E-novice

Iz prve roke

»Francija mi je všeč. Imamo težave, seveda jih ni malo, a smo družba, ki prevede izjemno veliko tujih del: od 100 prodanih knjig je 45 prevodov. Knjiga je pri nas dobrega zdravja in še vedno zelo navzoča med ljudmi. Na tablici ali papirju, saj je vseeno. Mislim, da je tako zaradi enotne cene in dobro razvejenega sistema knjižnic, ki deluje res odlično.«
Marie Darrieussecq je francoska pisateljica srednje generacije, preživlja se s pisateljevanjem. V slovenščino je preveden le njen prvenec Svinjarije (1997), pozneje je objavila še 15 del, za predzadnje, roman Il faut beaucoup aimer les hommes, je prejela nagrado Médicis. Pisateljičin portret je bil objavljen februarja 2014 v Sobotni prilogi Dela.

Izsledki zadnje raziskave Francozi in branje, ki jih je marca objavil tamkajšnji Nacionalni center za knjigo (CNL), kažejo, da se je zdravje knjige v Franciji še izboljšalo. Za bralce knjig se je opredelilo 84 % Francozov (starejših od 15 let), 24 % se jih je prepoznalo med nadpovprečnimi, prav toliko med tistimi, ki berejo malo, preostali pa se imajo za povprečne. 28 % Francozov prebere več kot 20 knjig na leto, največ berejo ženske in ljudje v starosti od 50 do 64 let, najbolj priljubljene knjige pa so romani. Vive la France!

Hudič je v podrobnostih

Malo preden smo o pisateljici Marie Darrieussecq brali v Delu, je bila tudi pri nas, menda prav po zgledu Francije, uzakonjena enotna cena knjige (ECK). Pobudo za zakon je dal Odbor za pripravo Zakona o enotni ceni knjige (ZECK) pri Gospodarski zbornici Slovenije (GZS), do njega se je pozitivno opredelil Nacionalni svet za kulturo. Predlog zakona je bil med založniki – tistimi pač, ki smo bili z njim seznanjeni – sprejet neenotno, direktor založbe Modrijan ga je podprl, sama sem mu nasprotovala, štirje založniki so ga v celoti zavrnili.
Kot beremo v Predlogu iz julija pred sprejemom zakona, so temeljni problem področja ob specifičnosti majhnega trga »nižanje naklad knjig, njihova nizka prodaja, visoka povprečna prodajna cena in neurejena cenovna politika ter padec prodaje v knjigarnah«. Piše, da se je skupni obseg prometa panoge v zadnjih štirih letih (do leta 2012) skrčil za četrtino; da »večji del subvencioniranih del odkupijo knjižnice, knjigarne končnim kupcem prodajo manjši prodajni delež«; da so »kvalitetne knjige slabše dostopne,*** zaradi nizkih naklad in slabe prodaje v knjigarnah je njihova cena relativno visoka, cenovna politika pa neurejena«. Poglavitni namen zakona naj bi bil »oblikovati normativni akt, ki bo na eni strani regulator in stabilizator slovenskega knjižnega trga, na drugi strani pa ne bo dušil komercialnih pobud in prodajnih inovacij udeležencev v knjižni verigi«. Končna cilja zakona naj bi bili »boljša dostopnost knjige in višja bralna kultura«.
Iz Predloga ni mogoče razbrati, kaj naj bi slabša dostopnost, slaba prodaja v knjigarnah, relativno visoka cena in neurejena cenovna politika sploh pomenile, prav tako ne izvemo, na podlagi česa je bilo to ugotovljeno. Predlog je bil predstavljen, ZECK pa uveljavljen, še preden je bila jeseni 2014 objavljena raziskava Bralna kultura in nakupovanje knjig v Republiki Sloveniji (BKNK). Po njenih izsledkih 29 % Slovencev knjige ne zanimajo, 17 % jih knjig ne potrebuje; zadnjo prebrano knjigo – v letu pred raziskavo je vsaj eno prebralo le 58 % Slovencev – jih je kupilo samo 13 %.
V Predlogu še beremo, da mora biti zakon »po svojem karakterju relativno splošen zakon (francoski model), ki ne predpisuje natančno vseh podrobnosti«, in urejati »zgolj najnujnejše na knjižnem trgu«.

A hudič tiči v podrobnostih.

Pridem čez pol leta

ZECK je kratek, na prvi pogled preprost zakon s povsem elementarnimi določili v pičlih 12 členih, če ne odštejemo uvodnih pojasnil o vsebini in namenu zakona, »slovarčka« izrazov ter kazenskih, prehodnih in končnih določb. Pred začetkom veljavnosti se je še največ polemiziralo o času trajanja ECK. Četrti odstavek 5. člena namreč pravi, da ta »velja za vse končne kupce pod enakimi pogoji in sočasno na celotnem ozemlju Republike Slovenije za obdobje šestih mesecev od dneva začetka prodaje knjige«. Komisija Državnega sveta (DS) za kulturo, znanost, šolstvo in šport je 8. januarja 2014 predlog zakona podprla, a je podala mnenje, da »je šest mesecev prekratko obdobje, da bi zakon lahko imel pozitivne učinke za deležnike, ki sodelujejo v knjižni verigi«. Kot zgled je navedla nekaj drugih evropskih držav »z uspešno tradicijo, kot je to npr. v Nemčiji z 18 meseci, Franciji z 9 meseci in na Nizozemskem z 12 meseci«. Odbor Državnega zbora (DZ) za kulturo je predlog zakona brez glasu proti sprejel, DS pa je pri podaljšanju obdobja ECK na 12 mesecev vztrajal še na seji 22. januarja. DZ je zakon – ne upoštevajoč predlog DS o podaljšanju – sprejel po drugi obravnavi na seji 30. januarja – z 51 glasovi za in 25 proti. Eden od poslancev, ki zakona niso podprli, je izjavil, da zakon prinaša zgolj to, »da bomo povsod po Sloveniji dobili knjigo za isti denar«. Podvomil je, da je zakon tudi koristen in da bodo zaradi njega knjige cenejše, opozoril, da zakon posega v svobodno gospodarsko pobudo ter da omejuje prosto določanje cen na trgu, in izrazil bojazen, »da bo zakon ščitil predvsem velike založnike in knjigotržce, ki bodo vsem določali ceno«.

