Knjižni program

Razvrsti po: datumu objave abecedi

Slavje nepomembnosti »

Milan Kundera »

Milan Kundera je v mladosti študiral muzikologijo, kar je na njegovem pripovedništvu pustilo neizbrisen pečat: ne le da v svojih romanih in esejih pogosto obdeluje glasbene téme, temveč svojo pripovedno strategijo, strukturo besedila zavestno gradi na načelih glasbene kompozicije. Tako je tudi Slavje nepomembnosti svojevrsten romaneskni scherzo, rokokojsko preciozna glasbeno-literarna šala, pri kateri je v sklepnem rondoju na način fuge prepletel, povzel in strnil poglavitne téme, motive in variacije vsega svojega romanopisnega udejstvovanja.

več »

Slovar splošno priznanih resnic »

Gustave Flaubert »

Slovar splošno priznanih resnic je fragment. Gustava Flauberta, ki si je na večer življenja zastavil velikansko nalogo, katalogizirati plehkost svoje dobe, je prehitela smrt. A povejmo po pravici: tudi če bi bil Slovar »dokončan« (kar je glede na neizčrpnost tematike tako ali tako malo verjetno), bi bil nenavadno, že kar čudaško delo.
Čudaško delo, ki pa je mnogo več kot kurioziteta. Avtor, ki nam je zapustil Gospo Bovary, Skušnjavo svetega Antona, Vzgojo srca, Salambo in Tri povesti, pravzaprav sploh ni mogel napisati nepomembne knjige. Pomemben je sleherni papir, ki so ga kdaj našli v njegovih predalih, četudi bi mu, perfekcionistu, kakršen je bil, gotovo ne bilo prav, da brskamo po njegovih rokopisih in po svoji presoji tiskamo osnutke.

več »

Slovenija v vojni 1941–1945 »

Zdenko Čepič, Damijan Guštin, Nevenka Troha

Druga svetovna vojna je bila po vseh merilih največji vojaški spopad v zgodovini. Vanjo je bilo vpletenih kar 96 odstotkov takratnega prebivalstva in 61 držav, vojaške operacije so zajele 40 držav na več kot petini zemeljske površine. Bila je najstrašnejša vojna tudi glede na število mrtvih.
Slovenci, eden manjših narodov v Evropi, smo drugo svetovno vojno doživeli v vseh njenih razsežnostih. Za številčno majhen narod je bila to velika preizkušnja in po vseh merilih vélika vojna. Bila je morda najbolj krizni trenutek v vsej narodovi zgodovini. Napadalci oziroma okupatorji so slovenskemu narodu vzeli svobodo in mu namenili izničenje, zato se je, če je hotel obstati, moral upreti.

več »

Slovenska zgodovina »

Od prazgodovinskih kultur do začetka 21. stoletja

Peter Štih, Vasko Simoniti, Peter Vodopivec

Slovensko ozemlje je evropsko prometno vozlišče. Prav prek njega je po mnenju geografov – na vsej črti od južne Francije do Carigrada – pot iz sredozemskega bazena čez mogočen gorski obod Alp, Dinarskega in Balkanskega gorovja, ki ga obdaja na njegovi severni strani, najprikladnejša in najkrajša. Na slovenskem ozemlju se namreč Panonska nižina najbolj približa Sredozemlju, najvišji kraški prehodi med Ljubljano in Trstom na razdalji približno 30 kilometrov – to so Postojnska oziroma Jadranska, pa tudi Iliro-italska vrata – pa ne presegajo 600 metrov nadmorske višine. Zato je tod tradicionalno tekel promet iz zahodnega Balkana, Panonske nižine, Vzhodnih Alp in Češke proti Sredozemlju in v Italijo, na geoprometni in geopolitični pomen tega prostora pa opozarjata tudi jantarjeva pot, ki je povezovala obale Baltika s severnim Jadranom, in mit o Argonavtih – ti naj bi s Črnega morja zapluli po Donavi, Savi in Ljubljanici, pri Vrhniki naj bi ladjo razstavili, jo prek Krasa prenesli v Jadransko morje in se nato vrnili v Grčijo.

več »

Slovenski gobarski vodnik »

