je iznajdba Parižanov; tja parkirajo podeželane, da sami lahko v miru jejo v Café de Flore. Ko sva stopila ven na trg, pred tovarno Georgesa Pompidouja, sva se ustavila pod Génitronom – pod tisto uro, ki odšteva sekunde, ki nas še ločijo od leta 2000.
– Vidiš, Alice, ta ura simbolizira najino ljubezen.
– Kaj pa govoriš?
– Odštevanje se je začelo ... Nekega dne ti ne bo lepo, šel ti bom na živce, očitala mi boš, da nisem za seboj spustil pokrova straniščne školjke, cel večer bom gledal televizijo, dokler ne bo konec programa, in ti me boš prevarala, kot zdaj varaš Antoina.
– Pa smo tam, zdaj se pa delaš norca ... Zakaj ne moreš uživati v temle trenutku, namesto da te mučijo strahovi zaradi prihodnosti?
– Ker nimava prihodnosti. Glej sekunde, kako bežijo; približujejo naju nesreči ... Samo tri leta imava na razpolago za ljubezen. Danes je vse krasno, ampak po mojih izračunih bo med nama vsega konec ... 15. marca 1997.
– In če te takoj pustim – pa prihraniva čas?
– Ne, ne, počakaj, saj nisem nič rekel ...
V tistem trenutku sem se zavedel, da bi bilo bolje držati gobec in pustiti moje butaste teorije.
– No ... sem nadaljeval, a ne bi rajši pustila Antoina? Potem bi se lahko nastanila v Hišici v preriji in opazovala, kako najini otroci rastejo v Začaranem vrtu ...
– Evo, to je to, pa še fučka se ti zame. Zelo si prijazen, ampak zakaj nama moraš vedno pokvariti lepe trenutke s svojimi napadi črnogledosti?
– Ljubezen moja, če me nekega dne prevaraš, ti obljubljam dvoje: najprej se bom ubil in potem ti bom napravil takšno sceno, da jo boš pomnila.
Tako sva hodila, nezakonit par, skrita sprehajalca eden ob drugem, gledala sva se v oči, a se nikoli nisva držala za roke, za primer, da bi naletela na prijatelje najinih zakonskih tovarišev.
Z njo sem odkril milino. Bil sem v tečaju pristnosti, dobil sem lekcije iz življenja. Mislim, da je to tisto, kar me je pri Alice zapeljalo. V prvem zakonu iščeš popolnost, v drugem resnico.
Pri ženski je najlepše to, če je zdrava. Rad imam, da iz nje diha Zdravje, ta ječa užitka! Hočem, da rada dirja, se rada na ves glas smeje, da rada žre. Zobje tako beli kot beločnica, usta sveža kot velika postelja, češnjeve ustnice, iz katerih je vsak poljub dragulj, koža, napeta kot opna tamtama, prsi oble kot krogle za balinanje, ključnica drobna kot perut piščanca, noge pozlačene kot Toskana, zadnjica izrazita kot dojenčkovo lice in predvsem, predvsem nobene kozmetike. Dišati mora po mleku in potu, ne pa po parfumu in cigaretah.
Odločilen preizkus je kopališče. Ljudje se ob bazenu razkrijejo: intelektualka bo brala pod klobukom, športnica bo priredila tekmo v vaterpolu, narcistka bo skrbela za porjavelost, hipohondrice se bodo cele premazale ... Če ob bazenu srečate žensko, ki si noče zmočiti las, da si ne bi pokvarila frizure, bežite. Če se hihitaje potopi, se potopite.
Verjemite mi: vse sem poskusil, da se ne bi zaljubil. Postavite se na moje mesto: opečen maček se boji, da bi se poparil. Toda nisem mogel nehati misliti na Alice. Včasih sem jo sovražil, res se mi je upirala, zdela se mi je smešna, slabo oblečena, mevžasta, prostaška, lažno romantična velika neumna gos, ki bi rada ohranila svoj mali posrani in umetni svet, pomilovanja vredna in egoistična strahopetnica s svojim ragljastim glasom in s svojim okusom fashion victim. Potem pa sem v naslednji minuti videl njeno sliko ali slišal njen čudoviti, nežni glas po telefonu ali pa se je pojavila in se nasmehnila in sem onemel od občudovanja, pretresen od toliko nežne lepote, od vrtoglavih oči, mehke kože, od dolgih breztežnih las; bila je divjakinja, neudomačljiva rjavolaska, sijoča indijanka, Esmeralda (Quasimodova) in, moj bog, kako sem tedaj slavil nebo, ki mi je dalo možnost, da sem spoznal takšno bitje.
S temle čisto preprostim preizkusom lahko preverite, ali ste zaljubljeni: če ljubico po štirih ali petih urah začnete pogrešati, potem niste zaljubljeni – če bi bili, potem bi zadostovalo deset minut brez nje, pa bi vaše življenje postalo povsem neznosno.
© Modrijan založba, d. o. o., 2010