V Predlogu še piše, da ZECK pomeni za bralce »enakopravnost dostopa do knjižne produkcije na celotnem območju Republike Slovenije«. Kupec, ki mu je kaj do zaščite in enakopravnosti, si bo torej knjigo kupil v prvih šestih mesecih po izidu. Če ne želi biti ne zaščiten in ne enakopraven, bo počakal, da gre teh šest mesecev mimo, upajoč, da bo mogoč kak popust. Ali pa bo obiskal Slovenski knjižni sejem (SKS), »največjo slovensko knjigarno«, kjer Modrijan v petih dnevih ustvari toliko prometa s knjigami, kot mu v knjigarnah ne uspe cel mesec »pod enakimi pogoji in sočasno na celotnem ozemlju Republike Slovenije«, z novimi knjigami – z dovoljenimi popusti – pa več, kot ga v knjigarnah ustvari v vseh šestih mesecih ECK. Ali zakon res »spreminja odnos bralcev do kupovanja knjig, ki je obremenjen s predsodki, da so slovenske knjige drage in težje dostopne«? Ali zgolj ustvarja kategorijo potrpežljivih kupcev, ki ponudbo nove knjige zavrnejo, češ, pridem čez pol leta? (Prodajna inovacija: »Vzemite/preberite takoj, plačajte čez pol leta!« Tako prodajajo avtomobile, zakaj ne bi tudi knjig?)

Zadovoljni knjigarnarji

»Prodaja prek katerihkoli prodajnih poti s predlaganim zakonom seveda ni onemogočena; tudi prodajalci z velikim številom prodajnih mest se v smislu svobodne gospodarske pobude dogovarjajo z založniki o odkupnih cenah, le cena za končnega kupca mora biti v skladu z načelom enakopravne dostopnosti enaka kot na drugih prodajnih mestih.« To piše v Predlogu in na to ima Orlando Uršič, direktor Litere in najglasnejši nasprotnik ZECK, izvrsten odgovor: »Bi radi tržili knjige? Vljudno jih vabim [knjigotržce, op. BA] na sedež naše založbe, kjer bodo dobili petdesetodstotni popust za fiksen odkup dvesto izvodov posameznega naslova, naj plačajo račun, pa naj gredo tržit.«
Januarja lani, dve leti po sprejemu zakona in skoraj poldrugo leto od začetka njegovega izvajanja, so učinki zakona zanimali Delovo kulturno novinarko Valentino Plahuta Simčič. S kulturnega ministrstva ni dobila odgovora, le pojasnilo, da ima neka »skupina« nalogo pripraviti evalvacijsko poročilo o dosedanjem izvajanju zakona. »A odgovora ni, ker poročilo še ni pripravljeno.« Dr. Miha Kovač, predstojnik Oddelka za bibliotekarstvo, informacijsko znanost in knjigarstvo FF v Ljubljani, je pojasnil, da »je prodaja odvisna od splošnega stanja v družbi in zanimivosti trenutne knjižne ponudbe«, vprašani založniki pa smo skoraj enotno ugotovili, da je prodaja bodisi upadla ali pa da vidnih učinkov ni. A knjigarnarji so bili zadovoljni.

Zadovoljstvo knjigarnarjev se ni odrazilo v zadovoljstvu »drugih založnikov«. ZECK je namreč spregledal pomembno podrobnost, značilno za slovenski knjižni trg – tako rekoč vsak slovenski založnik je hkrati tudi knjigotržec in redkokateri knjigotržec ni hkrati tudi založnik. Ali je bila prej kura ali jajce, ne igra pri tem nobene vloge. Da »ceno knjige določi založnik«, je zato odkrivanje tople vode (kot da je kdaj o njej odločal kdo drug), in odkar je bil sprejet Zakon o obveznem izvodu publikacij, jo mora na knjigo tudi natisniti. Založbe odločamo tudi o popustih, bodisi samo na svojih prodajnih mestih bodisi tudi pri drugih knjigotržcih, bodisi začasnih ali pa trajnih. Naše knjige so naša lastnina ne glede na to, ali ležijo v knjigarnah ali v skladiščih. Večina slovenskih knjigarn, zidanih in spletnih, knjige »drugih« založnikov do končnega kupca zgolj »posreduje«, za svoje (uspešno) posredovanje pa si odmeri provizijo (rabat).

Slovenski knjižni trg obvladuje le ena velika knjigotrška mreža – MKT, ki ima po Sloveniji razsejanih okoli 50 knjigarn. (DZS nima več knjigarne niti v središču prestolnice, ponudba in prodaja novih knjig v njegovih poslovalnicah pa je zanemarljiva.) MKT je del skupine Mladinska knjiga, znotraj katere deluje enako imenovana založba, ki skupaj s Cankarjevo založbo – založništvom, d. o. o. (CZ) pošlje na slovenski knjižni trg največ knjižnih del. MKZ/CZ ima širok knjižni program, »niš« tako rekoč nima, vsaj ne v kategorijah, ki so komercialno uspešnejše. Tako lahko »svoje« knjigarne oskrbi s skoraj vsemi književnimi žanri, od kvalitetnega leposlovja, poljudnoznanstvene literature in mladinskega programa do plažne in duhovne literature ter najrazličnejših priročnikov od kuharic naprej. Te postavlja MKT v ospredje povsem legitimno, v tem je mogoče pritrditi Uršiču, in povsem legitimno je táko ravnanje tudi za vse druge knjigarne v lasti založb. Lestvica Naj 10 v slovenskih knjigarnah, ki jo je do oktobra 2015 pripravljala Zbornica knjižnih založnikov in knjigotržcev (ZKZK), pa je nazorno pokazala, kaj pomeni prevladujoč položaj ene same velike mreže in kolikšen je njen vpliv na prodajo lastne produkcije. Ker so na lestvicah Naj 10 vseskozi in vse bolj prevladovale knjige MKZ/CZ, še posebej očitno na otroški/mladinski polovici, s(m)o se druge knjigarne druga za drugo umikale iz projekta in lestvica je bila naposled ukinjena.***

Mreža MKT knjig, ki jih izdajamo pri Modrijanu in drugih manjših založbah, za svoj obstoj ne potrebuje, prav tako MKZ/CZ za svoj obstoj ne potrebuje storitev drugih knjigotržcev, neodvisnih knjigarnic, spletnih knjigarn in manjših založnikov s svojimi knjigarnami. Drugi založniki vstopamo v sistem MKT po načelu »vzemi ali pusti«, promocijskim akcijam, kot sta Poletno branje in Čas je, da zamenjamo orožje, se lahko pridružimo le ob privolitvi na pribitek k že tako visokim rabatom, a v to »ceno« ni všteta promocija v medijih. Od kod torej začudenje Zdravka Kafola iz ZKZK, da je največ pripomb in dvomov glede ZECK pri nekaterih malih založnikih? (»To je nenavadno, saj so drugod po svetu proti velike založbe.«)

