E-novice

Iz prve roke

Ali: Razmišljanje ob svetovnem dnevu knjige

»Jaz pravim, da mesto brez knjigarne ni mesto. Lahko si pravi, da je mesto, ampak če nima knjigarne, ve, da ne bo naplahtalo žive duše.« Tako v romanu Neila Gaimana Ameriški bogovi razmišlja gospod Hinzelmann, drobcen starec z zabavnimi zgodbami. Ena od lepših: medtem ko je preganjal jelena, ki mu je poskušal ubežati tako, da je bredel čez jezero, je jezero na lepem zamrznilo, da so jelenove noge ostale ukleščene v ledu. Hinzelmann se je približal nemočni živali in tik ob njenem ušesu sprožil puško. Jelen se je tako ustrašil, da je skočil iz kože. Ves rožnat in gol kot miš jo je ucvrl v gozd, jelenovo kožo, parklje in rogove pa je gospod Hinzelmann kot lovsko trofejo ponosno prinesel domov.

Nisem si mogla kaj, da se ob tej tipični tall tale, »nategnjeni« ameriški zgodbi, ne bi začela režati, ampak kaj, ko z ameriškimi bogovi v naročju sedim pred tipično slovensko kavarno: levo od mene so moški v nekakšnih delovnih pajacih, mogoče zidarji, hišniki ali varnostniki, desno od mene so točno enaki moški, le da še natančneje obriti po glavi, da se ve, kdo je tukaj nevaren, in oboji se zabuljijo vame. Ker se režim, se razume. In eden, ki ima očitno probleme z očmi (sicer ne bi »pecal« ženske mojih let), poskuša navezati stik z vprašanjem: »Kaj a vi ste pa kar sama?« Brez kakih vejic seveda. >>>

Tokrat nameravam bralcem iz prve roke nadrobiti nekaj uredniških paberkov, te plodove pa narahlo posuti z zvezdnim prahom, ki se je še pred nedavnim izdatno usipal izpod prekrižanih mečev v bitki za angleščino über alles. Nanizal bom nekaj anekdot ›iz življenja urednika‹ oziroma prigod iz sicer več preteklih let. Z njimi bom skušal pokazati, da bi morala akademska srenja pri nas (ali vsaj njen del) temeljiteje poskrbeti prej za kaj drugega, preden si zaželi rokohitrskega uvajanja tujega jezika na mesto materinščine.
Vse zgodbe v nadaljevanju so resnične, v nobeni pa ne bo imen, saj so ta v principu nepomembna. Pomembni so problemi, ki bi se jih morali zavedati nagovorjeni strokovnjaki s posameznih (strokovnih, znanstvenih) področij. Pomembna je razprava, komunikacija o njih, pomembno je pravzaprav sploh njihovo ozaveščanje, saj celo med vrhunsko izobraženimi strokovnjaki pogosto zasledimo iskreno osuplost nad marsikatero precej banalno zadrego. Ampak saj ni važno: dokler problem ni rešen, je to nerešeni problem, pa naj se obenj spotakne neuki človek ali doktor znanosti, družboslovec ali naravoslovec, levi ali desni i. t. d. — Morda je sicer naključje, morda pa simptom, da bo v sledečih eksemplih govor samo o naravoslovju, torej tisti poluti slovenske nepomirljivo (družboslovje vs. naravoslovje) razcepljene akademske pokrajine, ki se je v poteku omenjene mučne razprave najdrzneje nagibala skozi okno z instant ekspertizami o odvečnosti in neprikladnosti slovenščine kot resnega znanstvenega jezika. >>>

Tlačila me je mora.

NI BILO nekaj iz arzenala velikih dvomov in še večjih strahov, ki se pisatelju radi postavijo za hrbet (prijazna gesta, pisateljevanje je vendarle samotno delo). Torej, uredniki niso eden za drugim molče odkimavali ali pa prijazno prazno sadili rožice Program je že poln, Zanimivo, ampak … Mimogrede, ni res, kot piše v svetovni uspešnici, Trkajte in se vam bo odprlo, veliko bližje resnici je Cankarjevo hlapca Jerneja neskončno popotovanje od vrat do vrat.

