E-novice

Iz prve roke

***
Na modrijan.si smo odprli novo stran. O križih in težavah slovenskega založništva in knjigotrštva se ne bomo več pogovarjali za omizjem v Modrijanovi knjigarni, o njih bomo zdaj pisali. Kaj vse smo v knjigarni še želeli povedati, pa za to ni bilo priložnosti, »iz prve roke« pišemo zaposleni na založbi Modrijan in gostje.

Ali: Razmišljanje ob svetovnem dnevu knjige

»Jaz pravim, da mesto brez knjigarne ni mesto. Lahko si pravi, da je mesto, ampak če nima knjigarne, ve, da ne bo naplahtalo žive duše.« Tako v romanu Neila Gaimana Ameriški bogovi razmišlja gospod Hinzelmann, drobcen starec z zabavnimi zgodbami. Ena od lepših: medtem ko je preganjal jelena, ki mu je poskušal ubežati tako, da je bredel čez jezero, je jezero na lepem zamrznilo, da so jelenove noge ostale ukleščene v ledu. Hinzelmann se je približal nemočni živali in tik ob njenem ušesu sprožil puško. Jelen se je tako ustrašil, da je skočil iz kože. Ves rožnat in gol kot miš jo je ucvrl v gozd, jelenovo kožo, parklje in rogove pa je gospod Hinzelmann kot lovsko trofejo ponosno prinesel domov.

Nisem si mogla kaj, da se ob tej tipični tall tale, »nategnjeni« ameriški zgodbi, ne bi začela režati, ampak kaj, ko z ameriškimi bogovi v naročju sedim pred tipično slovensko kavarno: levo od mene so moški v nekakšnih delovnih pajacih, mogoče zidarji, hišniki ali varnostniki, desno od mene so točno enaki moški, le da še natančneje obriti po glavi, da se ve, kdo je tukaj nevaren, in oboji se zabuljijo vame. Ker se režim, se razume. In eden, ki ima očitno probleme z očmi (sicer ne bi »pecal« ženske mojih let), poskuša navezati stik z vprašanjem: »Kaj a vi ste pa kar sama?« Brez kakih vejic seveda.

»Ne,« mu rečem, »nisem sama, s sabo imam knjigo.«

Nekateri knjigo še vedno spoštujejo

Izraze na njihovih obrazih bi morala posneti, a kaj, ko sem ena od tistih staromodnih ženic, ki telefon uporabljajo kot telefon. Naj poskušam opisati: posredi je bila mešanica osuplosti, spoštovanja in zavesti, da v rokah premorem nekakšno magijo, ki njim ni dostopna; ti preprosti ljudje so nekako zaslutili, da je knjiga pomembna, ker se med njo in mano nekaj dogaja in ker se zato nekaj dogaja z mano. Da se širi moj svet. Oni, ki me je pecal, je ponižno pobesil oči. Seveda še nikoli v življenju ni prebral knjige, ampak kot smo že rekli, je tega najbrž krivo zgolj to, da zelo slabo vidi.

Aja, a sem že omenila? – v vsej falangi moških, ki sem jim jezikala, ni bilo niti enega, ki bi bil po rodu Slovenec.

Slovenec bi zgolj prezirljivo prhnil. Ne duha ne sluha o spoštovanju ne bi bilo.

Nehajmo se slepiti: Slovenci praznujemo svetovni dan knjige in 364 dni brez nje. Ali vsaj 364 dni brez leposlovja. Za bogove in mitologijo nismo nadarjeni. Tistih nekaj zametkov občutka za mite, kar jih premoremo, po vsem sodeč, prihranimo za resničnostne šove in seveda za šport. Samo o tem znamo spletati zgodbe. Sicer pa ne maramo leteti na krilih domišljije. Praktični smo, z očmi vedno uprtimi v možnost zaslužka ali vsaj prihranka, to je narodni katekizem.

Zato lahko tekmovalec na televizijskem kvizu, ki naj bi bil navsezadnje namenjen nadpovprečno omikanim ljudem, na voditeljevo vprašanje: »Ali kdaj berete romane?« odrezavo odseka: »Ne!!!« in je ponosen na svojo načelnost. Še pred dvema ali tremi desetletji bi poskušal lagati ali pa bi se svoje pomanjkljivosti vsaj sramoval.