Spletne drobtinice

Kot je pokazala raziskava BKNK, še vedno največ kupcev nakup knjige opravi v knjigarni – 38 %, čeprav ima do najbližje knjigarne manj kot kilometer le 20 % vprašanih, nekoliko manj pa se jih mora do nje odpeljati 15 kilometrov in več; z 19 % sledijo tisti, ki knjige kupujejo v trgovskih centrih. V spletnih knjigarnah slovenskih založb kupuje samo 9 % kupcev, in tudi če se je ta delež do danes popravil – Orlando Uršič je konec novembra 2014 povedal, da se je pri Literi spletna prodaja praktično ustavila –, to še ne pomeni, da spletne prodajne poti »drugih« založnikov ogrožajo »klasične« knjigarne. Majska raziskava Shopper’s Mind 2016/17 je pokazala, da smo Slovenci do spletnih trgovin zaupljivi manj kot Hrvati, 34 % anketiranih pa je na spletu nazadnje kupilo elektroniko. Knjiga je v kategoriji »pisarna, šola in knjige« globoko na dnu, nekaj od tega je nazadnje kupilo le 5 % anketirancev. Raziskava je bila narejena na dvajsetkratniku vzorca za BKNK.
Čeprav so spletni nakupi pri založnikih le drobtinice, je bila spletna prodaja do 26. avgusta 2014 za manjše založnike – svoje spletne trgovine imamo tako rekoč vsi – najcenejša prodajna pot, za marsikaterega pa celo edina konkurenčna prednost – možnost, da svoje knjige prodaja pod za kupce ugodnejšimi pogoji kot ostali knjigotržci. ZECK je popuste prepovedal – nova knjiga je odtlej zaradi stroškov pošiljanja in dostave celo dražja kot v knjigarnah – in v zameno ponudil tole: »ECK pri prodaji na daljavo lahko vključuje stroške dostave končnemu kupcu.« Lahko. Ali pa tudi ne. Mogoče je tisti spletni prodajalec, ki je v prvih mesecih zakona po mnenju inšpektorja zagrešil »večjo nepravilnost«, ker je ponujal desetodstotni popust na vse knjige v naboru, zgolj izračunal, da ima pri pakiranju in dostavi knjige stroškov v povprečju 10 % na njeno vrednost.

Je knjigarne ogrožala spletna prodaja založnikov? So se morale boriti za kupce? So naše knjige oglaševale Že v naših knjigarnah, so z njimi polnile svoje izložbe, so se trudile, da bi kupce iz naših spletnih trgovin pripeljale k sebi?

Milost

Minister za kulturo je ob sprejemu zakona poudaril, da je »ureditev v primerjavi z ureditvami ostalih držav, ki poznajo enotno ceno knjige, izjemno mila«. Ta milost naj bi bili kratek čas trajanja in nekatere izjeme, »izjeme pri tem, da enotna cena ne velja za nakupe v prednaročilu ali za nakupe serij ali za prodaje knjig na knjižnih sejmih oziroma na predstavitvah, literarnih večerih in podobno«. Pa poglejmo.

»Založnik lahko v času trajanja ECK za vse končne kupce, pod enakimi pogoji ter sočasno na celotnem ozemlju Slovenije, določi popuste za naročilo cele zbirke ali serije, v kateri je naslov izšel.« Zakonodajalcu je najbrž ušlo, da je od časov Stotih romanov preteklo veliko vode in da so se nakupne navade medtem spremenile. Ker nam »slovarček« izrazov v ZECK ne zaupa, kaj je »cela zbirka ali serija«, naj pojasnim, kaj je zbirka v jeziku založnikov. Običajno gre za nezaključen niz sorodnih knjig, ki pod skupnim imenom (pri nas Bralec, Svila in Nostalgija) izhajajo v večjih ali manjših intervalih. Naslovov knjig navadno ni mogoče napovedati vnaprej za več kot eno leto, prav tako ne njihovih cen. Je »cela zbirka« lahko tudi samo polovica? V Bralcu je doslej izšlo 112 knjig, kakšne polovice ni več na voljo. Kupcu naj potemtakem prodamo to polovico, ga zavežemo, da bo kupil še neznano koliko knjig, ki bodo še neznano kdaj izšle, z neznanimi naslovi in po neznani ceni, da mu »lahko« v skladu z ZECK ponudimo popust?

»Založnik lahko v času trajanja ECK za vse končne kupce, pod enakimi pogoji ter sočasno na celotnem ozemlju Slovenije, določi popuste za naročilo in plačilo pred izidom v prednaročilu.«
V zadnjih treh letih se je ponudba knjig v prednaročilu nenormalno povečala, danes moledujemo kupce celo za prednakup knjige v vrednosti manj kot 30 evrov. Za tri, štiri evre prihranka – samo da jo prodamo. Druga alineja 1. odstavka 6. člena ZECK je nemalo založnikom pobelila še kak dodaten las, potem ko se je izkazalo, da jo beremo vsak po svoje. »Založnik lahko v času trajanja ECK določi popuste za naročilo in plačilo pred izidom v prednaročilu.« Pri Modrijanu smo sredi leta 2015 začeli prednaročniško prodajo knjige Milan Kučan, prvi predsednik. Redna cena je bila za prednaročnike do izida, do 5. novembra, 20 % nižja. Začetka prodaje v bazo ECK nisem prijavila, to sem nameravala storiti najmanj dan pred izidom, ko naj bi začela za knjigo veljati ECK »za vse končne kupce pod enakimi pogoji in sočasno na celotnem ozemlju RS za obdobje šestih mesecev«. Nekako v tem času pa je neka založba ponujala po prednaročniški ceni knjigo majhne vrednosti, prijavljeno v bazo cele tri mesece pred izidom, in to z redno ceno, čeprav je bila v tistem času na voljo samo po prednaročniški, nižji ceni. Kršitev zakona? Zavajajoči podatki v bazi? Obrnem se torej na JAK in vprašam, ali smem Kučana prijaviti v bazo z datumom prvega dne prednaročniške prodaje.
Odgovor se je glasil: »... 6. člen zakona pa določa vrsto in višino popustov, ki jih lahko založnik določi v času trajanja enotne cene knjige. Tako je mogoče v času trajanja enotne cene knjige določiti tudi popust za naročila in plačila pred izidom v prednaročilu, kar pomeni, da lahko založniki ponudijo popust za knjige, ki še niso izšle, vendar mora biti kupnina pred izidom tudi plačana. To pomeni, da zakon sicer dopušča določen popust v času pred izidom v prednaročilu, ne pa, da je mogoče prednaročilo že šteti v čas trajanja enotne cene knjige. Ta nastopi šele z izidom knjige. JAK ostaja na stališču, da navedena praksa pomeni kršitev Zakona o enotni ceni knjige.«
Se pravi:
1. navedena praksa pomeni kršitev ZECK,
2. toda: v času trajanja ECK je mogoče določiti tudi popust za naročila in plačila pred izidom v prednaročilu,
3. ampak: prednaročila ni mogoče že šteti v čas trajanja ECK.