Bojan Arzenšek, Bogdan Tratnik, Božo Malovrh

Slovenski gobarski vodnik je nova, razširjena in posodobljena izdaja gobarskega priročnika Naše gobe (2002). Avtorji so izkušeni poznavalci gob, gobarji in fotografi, ki se z gobarstvom ne ukvarjajo le ljubiteljsko, temveč so aktivni člani gobarskih društev, sodelujejo na gobarskih razstavah, se udeležujejo mednarodnih mikoloških srečanj, predavajo in pišejo.
V uvodnih poglavjih priročnika so napotki za pravilno nabiranje, uživanje in shranjevanje gob. Pomembno je zlasti poglavje o značilnostih posameznih rodov in vrst gob ter o natančnem prepoznavanju najdenih primerkov.

več »

Soba 2 »

Julie Bonnie »

Roman Soba 2 poteka v dveh časovnih obdobjih. Sedanjost odstira mučno vsakdanjost Béatrice, otroške sestre na porodniškem oddelku, ki mora preživljati svoja otroka in je bila zato prisiljena opustiti boemsko življenje gole plesalke na umetniških turnejah. Skuša postati »normalna«, se prilagoditi večini, a ji to nikakor ne uspeva, saj po eni strani s svojim bistvom ostaja v preteklosti, pri tistem, kar je bilo res »njeno«, njena prava narava, po drugi strani pa jo raznovrstne in tudi tragične usode žensk na porodniškem oddelku pregloboko prizadevajo, da bi s svojo rahločutnostjo to lahko dolgo prenašala. Za vrati sobe 2 je samo ena zgodba, za drugimi vrati so druge in niso vse eno samo veselje ob rojstvu otroka.

več »

Sonjica »

Ljudmila Ulicka »

Sonjica, samotarsko, nelepo dekle, odrašča odmaknjeno od resničnega življenja in se samorastniško vzgaja ob prebiranju klasikov. Po neprijetni izkušnji, ki jo pri štirinajstih letih doživi z nesramnim sošolcem, v katerega se zaljubi, ji pozneje poroka z zrelim moškim, znanim in priljubljenim slikarjem Robertom Viktorovičem pomeni nebeški dar. Rodi se jima hči Tanja, ki odrase – kakor njena mama – v nelepo dekle; spoprijatelji pa se z Jasjo, prelepo hčerjo poljskih emigrantov, ki se naseli pri njih in kmalu postane Robertova ljubica.

več »

Spisi »

Spektakli, Žensko lepotičenje, Vojak in njegov venec, Grški plašč

Tertulijan »

V knjigi so zbrana besedila, ki ilustrirajo štiri kulturne razsežnosti spora med zgodnjim krščanstvom in rimsko kulturo. V Spektaklih (De spectaculis) Tertulijan silovito obračuna z rimsko kulturo javnih iger od gladiatorskih bojev do pantomime; v Ženskem lepotičenju (De cultu feminarum) prikrito polemizira z Ovidijevo priročniško poezijo in krščansko zahtevo po čistosti in čednosti razširi z idealom »naravne lepote«; v Vojaku in njegovem vencu (De corona militis) pripoveduje o vojaku, ki je na državni prireditvi stopil iz vrste in odvrgel venec, simbol nasilja, povzdignjenega v malikovalski kult.

več »

Spomini nekega norca »

in izbrana mladostna dela

Gustave Flaubert »

Gustava Flauberta so nekoč vprašali, kaj počne v življenju. Odvrnil je: »Pišem.« Toda absolutnost pisanja je pravzaprav ustoličil že veliko prej, preden se je podpisal pod Gospo Bovary ter z njo zaslovel in obenem povzročil škandal.
Njegove mladostne povesti (napisal jih je med petnajstim in osemnajstim letom) nas po sledovih romantične estetike odvedejo v Firence, Španijo, Južno Ameriko, na Orient, v odročne vasice, v hladne, prepišne, temačne sobane, knjižnice in cerkve. Prevevajo jih morbidno ozračje, parajoča bolečina in strahoten cinizem, po drugi strani pa ljubezen, milina in sladostrastje.

več »

Srečni konci »

Željko Kozinc »

Željko Kozinc v svojih proznih delih pogosto izhaja iz kriminalnega romana, a se zgodba prej ali slej iztrga iz žanrskih okovov, se osamosvoji in zaživi povsem nepričakovano življenje. Že začetek novega dela priča o podobni strukturi: na zabavi oglaševalskega mogotca se med ostanki pečene kozličevine znajde človeško uho. Takšen začetek pa priča še o nečem – roman je začinjen z neprikrito ironijo, ki ne prizanaša ne tistim na vrhu ne njihovim žrtvam. In ki je, kot bi lahko sklepali, le hrbtna stran patetike in sentimentalnosti, s katerima avtor barva druge robove pripovedi.

več »