E-novice

DON KIHOT

 
– Kako naj obetajoči pisatelj postane pisatelj?
– Predvsem morate spoznati, da je to zelo težko in da je pisanje garaško in samotno delo in – razen če imate izjemno srečo – tudi zelo slabo plačano. Torej si morate močno močno močno želeti, da bi to počeli. In dalje, pisati morate o nečem.
Douglas Adams, Losos dvoma
 

V nedavnem intervjuju je naš avtor Andrej E. Skubic hudomušno pripomnil, da v naših krajih na stara leta skoraj vsakdo v sebi odkrije literarno žilico, zaradi katere si ne more kaj, da se ne bi vsaj poskusil samozavestno postaviti v dolgo vrsto mojstrov slovenske književnosti. Čeprav bi se ob tem lahko dvignila kaka zdravorazumsko dvomeča obrv, češ, pisatelj gotovo pretirava, pa mu mora uredniški brk skoraj resignirano pritrditi: pisatelj kajpak dobro ve.
Po drugi strani sicer ne odkriva Amerike, kajti Slovenci se radi predstavljamo kot ›narod pesnikov‹, ›narod smučarjev‹, ›narod …‹ (vstavi po želji), vprašanje pa je, kaj ima potem ›narod‹ dejansko od tega. Povsem v skladu z bivanjsko razsrediščenostjo našega časa imamo torej tudi množico ljudi, prepričanih, da imajo svetu razglasiti razsvetljene, ›poslednje‹ resnice, zato se prej ali slej odločijo zapustiti plemenito dediščino v obliki svoje različice večnih modrosti.
Beseda je kajpak o knjigi. Posodi duhovne hrane, a hkrati tudi prodajnem artiklu. Če bi primerjali življenje knjige s človeškim življenjem, bi opazili, da knjiga pri založniku preživi le čas do svojega izida/rojstva, ko ugleda luč sveta, pa je njeno nadaljnje življenje močno odvisno od volje družbenega okolja – ali jo bo hvaležno sprejelo ali pač (z ignoranco, ravnodušnostjo, včasih celó obešenjaško sovražnostjo) obsodilo na odmrtje. Problem družbe, ki je lahko sovražno nastrojena do knjige, je gotovo globlji in tiči nekje povsem drugje, daleč od območja razuma in duha; z njim se morajo spoprijeti strokovnjaki drugačnih ved. Za nas je pomembnejše vprašanje, kako zagotoviti zdravo ›nosečnost‹ in pomagati pravi knjigi na svet ter potem varno v roke bralcev.
Pred nosečnostjo mora priti do koncepcije, to je dokaj splošno znano. Ni pa vendarle vsakomur, kar je precej zanimivo. A razumeti bi morali, da tako kot popolnoma vsakomur ni dano, da bi imel biološke otroke, bržkone tudi ni prav vsakdo poklican za pisatelja. Knjižni uredniki smo tako nekakšni ›psi čuvaji‹ in prestrezamo želje mnogih ad hoc pisateljev, ki se jim vsake toliko priljubi misel, da bi se ad hoc vpisali v panteon slovenskih literatov. A namesto neprestanega in včasih preglasnega opominjanja, da »le čevlje sodi naj kopitar«, je treba tu kajpak potegniti ostro črto.

Kako pa se postane pisatelj?

