E-novice

ŽIVETI OD PISANJA KNJIG? HA!

»Kaj pa delaš?« se začudijo ljudje, če kdaj omenim, da je za mano spet celonočni »šiht« (kar je praviloma vsak dan, v petek in svetek). In v isti sapi dodajo: »Aja, pišeš, a ne?«
Neznanje je marsikdaj res blagoslov. Če nisi ravno nevoščljive sorte, ti je najbrž ob misli, da v naši državi danes obstajajo ljudje, ki se dejansko preživljajo s pisanjem leposlovja (pa ne le sebe, tudi svoje otroke), prijetno toplo pri srcu. Seveda pa je to lažna toplina, saj govorimo o popolni iluziji. Pisanje leposlovja se je že pred časom umaknilo na rob, namreč v »prosti čas«, v razred »hobija«, postalo je nekaj, kar počneš poleg redne službe, očitno predvsem sebi v zabavo in seveda bolj ali manj brezplačno, in kot tako je vse pogosteje tudi obravnavno. Iz kolektivne zavesti se umika (kolikor je sploh kdaj bilo prisotno) razumevanje, da je tudi pisanje delo.
Tisti, ki se vsaj z mezinčkom na nogi dotikajo realnih tal, me včasih, ko beseda nanese na moje knjige, zamišljeno pobarajo: »Pa se ti splača?« Potem so še taki, ki se jim o zadevi vsaj malo sanja: »Ali sploh kaj dobiš za svoje knjige?« A taka vprašanja so precej redkejša od »ugotovitve«, kako mi je fino, ker živim od tega, da pišem knjige.
Resnica pa je zelo drugačna. Če seštejem vse honorarje, kar sem jih za svoje knjige prejela (in nisem jih prejela za vse knjige), in odštejem stroške, ki sem jih imela s knjigami, za katere sem morala sama prispevati oziroma sem jih izdala v samozaložbi, nisem niti na »pozitivni nuli«. In pri tem ne upoštevam sponzorskih sredstev, ki sem jih občasno dobila, predvsem od prijateljev podjetnikov, ne upoštevam, da so mi nekateri ljudje priskočili na pomoč brezplačno, in ne upoštevam lastnega dela – niti pisanja niti urejanja niti lektoriranja svojih knjig. Če bi seštela še vse to, bi bila za vsaj pet povprečnih slovenskih plač v minusu!

Zakaj pišemo?

Jasno je predvsem nekaj: ljudje, vsaj pri nas, leposlovja ne pišemo zaradi denarja. Toda – zakaj pa potem toliko pišemo? Zakaj so založbe zasute s ponudbami, prošnjami za objavo knjige, zakaj toliko knjig popolnoma neznanih avtorjev izide v samozaložbi? In zakaj se kljub vsemu dogaja, da uzre luč sveta in se agresivno propagira knjiga, ki bi po uredniških merilih morala pristati v virtualnih »nebesih«?
Za Slovence je knjiga že dolgo ne le kulturni simbol, temveč tudi gradnik naše zgodovine in narodnosti. Zdi se, da knjigi pripisujemo kultno vrednost in imamo občutek, da bi, če tudi sami izdamo knjigo, pomembno prispevali k narodovi zavesti in vrednosti. Mogoče gre tudi za željo pustiti nekaj konkretnejšega zanamcem – čeprav se v isti sapi trudimo postaviti čim lepšo hišo, kupiti čim boljši avtomobil, izbrati čim bolj prefinjen mobilnik in smo za vse to pripravljeni odšteti velike denarce, medtem ko ravno knjig pa ne bi kupovali. To da je »metanje denarja proč«, saj za knjige »ni prostora« (v naši lepi, novi, veliki hiši?), »ni časa« (ob našem deskanju po spletu, čvekanju na družbenih omrežjih in potepanju po elektronskih igricah?), povrhu vsega pa so knjige tako in tako na voljo skorajda brezplačno – v knjižnicah! Toda pozor: ko bomo knjigo izdali mi, pa bo uspešnica in se bo prodajala in brala, da se bo kar bliskalo. Od kod tako nerealen pogled na (knjižni) svet?

