Knjiga

Od Pohlinove slovnice do samostojne države

Slovenska zgodovina od konca 18. do konca 20. stoletja

Peter Vodopivec»

naslovnica: Branka Smodiš

format: 160 × 235

strani: 560

vezava: trda

izid: 2010 (4. izd.)

ISBN: 978-961-241-461-0

redna cena: 37,50 €

modra cena: 35,62 €

vaš prihranek: 1,88 €

na zalogi

Delo prinaša pregled dvestoletnega slovenskega kulturnega, družbenega, gospodarskega in političnega dozorevanja od začetkov narodnega gibanja do osamosvojitve. Temelji na najnovejših spoznanjih sodobnega zgodovinopisja in se navezuje na knjigo Na stičišču svetov, ki sta jo napisala Peter Štih in Vasko Simoniti in obravnava razmere na slovenskem ozemlju od prazgodovinskih kultur do konca 18. stoletja.
V začetku druge polovice 18. stoletja je Marko Pohlin v Kraynski grammatiki sodeželane prvič glasno pozval, naj se ne sramujejo svojega jezika, ki je prav tako imeniten kot jeziki velikih narodov, konec 20. stoletja pa so Slovenci dobili svojo državo. V dveh stoletjih, ki ločita oba dogodka, so bili Slovenci državljani treh večnarodnih držav – in vse tri so izginile s političnega zemljevida. Iz pretežno kmečkega ljudstva so se oblikovali v razvito narodno skupnost, čeprav so jih vse od začetka modernega političnega življenja nespravljivo in tragično delile politične meje in ideologije, strankarske ozkosti in kratkovidne predstave o narodnih koristih. To delo v eni knjigi povzema glavne težnje in tokove novejše slovenske zgodovine.

Kazalo vsebine

na vrh strani

 

Predgovor
Slovenski prostor in družba ob koncu 18. stoletja
Novi duhovni tokovi in začetki narodnega »preporoda«
Vojne s Francozi in Ilirske province
Vrnitev Avstrijcev: družbeni in gospodarski razvoj v predmarčni dobi
Splošne kulturne razmere v predmarčni dobi
Slovenska narodna zavest in narodno gibanje
Revolucija leta 1848 in Zedinjena Slovenija
Petdeseta leta 19. stoletja: slovo od tradicije
Začetek ustavne dobe: slovenska politika išče svojo podobo
Krepitev slovenskega gibanja in njegove delitve
Kriza kmetijstva, neuresničena želja po industrializaciji
Politika majhnih korakov
Leta zaostritev in politični vstop v »moderno«
Slovenski fin de siècle
Slovenska družba in gospodarstvo pred prvo svetovno vojno
Zadnja leta Habsburške monarhije
Jugoslavija: država iz enega kamna ali iz treh?
Veliki obrat: na poti v industrijsko družbo
Od Vidovdanske ustave h kraljevi diktaturi
Nova kulturna stvarnost
Trideseta leta
Slovenci zunaj jugoslovanskih meja
Slovenci v Italiji
Slovenci v prvi avstrijski republiki, na Madžarskem, v Zahodni Evropi in Ameriki
Druga svetovna vojna – okupacija
Oborožena vstaja, okupatorsko nasilje in začetek državljanske vojne
Osvobodilni boj, revolucija in kolaboracija
Razmah partizanstva in Rupnikova Ljubljanska pokrajina
Zadnji vojni meseci: zmagovalci in poraženci
Zmagoslavje zmagovalcev
Na meji med Vzhodom in Zahodom
Po samoupravnem kolovozu
Slovensko gospodarstvo v socialistični Jugoslaviji
Neuspel poskus modernizacije in demokratizacije
Siva in težka sedemdeseta
Kulturni utrip I: Od socialistične prosvete do nadzorovane kulturne pluralizacije
Kulturni utrip II: Od ustvarjalno nemirnih šestdesetih do postopne pluralizacije v osemdesetih
Leta razpadanja Jugoslavije
Leta osamosvajanja
Osamosvojitev
O Slovencih zunaj Slovenije (1945–90)
Koroški Slovenci, druga avstrijska republika in komunistična Jugoslavija
Slovenci v Italiji (1941–90)
Slovenci v Porabju
Slovenci v svetu
 