Pisatelji vsekakor so poklicani, da pišejo ›knjige‹. Toda kako pa se postane pisatelj? So za to kakšne šole? Kakšni predpisani pogoji, certifikati, ki jih je treba prej pridobiti? Seveda ne. Vsaj od zunaj se zdi, da je (če odmislimo talente in številne intelektualno-mentalne odlike, ki so sicer otroci istih staršev) najpomembnejši pogoj za pisatelja nekakšna življenjska ›šola‹, z leti pridobljena modrost, ki jo v starosti končno lahko izlije v besede; no, res je, tako se zdi – vendar nič več kot to. Modrost ›zrelih‹ ljudi, pretopljena v (›leposlovno‹) pisavo, je žal prepogosto zgolj poljubno moraliziranje, ki pa bi prepričalo le malokoga; premajhno število ljudi, da bi si razumen založnik upal tvegati celotno naklado takega ›romana‹. Ni Tolstoj najprej napisal romanov Vojna in mir ter Ana Karenina; kot tudi Faust ni začetniška rimarija mladega, še neznanega Goetheja! Kdor torej meni, da bo prepričal urednika s prvencem, ki da je ›velik roman‹, se … moti. Pisatelji (pri nas!) so ljudje najrazličnejših intelektualnih profilov, nekateri so učitelji ali znanstveniki, nekateri pisarniški referenti ali trgovski potniki; no, pisatelji (pri nas le izjemoma, predvsem pa seveda v normalnejšem svetu) so včasih tudi samo to – pisatelji po poklicu in ›službi‹. Ampak to ni pomembno. Pisatelji so lahko predvsem ljudje z idejami, ki morajo biti (no, le omenímo še to …) izvirne in s katerih jezikovno obravnavo lahko bralcem odstirajo svetove, drugačne od tistih, v katerih poteka njihov monotoni vsakdan; s katerimi lahko bralcem razpirajo spoznanja, ki jim bodo obogatila življenje. Vsak pisatelj se mora o tem in sorodnih zadevah med svojim delom neprestano temeljito pogovarjati s seboj; vsak ›pisatelj‹ še tem bolj.
A se zlasti slednji ne, in zato imamo problem: v Sloveniji na leto izdamo preveč knjig, te so zato predrage, v velikem številu zanikrno zmašene, za manjše slovensko mesto njihovih avtorjev pa je prisiljenih kikirikati vsak na svoji vaški gomili. Majhnost torej kot epidemija, ki pa je nujna posledica zmote, da smo v teh krajih ›vsi lahko pisatelji‹. Da premnogi založniki sprejemajo v svoj program ›dela‹, ki so prešibka, da bi iz njih nastale knjige, je problem, ki ga mora rešiti vsak založnik po svoje; tisti ›samouki‹, ki se rešujejo v samozaložbe, pač že sami prej ali slej spoznajo, kako trnova je pot knjige od tiskarne do bralcev. In še to pretežno podobne ›literarne‹ provenience.

Bi se pustili operirati upokojenemu pismonoši?

Posebna težava in marsikdaj neljuba bakterija urednikovega časa pa so poskusi laičnih ›avtorjev‹, da bi ›zdaj pa končno‹ rojakom le razsvetlili življenja s svojimi najnovejšimi spoznanji. Nemalokdaj namreč uredniki dobivamo v roke ›modrosti‹ ljudi, ki zanje kratko malo niso poklicani. Bi se vi pustili operirati pravkar upokojenemu pismonoši, ki pa je v sebi začul klic novega poslanstva, toda za začetek se recimo ob pogledu na kri vsaj onesvesti ne? Bi vi odpotovali z letalom, ki bi si ga za spremembo zaželel pilotirati sicer izkušen pek, le da so ga od nekdaj fascinirale naprave z množico prikazovalnikov na armaturah? Ne? Kako v temeljih drugačen pa je potem pisateljski poklic, da se ga suvereno lahko postopi ›izvajati‹ prav vsakdo, ki najde prostih pet minut časa? — Mlada mamica, ki je po neštetih poskusih vendarle zanosila in rodila zdravega potomca, tako zasliši klic usode in se loti pisanja ›strokovnega‹ priročnika o prehrani dojenčkov; sveže upokojeni poslovodja trgovske verige nenadoma ›spregleda‹ in se loti pisanja ›sistematičnega zgodovinskega pregleda‹ kozmoloških modelov »od Einsteina naprej«; nesrečno zaljubljeni falirani študent farmacije, sicer znanec od znanca od znanca, je začel zlagati pesmi in za začetek sklêpal čisto pravi sonetni venec, v celoti iz prisilnih rim in sploh »prvi po Prešernu«; pa vse do kliničnih primerov, ki bi radi najprej podpisali bogato pogodbo z založbo, nakar bi se šele lotili ›originalne‹ razlage recimo mističnih skrivnosti daljnovzhodnih religij. Itd. itd. itd. Zakaj toliko besed v narekovajih?

