E-novice

Iz prve roke

***
Na modrijan.si smo odprli novo stran. O križih in težavah slovenskega založništva in knjigotrštva se ne bomo več pogovarjali za omizjem v Modrijanovi knjigarni, o njih bomo zdaj pisali. Kaj vse smo v knjigarni še želeli povedati, pa za to ni bilo priložnosti, »iz prve roke« pišemo zaposleni na založbi Modrijan in gostje.

Tokrat nameravam bralcem iz prve roke nadrobiti nekaj uredniških paberkov, te plodove pa narahlo posuti z zvezdnim prahom, ki se je še pred nedavnim izdatno usipal izpod prekrižanih mečev v bitki za angleščino über alles. Nanizal bom nekaj anekdot ›iz življenja urednika‹ oziroma prigod iz sicer več preteklih let. Z njimi bom skušal pokazati, da bi morala akademska srenja pri nas (ali vsaj njen del) temeljiteje poskrbeti prej za kaj drugega, preden si zaželi rokohitrskega uvajanja tujega jezika na mesto materinščine.
Vse zgodbe v nadaljevanju so resnične, v nobeni pa ne bo imen, saj so ta v principu nepomembna. Pomembni so problemi, ki bi se jih morali zavedati nagovorjeni strokovnjaki s posameznih (strokovnih, znanstvenih) področij. Pomembna je razprava, komunikacija o njih, pomembno je pravzaprav sploh njihovo ozaveščanje, saj celo med vrhunsko izobraženimi strokovnjaki pogosto zasledimo iskreno osuplost nad marsikatero precej banalno zadrego. Ampak saj ni važno: dokler problem ni rešen, je to nerešeni problem, pa naj se obenj spotakne neuki človek ali doktor znanosti, družboslovec ali naravoslovec, levi ali desni i. t. d. — Morda je sicer naključje, morda pa simptom, da bo v sledečih eksemplih govor samo o naravoslovju, torej tisti poluti slovenske nepomirljivo (družboslovje vs. naravoslovje) razcepljene akademske pokrajine, ki se je v poteku omenjene mučne razprave najdrzneje nagibala skozi okno z instant ekspertizami o odvečnosti in neprikladnosti slovenščine kot resnega znanstvenega jezika.

Pozor, kamenje pada!