Torej: je mogoče ali ni mogoče?

Ni je več

Januarja letos smo pri Modrijanu do sklepne faze uredniškega branja pripeljali obsežno (več kot 1000 strani) biografijo Tito. Knjigo smo predvideli za prednaročniško prodajo, s končno ceno okoli 60 €. In ker so se domnevne »kršitve« pri predprodaji ponavljale, sem se ponovno obrnila na JAK, ki pa se tokrat ni več počutil kompetentnega za kakršnekoli vsebinske razlage ZECK – zdaj samo še »vodi evidenco podatkov, določeno z ZECK«. »Avtentično razlago zakona lahko poda le Državni zbor Republike Slovenije kot zakonodajalec. Ministrstvo za kulturo lahko poda le mnenja in pojasnila sistemske narave v zvezi z zakonskimi določbami oziroma določbami izvršilnih predpisov, ki sodijo v delovno področje ministrstva,« me je podučil uradnik. Odločila sem se za »pojasnila sistemske narave« in izprosila e-naslov uradnice z ministrstva. Na izčrpno pismo, ki sem ji ga poslala in ga posredovala še na JAK ter direktorju ZKZK, do 1. februarja, ko smo začeli predprodajo Tita, nisem dobila odgovora. Ostalo mi je torej mnenje JAK izpred nekaj mesecev, zato knjige nisem prijavila. Tita sem dobila v roke 23. maja, kot začetek prodaje (ZP) sem v bazo ECK vnesla 24. maj in ceno 59,90 €. ECK bo potekla 24. novembra. Ali so kupci za knjigo v celoti plačali pred izidom ali pa so kak obrok poravnali pozneje, je bilo najbrž brezpredmetno. (Na odgovor uradnice z Ministrstva za kulturo še čakam …)

Prodaje večjih in finančno tveganih projektov, ki nastajajo v uredništvih leto in večinoma še dlje, si brez prednaročniške ponudbe z možnostjo obročnega odplačila ni mogoče privoščiti. S promocijo knjige pred izidom in predprodajo lahko založba izmeri razpoloženje kupcev, natančneje določi naklado in s predplačili vsaj delno pokrije visoke produkcijske stroške. Prednaročniško obdobje lahko traja več mesecev, za velike in višjenakladne projekte tudi več kot šest mesecev.
Knjigo Narava Evrope lahko v prednaročilu kupimo do izida v novembru, izberemo lahko plačilo v največ šestih obrokih, domnevam, da mesečnih. Cena za prednaročnike je 99,90 €, to je kar 30 € manj, kot bo treba zanjo odšteti po izidu in kot je prijavljena cena v bazi ECK. Založba je kot ZP prijavila 2. marec 2017, ECK potemtakem ne velja več, potekla je 2. septembra, najmanj dva polna meseca pred izidom knjige. Če smo knjigo za šestobročno plačilo naročili marca, aprila ali maja, jo bomo lahko odplačali pred izidom, če jo naročimo danes, nam nekaj obrokov ostane za čas po izidu. A takrat bo to brezpredmetno, saj ECK že najmanj dva meseca ne bo več veljala. Še več: ECK tako rekoč ni bilo, je ni in je ne bo, saj velja vseh šest mesecev od ZP prednaročniška cena 99,90 €.

Če traja prednaročniško obdobje manj kot šest mesecev in je založba začetek predprodaje prijavila v bazo ECK, pade izid knjige v čas trajanja ECK, in čeprav je ta enaka ceni, ki je/bo natisnjena na knjigi, je v resnici do izida prednaročniška – torej nižja. Zato: če v bazi ECK najdete kako knjigo, ki je na videz na prodaj in je njena cena na videz ?? €, preverite pri založniku, ali je morebiti ne prodaja v prednaročilu. Mogoče boste pri njem odkrili takšno ali podobno izjavo: »Skladno z določili Zakona o enotni ceni knjige lahko knjigo v prednaročilu kupite le s takojšnjim plačilom.« Če računa ne plačate takoj, knjige, kot domnevam, bodisi ne boste prejeli ali pa vam bo izstavljen nov račun, tisti z ECK (zaplete se pri plačilu na več obrokov: do kdaj lahko založnik to možnost ponuja in kako plačilo izterja do izida, je že stvar domišljije). Nenavadno pa je, da »takojšnje plačilo« zahtevajo tudi nekateri založniki, ki začetka prednaročniške ponudbe v bazo ECK niso prijavili, torej prednaročniško obdobje v trajanje ECK sploh ni vključeno.