Zemljevidi
Literatura
Imensko kazalo

 

Preberite odlomek

na vrh strani

Siva in težka sedemdeseta

Jugoslovanski politični vrh kljub priseganju na delavski razred in delavske interese ni nasprotoval razvoju v smeri zahodnega potrošništva, saj naj bi bila določeno udobje in osebni standard – kot so menili komunistični veljaki – sestavni del »socializma s človeškim obrazom«, prav k temu pa naj bi težil samoupravni sistem. Potrošniška vročica, ki je zajela prebivalstvo že po gospodarski reformi in odpiranju jugoslovanskih meja v drugi polovici šestdesetih let, se je tako nemoteno nadaljevala tudi po odstranitvi »liberalcev« in obnovitvi avtoritarne komunistične politike v sedemdesetih letih. V tem času je začel v Sloveniji – podobno kot v drugih jugoslovanskih republikah – nastajati nov srednji sloj, ki je v naslednjih dveh desetletjih pomembno vplival na oblikovanje vrednot slovenske družbe (Gorazd Makarovič). Njegovi pripadniki so bili srednji in višji uradniki, pomembnejši politični aktivisti, zaposleni na pomembnejših mestih v gospodarstvu ter odgovorni za različne trgovske in gospodarske posle, postopoma pa je že rasel tudi delež zasebnih obrtnikov. Za njihov življenjski slog je bilo značilno, da so komunistični režim in njegove parole sprejemali kot neizogibno dejstvo, večino svoje energije pa posvečali dvigu materialnega standarda in družinskega blagostanja. Pod njihovim vplivom se je ob potrošniški razmahnila še prava »gradbena vročica«, s katero sta zasebna stanovanjska hiša in počitniška hišica postali ne le pomemben statusni simbol, temveč tudi vsega truda vreden življenjski smoter. Gradnjo so olajševala poceni posojila, ki jih je bilo zaradi rastoče inflacije vedno lažje odplačevati. V drugi polovici šestdesetih let in v naslednjem desetletju je bilo tako v Sloveniji zgrajenih več deset tisoč zasebnih stanovanjskih hiš in nekaj tisoč počitniških hišic. Modernega stanovanja si tedaj ni bilo več mogoče zamisliti brez sodobne gospodinjske opreme ali televizorja (leta 1976 je prišel statistično že en televizor na 4,6 prebivalca). Največji skok pa je beležilo število osebnih avtomobilov, saj je samo v dobrem desetletju 1964–75 naraslo za več kot 600 odstotkov (leta 1964 je bilo 43 065 avtomobilov, leta 1975 pa že več kot 260 tisoč). Blago, ki ga ni bilo mogoče kupiti doma, je bilo dosegljivo v tujini – posebej v Avstriji ali Italiji. Jugoslovanski vrh po odstranitvi »liberalcev« že iz gospodarskih razlogov in zaradi več kot milijona delavcev na tujem ni mogel ponovno zapreti državnih meja. Živahne maloobmejne trgovine niso zaustavile niti zaostritve med državami, do katerih je prišlo v začetku sedemdesetih let – najprej v odnosih med Beogradom in Dunajem zaradi neizpolnjevanja avstrijskih obveznosti do slovenske manjšine na Koroškem, nato pa med Jugoslavijo in Italijo zaradi enostranske jugoslovanske odločitve, da razglasi državno mejo z Italijo za dokončno. Ko so bili zapleti z Avstrijo sredi sedemdesetih let razrešeni in so bila s sporazumom med Jugoslavijo in Italijo v Osimu leta 1975 urejena tudi mejna vprašanja z zahodno jugoslovansko sosedo, se je maloobmejni promet še povečal. Sprostitev deviznega režima je jugoslovanskim državljanom omogočala, da so zahodne devize hranili na zasebnih bančnih računih in potovali v tujino tudi z večjimi vsotami