Knjiga

Dojka

Philip Roth»

prevod: Filip Robar Dorin

naslovnica: Vesna Vidmar

format: 125 × 176

strani: 104

vezava: mehka

izid: 2013

ISBN: 978-961-241-764-2

Kot nekakšen sodobni Gregor Samsa se David Kepesh nekega dne prebudi in ugotovi, da se je spremenil. A če se je Kafkov protagonist preobrazil v ogromnega hrošča, Rothov junak ni več meter petinosemdeset centimetrov velik profesor književnosti, pač pa sedeminsedemdesetkilogramska dojka. Ko mu po začetnih krizah zavesti in uma uspe na novo vzpostaviti nekatere življenjske relacije, se prizadeti profesor vse bolj in bolj osvobaja spon nove oblike in začne odkrivati skrite čare in slasti svojega »dojkovanja«. Kar sledi, je delirično, smešno in ganljivo raziskovanje Kepesheve metamorfoze – drzna, skoraj heretična knjiga, ki obračunava s predstavami o spolnosti in identiteti.
Romanček Dojka (The Breast, 1972) je prvo besedilo Philipa Rotha, ki ga je bilo mogoče brati v slovenščini. Leta 1979 je v prevodu Filipa Robarja Dorina v nadaljevanjih izhajal v legendarnem slovenskem tedniku Teleks.

Preberite odlomek

na vrh strani

Začelo se je čudno. Ali pa bi se lahko kako drugače, kakorkoli se je že začelo? Ljudje sicer pravijo, da se vsaka stvar pod soncem začne »čudno« in se konča »čudno« in sploh je »čudna«: popolna roža je »čudna«, taka je tudi nepopolna roža in roža s čisto navadnim, rožnato dobrim videzom, ki raste v sosedovem vrtu. Znana mi je tista perspektiva, iz katere se vsaka stvar zdi grozljiva in skrivnostna. Razmislite o večnosti, premislite, ali ste temu kos, pa o pozabi, in je čudež vse, kar je. So pa še zmeraj – in prav o tem bi vam rad skromno nekaj povedal – nekatere stvari bolj osupljive kot druge. Jaz sem ena izmed takšnih stvari.
Torej se je začelo čudno, z blagim, občasnim ščemenjem v dimljah. Tisti prvi teden sem šel večkrat na dan na stranišče blizu svoje pisarne v zgradbi za humanistične vede in navkljub nadvse marljivemu iskanju nisem našel prav nič nenavadnega. Nekako nerad in ne čisto zares sem sklenil, da se za zadevo ne bom več zmenil. Vse svoje življenje sem bil tako prizadeven hipohonder, tako pozoren ob sleherni spremembi telesne toplote in nerednosti v delovanju organizma, a je že zdavnaj postalo čisto nemogoče za razumnega človeka, kar po naključju tudi sem, da bi resno vzel izdajalska znamenja, ki sem jih našel na sebi skoraj tedensko, brez izjeme, kot znamenja resne in neozdravljive bolezni. Ne glede na krute slutnje o umiranju ali paralizi ali nevzdržni bolečini, ki je spremljala vsako novo bolezen ali vročico, sem moral navsezadnje priznati, da mi je uspelo dočakati osemintrideset let brez kakšne hujše bolezni; bil sem možakar z zdravo prebavo ter zanesljivo spolno močjo, vitalen in ješč, meter petinosemdeset visok, dobre drže in fizično urejen, z večino svojih las in zob. Tisto ščemenje v dimljah bi na svoj dramatični način hipohondra lahko prepoznal kot bolezen živčevja, podobno pasastemu izpuščaju – le da hujšo – hkrati pa sem uvidel, da brez dvoma, tako kot vselej, ni nič.
Motil sem se. Nekaj je bilo. Minil je še teden, ko sem razločil komaj zaznavno rdenje kože pod svojimi spiralastimi, črnimi sramnimi kodri; vendar je bila sprememba barve tako neznatna, da sem bil prepričan, da je najbrž plod moje domišljije. Teden pozneje – kar znese, če natančno preštejem, enaindvajset dni »inkubacijske« dobe – sem se nekega večera, ko sem se ravno hotel oprhati, pogledal in odkril, da mi je v tistem dolgem, razgibanem dnevu predavanj in konferenc in voženj in obedovanj zunaj meso pri korenu postalo nekam rdeče. Zagledal sem madež, kot da bi se mi ob osramje pomečkala majhna robidnica ali pa morda češnja, pri čemer se je sok pocedil po udu ter mi obarval koren neenakomerno, vendar pa očitno rdeče. Barva z mojih spodnjih hlač, sem zaključil v naslednjem hipu (pri čemer je bilo v tistem navalu brezglave nejevere povsem brez pomena dejstvo, da sem tisti dan nosil svetlo modre gate in da so mi ležale pri nogah). Pri prhanju sem trikrat namilil in splaknil penis in sramne dlake, potem sem se čez in čez, od stegen do popka, prekril z debelim oblivom milnih mehurčkov; ko sem se spral z vročo vodo – tokrat neudobno vročo – je bil madež še zmeraj tam. Ne izpuščaj, ne srab, niti odrgnina ali oteklina, ampak sprememba globoko v pigmentu, kakršno sem brez nadaljnjega spravil v zvezo z rakom.