Prepozno in prezgodaj

»ECK založnik prijavi Javni agenciji za knjigo RS najmanj dan pred dnevom začetka prodaje knjige,« pravi zakon. »Podatki o knjigi so javno dostopni z dnem začetka prodaje knjige.«
V bazo ECK je več kot 1300 »založnikov« doslej prijavilo okoli 12.000 »knjig«. (Zakonodajalec ni predvidel, da hodijo uradniki tudi na dopust, zato se založniku utegne primeriti, da podatki o njegovi knjigi še nekaj dni po prijavi ne bodo potrjeni in zatorej ne vidni.) Že v prvih treh mesecih zakona pa je inšpekcija ugotovila »štiri nepravilnosti zaradi prepozne prijave cene del s strani založnikov«. To razumem – založniki, zmedeni kot s(m)o, na prijavo tu in tam pozabimo, poznejši datum ZP, kot je knjiga v resnici izšla, pa najbrž ne škoduje nikomur razen založniku. (Kaj je imel neki marljivi založnik iz Škofje Loke od tega, da je sredi poletja lani prijavil 14 knjig, izdanih od leta 2006 do ZECK, pa je že drugo vprašanje.)
Čeprav v zakonu ZP ni natančno definiran, je iz drugih členov mogoče razbrati, da gre za dan, ko se knjiga začne prodajati, kje in na kakšen način, pa je, kot smo videli, že drugo vprašanje. Pri Modrijanu kot ZP prijavimo dan, ki sledi dnevu dostave novih knjig v skladišče in na založbo. Knjigo pregledamo, in če je z njo vse v redu, prijavimo ceno in ZP v bazo ECK. Na dan izida o novosti obvestimo vse knjigarne in splošne knjižnice. Knjigo, katere ZP je danes, je sicer danes mogoče kupiti samo v naši spletni trgovini, na sedežu založbe in v naši knjigarni v Škofji Loki. V drugih knjigarnah je še lep čas ne bo, v mnogih nikoli, ne v času ECK in ne kdaj pozneje. »Pod enakimi pogoji in sočasno na celotnem ozemlju RS za obdobje šestih mesecev« je torej marsikatero Modrijanovo knjigo mogoče kupiti samo na enem mestu – pri Modrijanu.

Kaj pa prezgodnja prijava? Neredko se v bazi ECK znajdejo knjige, ki izid dočakajo tudi dva, tri mesece pozneje, ne da bi jih imeli kupci priložnost kupiti po prednaročniški ceni. Kot ZP priročnika Esej na maturi 2018 je v bazi ECK naveden 7. april, a sodeč po emka je knjiga izšla šele 15. maja. Kaj je bilo vmes? Sama sem se lani – izkušnjo sem opisala v Bežiknjiga – zaman trudila kupiti Maríasov roman Tu začne se zlo kmalu po 15. juniju, ki naj bi bil ZP v bazi ECK. Roman je namreč izšel šele konec avgusta (po emka 29. 8.), možnosti prednaročila pa ni bilo (mogoče so jo imeli naročniki »cele zbirke«, ki je, mimogrede, začela izhajati leta 2001). ECK je torej potekla že 15. decembra, potem ko je bil roman v prodaji samo štiri mesece in pol. Komu je to koristilo? Knjigarnarjem zagotovo ne, če ne drugega, so se lahko prepričali, da je spremljanje baze ECK izguba časa. Kupcu? Na knjigo sicer nisem pozabila, a kupila je nisem – več mesecev pozneje sem si jo izposodila pri sodelavki.

ZECK za knjižnice, avtorje in založnike

Maja lani smo zaprli Modrijanovo knjigarno v Ljubljani. Pač ni spadala med tiste »vse«, h katerih razvoju naj bi prispeval ZECK, »ne le kot prodajnih, temveč tudi kot kulturnih prostorov«, ni ji pomagal vzpostaviti »podlage za razvoj mreže dobro založenih knjigarn z izboljšano prodajno storitvijo, kar je dolgoletni in kronični šibki člen slovenske knjižne produkcije«. Po »zadovoljstvu« Valentina Plahuta Simčič naših knjigarnarjev (ki smo jih po zaprtju odpustili) ni povprašala. Lepi so spomini na to knjigarno, a grenki na preštevilne obiskovalce, ki jih je ob ogledu knjižnih novosti zanimalo le: »Jo že dobim v knjižnici?«
Pohvalno je, da se obisk v knjižnicah povečuje, da »razvejen sistem knjižnic deluje odlično«, kar meni Marie Darrieussecq o francoskih. Toda knjižnic brez založb, ki jih oskrbujejo, ne bi bilo, in založbam bi se godilo dosti bolje, če slovenske knjižnice ne bi bile »ključen kupec knjig«. A ZECK izvzema »izvajalce knjižnične dejavnosti kot javne službe, kakor so opredeljeni z zakonom, ki ureja področje knjižničarstva«, in to naj bi bila po mnenju takratnega ministra »še ena pomembna izjema« (zakon najvišjega popusta, ki ga dobavitelj sme priznati pri prodaji novih knjig knjižnicam, ne določa). »Knjižnice lahko v celoti izvajajo svoje poslanstvo z raznolikostjo in pestrostjo knjižnih izdaj,« to naj bi jim omogočal ZECK. Jim je odsotnost zakona to preprečevala?

ZECK je prinesel dobrobiti tudi avtorjem. Menda jim »olajša ustvarjanje bolj založniško tveganih projektov zaradi manjšega vpliva bestselerske kulture in mcdonaldizacije družbe«. Kaj naj bi to pomenilo, morda ve kak avtor, morebiti aktualni minister, ki je pred kratkim izdal avtobiografski roman (500 izvodov, subvencija JAK, 37,96 €); v kateri žep naj založniki vtaknemo obljubo, da nam bo ECK omogočila »dolgoročnejši produkcijski ciklus, več raznovrstnih novih naslovov, ki jih omogoča ›mešana kalkulacija‹, kar vse povečuje konkurenčnost«, morda ve minister, pod katerim je bil sprejet ZECK in je zdaj založnik in avtor v enem; popolnoma jasne pa so naše »skupne naloge«: portal knjige na trgu (»saj smo ena redkih evropskih držav, ki tega ne posedujemo, kar je slabo tako za bralce in kupce knjig kot za založniško stroko«). (O njem sem se na široko razpisala že lani.)
Ostane nam torej »prepričanje« Ministrstva za kulturo, »da bodo učinki zakona na dolgi rok pozitivni«.