denarja. Od konca šestdesetih let so se tako proti slovenski zahodni in severni meji zlasti vsak konec tedna vile dolge kolone avtomobilov s slovenskimi (in jugoslovanskimi) kupci, ki so v obmejnih italijanskih in avstrijskih mestih nakupovali najrazličnejše proizvode – od gradbenega materiala prek gospodinjske opreme do oblačil in obutve. Nakupovalni tok se je postopoma obrnil tudi v nasprotno smer; v Slovenijo so, čeprav v manjšem številu, prihajali Italijani in Avstrijci po živilske izdelke. Istočasno z rastjo maloobmejne trgovine se je povečevalo število zasebnih in turističnih potovanj v tujino. V sedemdesetih letih so slovenske in jugoslovanske potovalne agencije že ponujale razmeroma ugodne počitniške programe letovanj v Španiji, Grčiji in Tuniziji, pa tudi ožjemu krogu premožnejših namenjene nakupovalne izlete v velike zahodnoevropske prestolnice in New York. Življenjska stvarnost je imela tako vedno bolj izrazito dva obraza, ki sta gledala vsak v svojo smer. Medtem ko je oblast še naprej vztrajala pri sistemu ene same stranke, omejevala svoboščine prebivalstva in se sklicevala na komunistična gesla, se je vedno več ljudi oziralo na Zahod in se spogledovalo z zahodno potrošniško miselnostjo ter načinom življenja. Ob tem sta se politična in gospodarska kriza v drugi polovici sedemdesetih let naglo zaostrovali. Število podjetij, ki so tonila v rdečih številkah, je bilo iz leta v leto večje, vladni poskusi, da bi zaustavili inflacijo z omejevanjem rasti cen in nepriljubljenim »zamrzovanjem« plač, pa so bili neučinkoviti. Hkrati so se množili gospodarski kriminal in finančni škandali, v katere so bili vpleteni tudi vplivni komunistični veljaki. K padanju delovne vneme in rastočemu občutku nemoči je krepko prispevalo še samoupravljanje z enostransko zaščito delavskih pravic na škodo izpolnjevanja delovnih obveznosti ter neskončnim dogovarjanjem in sestankovanjem. Toda slovenski politični vrh je bil – podobno kot jugoslovanski – neomajen v svojem optimizmu. Pred težavami si sicer ni mogel povsem zatisniti oči; zato je pozival k dvigu delovne volje, k treznemu »soočanju z realnostjo« in »hitrejšemu gospodarskemu razvoju«. Hkrati pa je ugotavljal, da je »Jugoslavija močna in trdna kot še nikoli«, treba bi bilo le realno pretehtati »možnosti in ambicije«, na vseh ravneh okrepiti »ustvarjalna jedra komunistov«, zlasti pa zagotoviti učinkovito »samoupravno sporazumevanje« in »kolektivno delo«. »Zdaj ne gre več za dograditev sistema, zdaj gre za bitko za zavest ljudi,« je konec leta 1978 menil Stane Dolanc. Polom pa se je nezadržno bližal. Razkrajanje sistema sta pri tem pospešili Kardeljeva in Titova smrt. Kardelj je umrl 10. februarja 1979. »Dognanja Edvarda Kardelja so že prešla v zavest ljudi, postala so naš način življenja in dela,« so ob žalnih slovesnostih zatrjevali slovenski časniki. Toda v resnici se je tudi Kardeljevi boljševiško-proudhonistični utopiji že iztekal rok trajanja. Ko je petnajst mesecev po Kardelju – 4. maja 1980 – v ljubljanskem kliničnem centru umrl Josip Broz - Tito, je Jugoslavija izgubila prvega od treh nosilnih stebrov, ki naj bi jo po Kardeljevih predstavah povezovali v celoto. Ostala sta le še dva: Zveza komunistov in vojska.

© Modrijan založba, d. o. o., 2006, 2007

Multimedija

na vrh strani

Vaša košarica


Vaša košarica je prazna.