Za vse te stvari vendar obstajajo strokovnjaki!

Za vse te stvari vendar obstajajo strokovnjaki, ki so žrtvovali ne le nekaj let študija, ampak praviloma vse svoje življenje za raziskovanje tematik. Od kod tako radikalna odsotnost vsake samokritike pri ›pisateljih‹ te vrste? Res samo iz (mimogrede, zmotnega) prepričanja, da smo v bistvu vsi Slovenci rojeni literati in da imamo predvsem ogromno zanimivega povedati še vsem drugim? Zdi se neprepričljivo. Zdi se plehko. Preveč odtujeno od življenjske empirije, ki pa je vsak umsko zdrav človek vendarle nekako nabere dovolj, da bi moral biti sposoben stvarno presojati o svojem položaju v družbi. Da je problem prav odsotnost slednje presoje, je bržkone znova kriva tista presneta majhnost, ki nas v teh krajih že od nekdaj tepe – ne majhnost države, da se razumemo, ne majhnost mest in ulic, ampak miselna minornost, ki jemlje svoj podeželski ›vrtiček‹ za središče sveta, medtem ko se hkrati krčevito zapira pred zares velikim svetom.
Kako je namreč mogoče resno pričakovati, da še nihče drug na svetu (pri sedmih plus milijardah živih duš!!) ni prišel na zamisel, da bi v knjigi obdelal vzroke globalne ekonomske krize zadnjega desetletja? Ali da še nihče in nikoli ni opazil presenetljivo podobnih oblik severovzhodne obale Južne Amerike in jugozahodne obale Afrike ter iz tega napravil kakega genialnega sklepa? Ali da dejansko še nihče nikoli ni pomislil, da bi se pa resno posvetil vprašanjem psihološkega razvoja malčkov? Dejansko o vseh teh in še brezštevilnih drugih temah mrgoli dobrih knjig. Veliko je duhamornih, veliko zanimivih in poučnih, marsikatera je kajpak tudi nepotrebna – ampak vse so pa res bolj ali manj napisali ljudje, ki so tem vprašanjem posvetili kariere; če ne kar življenj.
Na to temo obstaja še majhen, a včasih vseeno nekoliko nadležen mrtvi rokav. Celo študirane ljudi namreč pogosto (prevečkrat) prime, da bi unovčili svoje strokovno delo, prvotno namenjeno sicer za drugačne cilje, in jih spremenili v knjige: da bi ›izdali doktorat v knjižni obliki‹. Ubogi bralci! Ti menda res ne morejo biti naslovniki tovrstnih, formalnih in kvalifikacijskih besedil, ki so jih po službeni dolžnosti prisiljene žuliti že množice akademskih mentorjev. Toda urednik se mora najpozneje na tej točki zamisliti. Če niti izobraženi pisci ne uvidijo, kakšen tekst je primeren za katero bralstvo, kako naj to pričakujemo od laikov?

Boj z mlini na veter

Urednik bo kajpak dobrohotno odprl vsako besedilo in poskusil poiskati primeren svèt, kaj naj z njim; ne nazadnje vedno želi odkriti biser, zaklad, vedno verjame, da se ta skriva nekje globoko – prav v človeški modrosti. Le da ga v rednih presledkih realnost vedno znova preseneča in obudi dvome o smiselnosti njegovega večnega boja z mlini na veter. Je pa sicer res, da je nekoč tak ›boj z mlini na veter‹ že botroval nič manj kot rojstvu prvega modernega romana.

Aleš Učakar, 13. april 2016

 
© Aleš Učakar in Modrijan založba, d. o. o.
Če želite komentirati, se prijavite na Facebook.

Vaša košarica


Vaša košarica je prazna.