O knjigah, takih in drugačnih

Založbe, ki so se kajpak prisiljene prilagajati okusu zadnjih preostalih kupcev knjig, če naj preživijo, hkrati pa nočejo tiskati plaže, mi v prevajanje ponujajo čedalje manj leposlovja in čedalje več stvarne literature. Ena od mojih prijateljic, odlična prevajalka beletristike z dolgo kilometrino, te dni prevaja prospekte za čokoladne bombone. Škoda, pa precej lahkotneje sva se sukali med vrsticami literarnih umetnin. Nič več nama ni dano, da bi se pokazali v vsem svojem sijaju.

Seveda s stvarno literaturo ni prav nič narobe. Sama sem te dni prebrala izvrstno antropološko delo Davida Graeberja Dolg, zato zdaj na marsikateri pojav, s katerim se srečam v vsakdanjem življenju, zrem malce drugače. Kadar sploh kuham, kuham s kuharsko knjigo. Če si kdo kljub temu, da pripravlja okusne, obilne jedi, želi ostati vitek in zdrav ter dočakati stoto, naj poseže po priročniku o zdravem življenju, zakaj ne. Veseli me, da je med kupci knjig moje najljubše založbe veliko takih, ki jih zanimajo zgodovina in biografije sodobnih ali vsaj polpreteklih zgodovinskih osebnosti; z užitkom sem prevajala Titovo biografijo očeta in sina Goldstein; splošni dobri vtis o bralcih historičnih ter publicističnih besedil samo malce kazi to, da jih večina posega po knjigah, iz katerih izvejo, kar vnaprej hočejo vedeti, to se pravi, »desni« po desnosučnih in »levi« po levosučnih knjigah. Ampak kaj, ljudje ne maramo presenečenj, to pa pomeni, da se izogibamo novim spoznanjem. Ko sem prevajala spomine Stashe Furlan Seaton Vojna vse spremeni, sem pihala in praskala, ker z avtorico prihajava z različnih svetovnonazorskih polov – ampak če danes premislim, mi vpogled v drugačno razmišljanje in drugače predstavljena zgodovinska dejstva ni čisto nič škodil, pa tudi nikomur drugemu ne bi. Dobra založba bralcem ponuja knjige z obeh koncev ideološkega spektra, pameten, razmišljajoč bralec pa bo posegel po obojih.

Vseeno pa ni prav, da ostajamo zgolj pri knjigah, ki govorijo o svetu. Treba bi bilo prebirati tudi tiste, ki nam govorijo o nas, to pa je seveda leposlovje. Razen če nas je strah tega, kar bomo ob takem čtivu odkrili o sebi? Tega nekako ne morem in nočem verjeti. Seveda pa se zavedam, da ne bo nič pomagalo, če vas bom ob svetovnem dnevu knjige zgolj rotila, da sezite po kakem romanu ali zbirki kratkih zgodb. (Če smem takoj pristaviti svoj lonček: med zbirkami, ki sem jih prevajala do danes, so mi najljubše Mučenice Hrvata Želimirja Periša, nikakor pa ne gre zametavati niti Mladih volkov Irca Colina Barretta.) Celo o tem dvomim, da bo kaj pomagalo, če pripomnim, da pravzaprav nimamo pravice udrihati čez državo in njen mačehovski odnos do kulture, dokler za osebno in narodovo kulturo sami ne storimo česa tako, da si v knjigarni (brez katere mesto ni mesto, sicer pa v mali Sloveniji nobeno pravo mesto ni daleč) ne omislimo vsaj zvežčiča poezije.

