E-novice

Knjižni program

Razvrsti po: datumu objave abecedi

Neroda »

Alexandre Seurat »

Roman Neroda se, čeprav je povsem avtonomno leposlovno delo, naslanja na pričevanja v medijsko razvpitem procesu Marine Sabatier. V njem sta bila starša trpinčene deklice leta 2012 obsojena na tridesetletno zaporno kazen. Sojenje je razgalilo številne hibe v delovanju in povezanosti pristojnih institucij, zlasti služb socialnega varstva in državnega tožilstva, pa tudi temeljno nemoč družbe pri razkrivanju specifičnih zlorab. Zastavilo je torej nekatera vprašanja, s kakršnimi se že nekaj časa ukvarjamo tudi pri nas.
Pisatelj zlorabljeno deklico, ki v romanu dobi ime Diana, postavi v fokus, čeprav ji ne da glasu – o njej vse izvemo le iz »druge roke«. Sledimo pričevanjem različnih oseb, s katerimi je bila v stikih, sprva predvsem bližnjih (stara mama, teta, brat), zatem pa se vrsti vse več izjav pedagoškega, medicinskega in drugega strokovnega osebja.

več »

Domov »

Aljoša Furlan

Aljoša Furlan je bil eden od treh otrok Borisa Furlana. Dokler v življenje ni posegla vojna, je družina Furlan živela v Trstu, nato pred fašističnim režimom zbežala v Ljubljano, od tam pa pred vojno preko Carigrada, Jeruzalema, Kaira in Cape Towna v New York. V Ljubljani je ostal le sin Borut. Aljoševa sestra Staša se z mamo preko Londona pozneje vrne v Jugoslavijo, kjer se pridruži partizanom, Aljoša pa še mladoleten v Ameriki ostane sam. Tu se začne zgodba te knjige – pripoveduje o priložnostnih delih, ki jih je moral opravljati, če je hotel preživeti, o opravljanju mature na Gimnaziji Georgea Washingtona v New Yorku in največ o poti domov, nazaj v Jugoslavijo, k partizanom, oziroma na šolanje za vojnega pilota v ruski Čkalovsk. Ta pot ni bila tako preprosta, kot je lahko danes.

več »

Vojna vse spremeni »

Stasha Furlan Seaton

Najbolj krizni trenutek v zgodovini Slovencev – čas druge svetovne vojne – je spletel mnogo tragičnih in presunljivih zgodb. Ena teh zgodb se nam v vsej svoji razsežnosti kaže šele zdaj, več kot sedemdeset let po vojni. Napisala jo je ameriška Slovenka, ki je zaradi težkih spominov in življenja v Ameriki opustila celo materni jezik in knjigo objavila v angleščini. To je Stasha Furlan Seaton, drugi otrok dr. Borisa Furlana, slovenskega profesorja prava, obtoženca na Nagodetovem procesu poleti 1947.

več »

Resna igra »

Hjalmar Söderberg »

Resna igra (1912) velja za najboljši portret Stockholma v švedski književnosti ter za enega najboljših švedskih ljubezenskih romanov. Opisuje dolgo in mučno ljubezensko razmerje med Arvidom Stjärnblomom in Lydio Stille. Arvid je mlad, obetaven novinar, ki se zaljubi v prikupno Lydio, hčer priznanega stockholmskega slikarja. Arvid se kljub zaljubljenosti noče vezati, ker se boji izgube svobode. Lydia se poroči z drugim. Arvid se zaplete z več ženskami, z eno izmed njih ima celo nezakonskega sina, za katerega materialno skrbi. Kljub vsemu se čez čas le poroči, a ne z Lydio. Ujet je v zakon z žensko, ki je ne ljubi, še vedno pa hrepeni po Lydii. Po desetih letih od njunega mladostniškega ljubimkanja se Arvid in Lydia po naključju ponovno srečata.

več »

V Bordeauxu je odprt prostor »

Hanne Ørstavik »

Protagonistka romana je norveška umetnica, ki si za prizorišče svoje nove razstave izbere trg sredi Bordeauxa, kamor bo umestila mimohode in srečanja priložnostnih obiskovalcev. Postavitev njene razstave seveda ni naključna: tako odprt prostor, ki prerašča v večplastno metaforo, kot tudi medčloveška bližina jo vse bolj obsedata, odkar se je zapletla v zvezo z Johannesom, ki ji ostaja odtujen. Telesna in čustvena združitev, po kateri hrepeni, ji je namreč spodmaknjena, saj se sicer radoživi Johannes za njeno telo ne zmeni, to pa spodjeda njeno notranjo integriteto. Rada bi se združila, stopila z njim, namesto tega pa zgolj izgublja sebe – drugi razločno ostaja drugi, česar ne omilijo niti seksualne zveze z drugimi moškimi.

več »

Tito je mrtev »

Marica Bodrožić »