Prosim, če bi hoteli, mogoče, če utegnete …

Pri masovnih pojavih se običajno zgodi, da redki posamezniki pristanejo neopaženi v množici ali – če imajo smolo – pohojeni od stampeda. In novodobni izbruh »pisateljev« in »pesnikov« na Slovenskem je že postal masovni pojav. Založbe se temu primerno (ali pa tudi ne) odzivajo – oziroma ne odzivajo.
Če ste avtor, veste, da objavljena knjiga ali dve ali celo petnajst, dvajset njih nikakor ne pomenijo, da boste svojo naslednjo knjigo lažje izdali. Če ne spadate v peščico priznanih, uveljavljenih ali pa kako drugače »slavnih« ali »protežiranih« avtorjev, boste tudi z enaindvajsetim rokopisom pri večini naših založb obravnavani v duhu stampeda. V najboljšem primeru lahko računate na zavrnilni odgovor. Večinoma pa boste doživeli – tako kot po stampedu – eno samo globoko tišino.
Seveda drži, da so založbe preplavljene s tovrstnimi ponudbami in da mnogim novodobnim »avtorjem« akutno primanjkuje ne le pisateljskih veščin, temveč tudi samokritičnosti. Urednik, ki dobi v roke (oziroma na e-naslov) nenaročen rokopis, avtorju ni dolžan pisati dolgih, mentorsko naravnanih utemeljitev, zakaj delo ni primerno za objavo. Je pa olikano, da vsaj odgovori, čeprav zavrnilno. Vendar pa se dogaja tudi to, da založniki oz. uredniki dela zavračajo na drugih podlagah, ne na podlagi kakovosti, in to dela, ki jih sploh niso videli. Zakaj? Nekaj razlogov sem izkusila. Zaradi osebnih zamer do avtorja; zaradi nekakšne drže, da »nadaljevanj« (če že, bi šlo za nanizanko, ne za nadaljevanko) ne objavljajo. Ali pa prebranega ne razumejo. Da, tudi to se zgodi. Poeziji očitajo, da se ne drži ritma, ker ne poznajo pravil naglaševanja; aktualnim, med mladimi rabljenim besednim zvezam pripišejo pomen izpred pol stoletja ipd. V takih primerih me vedno obide globoka žalost, pa ne nad usodo svojih knjig, temveč nad tem, na kakšni ravni delujejo nekateri »profesionalci«. Da, mogoče je – kar je paradoksalno – včasih bolje, da na svoje tako rekoč klečeplazniško pismo, polno izrazov, kot so prosim, če utegnete, z veseljem čakam, če bi mogoče …, ne dobiš nobenega odziva.
Ker sem po poklicu lektorica in urednica in ker sem sama tvorno sodelovala pri marsikateri knjigi (tudi drugih avtorjev) od prve črke do tiska, sem, pošteno povedano, marsikdaj dobila v roke besedila, ki si skorajda niso zaslužila tega imena, tako zelo nedodelana so bila na vseh ravneh (vsebinski, strukturni, jezikovni, pravopisni, sporočilni …). Pa vendar so imela nekaj (boleče) skupnega z mojimi lastnimi besedili: brez odgovora so bila zavrnjena s strani slovenskih založb.
Če pustim osebno prizadetost ob strani, se vendarle strahoma vprašam, kje je sposobnost ločevanja zrna od plev pri založnikih, ki gladko izenačijo npr. mojo Slovensko pogačo, dobitnico Mentorjevega feferona, in pesmice v slogu »Ptički žgolijo, rože cvetijo, meni pa solze po licu polzijo«.
Kljub vsemu mi je v knjižni obliki uspelo izdati 18 leposlovnih knjig, od tega le dve v samozaložbi. Toda to je le prva etapa trnove poti, prvo oglišče knjižnega bermudskega trikotnika.

Kupci, kje ste?