Poziv h gverilskemu boju

»Mačehovski odnos države do kulture« je že prerasel v pregovorno frazo, pogosto jo slišimo ali beremo v medijih, letos je na njeno siceršnjo utemeljenost ob podelitvi Prešernovih nagrad in nagrad Prešernovega sklada med drugimi opozoril tudi Vinko Mödernorfer, vendar bodo vse govoričenje politikov ter vsi protesti kulturnikov zaman, dokler sami ne bomo stopili v vrste kulturne gverile, tako rekoč v odporniško gibanje, in z nakupom knjige državi v brk ter njej navkljub storili nekaj dobrega za založnike, pisatelje, pesnike in prevajalce, katerih tretjina že životari na robu revščine (na kateri strani roba?) – že res, da zaradi novih in novih neprimernih domislic kulturnega ministrstva ter drugih dejavnikov kulturne politike, res pa tudi po krivdi brezbrižnosti »povprečnega« Slovenca, ki v celem letu najverjetneje ne prebere niti enega leposlovnega dela. Vidite, če vas mika – zagotovo vas –, da bi se uprli državi, ne da bi se vam bilo zaradi tega treba bati posledic, imate neponovljivo priložnost za upor vsakokrat, ko med sprehodom po ulicah svojega mesta, tistega bližnjega »pravega«, namesto mimo knjigarne zavijete v njo. Tu imaš, država! – morda si želiš in se celo trudiš, da bi književniki in prevajalci pomrli od lakote, ampak jaz, prav jaz, tega ne bom dovolil! Figo ti kažem, država!

Na prvi pogled se dozdeva, da bo nakup knjige v slovenskem tednu knjige lažji kot sicer, ko pa bodo povsod, celo v preddverjih nam tako ljubih nakupovalnih središč pognale stojnice s čtivom, vendar po tem, kar sem opazila v minulih letih, sklepam, da tudi letos na njih ne bo mogoče najti najboljše knjižne produkcije, razpasle pa se bodo zlasti založbe, katerih jedro dejavnosti temelji na »lahkem«, pogosto vsebinsko ubožnem in/ali slabo prevedenem in/ali malomarno lektoriranem (ali sploh ne lektoriranem) branju, ki pa kljub temu ni cenovno dostopnejše od vrhunskih leposlovnih del. Po pristni bralski užitek bo vendarle še vedno treba v knjigarno – ali pa si vzemite čas in pozorno preučite spletno ponudbo slovenskih založb, zakaj ne, ter kliknite na pravih mestih, da vam bo poštar knjigo prinesel v vaš udobni dom.

In zdaj, ko jo končno imate, lahko naredite nekaj, kar bo neposredno koristilo tudi vam.

S knjigo nad depresijo

O tem, da sinapse in možganske celice zagrizenih bralcev delujejo drugače, morda prožneje kot pri bralskih lenuhih, zato je, denimo, avtomehanik, ki bere, lahko boljši (in posledično premožnejši) avtomehanik, kot bi bil sicer, sem pisala že večkrat, zato nam bodi tokrat s tem milostno prizaneseno. Vendar sem nedavno na lastni koži izkusila, da knjiga, zlasti leposlovna, lahko za nameček čudovito popravi tudi bralčevo razpoloženje. Pa s tem nikakor ne mislim samo humorističnih del, ne, tudi prav »zatežena«, temačna literatura pride v poštev.

Pred meseci me je mučila depresija – kar huda, če naj se pobaham. Vem, da ta težava pesti še lepo število drugih Slovencev, zato jih med nami ni malo, ki bi jim moj recept za boj proti tej grdi nadlogi utegnil priti prav. Nič nisem mogla: ne delati ne spati ne ostati prav budna ne jesti ne gospodinjiti, to se pravi, brisati prah, pometati in pospravljati. No, kolikor se poznam, bi to troje morda celo zmogla, le da se mi kot ponavadi ni dalo. Rešilo me je to, da se mi niti za trenutek ni nehalo ljubiti brati. Iz potrtosti sem se izvlekla prav s pomočjo leposlovja.

