Novica

Črna mati zemla Kristiana Novaka bo tudi film – premiera bo predvidoma konec leta 2018

21.07.2015

Hrvaški Tportal je pred kratkim poročal, da bo Črna mati zemla, roman Kristiana Novaka, doživel tudi filmsko adaptacijo. Roman, za katerega je Kristian Novak lani prejel književno nagrado roman@tportal.hr, časopis Večernji list pa ga je uvrstil med deset najboljših hrvaških romanov zadnjih petdeset let, si bo na filmskem platnu prvič mogoče ogledati predvidoma konec leta 2018. Pravice je kupila Antitalent Produkcija, pisatelj pa je na vprašanje, kako vidi svojo vlogo v tem procesu, odgovoril: »Pri vsem tem nameravam biti konstruktiven in kooperativen, kakor bom pri projektu pač potreben. Ali bom svetovalec ali bom sodeloval tudi pri scenariju, je zame pravzaprav postranska stvar. Ne pričakujem, da bi se scenaristi kompulzivno držali mojega besedila, menim, da je glavni cilj narediti močan film, a prepričan sem, da to ni mogoče zgolj s prevajanjem iz književnega v filmski medij. Marsikaj bo treba ›zlikati‹, morda drugače zaokrožiti, da bo stvar delovala, kot je treba. Najbolj vesel bi bil, da bi nam uspelo narediti film, pri katerem se sploh ne bi poznalo, da je adaptacija.«
Kdo bo režiser in kdo scenarist, še ni znano.
Slovenski prevod romana Črna mati zemla – naslov je enak kot v jeziku izvirnika – izide še pred koncem poletja v Modrijanovi zbirki Bralec. Delo je prevedla Đurđa Strsoglavec.

»Kak god da se zeme, ovu knigu ne bude zela črna mati zemla. Vrnula nam je veru da se vsi moremo razmeti, od severa do juga. Vrgnuti v stran se kaj ni vredno spomena i dumati kak nam je svima u nevoli jednak: če smo z sela, budu nas v kalup deli ili z nas vraga sterali; če smo z grada, budemo se vtopili bezimeni ili došli na svoju cenu. Dogajanje v kojem jeden cepec išče sebe razmeli smo kak da nam se širša slika kaže: kam god bežal, od sebe pobeči ne moreš. A lažlifcof je i tak preveč na svetu.«

Utemeljitev žirije književne nagrade roman@tportal.hr v medžimurskem narečju

 
objavljeno v rubriki: Iz knjige na film

Sorodne novice

na vrh strani

17.12.2016

»Neozdravljiva osamljenost duše« – v Nostalgiji Resna igra švedskega pisatelja Hjalmarja Söderberga »

Hjalmar Söderberg (1869–1941), ki ga uvrščajo med najpomembnejše švedske stiliste, je bil kljub veliki prepoznavnosti v domovini – v nasprotju s starejšim sodobnikom Strindbergom – slovenskim bralcem do nedavna popolnoma neznan. V slovenski kulturni prostor je njegovo delo prvič stopilo šele leta 2015 – zbirka Vinjete v prevodu Nade Grošelj nam ga je predstavila kot mojstra krajših besedil.

Tokrat je pred nami Resna igra (Den allvarsamma leken, 1912), eden njegovih romanov, ki sodijo med trajne pridobitve švedske književnosti. Velja za najboljši portret Stockholma v švedski književnosti ter za enega najboljših švedskih ljubezenskih romanov.
Söderberg je snov za svoja dela črpal iz resničnega življenja. Sam je lastno ustvarjanje samoironično opisal takole: »Narezati se na trakove in koščke ter iz koščkov sestaviti like: uradnika, zdravnika, novinarja, politika in tako dalje.« Njegovi najhujši kritiki so ga imeli za lenega in brez domišljije, ne da bi uvideli, kolikšna umetelnost je potrebna za »sestavljanje« koščkov v nove, verodostojne like.

objavljeno v rubriki: Iz knjige na film

16.08.2016

»Dovolj je. Odslej bodo moje zgodbe samo zame. Ko jih dokončam, jih bom samo odložila.« – Annie Proulx »

»To je moja zadnja knjiga.« Odločitev, da ne bodo več pisali, je javno oznanilo že več velikih pisateljev, med najodmevnejšimi sta bili zlasti »upokojitvi« Philipa Rotha in Alice Munro. Roth je leta 2011 dobil mednarodno Bookerjevo nagrado in leta 2012 nagrado asturijskega princa za književnost, oktobra 2012, ob izidu francoskega prevoda romana Nemeza (2010), pa je v intervjuju za revijo Les inRocks zatrdil, da je bil ta roman njegov zadnji. Besede ni prelomil. Zadnji intervju je dal leta 2014 za BBC. Takrat je bil star 81 let. Alice Munro je leta 2013 prejela književno nagrado Trillium za zbirko zgodb Ljubo življenje (2012).