Pred davnimi leti sem imel na uredniški mizi goro raznorodnega in v najboljšem primeru težko kompatibilnega gradiva s področja geologije, natančneje, geoloških dob oziroma geološke časovne lestvice. Mladi, naivni urednik je veselo mislil, da bo delo opravil kot za šalo, saj so prispevke spisali sami fakultetni profesorji, vsi kompetentni strokovnjaki za te umne reči. A se je kmalu zataknilo. Vse iz globin predkambrija in gor do mlade krede praktično ni bilo težav: strokovni zapisi so očitno odražali stanje stvari, skladali so se med seboj in bolj ali manj tudi s trditvami v dostopnih leksikonih. A šment, čeprav internet še ni vedel ›vsega‹ in je bila tudi Wikipedia še komaj rojen mladič – že se je tektonsko streslo.
Takole gre, če sežemo nekaj stoletij v preteklost: potem ko so prvi naravoslovci podvomili o bibličnem nauku o starosti in zgradbi Zemlje, se je sčasoma razumelo, da so (glede na izkušnje in zdrav razum) najgloblje reči v Zemljini skorji najstarejše, čedalje višje, torej bližje površju, pa mlajše. ›Spodnje‹ plasti kamnin se je zato prijelo učeno ime primar, na njej ležeče plasti sekundar, tiste še višje terciar in sploh zgornje, na površju, kvartar. Ker pa je tektonika dinamična zadeva, ker so v novejših dobah znanost obogatila številna novejša spoznanja in tudi znanstveno orodje geologov že davno ni bilo več zgolj pustolovsko kladivce in kaki čepica s šiltom, je bilo treba spreminjati tudi nauk: prišla so imena paleozoik, mezozoik in kenozoik pa še preštevilna druga, mnoga tudi nacionalno obarvana. Celotna zgodba je dolga, izšla pa se je tako, da je konec 20. stoletja odklenkalo terciarju, ki je bil razrezan v paleogen in neogen, tudi starost kvartarja pa je bila nekoliko spremenjena.
Na naše domače ›loge‹ vse to leteče in kobaleče se kamenje ni naredilo večjega vtisa. Še vedno so izhajali bodisi izvirni slovenski ali pa prevedeni priročniki, ki so nemoteno dalje učili o terciarju, čeprav je tega medtem že zgrizel zob časa. Še ves zeleni literarni komparativist je bil v hudem precepu, kajti kako naj se, ves nepodkovan, zoperstavi modri znanosti in podučuje geologe o geologiji! No, kakorkoli, do danes je menda že znano, kam je razvoj šel in kam bodo morali z njim tudi znanstveniki: pravi, zares radovedni in raziskujoči učenjaki hodijo z razvojem vštric, ne pa da za njim zaspano capljajo. Ko smo v Modrijanovi ›Naravoslovni solnici‹ uvajali novo geološko skalo brez terciarja, je bilo to morda komu še čudno, upam pa, da do danes ni več. Žal, vem, da je to upanje – vsaj kar zadeva nekatere spokojno speče strokovne (br)loge – še vedno preveč optimistično, kajti ko se že kje vendarle pokaže žarek upanja, brž privihra strašilo
Vprašanja: Kaj torej počne slovenski znanstvenik? Večinoma prepisuje iz starih učbenikov? Morda ne zna angleško in zato ne zmore spremljati sočasnega razvoja svoje discipline? Od kod pravzaprav (v znanosti!) naziranje, da naj se le raje uporablja nauk ›po starem‹, medtem ko strokovna avantgarda nemoteno osvaja nova in nova ozemlja dotlej neznanega oziroma popravlja zmote prednikov? Kako je mogoče, da strokovnjaka v neki znanstveni disciplini niti zaščemi ne, ko ga že kdo opomni, da morda nekaj v njegovem sistemu ne štima? Kako je mogoče ne biti radoveden in ne biti vsaj obveščen o stanju stvari in razvojnih trendih pri predmetu, za katerega živiš? – Na srečo se nam o terciarju tega danes ni treba več spraševati, kajti znanost je vendarle postala globalna, skupna vsem raziskovalcem in radovednežem kjerkoli v svetu, le aktivno udeležiti se je je treba.