Kajti po tihem sumim, da smo tako nagnjeni k depresijam zato, ker sami sebe jemljemo preveč resno. Naša oseba je center sveta, zato je samoumevno, da so center sveta naše – velikokrat docela objektivne – stiske, ki so nas v resnici v največji meri pahnile v depresijo; lastno trpljenje nam zamegljuje pogled na vse drugo. Ob prebiranju beletristike se naš pogled na svet relativizira. Takrat spoznamo, da nismo sami – ali vsaj edini s težavami ne. Ne trdim, da boste v tej ali oni knjigi izbrskali kak konkreten nasvet o tem, kako si pomagati (čeprav tudi to ni izključeno), prepričana pa sem, da se boste ob dognanju, da so težave in trpljenje neločljiv del življenja slehernika, nekoliko sprostili, tam, kjer vas tišči trd, neudoben vozel žalosti, obupa in strahu, se bo nekaj zmehčalo – v takem duševnem stanju, z osveženimi možgani, pa boste navsezadnje morda le laže dognali, kako se vam kaže vrteti, da bi vam bilo bolje. Najbrž ne bo delovalo takoj: sama sem morala prebrati dvoje ali troje zbirk kratkih zgodb Alice Munro, preden se je kaj premaknilo, a premaknilo se je. Ko sem v sorazmernem udobju, to se pravi, zleknjena na kavču, sledila življenjskim zgodbam njenih tako prepričljivo orisanih knjižnih likov, tako iz mesa in krvi, se mi lastne stiske na lepem niso več zdele tako hude. Pa ne zato, ker bi se junaki njenih zgodb nadpovprečno mučili, njihove usode so v marsičem povsem podobne našim – prav v tem je odlika avtoričinega pisanja –, temveč zato, ker se mi je kratko malo posvetilo, da trpljenje ni vse in da ne sega od obzorja do obzorja. Svet je lahko tudi lep, celo opisi grdih stvari so lahko sami po sebi lepi, vir estetskega užitka, v svetu, katerega del je lepota, če jo le želimo pripustiti vanj, pa se splača živeti. Navsezadnje zdaj poležavam in berem, mar ne, to pa pomeni, da mi vsaj v tem trenutku ni hudega!

Za Alice Munro je bil na vrsti Somerset Maugham. To ni seznam priporočenega branja: ko bi želela sestaviti tak seznam, bi morala nanj nujno uvrstiti tudi Ecovo delo Zgodovina grdega, ki potencial za estetski presežek pripisuje tudi temu, kar bi se nam na prvi pogled morda zdelo brezupno nagravžno, vendar menim, da bo bolje, če leposlovna dela, ki vam bodo pomagala preživeti vsakdanjo sivino, poiščete sami. Samo v prvo pravo mesto je treba stopiti ponje.

Maja Novak, 12. april 2017

© Maja Novak in Modrijan založba, d. o. o.
Če želite komentirati, se prijavite na Facebook.

Tokrat nameravam bralcem iz prve roke nadrobiti nekaj uredniških paberkov, te plodove pa narahlo posuti z zvezdnim prahom, ki se je še pred nedavnim izdatno usipal izpod prekrižanih mečev v bitki za angleščino über alles. Nanizal bom nekaj anekdot ›iz življenja urednika‹ oziroma prigod iz sicer več preteklih let. Z njimi bom skušal pokazati, da bi morala akademska srenja pri nas (ali vsaj njen del) temeljiteje poskrbeti prej za kaj drugega, preden si zaželi rokohitrskega uvajanja tujega jezika na mesto materinščine.
Vse zgodbe v nadaljevanju so resnične, v nobeni pa ne bo imen, saj so ta v principu nepomembna. Pomembni so problemi, ki bi se jih morali zavedati nagovorjeni strokovnjaki s posameznih (strokovnih, znanstvenih) področij. Pomembna je razprava, komunikacija o njih, pomembno je pravzaprav sploh njihovo ozaveščanje, saj celo med vrhunsko izobraženimi strokovnjaki pogosto zasledimo iskreno osuplost nad marsikatero precej banalno zadrego. Ampak saj ni važno: dokler problem ni rešen, je to nerešeni problem, pa naj se obenj spotakne neuki človek ali doktor znanosti, družboslovec ali naravoslovec, levi ali desni i. t. d. — Morda je sicer naključje, morda pa simptom, da bo v sledečih eksemplih govor samo o naravoslovju, torej tisti poluti slovenske nepomirljivo (družboslovje vs. naravoslovje) razcepljene akademske pokrajine, ki se je v poteku omenjene mučne razprave najdrzneje nagibala skozi okno z instant ekspertizami o odvečnosti in neprikladnosti slovenščine kot resnega znanstvenega jezika. >>>

