Knjiga

Je zima v krilu poletja

Franjo Frančič»

naslovnica: Vesna Vidmar

format: 130 × 200

strani: 104

vezava: mehka, zavihi

izid: 2010

ISBN: 978-961-241-433-7

Franjo Frančič ostaja zvest svoji poetiki: tudi v kratkem dnevniškem romanu Je zima v krilu poletja se giblje na tanki meji med družbeno (ne)sprejemljivim in osebno usodnostnim. Razgalja človeka, ki ga maličijo družinske travme in družbena neusmiljenost, v okruten svet vrženega otroka, ki (si) kot odrasel človek zadaja bolečino, ker je, prikrajšan za ljubezen, ranjen. Pri tem se ne ozira na družbeno in politično korektnost, pripoveduje brez okolišenja in olepševanja, toda prav groba govorica največkrat izdaja krhkost njegovih protagonistov.
Pa vendar je zgodba v okviru Frančičevega opusa obenem precej drugačna: glavni lik je tokrat ženska. Zaradi potrebe po človeški bližini se zapleta v konflikten klobčič različnih vlog – matere, žene, ljubice; ljubezen in libido sta neusmiljena režiserja njenega življenja. Njeno beleženje intimnih dogodkov in občutkov v dnevnik deluje kot postopek, nasproten zoomu: začne se z najbolj osebnimi podrobnostmi, slika se postopoma gradi, kot bi se kamera oddaljevala, in se zaključi v totalu. Toda ko se stvari postavijo na svoje mesto, se slika ne »sestavi« povsem: na njej ostane bela lisa.

Izdajo je finančno podprla Javna agencija za knjigo RS.

Preberite odlomek

na vrh strani

18. 10.
Zgodilo se je tisto noro, nemogoče. Moralo se je.
Že pred zoro sem Jelki in Igorju pripravila kosilo in kupila sveže žemljice. Pol noči sem se premetavala. Kot vročica je bilo. Pred osmo sem bila pri brunarici.
Čutila sem, da bo tam. In vendar me je bilo tako strah.
In potem se je zgodilo. Stal je na obronku gozda in si dal opravka z deskami, ki jih je pripeljal. Počasi je hodil proti meni. Mislila sem, da se bom razsula, ko sem odklepala vrata.
Naslonila sem se na leseno steno.
Ograjo ti delam, je rekel, kot da se poznava že leta.
Globoko sem dihala, mislila sem, da me bo zadušilo.
Opazoval sem te že prej, je rekel. Naslonil se je name. Slišala sem, kako mi razbija srce. Zaprla sem oči. Počasi me je dvignil in položil na pograd. Sploh nisem čutila mraza, ko me je slačil.
Niti hlač ni slekel, ko se je vzpel nad mano kot gora in me nabil, da nisem mogla zadržati krika.
Dvakrat, petkrat, največ desetkrat in že mu je prišlo. Umaknil se je, izbrizgal na robec, ki si ga je pripravil.
Stal je med vrati, jaz pa sem se komaj zavedala, kaj se dogaja.
Če hočeš, je rekel, pridem tudi naslednjo soboto.
Če hočeš, je odmevalo. In že ga ni bilo več.
Postalo me je sram, tako sram. Skoraj se mi je zagabilo. Moja predaja, njegova zajčjost. Ne vem, kaj sem pričakovala, nora, kot sem. Nora, nora!
Nisem imela več obstanka. Na hitro sem se oblekla in odpravila do avta.
Izza stare češnje je stopila mala, čokata ženska z ruto na glavi. Tako neresnično je bilo. Mestna kurba, je rekla, ne boš se nastavljala tu!
Nikakor nisem mogla najti ključavnice na vratih avta.
Ne boš mi ga ukradla, ne! je nadaljevala vse bolj grozeče.
Ne bom ga ukradla, samo išče okoli tisto, kar bi moral dobiti doma! sem nekako izdavila in končno odprla vrata avtomobila.
Tri otroke ima, tri majhne otroke, ti psica, tri! je udarjala po zadnji šipi, preden sem speljala.
Vse, kar je lepo, uničim, uničim! mi je zvonilo v ušesih. Kurba sem, kot mama!
Igor je bil še v pižami, ko sem se vrnila.
A si že nazaj? je vprašal.
Kako se lahko zmotiš, tako prekleto zmotiš.

© Modrijan založba, d. o. o., 2010

Poglejte tudi

na vrh strani

O princu, ki mu je počilo srce »

Franjo Frančič »

Princ kmalu po rojstvu postane sirota – mati kraljica umre, oče kralj, ki se poroči z drugo žensko, nima časa zanj, mačehi pa je otrok odveč, saj ogroža njen položaj. Tako princ, ki odrašča v odtujenem okolju, brez človeške topline, brez ljubezni, s siceršnjim materialnim blagostanjem, zraste v ledenega, čustveno pohabljenega in krutega človeka. Skrbijo ga le njegove lastne potrebe, ki morajo biti v hipu zadovoljene.

več »