Večja prodaja in nižje cene

Ti učinki naj bi bili: prvič – večja prodaja in nižje cene knjig. V kakšnem zaporedju? Kupujemo več knjig, posledično rastejo naklade in padajo cene. Ali pa: založbe znižujemo cene, zato se proda več knjig in posledično rastejo naklade. Ali: založbe povečamo naklade, zato cene padejo in se proda več knjig.
Avtor Predloga se sicer s strukturo cene slovenskih knjig ni ukvarjal. Ugotovil je le, da so »relativno visoke«. Je 20 € za 300-stranski roman veliko ali malo? In 60 € za 1000-stranski priročnik? Videti je, da je ceno razumel kot založnikov hipni izmislek in ne kot vsoto njegovih stroškov za to, da naredi knjigo: za avtorske honorarje (besedilo, prevod, ilustracije, fotografije ...), plačilo urednika, lektorja, korektorja, knjižnega oblikovalca, prelamljavca, tiskarja ... Na ceno knjige vplivajo še vsi mogoči drugi dejavniki: subvencije, višina naklade, promocija, distribucija, stroški prodajnih poti, nazadnje pa tudi založnikovo predvidevanje, koliko bo povprečen kupec zanjo še pripravljen odšteti. Naj »primeri tujih dobrih praks« še tako »nazorno« kažejo, da ZECK pomeni »povprečno nižje cene knjig«, si slovenski založnik z njimi ne bo kaj prida pomagal. Francija in Nemčija (»kjer povprečna cena knjig rase počasneje od rasti cen drugih dobrin«) najbrž nista trga, ki bi ju bilo mogoče primerjati z našim – v nobenem pogledu. Kako je z zdravjem francoske knjige, že vemo, domišljena kulturna in najbrž tudi šolska politika pač daje dobre rezultate. (Prihodnje leto se francoskim osemnajstletnikom celo obeta 500 € kulturnega »dodatka«, da si bodo lahko kupili več knjig, šli v gledališče, kino, na kak koncert.)
Predlog argumentira potrebnost ECK tudi z angleško izkušnjo, češ da je v Angliji (Veliki Britaniji) »rast povprečne cene knjige neprimerljivo skokovitejša, kar številni angleški založniki pripisujejo prav odsotnosti zakona o enotni ceni knjige«. Sodeč po nedavnem protestu Philipa Pullmana zaradi drastičnega zniževanja cen novih knjig pri trgovcih se bodo Britanci za ECK odločili prej zaradi tega kot pa zaradi rasti cen. VB torej ni ravno trg, katerega »slaba praksa« bi lahko bila spodbuda za uvedbo ECK, saj take prakse pri nas nikoli ni bilo. Škoda, da se ni predlagatelj raje zapičil v britansko »dobro prakso« – ničelni DDV na tiskano knjigo (tudi v Franciji in Nemčiji je občutno nižji kot pri nas, 5,5- oziroma 7-odstoten).

Kot je videti danes, je ZECK razmere, kakršne naj bi v VB odpravil, pri nas ustvaril, le da v drugačni, posebej za nas ukrojeni podobi. Prednaročniško obdobje, naj bo prijavljeno ali ne, je čas, ko si založniki prizadevamo iz prodaje iztisniti čim več, tisto, kar izgubimo s popustom, pa je še vedno manj, kot izgubimo s prodajo na drugih prodajnih mestih. Obdobje ECK je neke vrste moratorij, v katerem se proda tistih sto in več knjig knjižnicam – s popusti –, mnoge knjige na police knjigarn ne pridejo nikoli, mnoge se že po dveh, treh mesecih vračajo v založnikovo skladišče. In ko je šest mesecev mimo, lahko založnik stvari spet vzame v svoje roke: nikoli pred ZECK ni bilo na trgu toliko akcijskih ponudb, toliko poceni knjig. Povežimo to tudi s permanentno finančno stisko, ki jo pri sofinanciranih založnikih zaostruje še JAK s tako rekoč kroničnimi zamudami najprej razpisov, nato izdajanja odločb, nazadnje pa še z izplačevanjem subvencij.
Tudi če se je povprečna cena izdane knjige v zadnjem triletju zmanjšala, se je to zgodilo na račun velikih in dražjih knjižnih izdaj – slovarjev, leksikonov, enciklopedij in velikih barvnih monografij – pa tudi obsežnejših romanov, ki so s trga izginile skupaj s kupci in tudi nekaj založniki. Zagotovo pa se je zmanjšala povprečna cena prodane knjige.

In drugič – »pestrost, kakovost in vitalnost knjižnega trga«, s tem pa tudi »dolgoročna stabilnost in ekonomska učinkovitost«. Iz letnega poročila 2013/14 Mednarodnega združenja založnikov (International Publisher Association, IPA), objavljenega oktobra 2014, je razvidno, da smo slovenski založniki leta 2013 izdali 3661 knjig (štete so le izdaje založb); to naj bi bilo 1831 knjig na milijon prebivalcev, kar nas je v Evropi uvrstilo na drugo mesto, takoj za Veliko Britanijo (2875 naslovov; Nemčija: 1156; Francija: 1008).*** Pestrosti je bilo torej dovolj, kakovost je relativen pojem, kako je z vitalnostjo, stabilnostjo in ekonomsko učinkovitostjo, pa vidimo: obseg prometa se je skrčil, cene niso padle, naklade niso zrasle, število zaposlenih v panogi upada, več založb je čez knjige naredilo križ, mnogi zaposleni so ostali brez služb, delovnih mest v založništvu tako rekoč ni, nekaj knjigarn je zaprlo vrata ...

Kaj lahko politik naredi za slovensko knjigo

Odgovornost za slabšanje položaja slovenske knjige seveda ni mogoče naprtiti ECK: slabšati se je začel že pred njeno uvedbo. Našo založbo je kriza, ki je izbruhnila leta 2008, prizadela razmeroma pozno, po sprejemu zloglasnega Zujfa leta 2012, kot založnika učbeniške literature pa so nas že prej začeli najedati šolski ministri s prepovedmi nakupov novih učbenikov, omejevanjem rabe delovnih zvezkov in drugimi kratkovidnimi ukrepi, s katerimi so si, očitno, želeli kupiti volivce. Šole in fakultete ter njihove knjižnice so po Zujfu čez noč ustavile nabavo novih knjig – pri toaletnem papirju ne moreš varčevati, pri knjigah pač –, a pet let pozneje ni dosti bolje. In v tem je problem – v takšnih razmerah se zakoni, kot je ZECK, ne sprejemajo. V takšnih razmerah se iščejo spodbude in nižajo davki. (A to ve samo Paul Krugman.)
V Debatni kavarni na SKS tri mesece po začetku izvajanja ZECK je bilo ugotovljeno, da je »za evalvacijo pozitivnih ali negativnih učinkov zakona prezgodaj«, dr. Uroš Grilc, tedaj že bivši kulturni minister, je dejal, da bo treba evalvacijo »nujno napraviti leto dni po sprejetju zakona, ko bo jasneje, kje so napake«. Evalvacije po letu dni ni bilo, tudi po dveh letih ne, in vse kaže, da je ne bo niti po treh. Obiska na naši založbi ni napovedal nihče iz skupine »evalvatorjev« na ministrstvu – morda bo učinke zakona preučevala v neki drugi »realnosti«, morda v tisti, v kateri je zakon sprejemala.