© Modrijan založba, d. o. o., 2013

Poglejte tudi

na vrh strani

Človeški madež »

Philip Roth »

Coleman Silk, Afroameričan zelo svetle polti, se od mladega uspešno izdaja za belca, še več, za belega Žida. Njegova odločitev temelji na izbiri: med rasno zvestobo in osebno svobodo mu je slednja ljubša. Ironija je, da ga prav nesrečno uporabljen izraz, s katerim naj bi domnevno nekorektno žalil svoje temnopolte študente, kasneje spravi ob univerzitetno kariero. Na stara leta se Coleman speča z mlado snažilko in si tako spet prisluži obsodbo svojih sovražnikov na kolidžu.

več »

Ogorčenje »

Philip Roth »

Zgodba se prične, ko devetnajstletni Marcus Messner pred preveč zaskrbljenim očetom zbeži na oddaljen kolidž. Znajde se v okolju bratovščin, uspešnih športnikov s puloverji na v-izrez, obvezno službo božjo, toda zanimajo ga le odlične ocene in trd študij. Ko se nekega dne odpravi na zmenek z Olivio Hutton, se v njegovo življenje prikrade vse preveč naključij, ki zamajejo njegov ustaljeni vsakdan ... »Je tisti trenutek nemara zaznamoval začetek mojega, vse življenje trajajočega kopičenja napak?«

več »

Slehernik »

Philip Roth »

Rothov roman Slehernik (Everyman, 2006) prinaša iskreno, intimno, a vendarle zelo univerzalno zgodbo o kesu, izgubi in stoicizmu, o strahu, paniki, osamljenosti in grozi. Usodo Rothovega brezimnega slehernika spremljamo od prvega soočenja z bližino smrti – na idilični plaži svojega otroštva – prek družinskih spletk in poklicnih dosežkov v obdobju aktivne zrelosti, do obdobja starosti, ko račune za svoje živahno življenje polaga z opazovanjem pešanja moči vseh okoli sebe, še posebno pa s pešanjem lastnega telesa, ki ga noče več ubogati.

več »

Ameriška pastorala »

Philip Roth »

S širokopoteznim zarisom Ameriške pastorale je Philip Roth ustvaril eno svojih doslej najbolj kompleksnih literarnih struktur ter z njo ob koncu prejšnjega stoletja povzel temeljne izkušnje ameriškega razcveta od druge svetovne vojne naprej in njegove srhljive lome. Pisatelj zavrta v vzroke, zaradi katerih se je ameriška pravljica s svojo stabilno družbeno ureditvijo, ki naj bi ji pariralo harmonično družinsko življenje, po nekaj kratkih desetletjih zasukala v nekaj povsem nasprotnega.
Philip Roth v roman vključi večdimenzionalni prikaz svojega rojstnega mesta Newarka, razmer, v kakršnih so njegovi prebivalci živeli v prvi polovici dvajsetega stoletja, in njegov propad po rasnih nemirih, ki so eskalirali po uboju Martina Luthra Kinga.

več »

Ponižanje »

Philip Roth »

Philip Roth v Ponižanju (The Humbling, 2009) prikaže usodo šestdesetletnika Simona Axlerja, enega najboljših gledaliških igralcev svoje generacije, ki mu po stotinah sijajno uprizorjenih vlog usahne igralska moč. Odtujen sebi in svojim bližnjim doživi živčni zlom, zatem pa ga z roba samouničenja, kot se zdi, na varno potegne erotična zveza z (dotlej lezbično) hčerko njegovih prijateljev iz mladih dni.
Roman se uvršča v kontekst ključnih besedil sodobnosti, saj Roth v njem s slogovno natančnostjo pred bralcem zavrti zgodbo o ljubezni in strasti, uspehu in prestižu, podčrtano z ironičnimi spoznanji o njihovi minljivosti.

več »

Nemeza »

Philip Roth »

Zadušljivega poletja 1944, nedolgo pred iztekom vojne, v judovskem predelu mesta Newark izbruhne epidemija otroške paralize. Bolezen od petdesetih let prejšnjega stoletja obvladujemo s cepivom, takrat pa je bilo njeno razdejanje podobno učinkom kuge. Roth v družinsko okolje tesno povezane mestne skupnosti in zatem v gorski poletni otroški tabor v gorovju Poconos postavi svojega protagonista, triindvajsetletnega Buckyja Cantorja, po poklicu športnika, po značaju pa požrtvovalnega poštenjaka.

več »