V zadnjem času je večkrat slišati, da je literarna kritika v krizi, kljub temu pa se zdi, da ni v slabi kondiciji. Pred nekaj leti so kritiki dobili svoje strokovno združenje, ustanovili svojo nagrado za najboljše literarno delo, ne manjka jim premišljene samorefleksije – krizi v kritiki so se denimo posvetili na lanskem Literaturinem Prepišnem uredništvu (Kritično o kritiki), Pranger, festival pesnikov, kritikov in prevajalcev, se je glede na dobro desetletje obstoja očitno dobro prijel, konec oktobra pa se je odvil že tretji mednarodni kritiški simpozij Umetnost kritike. O živosti in kvaliteti premisleka o literaturi se hitro lahko prepričamo s skokom na spletne strani LUD Literatura ali AirBeletrina, za formiranje kritikov je dragocen Koridor, odličen informativni pa tudi refleksivni portal o kulturi najdemo na MMC-ju in gotovo bi se našlo še kaj. >>>

Tlačila me je mora.

NI BILO nekaj iz arzenala velikih dvomov in še večjih strahov, ki se pisatelju radi postavijo za hrbet (prijazna gesta, pisateljevanje je vendarle samotno delo). Torej, uredniki niso eden za drugim molče odkimavali ali pa prijazno prazno sadili rožice Program je že poln, Zanimivo, ampak … Mimogrede, ni res, kot piše v svetovni uspešnici, Trkajte in se vam bo odprlo, veliko bližje resnici je Cankarjevo hlapca Jerneja neskončno popotovanje od vrat do vrat.

NI BILA pustolovščina, kakršna se zgodi, če površni knjigovez pomeša natisnjene pole Calvinove Če neke zimske noči popotnik s polami Bazakbalove Zunaj naselja Malbork. Prav tako se oblikovalki Rozinovega Zločina in ljubezni na naslovnici ni zapisalo Zločin in kazen, kar bi bila ustrezna kazen za domišljavo šaljenje. Roko na srce, mora ni imela nič z mojim zadnjim romanom, tu ga navajam izključno s propagandističnimi nameni.

NI BIL računalniški virus, ki je po tistem, ko sem kot Stane Sever v spalni srajci mojstra Boccaccia postavil zadnjo piko obsežnega, navdušujočega, enkratnega itd. besedila, začel z užitkom in neustavljivo žreti besede, stavke, strani. Mimogrede, ta delček je namenjen kontinuiteti in posvečen Maji Novak, ki je v svojem prispevku Iz prve roke obudila spomin na resnično žlahtne štorije. >>>

»Kaj pa delaš?« se začudijo ljudje, če kdaj omenim, da je za mano spet celonočni »šiht« (kar je praviloma vsak dan, v petek in svetek). In v isti sapi dodajo: »Aja, pišeš, a ne?«
Neznanje je marsikdaj res blagoslov. Če nisi ravno nevoščljive sorte, ti je najbrž ob misli, da v naši državi danes obstajajo ljudje, ki se dejansko preživljajo s pisanjem leposlovja (pa ne le sebe, tudi svoje otroke), prijetno toplo pri srcu. Seveda pa je to lažna toplina, saj govorimo o popolni iluziji. Pisanje leposlovja se je že pred časom umaknilo na rob, namreč v »prosti čas«, v razred »hobija«, postalo je nekaj, kar počneš poleg redne službe, očitno predvsem sebi v zabavo in seveda bolj ali manj brezplačno, in kot tako je vse pogosteje tudi obravnavno. Iz kolektivne zavesti se umika (kolikor je sploh kdaj bilo prisotno) razumevanje, da je tudi pisanje delo.
Tisti, ki se vsaj z mezinčkom na nogi dotikajo realnih tal, me včasih, ko beseda nanese na moje knjige, zamišljeno pobarajo: »Pa se ti splača?« Potem so še taki, ki se jim o zadevi vsaj malo sanja: »Ali sploh kaj dobiš za svoje knjige?« A taka vprašanja so precej redkejša od »ugotovitve«, kako mi je fino, ker živim od tega, da pišem knjige. >>>