Med naivneže, ki mislijo, da vsaj otroške knjige gredo bolje v prodajo, sem nekoč zdavnaj spadala tudi sama. Žal pa se staršem zdi knjiga za, recimo, 10 ali 20 evrov predraga, medtem ko kupujejo svojim otrokom telefone v vrednosti 200 in tudi veliko več evrov. Celo med mojimi znanci, prijatelji in sorodniki je le ena sama oseba, ki je doslej kupila po več izvodov vseh mojih knjig in jih uporabila kot darilo tako za otroke kot za odrasle. Tudi knjižnični odkup (kar je samo po sebi tema za dolgo razpravo) je skromen; prednost daje trivialni literaturi celega regimenta starejših in novodobnih avtoric, ki bralca nikoli ne razočarajo: vedno se na koncu zgodi prav tisto, kar je domneval že po prvih treh prebranih straneh.
Posebno poglavje v zvezi s kupovanjem knjig so šolske knjižnice. Odkar naša država tako pridno varčuje pri stvareh, ki se ji očitno ne zdijo pomembne, imajo tudi šole, vse od osnovnih do univerz, vse manj (ali nič) denarja za nakup knjig. Že kratek izlet po Cobissovem seznamu šolskih knjižnic odkrije, da je seznam leposlovnih del, ki so jih kupile v letošnjem delu, presunljivo kratek. Ker se mnogi starši pa tudi nekateri učitelji že dolga leta zgražajo oziroma pritožujejo nad izborom beril za domače branje, bralno značko ipd., ki da so zastarela, nezanimiva itd., sem se odločila, da na Cobissu preverim, koliko osnovnošolskih knjižnic, ki so tam registrirane, ima na voljo zanimivo, zabavno, napeto, nagrajeno in vsekakor dlje-od-Bevka-in-Cankarja-ne-bi-mogla-biti knjigo, ki sta jo moja otroka, tudi sin, ki sicer ne bere posebno rad, tako rekoč »požrla«. Rezultat? Ena. Ena knjižnica ima en izvod. En izvod jezikovno, slogovno, pravopisno dovršeno »izdelane« knjige, ob branju katere otroci ne bodo vsrkavali jezikovno popačene in pravopisno kilave slovenščine, kakršna je na žalost prisotna v marsikateri knjigi (na sploh, ne le v otroških).
Posledice nekupovanja novih knjig so preobširne za zastavljeni obseg tega prispevka; kot mati in knjigoljubka naj izpostavim le eno: katastrofalno stanje obstoječih knjig, ki že predstavljajo večino v šolskih knjižnicah. Ker so to knjige starejših letnic (in pri pretoku in ravnanju s knjigami je starejša letnica že npr. 2010, seveda pa so med njimi tudi že prave babice), so temu primerno obrabljene: strgane, zmečkane, polite, pokracane, platnice so že »kosmate« in vse skupaj večkrat bolj spominja na sveženj umazanih krp kot na knjigo. In v isti sapi bi otroke še vedno radi prepričali o užitkih branja in o tem, da je knjiga čudovita prijateljica? Naša družina sicer knjige kupuje in otroka imata takšne, kakor pač z njimi ravnata (priznam, pohvala je na mestu), in tako me prav nič ne moti, če knjigo vzameta s seboj v svojo posteljo ali jo – za prijetno skupno branje – prineseta celo v mojo. Tega pa ni mogoče trditi za knjige iz knjižnice, ob katerih me že ob prvem dotiku popade hrepenenje po »šmir žajfi« in vodi. Vendarle pa še tako zagnani starši otroku ne moremo kupiti toliko knjig, kolikor naj bi mu jih nudila knjižnica – a kaj, ko jih, vsaj novejših, ne!