Biba leze, biba gre

Uredniki smo kar naprej pred še ne prebrodenimi izzivi, ki jim skušamo priti vsaj na sled, še raje pa do dna. Na to temo sem ob urejanju nekaterih knjig spoznal ležernost nekoliko drugačnega kova. Pri prevajanju priročnikov ali strokovne literature redno trkamo na še zapahnjene duri novega. Recimo, da gre za besedilo, v katerem občasno zamrgoli od poimenovanj raznih rastlinskih/živalskih vrst nekje na antipodnem, še Vsevišnjemu zahojenem koncu tega planeta; pri tem švrkam tako po botaniki kot zoologiji.
Prvi ima težave prevajalec, ki eksotičnih flanc in žužkov seveda ne pozna – in tudi ga ni (slovenskega) slovarja, kamor bi lahko pogledal za pomoč. A recimo, da je prevajalec zvit ko presta in vpraša kompetenten vir, mogoče lahko celo kaj skupaj izumita. Vseeno ta rezultat prej ali slej osreči urednika; ki lahko ubira enaka ali podobna pota preverjanja, lahko je še izvirnejši, ima pri roki boljše strokovnjake … ali pa preprosto – nad problemom zamahne, ›kupi‹ prvo najbližjo rešitev in mirno nadaljuje. Žal, tudi to se dogaja, a tole ni prostor za tovrstno kritiko.
V svoji uredniški praksi sem prišel do spoznanja, da je ob številnih strokovnih dilemah razmeroma najmanj plodno, če se človek obrne na akademske ali inštitutske znanstvenike. Vse priznanje izjemam, ampak praviloma (1) tako poizvedovanje traja in traja célo večnost, knjiga mora medtem že iziti, reševanje enega micimaci-mikroproblemčka se pa še kar medi in medi; (2) namesto pričakovanega rezultata, torej slovenskega imena rastlinske ali živalske vrste, pride dolgovezen traktat, poln ekskurzov in pomislekov, ki pa na koncu vendarle pušča ključno informacijo – odprto; lahko pa (3) se celo zgodi kakšno zares nepričakovano burkaško-groteskno razodetje: ne le enkrat me je osrečil ignorantsko-fatalistični strokovni sklep, da »ta in ta rastlina pri nas tako ali tako ne raste, zato ne potrebujemo njenega imena«, da »je ta žival v Sloveniji neznana, zato ni potrebe po njenem slovenskem poimenovanju« in celo (pozor!!) da »se pri nas ta in ta termin tako ali tako pojavlja samo v strokovnih/angleških študijah, pa tudi mi ga uporabljamo v angleščini in še nikomur ni prišlo na misel, da bi to prevajal, saj se samo z angleškim poimenovanjem strokovnjaki lahko zares zanesljivo sporazumemo«.
Kar je, milo rečeno, groba laž, posebej v sferi botanike in zoologije, kjer obstaja zgledno urejena (novo)latinska taksonomija, ki pa zares je univerzalna, zavezujoča: najmanjši skupni imenovalec med znanstveniki z vsega sveta, od katerih pa potem vsakdo lahko brusi in pili še svojo domačo, nacionalno terminologijo. – Razen kajpak pri tistih, ki mislijo, da se itak vsi najlaže in najraje sporazumevajo kar v ›angleščini‹.
Vprašanja: Kako se je mogoče resno iti nekakšno znanost in pri tem ignorirati njeno nacionalno podobo? Mar znanost ni namenjena ljudem? Mar je ujeta v služenje nekakšnim mednarodnim, torej ›angleškim‹/›angleško govorečim‹ akademskim instancam, neke vrste znanstveni analogiji famoznih ›mednarodnih finančnih trgov‹, kot jih poznamo z bančno-fiskalnega sektorja? Komu pravzaprav služijo (slovenski) znanstveniki, ki trdijo, da slovenščina ni primerna za to ali ono resno znanstveno disciplino? In, saj res – komu dejansko služijo ti doktorji, če slovensko študentarijo vzgajajo v preziru do nacionalnih strokovnih terminologij in sploh vsakršnih diskurzov? Kdo so ti strici ali botri tam zadaj, v laboratorijih, ki jih silijo vse to početi? Zgolj provincialni napuh, ka-li?
Ne, tole udrihanje ni na pamet. Pred že nekoliko daljšim časom sem med profesorji, predstojniki kateder – doktorji znanosti – iskal pomoč pri terminologiji z različnih področij. Žal, njihov pogost odgovor je bil osupljivo soglasen: da je to manj pomembna zadeva pri njihovih znanostih, da se oni sami res nimajo časa in volje ukvarjati s terminologijo in da naj se zanjo raje obrnem na kakšnega absolventa ali … no, asistenta, če se mu bo ravno dalo. – Verjetno ni potrebe po obširnem razpredanju že stokrat prežvečenih marenj o (nacionalni) strokovni terminologiji kot temelju vsake resne (nacionalne) znanstvene discipline. Znanost brez terminologije: kaj je to? Je okostnjak, suhoparno, neživo ogrodje; besedno strašilo, ki dopušča kvečjemu faktografsko piflarijo; intelektualni zombi.