V letu pred sprejemom Zakona o enotni ceni knjige je bilo nekajkrat izrečeno in zapisano, da je Slovenija ena redkih evropskih držav, ki še nima portala »Knjige na trgu«. Izjava niti ne bi bila tako nenavadna, ko ne bi prihajala iz Javne agencije za knjigo RS. »Javni poziv za vzpostavitev in vzdrževanje javno dostopnega informacijskega knjižnega portala slovenske knjige na trgu« je namreč objavila ta ista agencija, in to aprila 2011, še pod prvim direktorjem Slavkom Preglom. Kolikor je znano (rezultati niso bili javno objavljeni), je bil poziv uspešen, in glede na to, da je bila ena izmed zahtev, da mora prijavitelj do konca leta zagotoviti objavo najmanj 15.000 (!!!) naslovov v slovenskem jeziku, je sredstva pričakovano prejel UMco, ki o knjigah že leta informira s tiskano revijo in spletnim portalom Bukla. Zakaj UMcov portal knjigenatrgu.si ni izpolnil pričakovanj, da se je agencija le dve leti po pozivu odločila, da si postavi svojega, je ostalo uganka; tako smo konec leta 2015, ko je portal Bližji knjigi (BK) naposled začel delovati, vendarle izvedeli, kaj naj bi bilo tisto, kar je menda dotlej imela večina evropskih držav, Slovenija pa ne. UMcov portal Knjige na trgu kljub temu deluje še naprej. >>>

Konec leta 2015 je Statistični urad RS (SURS) objavil končne podatke o slovenski knjižni produkciji leta 2014. Izšlo je 5554 naslovov knjig in brošur (s ponatisi vred) – brošura (v bibliotekarskem jeziku) obsega navadno od 5 do 48 strani (brez platnic), knjiga pa najmanj 49 strani – to je 9 % več kot leta 2013; leposlovnih del je bilo 1599, 34 % več kot leto prej. Znani so tudi začasni podatki za leto 2015: 4941 naslovov, od tega 1542 z leposlovno vsebino.
Te suhe številke same po sebi ne povejo veliko, če ob njih ne pomislimo na slovenski rekord, na katerega smo, odvisno od okoliščin, zdaj ponosni zdaj ne: namreč da smo blizu svetovnega vrha po številu izdanih knjižnih naslovov na milijon prebivalcev letno. >>>

Samo piko še pritisnem, tako je imel pred davnimi, davnimi časi v izvrstni slovenski nanizanki Dekameron navado govoriti Stane Sever v vlogi messera Boccaccia; samo piko je še pritisnil, pa je bila zgodba končana, in messer Boccaccio se je lahko z užitkom posvetil ravno prav popoprani, slastni jedači, ki mu jo je pripravila njegova zvesta kuharica. Ker sem odraščala ob tej nanizanki, sem se zamlada dokopala do prepričanja, da bo takrat, ko »bom bila« velika in »bom bila« pisateljica, vseh mojih težav konec, ko bom v svojih romanih ali kratkih zgodbah pritisnila zadnjo piko.
Japajada, kaj pa še. Pisateljeve težave se takrat šele začenjajo. >>>

 
– Kako naj obetajoči pisatelj postane pisatelj?
– Predvsem morate spoznati, da je to zelo težko in da je pisanje garaško in samotno delo in – razen če imate izjemno srečo – tudi zelo slabo plačano. Torej si morate močno močno močno želeti, da bi to počeli. In dalje, pisati morate o nečem.
Douglas Adams, Losos dvoma
 

V nedavnem intervjuju je naš avtor Andrej E. Skubic hudomušno pripomnil, da v naših krajih na stara leta skoraj vsakdo v sebi odkrije literarno žilico, zaradi katere si ne more kaj, da se ne bi vsaj poskusil samozavestno postaviti v dolgo vrsto mojstrov slovenske književnosti. Čeprav bi se ob tem lahko dvignila kaka zdravorazumsko dvomeča obrv, češ, pisatelj gotovo pretirava, pa mu mora uredniški brk skoraj resignirano pritrditi: pisatelj kajpak dobro ve. >>>

Vaša košarica


Vaša košarica je prazna.