Zbirka kratkih zgodb Tito je mrtev je prva knjiga Marice Bodrožić, izšla leta 2002. To je galerija štiriindvajsetih literarnih utrinkov iz obdobja otroštva, nedolžnosti in čiste preprostosti tako pripovedovalke kot tudi trde, skromne, toda vedno očarljive južnodalmatinske zemlje. V te živopisne podobe figovcev, mandljevcev, cvetočih polj in z roji metuljev zastrtega avgustovskega neba nenehno vdirajo motivi iz zunanjega, velikega sveta, ki določajo to sočasno hrvaško/balkansko stvarnost: vojn, revščine, politike, zdomstva, razseljenstva, tujstva, zla. Te prvine pa v zgodbah ne nastopajo v banalni, tehnizirani obliki, kajti avtorica gleda nanje kot na nekakšne pojave iz narave, in enako velja navsezadnje tudi za ljudi: junaki njenih zgodb večinoma niso prepoznavnih narodnosti, prav tako nimajo vnaprej stereotipiziranih vlog, ampak so vsi najprej in predvsem ljudje, posamezniki s čisto posebnimi, osebnimi usodami.

več »

Kot konji, ki spijo stoje »

Paolo Rumiz »

Avgust 1914. Na rusko (vzhodno) fronto, borit se za Avstro-Ogrsko, za »svojega« cesarja, je krenilo tudi več kot sto tisoč mož iz Julijske krajine in s Tridentinskega. Bojevali so se v Galiciji, v Karpatih in na balkanskih bojiščih, in ko so se preživeli vrnili domov, je bila tam nova država, kraljevina Italija. Petindvajset tisoč se jih ni vrnilo, ležijo na več kot štiristo vojaških pokopališčih, posejanih v Karpatih in Galiciji, ter v neštetih brezimnih grobovih. Izkušnjo preživelih je pod fašizmom prekril sramoten molk, ker so se borili na »napačni strani«, seznami padlih pod zastavo z dvoglavim orlom so se porazgubili ... »Kakšno prihodnost lahko ima družba, ki pozabi na lastno preteklost?« se sto let po začetku prve svetovne vojne v knjigi Kot konji, ki spijo stoje (Come cavalli che dormono in piedi) sprašuje Paolo Rumiz. »Ni se smelo vedeti, da so se tisoči Italijanov častno bojevali za Avstrijo. [...] Najprej so bili preveč italijanski za Nemce, nato pa so postali preveč nemški za Italijane.«

več »

V pogonu »

Neko življenje

Oliver Sacks »

Ko je bil Oliver Sacks star dvanajst let, mu je učitelj napovedal, da bo še daleč prišel, kadar ne bo šel predaleč. In res je bilo pogosto tako – njegova avtobiografija se začne energično, z mladostniško obsedenostjo z motorji in hitrostjo ter se nadaljuje v enako vznemirljivi maniri. Sacks piše o svojih izkušnjah mladega nevrologa, najprej v Kaliforniji v zgodnjih šestdesetih letih, ko se je boril z odvisnostjo od mamil, nato v zaprtem oddelku bolnišnice v New Yorku, kjer je odkril davno pozabljeno bolezen in se začel ukvarjati z najbolj nenavadnimi možganskimi okvarami. Iskreno in s humorjem pripoveduje o svojih strasteh, fizičnih in umskih, od dviganja uteži in plavanja do raziskovanja človeških možganov; o ljubezni do naravoslovnih ved, do literature in glasbe. Spregovori o materi, ki ni mogla sprejeti njegove spolne usmerjenosti, o 35 letih življenja brez spolnosti, o starših in svojih občutjih krivde, ker jih je zapustil, in bratu Michaelu, ki je imel shizofrenijo, pa tudi o mnogih umetnikih in znanstvenikih, ki so vplivali nanj – od Thoma Gunna do W. H. Audna.

več »

Hvaležnost »

Oliver Sacks »

Sloviti ameriški nevrolog Oliver Sacks je kmalu po tistem, ko je končal zadnjo različico spominov V pogonu (On the Move, 2015), izvedel, da je neozdravljivo bolan. Začel je pisati eseje, v njih pa ubesedil veliko hvaležnost za življenje, ki ga je dobro preživel, in se obenem soočil s smrtjo. Hvaležnost (Gratitude, 2015), zbirko esejev o življenju, bolezni, smrti in smislu, sta po njegovi smrti uredila njegov partner Bill Hayes ter dolgoletna prijateljica in asistentka Kate Edgar.

več »

Ščuka »

Gabriele d’Annunzio – Pesnik, zapeljivec in vojni pridigar

Lucy Hughes-Hallett »

Ščuka je obsežna biografska pripoved o italijanskem ekstravagantnem književniku, ognjevitem nacionalistu in predhodniku tako fašistov kot futuristov Gabrieleju d’Annunziu (1863–1938).
Knjiga je v grobem razdeljena na tri dele. Prvi, uvodni del je neke vrste skrajšan, pregledni povzetek d’Annunzijeve življenjske poti, vanj so zajete najpomembnejše postaje njegove literarne kariere in javno-političnega delovanja. Drugi del je obsežnejši in obravnava številne posamezne vidike d’Annunzijeve osebnosti. Nanizani so kronološko, vsak od njih pa kot svojevrsten žaromet osvetli človeka, poeta, gizdalina, zapeljivca, megalomana, hujskača, genija, sanjača … V ta omnibus podob na velika vrata vstopajo tudi brezštevilni sodobniki iz mnogih evropskih družb, vse od poznih simbolističnih časov 19. stoletja do vzdrhtavajočih totalitarizmov v tridesetih letih prejšnjega veka. Gabriele d’Annunzio je bil v mrežo evropske inteligence vpet kot avanturistični populist in tudi kot slavljeni pesnik totalitarnega režima.

več »