134340

Da pa položaj nacionalnih terminologij v slovenski strokovni krajini le ni brezupen, naj ilustrira naslednja prigoda, ki jo je bilo med drugim mogoče kontinuirano spremljati tudi skozi uredniško perspektivo.
Ko smo mi – in številni rodovi za nami – še v šole hodili, smo se ob robu vsega (ker se o tem nekoč v šoli niso ravno pretirano izgubljale besede) učili o obstoju devetih planetov v našem Osončju. To je ustrezalo znanstveni resnici nekako do konca prejšnjega stoletja. Že prej, odločneje pa v devetdesetih letih so se budili dvomi o tem, ali si najmanjši in najoddaljenejši planet zares ›zasluži‹ ta status. Ne glede na to, kaj si kdo misli ali kaj se mu zdi, šteje kajpak samo tisto, kar ustreza kriterijem, postavljenim po strokovnih, znanstvenih premislekih.
To pomeni, da za odločitvami, ki jih sprejme neka strokovna in kompetentna skupina, stojijo logični, preverljivi, objektivni argumenti. Ne bi, recimo, prav dosti štelo, če bi se po načelu an-ban-pet podgan odločili, da smejo za planete obveljati samo tisti, ki so (s kajpak častno izjemo Modrega planeta) imenovani po likih iz antične mitologije, ne pa več tisti, ki so bili krščeni z idejami, priletelimi iz Disneyjeve galaksije. Navsezadnje tudi v luči čedalje večjega števila odkritih nebesnih teles v Osončju (kjer naj bi po napovedih že kmalu našteli več kot 50 planetov …) so znanstveniki pri Mednarodni astronomski zvezi leta 2006 izoblikovali orientacijsko definicijo, s katero naj bi sistematizirali objekte Osončja v logične in pregledne skupine.
Če skrajšamo: Pluton je bil s tem degradiran in s seznama planetov prestavljen v seznam pritlikavih planetov (dobil je ›novo ime‹, za pritlikave planete značilno oznako 134340 Pluton). To se je zgodilo po dolgotrajnem procesu, in čeprav je sprožilo val protestov, je obveljalo, da Osončje odslej sestavlja poleg vsega drugega – osem planetov. Pri vsem tem dogajanju je bilo osupljivo, kako hitro se je (tudi pri nas) strokovna javnost odz(i)vala in spreje(ma)la novo situacijo … no, pravzaprav čisto po ›znanstveno‹, kajne. Evidenca dejstev, postavitev hipoteze, njen preizkus, sprejetje novega spoznanja, napredek. Slovenski astronomi so, kot se je že pred desetimi leti zdelo, sprejeli novo stvarnost in jo upoštevali pri svojem profesionalnem delu. Dovolj modri so bili, da se niso sklicevali na stare učbenike ali dejstvo, da se materija vendar dotika nečesa tako oddaljenega, kar s Slovenijo žalibog nima nobene očitne zveze …
(Mimogrede, ta primer pokaže vso prepadno diskrepantnost med znanostjo in lažno znanostjo: medtem ko je astronomija storila korak naprej v svojem poznavanju dejstev stvarnega sveta, astrologija zvesto ostaja zavezana svojemu namišljenemu, harmoničnemu ›svetu‹, ki je tak, kakršnega si je sama ukrojila, in ne tak, kakršen je v resnici. Ta umišljeni ›univerzum‹ je popoln samo ob vključitvi slepil – brez njih bi se spotaknil in zgrmel v propad.)
Ko moramo astronome pohvaliti zavoljo njihovega budnega spremljanja sočasnega razvoja svoje stroke tudi v globalnem merilu, mirno poškilimo še na to, kako ravnajo s svojo terminologijo. Očitno je, da jim – konkretno – vesoljna lingua franca našega časa ne dela težav, a jih hkrati tudi ne fascinira do te mere, da bi v njen prid zametovali materinščino. Tako imena nebesnih teles, kozmološke, astronomske in fizikalne pojme kakor tudi tehnična in vsa druga, tudi priložnostna poimenovanja z vidno lahkoto slovenijo ali kako drugače prilagajajo za rabo v slovenščini; ne nazadnje tudi v redki ptici med slovensko publicistiko, reviji Spika. To dokazuje, da suverena raba nacionalnega jezika v katerikoli znanstveni panogi načeloma ni problematična, nikakor pa ne nemogoča, če le tako hočejo njeni akterji – in se ne udinjajo nikakršnim, četudi le akademskim ali statusnim ›mamonom‹.

