Knjižni program

Razvrsti po: datumu objave abecedi

Lucijine oči »

Drago Jančar »

Na razstavo mladega slikarja Milana Raka pride študentka tekstilne tehnologije. Čeprav ni poznavalka umetniških slik, jo njegove slike povsem očarajo. Čez nekaj časa se z umetnikom zaplete v ljubezensko razmerje. Postane prvi ljubitelj njegovega slikarstva. Ker v njegovih slikah vidi to, česar ne vidi nihče drug, jo preimenuje v Lucijo.

več »

Maj, november »

Drago Jančar »

Maj, november, deseti roman Draga Jančarja, se začne kot šala, nadaljuje se kot ironija in satira, sčasoma pa začne postavljati globlja vprašanja o življenju mladega Cirila Kraljeviča in o svetu, v katerem živi. V nekaj mesecih se odvijejo sklepna poglavja njegovih poskusov, da bi našel svoj prostor pod soncem in si postavil smiselni življenjski cilj, ki se neulovljivo premika med skrajnima poloma visokih sanj o umetnosti in ljubezni ter banalno, tudi brutalno vsakdanjostjo, v kateri je treba predvsem preživeti. Med kratkim potovanjem skozi družbo, kjer so vse velike zgodbe že zaključene in za njimi ostajajo zgolj ostri robovi povzpetništva in pridobitništva, se njegova želja po polnem in smiselnem življenju spreminja v tavajoče iskanje identitete in vse bolj izgubljenih iluzij. V še zmeraj mladostno vedrino se počasi naseljuje grenkoba nesmiselnega nesporazuma s svetom.

več »

Manj »

Andrew Sean Greer »

Izredno berljiv in navidez lahkoten, komičen roman je naslovljen po osrednjem junaku Arthurju Manju. Strukturiran je delno kot razvojni, delno kot potopisni, delno kot metafikcijski: Manj, homoseksualni pisatelj srednjih let se odpravi na pot okoli sveta, da bi prebolel poroko dolgoletnega ljubimca in bližajočo se petdesetletnico, obenem pa izboljšal svoj zadnji roman, katerega objavo je založba zavrnila.

več »

Marijin testament »

Colm Tóibín »

Marija, ki sinovega imena noče izreči, obuja spomine na svoje življenje, k temu pa jo spodbujata njegova učenca, ki jo v brezimnem daljnem zatočišču redno obiskujeta (in tudi skrbita zanjo), ker zbirata material za pisanje evangelijev. Njunih obiskov ni vesela, vendar se zaveda, da ne more drugače, skeptična pa je tudi do vsega, kar ji obiskovalca skušata položiti na jezik. Njena zgodba je zato neolepšana in zavezana resnici – čudeži, ki jim je bila priča, sploh niso čudeži –, ker je posredovanje resnice edino, kar jo v zadnjih dneh življenja še zanima. Po sinovi strašni smrti na križu, ki je ni dočakala, ker je, kot pove, zbežala, saj se je bala za svoje življenje, izreče ključno in najbolj sporno vprašanje: Ali je bilo vredno? Izreče ga seveda kot mati, ki se nostalgično spominja sinovih najzgodnejših dni in si želi samo, da bi se lahko vrnila v čas pred usodnimi dogodki, ki so jo za vselej zaznamovali.

več »

Markuzzijev madež »

Rojevanje človekovih pravic po prvi svetovni vojni

Mateja Ratej »

Ko se z leti, ki minevajo po kakem dogodku, ljudje vse natančneje spominjajo okoliščin, kraja, časa, celo predhodnih »namigov«, da se bo zgodil zločin, in se vse iz leta v leto bolj čudovito ujema, smo lahko skoraj povsem prepričani, da je na delu človeška domišljija, če ne še kaj hujšega. Snovanje, sestavljanje, poslušanje in »oplemeniteno« širjenje zgodbic je pač v človeški naravi – tako kot tudi zavist, nagnjenost k obrekovanju in teorijam zarot ter sla po maščevanju. Prav zato je tako pomembno, da se sodišča pri svojem delu opirajo na dokaze in dejstva, ne pa na to, kar se komu zdi, kar je kdo slišal in kar bi kdo želel. Več kot presenečeni pa smo, ko celo sodišče sámo ljudskim govoricam, nedokazanim in nedokazljivim trditvam in laičnemu, z zamerami zabeljenemu mnenju dodeli težo sodno veljavnega dokaza – in na taki podlagi presodi: kriv!

več »

Materinska nedelja »

Graham Swift »