Nedavno, sicer v drugem kontekstu, a povezano s knjigo, je Slavko Pregl zapisal: »V naši državi smo, žal, polagoma že vajeni, da ljudje, ki nič ali malo vedo o kakšni stvari, o njej zelo vehementno odločajo.« Drži, dovolj je, če politik na proslavi kulturnega dne dva- do trikrat izreče besedo »knjiga«, podeli nagrado kakemu književniku, se fotografira s knjigo ali naredi selfi s kakim pisateljem in to objavi na Instagramu. Ali pa tu in tam tvitne citat iz knjige, ki jo pravkar bere. Ne škodi, če se sprehodi po stojnicah SKS ali Slovenskih dnevov knjige; morda ga bo kdo prepoznal, ga škljocnil s pametnim telefonom med plačevanjem računa za knjigo in fotko objavil na Facebooku. To pa je tudi vse, kar lahko politik naredi za slovensko knjigo.

Bronislava Aubelj, 7. september 2017

 
© Bronislava Aubelj
Če želite komentirati, se prijavite na Facebook.

Ali: Razmišljanje ob svetovnem dnevu knjige

»Jaz pravim, da mesto brez knjigarne ni mesto. Lahko si pravi, da je mesto, ampak če nima knjigarne, ve, da ne bo naplahtalo žive duše.« Tako v romanu Neila Gaimana Ameriški bogovi razmišlja gospod Hinzelmann, drobcen starec z zabavnimi zgodbami. Ena od lepših: medtem ko je preganjal jelena, ki mu je poskušal ubežati tako, da je bredel čez jezero, je jezero na lepem zamrznilo, da so jelenove noge ostale ukleščene v ledu. Hinzelmann se je približal nemočni živali in tik ob njenem ušesu sprožil puško. Jelen se je tako ustrašil, da je skočil iz kože. Ves rožnat in gol kot miš jo je ucvrl v gozd, jelenovo kožo, parklje in rogove pa je gospod Hinzelmann kot lovsko trofejo ponosno prinesel domov.

Nisem si mogla kaj, da se ob tej tipični tall tale, »nategnjeni« ameriški zgodbi, ne bi začela režati, ampak kaj, ko z ameriškimi bogovi v naročju sedim pred tipično slovensko kavarno: levo od mene so moški v nekakšnih delovnih pajacih, mogoče zidarji, hišniki ali varnostniki, desno od mene so točno enaki moški, le da še natančneje obriti po glavi, da se ve, kdo je tukaj nevaren, in oboji se zabuljijo vame. Ker se režim, se razume. In eden, ki ima očitno probleme z očmi (sicer ne bi »pecal« ženske mojih let), poskuša navezati stik z vprašanjem: »Kaj a vi ste pa kar sama?« Brez kakih vejic seveda. >>>

Tokrat nameravam bralcem iz prve roke nadrobiti nekaj uredniških paberkov, te plodove pa narahlo posuti z zvezdnim prahom, ki se je še pred nedavnim izdatno usipal izpod prekrižanih mečev v bitki za angleščino über alles. Nanizal bom nekaj anekdot ›iz življenja urednika‹ oziroma prigod iz sicer več preteklih let. Z njimi bom skušal pokazati, da bi morala akademska srenja pri nas (ali vsaj njen del) temeljiteje poskrbeti prej za kaj drugega, preden si zaželi rokohitrskega uvajanja tujega jezika na mesto materinščine.
Vse zgodbe v nadaljevanju so resnične, v nobeni pa ne bo imen, saj so ta v principu nepomembna. Pomembni so problemi, ki bi se jih morali zavedati nagovorjeni strokovnjaki s posameznih (strokovnih, znanstvenih) področij. Pomembna je razprava, komunikacija o njih, pomembno je pravzaprav sploh njihovo ozaveščanje, saj celo med vrhunsko izobraženimi strokovnjaki pogosto zasledimo iskreno osuplost nad marsikatero precej banalno zadrego. Ampak saj ni važno: dokler problem ni rešen, je to nerešeni problem, pa naj se obenj spotakne neuki človek ali doktor znanosti, družboslovec ali naravoslovec, levi ali desni i. t. d. — Morda je sicer naključje, morda pa simptom, da bo v sledečih eksemplih govor samo o naravoslovju, torej tisti poluti slovenske nepomirljivo (družboslovje vs. naravoslovje) razcepljene akademske pokrajine, ki se je v poteku omenjene mučne razprave najdrzneje nagibala skozi okno z instant ekspertizami o odvečnosti in neprikladnosti slovenščine kot resnega znanstvenega jezika. >>>

V zadnjem času je večkrat slišati, da je literarna kritika v krizi, kljub temu pa se zdi, da ni v slabi kondiciji. Pred nekaj leti so kritiki dobili svoje strokovno združenje, ustanovili svojo nagrado za najboljše literarno delo, ne manjka jim premišljene samorefleksije – krizi v kritiki so se denimo posvetili na lanskem Literaturinem Prepišnem uredništvu (Kritično o kritiki), Pranger, festival pesnikov, kritikov in prevajalcev, se je glede na dobro desetletje obstoja očitno dobro prijel, konec oktobra pa se je odvil že tretji mednarodni kritiški simpozij Umetnost kritike. O živosti in kvaliteti premisleka o literaturi se hitro lahko prepričamo s skokom na spletne strani LUD Literatura ali AirBeletrina, za formiranje kritikov je dragocen Koridor, odličen informativni pa tudi refleksivni portal o kulturi najdemo na MMC-ju in gotovo bi se našlo še kaj. >>>

Tlačila me je mora.

NI BILO nekaj iz arzenala velikih dvomov in še večjih strahov, ki se pisatelju radi postavijo za hrbet (prijazna gesta, pisateljevanje je vendarle samotno delo). Torej, uredniki niso eden za drugim molče odkimavali ali pa prijazno prazno sadili rožice Program je že poln, Zanimivo, ampak … Mimogrede, ni res, kot piše v svetovni uspešnici, Trkajte in se vam bo odprlo, veliko bližje resnici je Cankarjevo hlapca Jerneja neskončno popotovanje od vrat do vrat.