Zarota ali slepota?

Tile razmisleki so nastali, kot rečeno, ob nedavnem političnem poskusu določenih krogov, da bi (ne stopicljajmo okoli vrele kaše) v slovensko univerzitetno izobraževanje uvedli rabo angleščine na sistemski ravni. Argumenti predlagateljev zakonske spremembe so bili dokaj kilavi, pravzaprav so kot slabo uglašen orkester odvračali pozornost od znanstvene logike in vsak v svojo smer razpihovali dimne zavese raznoraznih ›motivov‹. Za zdaj ta poskus na srečo ni uspel, vendar (poznamo se mi dobro, Slovenci, mar ne?!) še malo ni izključeno, da se bo ponovil, morda ob bučanju še glasnejšega orkestra.
Že tokrat so bili glasovi razuma pogosto preglašeni, kako bo v prihodnje, je še bolj tvegano napovedovati. Prepustiti vse skupaj ›tržni logiki‹ je lahko pogubno, kajti slovenski rod ne slovi ravno po pokončnih in nezlomljivih hrbtenicah, ko se maloštevilnim ›odločevalcem‹ pomaha s kakšno rdečo cunjo pred očmi. Si lahko zamišljamo, da bi se taka ideja porodila v znanstvenih srenjah kakih ›velikih‹ narodov? Se je bati, da bi Francozi pokleknili pred angleščino in jo sprejeli za svoj vzporedni operativni jezik? Nemci? Rusi? Ne, zanje ni nobene take bojazni. Pri nas, kot se boleče zdi, pa ravno krogom, ki bi morali biti branik težko pribojevane jezikovne in kulturne suverenosti, ni več mogoče brez zadržkov zaupati, da ne bodo podlegli raje kakim malenkostnim drobtinicam in zanje mirno žrtvovali to, kar bi jim moralo biti … sveto.
No, zgornje anekdote se na debato o angleščini na univerzi navezujejo le posredno. Razgaljajo ne ravno laskavo dejstvo, da je vprašanje jezika v predavalnici še najmanjši problem in raje bitka za oslovo senco, namesto da bi odgovorni intelektualci branili znanost s pravih znanstvenih postulatov. Ilustrirajo tudi perečo zadrego: če bi se slovenska znanost res dovolj posvečala svoji nacionalni formi, bi poleg svoje strokovne prodornosti naredila ogromno tudi za vzgojo prihodnjih generacij kot temelja, garanta vsega tega početja. Slovenski znanstveniki, ki težko v slovenščini pripovedujejo o svoji znanosti ali s temi pripovedmi zaostajajo za svojim časom, so precej klavrna podoba. ›Imamo‹ navsezadnje tudi izvrstne strokovnjake, ki tudi študirajo na tujem, po možnosti kajpak kje v vsemogočnih amerikah, lahko dosegajo tudi neslutene uspehe – a kaj naj si slovenska znanost pomaga z njimi, ko se prihajajo kazat na televizijo in ne znajo povedati normalnega stavka v slovenščini, ne da bi ga neposlušljivo lomili, v vsebinske izjave pa tlačili komaj izgovorljive amerikanoidne slengizme, razumljive le bog si ga vedi komu …
Še enkrat pa: nikakor ne kaže vsega in vseh pometati v (isti) koš. Imamo ljudi, odlične znanstvenike, skupine, ki se zavedajo tudi svojega nacionalnega, vzgojnega, ›trajnostnega‹ poslanstva (in ki znajo hudo komplicirane stvari razložiti ne samo kolegom znanstvenikom, ampak tudi ›normalnim‹ poslušalcem); dober zgled je še najmanj, za kar si jih je vredno vzeti.

Aleš Učakar, 29. januar 2017

 
© Aleš Učakar in Modrijan založba, d. o. o.
Če želite komentirati, se prijavite na Facebook.