Knjiga je popolna – knjiga je zanič

In ko knjiga prehaja skozi etape svoje bolj ali manj trnove poti, včasih trči tudi na tretje oglišče tega rahlo srhljivega trikotnika: kritika. Na človeka, ki se z branjem, recenziranjem oz. poglabljanjem v knjige poklicno ukvarja. Zato je samoumevno, da si kot avtor želiš, da tvojo knjigo nekdo prebere tudi s tega vidika. Sama sem imela pri tem nekaj sreče: Zaskorjena, Pripeta s krvjo, Prehajalec in Zelike za dotike so bili deležni konstruktivne kritike (torej ne samo pohval), zapisane tako, da je bilo evidentno, da je kritik knjigo prebral, sodoživel in začutil. Ampak sreča – vsaj v zaželenih okoliščinah – tu pravzaprav ne bi smela igrati vloge, mar ne? Pa vendar jo. Vašo knjigo lahko namreč dobi v roke tudi »kritik«, ob čigar prispevku se boste nemara vprašali, ali je knjigo sploh prebral; vsekakor pa z obžalovanjem ugotavljali, da jo je, če že, bral površ(i)n(sk)o, enodimenzionalno in brez zrelega uvida, nakar je te pomanjkljivosti pripisal – vaši knjigi. Ena mojih knjig je tako bila deležna kritike, ki v prvi polovici sploh ne govori o njej. O knjigi namreč.
Vse pogosteje opažam, da se (novodobni?) kritiki lotevajo svojega dela z zelo črno-bele perspektive, pa naj v klešče dobijo delo šele uveljavljajočega se ali že uveljavljenega avtorja (kakršen je npr. Jančar). Tako nekatera dela izključno hvalijo, druga pa izključno popljuvajo. Sprašujem se, iz katerega sveta prihajajo ti »kritiki«, kje so se naučili, da so življenje, svet in vse, kar je na njem, črno-beli. Od kod pristop, da je to, kar napišejo, dejstvo, ne mnenje? Od kdaj je cinizem pozitivni gradnik literarne kritike? In tako kot me zaskrbi nad »poklicanostjo« kritika, ki moje delo spljuva, me tudi ob takem, ki ga izključno hvali. Ne, nihče ni popoln in tudi naša dela niso in ne morejo biti popolna. Pa čeprav so v določenih, celo v (naj)širših krogih nekatera imena naše literature »nedotakljiva«. S tem zadnjim v vrsti paradoksov, ki jih doživlja slovenski avtor, zaključujem svoje razmišljanje o knjižnem bermudskem trikotniku.

Zakaj torej pišeš, boste rekli. Razlogov je več. Eden je notranja nuja, a ta ni in ne more biti edini razlog, na podlagi katerega mislimo, da smo »poklicani« izdati knjigo. Tudi razlog »za zanamce« ni pravi. V takih primerih je bolje, da namesto »prave« knjige v tiskarni ali celo pri fotografskem podjetju naročite posebno knjigo (lahko tudi v več izvodih), ki bo samo za vas in vaše najbližje. Izognili se boste vrsti neprijetnih izkušenj, hkrati pa boste imeli v rokah nekaj »svojega«, kar bo vam in vašim bližnjim zagotovo veliko pomenilo. Tudi sama imam kar deset tovrstnih »knjig«. Kaj je torej tisto, kar nas še žene, da pišemo, in je vredno upoštevanja? Sama menim takole: to je vera, da lahko s svojim delom v ta svet prispevamo dodano vrednost, da lahko povemo zgodbo ali pesem tako, da bo v ljudeh vzbudila speče ali zakrnele ali pozabljene odzive, občutja in razmisleke; da bo naše delo imelo učinek, ki bo presegal razvedrilno drhtenje ob »žajfastih ljubičih«; da se bo bralec ob njem počutil pomirjenega ali izzvanega, veselega ali razkačenega, v dvomih ali potrjenega; da bo knjiga še dolgo zvenela v njem in tako ali drugače obarvala njegov pogled na nekatera področja življenja in sveta. Odziv na moje knjige, ne le kritiški, temveč tudi bralski, mi vliva upanje in moč, da še vedno ustvarjam. Pa čeprav samo v prostem času, ki ga že tako in tako nimam.

Aleksandra Kocmut, 7. september 2016

 
© Aleksandra Kocmut in Modrijan založba, d. o. o.
Če želite komentirati, se prijavite na Facebook.

Vaša košarica


Vaša košarica je prazna.