NI BILA pustolovščina, kakršna se zgodi, če površni knjigovez pomeša natisnjene pole Calvinove Če neke zimske noči popotnik s polami Bazakbalove Zunaj naselja Malbork. Prav tako se oblikovalki Rozinovega Zločina in ljubezni na naslovnici ni zapisalo Zločin in kazen, kar bi bila ustrezna kazen za domišljavo šaljenje. Roko na srce, mora ni imela nič z mojim zadnjim romanom, tu ga navajam izključno s propagandističnimi nameni.

NI BIL računalniški virus, ki je po tistem, ko sem kot Stane Sever v spalni srajci mojstra Boccaccia postavil zadnjo piko obsežnega, navdušujočega, enkratnega itd. besedila, začel z užitkom in neustavljivo žreti besede, stavke, strani. Mimogrede, ta delček je namenjen kontinuiteti in posvečen Maji Novak, ki je v svojem prispevku Iz prve roke obudila spomin na resnično žlahtne štorije. >>>

»Kaj pa delaš?« se začudijo ljudje, če kdaj omenim, da je za mano spet celonočni »šiht« (kar je praviloma vsak dan, v petek in svetek). In v isti sapi dodajo: »Aja, pišeš, a ne?«
Neznanje je marsikdaj res blagoslov. Če nisi ravno nevoščljive sorte, ti je najbrž ob misli, da v naši državi danes obstajajo ljudje, ki se dejansko preživljajo s pisanjem leposlovja (pa ne le sebe, tudi svoje otroke), prijetno toplo pri srcu. Seveda pa je to lažna toplina, saj govorimo o popolni iluziji. Pisanje leposlovja se je že pred časom umaknilo na rob, namreč v »prosti čas«, v razred »hobija«, postalo je nekaj, kar počneš poleg redne službe, očitno predvsem sebi v zabavo in seveda bolj ali manj brezplačno, in kot tako je vse pogosteje tudi obravnavno. Iz kolektivne zavesti se umika (kolikor je sploh kdaj bilo prisotno) razumevanje, da je tudi pisanje delo.
Tisti, ki se vsaj z mezinčkom na nogi dotikajo realnih tal, me včasih, ko beseda nanese na moje knjige, zamišljeno pobarajo: »Pa se ti splača?« Potem so še taki, ki se jim o zadevi vsaj malo sanja: »Ali sploh kaj dobiš za svoje knjige?« A taka vprašanja so precej redkejša od »ugotovitve«, kako mi je fino, ker živim od tega, da pišem knjige. >>>

V letu pred sprejemom Zakona o enotni ceni knjige je bilo nekajkrat izrečeno in zapisano, da je Slovenija ena redkih evropskih držav, ki še nima portala »Knjige na trgu«. Izjava niti ne bi bila tako nenavadna, ko ne bi prihajala iz Javne agencije za knjigo RS. »Javni poziv za vzpostavitev in vzdrževanje javno dostopnega informacijskega knjižnega portala slovenske knjige na trgu« je namreč objavila ta ista agencija, in to aprila 2011, še pod prvim direktorjem Slavkom Preglom. Kolikor je znano (rezultati niso bili javno objavljeni), je bil poziv uspešen, in glede na to, da je bila ena izmed zahtev, da mora prijavitelj do konca leta zagotoviti objavo najmanj 15.000 (!!!) naslovov v slovenskem jeziku, je sredstva pričakovano prejel UMco, ki o knjigah že leta informira s tiskano revijo in spletnim portalom Bukla. Zakaj UMcov portal knjigenatrgu.si ni izpolnil pričakovanj, da se je agencija le dve leti po pozivu odločila, da si postavi svojega, je ostalo uganka; tako smo konec leta 2015, ko je portal Bližji knjigi (BK) naposled začel delovati, vendarle izvedeli, kaj naj bi bilo tisto, kar je menda dotlej imela večina evropskih držav, Slovenija pa ne. UMcov portal Knjige na trgu kljub temu deluje še naprej. >>>

Konec leta 2015 je Statistični urad RS (SURS) objavil končne podatke o slovenski knjižni produkciji leta 2014. Izšlo je 5554 naslovov knjig in brošur (s ponatisi vred) – brošura (v bibliotekarskem jeziku) obsega navadno od 5 do 48 strani (brez platnic), knjiga pa najmanj 49 strani – to je 9 % več kot leta 2013; leposlovnih del je bilo 1599, 34 % več kot leto prej. Znani so tudi začasni podatki za leto 2015: 4941 naslovov, od tega 1542 z leposlovno vsebino.
Te suhe številke same po sebi ne povejo veliko, če ob njih ne pomislimo na slovenski rekord, na katerega smo, odvisno od okoliščin, zdaj ponosni zdaj ne: namreč da smo blizu svetovnega vrha po številu izdanih knjižnih naslovov na milijon prebivalcev letno. >>>

Samo piko še pritisnem, tako je imel pred davnimi, davnimi časi v izvrstni slovenski nanizanki Dekameron navado govoriti Stane Sever v vlogi messera Boccaccia; samo piko je še pritisnil, pa je bila zgodba končana, in messer Boccaccio se je lahko z užitkom posvetil ravno prav popoprani, slastni jedači, ki mu jo je pripravila njegova zvesta kuharica. Ker sem odraščala ob tej nanizanki, sem se zamlada dokopala do prepričanja, da bo takrat, ko »bom bila« velika in »bom bila« pisateljica, vseh mojih težav konec, ko bom v svojih romanih ali kratkih zgodbah pritisnila zadnjo piko.
Japajada, kaj pa še. Pisateljeve težave se takrat šele začenjajo. >>>

 
– Kako naj obetajoči pisatelj postane pisatelj?
– Predvsem morate spoznati, da je to zelo težko in da je pisanje garaško in samotno delo in – razen če imate izjemno srečo – tudi zelo slabo plačano. Torej si morate močno močno močno želeti, da bi to počeli. In dalje, pisati morate o nečem.
Douglas Adams, Losos dvoma
 

V nedavnem intervjuju je naš avtor Andrej E. Skubic hudomušno pripomnil, da v naših krajih na stara leta skoraj vsakdo v sebi odkrije literarno žilico, zaradi katere si ne more kaj, da se ne bi vsaj poskusil samozavestno postaviti v dolgo vrsto mojstrov slovenske književnosti. Čeprav bi se ob tem lahko dvignila kaka zdravorazumsko dvomeča obrv, češ, pisatelj gotovo pretirava, pa mu mora uredniški brk skoraj resignirano pritrditi: pisatelj kajpak dobro ve. >>>