V zadnjem času je večkrat slišati, da je literarna kritika v krizi, kljub temu pa se zdi, da ni v slabi kondiciji. Pred nekaj leti so kritiki dobili svoje strokovno združenje, ustanovili svojo nagrado za najboljše literarno delo, ne manjka jim premišljene samorefleksije – krizi v kritiki so se denimo posvetili na lanskem Literaturinem Prepišnem uredništvu (Kritično o kritiki), Pranger, festival pesnikov, kritikov in prevajalcev, se je glede na dobro desetletje obstoja očitno dobro prijel, konec oktobra pa se je odvil že tretji mednarodni kritiški simpozij Umetnost kritike. O živosti in kvaliteti premisleka o literaturi se hitro lahko prepričamo s skokom na spletne strani LUD Literatura ali AirBeletrina, za formiranje kritikov je dragocen Koridor, odličen informativni pa tudi refleksivni portal o kulturi najdemo na MMC-ju in gotovo bi se našlo še kaj. >>>

Tlačila me je mora.

NI BILO nekaj iz arzenala velikih dvomov in še večjih strahov, ki se pisatelju radi postavijo za hrbet (prijazna gesta, pisateljevanje je vendarle samotno delo). Torej, uredniki niso eden za drugim molče odkimavali ali pa prijazno prazno sadili rožice Program je že poln, Zanimivo, ampak … Mimogrede, ni res, kot piše v svetovni uspešnici, Trkajte in se vam bo odprlo, veliko bližje resnici je Cankarjevo hlapca Jerneja neskončno popotovanje od vrat do vrat.

NI BILA pustolovščina, kakršna se zgodi, če površni knjigovez pomeša natisnjene pole Calvinove Če neke zimske noči popotnik s polami Bazakbalove Zunaj naselja Malbork. Prav tako se oblikovalki Rozinovega Zločina in ljubezni na naslovnici ni zapisalo Zločin in kazen, kar bi bila ustrezna kazen za domišljavo šaljenje. Roko na srce, mora ni imela nič z mojim zadnjim romanom, tu ga navajam izključno s propagandističnimi nameni.

NI BIL računalniški virus, ki je po tistem, ko sem kot Stane Sever v spalni srajci mojstra Boccaccia postavil zadnjo piko obsežnega, navdušujočega, enkratnega itd. besedila, začel z užitkom in neustavljivo žreti besede, stavke, strani. Mimogrede, ta delček je namenjen kontinuiteti in posvečen Maji Novak, ki je v svojem prispevku Iz prve roke obudila spomin na resnično žlahtne štorije. >>>

»Kaj pa delaš?« se začudijo ljudje, če kdaj omenim, da je za mano spet celonočni »šiht« (kar je praviloma vsak dan, v petek in svetek). In v isti sapi dodajo: »Aja, pišeš, a ne?«
Neznanje je marsikdaj res blagoslov. Če nisi ravno nevoščljive sorte, ti je najbrž ob misli, da v naši državi danes obstajajo ljudje, ki se dejansko preživljajo s pisanjem leposlovja (pa ne le sebe, tudi svoje otroke), prijetno toplo pri srcu. Seveda pa je to lažna toplina, saj govorimo o popolni iluziji. Pisanje leposlovja se je že pred časom umaknilo na rob, namreč v »prosti čas«, v razred »hobija«, postalo je nekaj, kar počneš poleg redne službe, očitno predvsem sebi v zabavo in seveda bolj ali manj brezplačno, in kot tako je vse pogosteje tudi obravnavno. Iz kolektivne zavesti se umika (kolikor je sploh kdaj bilo prisotno) razumevanje, da je tudi pisanje delo.
Tisti, ki se vsaj z mezinčkom na nogi dotikajo realnih tal, me včasih, ko beseda nanese na moje knjige, zamišljeno pobarajo: »Pa se ti splača?« Potem so še taki, ki se jim o zadevi vsaj malo sanja: »Ali sploh kaj dobiš za svoje knjige?« A taka vprašanja so precej redkejša od »ugotovitve«, kako mi je fino, ker živim od tega, da pišem knjige. >>>