objavljeno v rubriki: Iz knjige na film

17.05.2016

Kristian Novak, Kruno Lokotar in Đurđa Strsoglavec – 23. maja v Klubu Cankarjevega doma v Ljubljani »

Črna mati zemla, roman hrvaškega pisatelja in jezikoslovca Kristiana Novaka, velja na Hrvaškem za pravo senzacijo, saj je na tamkajšnji literarni zemljevid vpisal novo področje: Medžimurje. Gre za literarno krajino, ki slovenskemu bralcu ni neznana, saj ga Novak v kombinaciji napete srhljivke, krimiča in psihološkega romana popelje med panonske meglice, k mistični Muri, in murskim deklicam, ki vabijo v svojo fatalno družbo. Novak se pri tem oddalji od »doma prevladujočega ravničarskega patosa«, kot je v Mladini zapisal Matej Bogataj, saj se bolj kot romantiziranju krotke skupnosti posveti njenim temnim platem, pri čemer je še »duhovit in posmehljiv«.
Črna mati zemla v glavno vlogo postavi otroškega junaka, ki se sooča s travmo očetove smrti, svoje dojemanje stvarnosti pa tesno poveže z medžimurskimi legendami. Ko se v vasi odvije veriga nepojasnjenih samomorov, se pokaže, da tudi odrasli najdejo zatočišče v nadnaravnem, lastno vest pa radi lajšajo z iskanjem grešnega kozla. Celotno pripoved zaokroži zavedanje o krhkem in varljivem spominu, ki si dogodke vedno prilagaja po svoje.

objavljeno v rubriki: Iz knjige na film

22.09.2015

Nagrada Združenja slovenskih filmskih kritikov filmu Psi brezčasja; film je bil posnet po istoimenskem romanu »

Festival slovenskega filma v Portorožu je mimo, nagrade podeljene, komentarji v medijih, ki premišljujejo o videnem, živahni. Eden od razlogov za to so prav Psi brezčasja, ki so obveljali za glavno presenečenje dogodka. Film, posnet v neodvisni produkciji in postavljen v Velenje, ki nastopa kot »anonimno mesto greha«, kot se je izrazila Ana Jurca na spletnem portalu MMC RTV Slovenija, je najbolj navdušil strokovno javnost in pobral nagrado Združenja slovenskih filmskih kritikov, pohval pa je bil deležen tudi v medijih. »Tej nagradi bi še najbolj ploskal, ne le kot filmski kritik in poročevalec s festivala, ampak že kot ›navaden gledalec‹,« je odločitev žirije (Nina Cvar, Ana Jurc in Denis Valič) pospremil Zdenko Vrdlovec v Dnevniku (21. 9. 2015).
Vrdlovec je Pse brezčasja razglasil tudi za »v vsej zgodovini slovenskega filma prvo zares posrečeno kriminalko, povrhu še z vsemi stilističnimi potezami filma noir«. Kar pomeni, da se je »slovenski film, vsaj ta iz Velenja, vendarle naučil govorice ›univerzalne‹ kriminalke.« (Dnevnik, 19. 9. 2015) Ženja Leiler, ki je v bilanci letošnje celovečerne filmske bere kot edina res prepričljiva filma prepoznala Utrip ljubezni (režija Boris Petkovič) in Pse brezčasja (režija Matej Nahtigal), pa je posebej opozorila na dobro kamero in scenografijo Psov: »Scenografija pa je skupaj s kamero prepričljiva nekje drugje.

objavljeno v rubriki: Iz knjige na film

10.09.2015

»To je zgodba, ki se piše vsak dan, v vsakem mestu tega sveta.« – Psi brezčasja na filmskem platnu »

Leta 2011, ko so izšli Psi brezčasja, prvenec Zorana Benčiča, dotlej znanega kot frontmana velenjskega benda Res Nullius, niti slutili nismo, da bo roman, sicer dobro sprejet med bralci, doživel tudi ekranizacijo. Sodobne slovenske romane, ki bi se s knjižnih listov preselili na filmsko platno, lahko preštejemo na prste ene roke; avtorji si ne upajo pomisliti ne na katero izmed mest na lestvicah najbolje prodajanih ali najbolj branih knjig ne na nagrado, kaj šele na film. Zoran Benčič je najbrž pomislil tudi nanj, po tihem, kajti vest o tem, da utegnemo zgodbo o Roku Osterbergu tudi gledati, je prišla že januarja 2013, z vabilom na avdicijo. Filma se je lotila zanesenjaška ekipa z režiserjem Matejem Nahtigalom na čelu, za katerega so Psi, tako kot tudi za nekatere druge člane ekipe, prvi celovečerni film doslej. Nahtigal, ki je skupaj z Benčičem tudi soscenarist, direktor fotografije Vladan Janković in izvršni producent filma Tomi Matič so sicer že stari pisateljevi znanci, le da jih je v preteklosti družil Res Nullius, ki podpisuje tudi glasbo za film.

objavljeno v rubriki: Iz knjige na film

Vaša košarica


Vaša košarica je prazna.