Drobni roman pripoveduje o enem samem sončnem marčevskem dnevu na angleškem podeželju leta 1924 – materinski nedelji, ko so imeli služabniki tradicionalno prost dan, da so lahko obiskali svoje družine.
Mlada služkinja, sirota Jane, služi svojim gospodarjem že od najstniških let in ima ves ta čas skrivno razmerje s Paulom, bogatim dedičem, ki živi na sosednjem posestvu. Paul jo tega dne prvič po sedmih letih povabi v njihovo prazno hišo in svojo spalnico, kot v nekakšno slovo pred bližajočo se poroko s sebi primernim dekletom.

več »

Max in mačji rod »

Moacyr Scliar »

Max na begu iz nacistične Nemčije v Brazilijo doživi brodolom in se znajde sredi oceana v pomožnem čolniču s cirkuškim jaguarjem, ki je bil med tovorom na njegovi ladji. Da ga zver ne bi požrla, ji mladenič začne za hrano loviti ribe; nekega dne ga jaguar ubrani pred morskim psom, ki napade čolnič ...
Maxu se »novi svet« kaže kot idilična obljubljena dežela, utopično zatočišče. Brž pa se izkaže, da »stari« in »novi« svet le nista tako različna in tudi ne nepovezana, ter da demonom iz starega sveta – ne tistim v družbi okrog protagonista ne tistim v njegovi glavi – ni mogoče preprosto uiti čez morje.

več »

Mesto brez spomina »

Javni spomeniki v Ljubljani

Božidar Jezernik »

Kateri je najstarejši še stoječi javni spomenik v Ljubljani? Kakšne namene je imel Primož Trubar: ustvariti slovenski narod ali ponemčiti slovensko ljudstvo? Je bil Jurij Vega španski plemič? Je Ljubljana slovensko narodno središče zaradi geografije ali zaradi politike? Kako je mogoče, da slovensko mesto ne prenese pogleda na največjo umetnino, nastalo izpod rok slovenskega umetnika?
Na ta in še mnoga druga vprašanja opozarja pa tudi odgovarja knjiga Mesto brez spomina. Poglavje za poglavjem prehajamo obdobja slovenske zgodovine in jih opazujemo skozi lečo kulture, politike, gospodarstva, ljudske in »aristokratske« miselnosti. Obenem spoznavamo, kako zelo pomembno je v narodovem spominu tisto, kar aktualni nazori postavljajo v ospredje, pa tudi ono, kar ob tem neizogibno tone v pozabo.

več »

Metamorfoze »

I.–III.

Ovidij »

Ovidijeve Metamorfoze so kot ena temeljnih in najveličastnejših mojstrovin antične poezije neusahljiv vir mitoloških motivov, alegorij in personifikacij, iz katerega se je napajala ne le antična, ampak tudi vsa poznejša svetovna literatura, filozofija in upodabljajoča umetnost.
Pesnik v dvanajst tisoč verzih, zbranih v petnajstih knjigah, opeva okrog dvesto trideset čudovitih mitoloških preobrazb, ki se začnejo s spreminjanjem neurejenega kaosa v urejeni kozmos, končajo pa z apoteozo Julija Cezarja. Prelivajo se druga v drugo, se prepletajo in upodabljajo preoblikovanje živega v živo in živega v mrtvo v razsežnosti med zemljo in vesoljem. Antični bogovi, ki so sužnji povsem običajnih človeških strasti in zablod, se že od stvarjenja sveta dalje poigravajo z nižjimi božanstvi in z nemočnimi smrtniki – celo s tistimi kraljevskega rodu – in uveljavljajo svoj brezprizivni božanski prav.

več »

Milan Kučan, prvi predsednik »

Božo Repe »

Prehod iz enostrankarskega v večstrankarski sistem, osamosvojitev Slovenije ter njeno vključevanje v evropske in druge integracije zamejuje obdobje pičlih 15 let od sredine osemdesetih let 20. stoletja do začetka tretjega tisočletja. V tem času je ključni pečat slovenski politiki vtisnil Milan Kučan, prvi slovenski predsednik. Za ta položaj je po osamosvojitvi Slovenije kandidiral dvakrat in obakrat – ob visoki volilni udeležbi – zmagal v prvem krogu. Leta 2002 je predsedniško mesto zasedel Janez Drnovšek, Kučan pa je ostal dejaven še naprej, pet let do zaprtja pisarne leta 2007 kot bivši predsednik.
Zgodovinar Božo Repe je knjigo o Milanu Kučanu zasnoval že leta 1996, pred koncem predsednikovega prvega mandata, in jo v letu ali dveh nameraval tudi objaviti. Kučan namreč sprva ni želel ponovno kandidirati, ko pa se je odločil drugače, je Repe delo odložil, namere, da ga dokonča in objavi, pa ni opustil.

več »