V letu pred sprejemom Zakona o enotni ceni knjige je bilo nekajkrat izrečeno in zapisano, da je Slovenija ena redkih evropskih držav, ki še nima portala »Knjige na trgu«. Izjava niti ne bi bila tako nenavadna, ko ne bi prihajala iz Javne agencije za knjigo RS. »Javni poziv za vzpostavitev in vzdrževanje javno dostopnega informacijskega knjižnega portala slovenske knjige na trgu« je namreč objavila ta ista agencija, in to aprila 2011, še pod prvim direktorjem Slavkom Preglom. Kolikor je znano (rezultati niso bili javno objavljeni), je bil poziv uspešen, in glede na to, da je bila ena izmed zahtev, da mora prijavitelj do konca leta zagotoviti objavo najmanj 15.000 (!!!) naslovov v slovenskem jeziku, je sredstva pričakovano prejel UMco, ki o knjigah že leta informira s tiskano revijo in spletnim portalom Bukla. Zakaj UMcov portal knjigenatrgu.si ni izpolnil pričakovanj, da se je agencija le dve leti po pozivu odločila, da si postavi svojega, je ostalo uganka; tako smo konec leta 2015, ko je portal Bližji knjigi (BK) naposled začel delovati, vendarle izvedeli, kaj naj bi bilo tisto, kar je menda dotlej imela večina evropskih držav, Slovenija pa ne. UMcov portal Knjige na trgu kljub temu deluje še naprej. >>>

Konec leta 2015 je Statistični urad RS (SURS) objavil končne podatke o slovenski knjižni produkciji leta 2014. Izšlo je 5554 naslovov knjig in brošur (s ponatisi vred) – brošura (v bibliotekarskem jeziku) obsega navadno od 5 do 48 strani (brez platnic), knjiga pa najmanj 49 strani – to je 9 % več kot leta 2013; leposlovnih del je bilo 1599, 34 % več kot leto prej. Znani so tudi začasni podatki za leto 2015: 4941 naslovov, od tega 1542 z leposlovno vsebino.
Te suhe številke same po sebi ne povejo veliko, če ob njih ne pomislimo na slovenski rekord, na katerega smo, odvisno od okoliščin, zdaj ponosni zdaj ne: namreč da smo blizu svetovnega vrha po številu izdanih knjižnih naslovov na milijon prebivalcev letno. >>>

Samo piko še pritisnem, tako je imel pred davnimi, davnimi časi v izvrstni slovenski nanizanki Dekameron navado govoriti Stane Sever v vlogi messera Boccaccia; samo piko je še pritisnil, pa je bila zgodba končana, in messer Boccaccio se je lahko z užitkom posvetil ravno prav popoprani, slastni jedači, ki mu jo je pripravila njegova zvesta kuharica. Ker sem odraščala ob tej nanizanki, sem se zamlada dokopala do prepričanja, da bo takrat, ko »bom bila« velika in »bom bila« pisateljica, vseh mojih težav konec, ko bom v svojih romanih ali kratkih zgodbah pritisnila zadnjo piko.
Japajada, kaj pa še. Pisateljeve težave se takrat šele začenjajo. >>>

 
– Kako naj obetajoči pisatelj postane pisatelj?
– Predvsem morate spoznati, da je to zelo težko in da je pisanje garaško in samotno delo in – razen če imate izjemno srečo – tudi zelo slabo plačano. Torej si morate močno močno močno želeti, da bi to počeli. In dalje, pisati morate o nečem.
Douglas Adams, Losos dvoma
 

V nedavnem intervjuju je naš avtor Andrej E. Skubic hudomušno pripomnil, da v naših krajih na stara leta skoraj vsakdo v sebi odkrije literarno žilico, zaradi katere si ne more kaj, da se ne bi vsaj poskusil samozavestno postaviti v dolgo vrsto mojstrov slovenske književnosti. Čeprav bi se ob tem lahko dvignila kaka zdravorazumsko dvomeča obrv, češ, pisatelj gotovo pretirava, pa mu mora uredniški brk skoraj resignirano pritrditi: pisatelj kajpak dobro ve. >>>

Vaša košarica


Vaša košarica je prazna.