NI BILA pustolovščina, kakršna se zgodi, če površni knjigovez pomeša natisnjene pole Calvinove Če neke zimske noči popotnik s polami Bazakbalove Zunaj naselja Malbork. Prav tako se oblikovalki Rozinovega Zločina in ljubezni na naslovnici ni zapisalo Zločin in kazen, kar bi bila ustrezna kazen za domišljavo šaljenje. Roko na srce, mora ni imela nič z mojim zadnjim romanom, tu ga navajam izključno s propagandističnimi nameni.

NI BIL računalniški virus, ki je po tistem, ko sem kot Stane Sever v spalni srajci mojstra Boccaccia postavil zadnjo piko obsežnega, navdušujočega, enkratnega itd. besedila, začel z užitkom in neustavljivo žreti besede, stavke, strani. Mimogrede, ta delček je namenjen kontinuiteti in posvečen Maji Novak, ki je v svojem prispevku Iz prve roke obudila spomin na resnično žlahtne štorije. >>>

»Kaj pa delaš?« se začudijo ljudje, če kdaj omenim, da je za mano spet celonočni »šiht« (kar je praviloma vsak dan, v petek in svetek). In v isti sapi dodajo: »Aja, pišeš, a ne?«
Neznanje je marsikdaj res blagoslov. Če nisi ravno nevoščljive sorte, ti je najbrž ob misli, da v naši državi danes obstajajo ljudje, ki se dejansko preživljajo s pisanjem leposlovja (pa ne le sebe, tudi svoje otroke), prijetno toplo pri srcu. Seveda pa je to lažna toplina, saj govorimo o popolni iluziji. Pisanje leposlovja se je že pred časom umaknilo na rob, namreč v »prosti čas«, v razred »hobija«, postalo je nekaj, kar počneš poleg redne službe, očitno predvsem sebi v zabavo in seveda bolj ali manj brezplačno, in kot tako je vse pogosteje tudi obravnavno. Iz kolektivne zavesti se umika (kolikor je sploh kdaj bilo prisotno) razumevanje, da je tudi pisanje delo.
Tisti, ki se vsaj z mezinčkom na nogi dotikajo realnih tal, me včasih, ko beseda nanese na moje knjige, zamišljeno pobarajo: »Pa se ti splača?« Potem so še taki, ki se jim o zadevi vsaj malo sanja: »Ali sploh kaj dobiš za svoje knjige?« A taka vprašanja so precej redkejša od »ugotovitve«, kako mi je fino, ker živim od tega, da pišem knjige. >>>

Samo piko še pritisnem, tako je imel pred davnimi, davnimi časi v izvrstni slovenski nanizanki Dekameron navado govoriti Stane Sever v vlogi messera Boccaccia; samo piko je še pritisnil, pa je bila zgodba končana, in messer Boccaccio se je lahko z užitkom posvetil ravno prav popoprani, slastni jedači, ki mu jo je pripravila njegova zvesta kuharica. Ker sem odraščala ob tej nanizanki, sem se zamlada dokopala do prepričanja, da bo takrat, ko »bom bila« velika in »bom bila« pisateljica, vseh mojih težav konec, ko bom v svojih romanih ali kratkih zgodbah pritisnila zadnjo piko.
Japajada, kaj pa še. Pisateljeve težave se takrat šele začenjajo. >>>

 
– Kako naj obetajoči pisatelj postane pisatelj?
– Predvsem morate spoznati, da je to zelo težko in da je pisanje garaško in samotno delo in – razen če imate izjemno srečo – tudi zelo slabo plačano. Torej si morate močno močno močno želeti, da bi to počeli. In dalje, pisati morate o nečem.
Douglas Adams, Losos dvoma
 

V nedavnem intervjuju je naš avtor Andrej E. Skubic hudomušno pripomnil, da v naših krajih na stara leta skoraj vsakdo v sebi odkrije literarno žilico, zaradi katere si ne more kaj, da se ne bi vsaj poskusil samozavestno postaviti v dolgo vrsto mojstrov slovenske književnosti. Čeprav bi se ob tem lahko dvignila kaka zdravorazumsko dvomeča obrv, češ, pisatelj gotovo pretirava, pa mu mora uredniški brk skoraj resignirano pritrditi: pisatelj kajpak dobro ve. >>>

Vaša košarica


Vaša košarica je prazna.