E-novice

MORA

Tlačila me je mora.

NI BILO nekaj iz arzenala velikih dvomov in še večjih strahov, ki se pisatelju radi postavijo za hrbet (prijazna gesta, pisateljevanje je vendarle samotno delo). Torej, uredniki niso eden za drugim molče odkimavali ali pa prijazno prazno sadili rožice Program je že poln, Zanimivo, ampak … Mimogrede, ni res, kot piše v svetovni uspešnici, Trkajte in se vam bo odprlo, veliko bližje resnici je Cankarjevo hlapca Jerneja neskončno popotovanje od vrat do vrat.

NI BILA pustolovščina, kakršna se zgodi, če površni knjigovez pomeša natisnjene pole Calvinove Če neke zimske noči popotnik s polami Bazakbalove Zunaj naselja Malbork. Prav tako se oblikovalki Rozinovega Zločina in ljubezni na naslovnici ni zapisalo Zločin in kazen, kar bi bila ustrezna kazen za domišljavo šaljenje. Roko na srce, mora ni imela nič z mojim zadnjim romanom, tu ga navajam izključno s propagandističnimi nameni.

NI BIL računalniški virus, ki je po tistem, ko sem kot Stane Sever v spalni srajci mojstra Boccaccia postavil zadnjo piko obsežnega, navdušujočega, enkratnega itd. besedila, začel z užitkom in neustavljivo žreti besede, stavke, strani. Mimogrede, ta delček je namenjen kontinuiteti in posvečen Maji Novak, ki je v svojem prispevku Iz prve roke obudila spomin na resnično žlahtne štorije.

NI BIL literarni večer v Mariboru, na katerem se nisem spomnil imena enega izmed likov romana, ki sem ga predstavljal. Po blodenju med izgovori, da je roman nastal že pred letom, zdaj pa sem v nekih povsem drugih svetovih, da me načenja demenca ali da se morda samo šalim, nisem Simoni Kopinšek in ducatu nejevernih poslušalcev priznal, da sem roman za bagatelo kupil od obubožanega pisatelja, da nisem njegov biološki oče.

NI BILO nič od navedenega in nič temu podobnega. Mora je zrasla na nasprotnem polu, hrano za svojo predstavo je črpala s povsem drugega brega. Bilo je kot v Zločinu in ljubezni, da se še malo oglašujem, izbruhnila je epidemija knjigoljubja.

BILO JE nekako tako, kot se je prikazovalo Saramagovim vandrovcem Joani Carda, Joséju Anaiçu, Marii Guavaira, Joaquimu Sassi, Pedru Orceju, psu in konjema, takrat sta bila že dva, ko so križarili pod ranjenimi Pireneji. Nikjer nikogar, negibna pustota, celo televizijski signal je nekoristno obvisel v zraku. Moral je miniti ves teden, da so ljudje, skriti za zidovi hiš, potešili najhujšo bralsko lakoto. Po nebrzdanem predajanju slastem branja so ulice počasi začele oživljati, tu in tam se je kdo odpravil v službo, šolo ali na kavo.

Kapital se je zganil nekoliko hitreje, železo je treba kovati, dokler je vroče. Ogromna nakupovalna središča in najbolj zakotne trgovine so s polic pometle kavo, jogurte in toaletni papir, da so naredile prostor za knjige, miniaturke so zložili v košare nad blagajnami, kjer so prej shranjevali cigarete. Na tržnicah so se morale solatarice umakniti bolšjakarjem, ki so jim knjige v kartonastih škatlah kopnele hitreje kot Triglavski ledenik. V papirnicah so postali največji hit zvezki s fotografijami Janje Vidmar in Primoža Suhodolčana.

Izbruhnil je strašanski škandal, ker je komercialna televizija nacionalki speljala neposredne prenose iz Vilenice. V brezkrajnih oglaševalskih blokih so pisatelji pili osvežujoče Pivo, med živahnimi sprehodi grizljali Tablete proti bolečinam v sklepih, spali na sanjskih Vzmetnicah, kuhali v Posodi, kjer se nikoli nič ne prime, po kuhanju pa posodo, kjer se je ogromno prijelo, očistili z enim samim potegom Gobice. Kadar ni bilo megle, si lahko po vijoličastih kapah že na kilometer daleč prepoznal pisateljice, ki jih je poleg notranje moči odlikovala tudi telesna krasota.

Dobro obveščeni so vedeli, da je Goga Modrijanu ponujala Mazzinija za Skubica, novico, da je Mirana Likar Literi podpisala štiriletno zvestobo z možnostjo podaljšanja za dve leti, so spremljale govorice o milijonskem znesku. Tini Vrščaj, ki se je vračala z branja v Koprivnici, so v Domžalah in Litiji ob isti uri pripravljali veličastna sprejema, zaradi česar je prišlo do nemirov, posredovati je morala specialna enota policije. SAZU se je z vsemi silami vrgla na izkopavanje sorodstvenih vezi med Vladimirjem Nikolajevičem Vojnovičem, Goranom Vojnovićem, Ivanom Čonkinom in Markom Đorđićem.

Predsednik Borut Pahor je imel dva dneva v tednu povsem zapolnjena s sprejemi za pisatelje in deljenjem odlikovanj tistim, ki so izdali nove knjige, po katerih knjigah so posneli filme ali v turističnih središčih zgradili tematske parke. Novinarjem je po enem od sprejemov zaupal, da v prostem času tudi sam piše, ustvarja hamletovsko dramo, navdihnjeno z lastnimi izkušnjami.

BILO JE, dokler me ni odrešilo jutro. Dlje kot običajno sem stal pod tušem in nisem upal pogledati proti odtoku, zdelo se mi je, da morda teče tako bogato kot v Hitchcockovem Psihu. Z veliko skodelico kave in nekaj cigaretami sem naredil naslednji korak v realnost. Dokončno me je streznilo, ko sem prižgal računalnik: razpoka v nastajajočem romanu, ki jo že ves teden zaman skušam premostiti, je še vedno tam, možgani nočejo izcediti dovolj dolge in trdne brvi, da pridem čez. Aleluja!

Roman Rozina, 23. september 2016

 
© Roman Rozina in Modrijan založba, d. o. o.
Če želite komentirati, se prijavite na Facebook.

Vaša košarica


Vaša košarica je prazna.