Knjiga

Na stičišču svetov

Slovenska zgodovina od prazgodovinskih kultur do konca 18. stoletja

Peter Štih», Vasko Simoniti»

naslovnica: Branka Smodiš

format: 160 × 235

strani: 376

vezava: trda

izid: 2009, 2010

ISBN: 978-961-241-375-0

redna cena: 25,80 €

modra cena: 24,51 €

vaš prihranek: 1,29 €

na zalogi

Slovensko ozemlje je bilo vedno znova prehodno območje, ločnica, vendar hkrati tudi stičišče različnih kultur, ljudstev, narodov in držav. Tu so se srečevali konjeniška ljudstva evrazijskih step in barbari evropskega severa in vzhoda; Slovani, Germani, Romani in ugrofinski Madžari, zahodnoevropsko in bizantinsko cesarstvo; tujerodna gibkost in domača vztrajnost.
Zgodovina Slovencev je pravzaprav stvar zadnjih stoletij, a zato ni slovenske zgodovine, če jo razumemo kot zgodovino prostora, v katerem leži današnja Slovenija, in ljudi, ki so v njem živeli, nič manj, le natančneje je opredeljena. Govoriti samo o zgodovini Slovencev ali o zgodovini slovenskega naroda pomeni, strogo vzeto, nič manj kot odpoved delu lastne preteklosti: pomeni npr. odpoved plemiškim rodbinam, ki so v ta prostor prišle od drugod, a so prav tu našle svojo domovino in za njen napredek in blagostanje tudi marsikaj storile; pomeni odpoved številnim zahodnoevropskim menihom, ki so to ozemlje kulturno in duhovno obogatili in s svojimi rokopisnimi kodeksi pomembno oplemenitili kulturno dediščino, na katero smo danes tako ponosni; pomeni odpoved Janezu Vajkardu Valvasorju, ki je bil po svojem izvoru iz Italije; pomeni odpoved pomembnemu segmentu meščanstva in meščanske kulture nasploh ter vsem tistim ljudem, ki so bili tu doma, a se niti jezikovno niti etnično niso opredeljevali kot Slovenci.
Vsa omenjena različnost je ta majhen prostor zaznamovala in obogatila s svojimi posebnostmi, ki so se ohranile v zgodovini in izročilu tega ozemlja. Nobenega razloga ni, da bi se odpovedali tej dediščini, je pa nemara prav, da stvari predstavimo takšne, kot so bile, in jih poimenujemo s pravimi imeni.
Knjiga se navezuje na delo Petra Vodopivca Od Pohlinove slovnice do samostojne države. Slovenska zgodovina od konca 18. do konca 20. stoletja. Obe knjigi skupaj tvorita celoto in omogočata bralcu, da se seznani s slovensko zgodovino v njenem celotnem loku od prazgodovinskih kultur do konca 20. stoletja.

Preberite odlomek

na vrh strani

V 18. stoletju se je zelo povečala poraba alkohola. Medica, ki je bila v predhodnem stoletju še pijača vseh slojev, je tedaj postala pijača revežev, znatno pa je narasla poraba vina. Vino je postalo prevladujoča in vsakodnevna pijača, žganje je bila praviloma praznična pijača, poraba piva pa je narasla na račun vina šele ob koncu stoletja. Poleg gostiln, kjer so ljudje lahko tudi igrali karte, domino, šah in biljard, so se zelo pomnožili vinotoči, ki so nudili dodaten zaslužek mestnemu in trškemu prebivalstvu. Od napitkov, ki so veljali do tega časa za nenavadne, so dobili svoje mesto – sprva v bolj uglajenih gospodinjstvih – tudi čokolada ter poživili čaj in kava. Iz okolja zasebnosti je z odprtjem kavarn značilno prodrla kava. Potem ko so bile do konca 17. stoletja že po vseh zahodnoevropskih mestih, je kavarno leta 1713 dobila tudi Ljubljana. Pitje kave se je sicer širilo počasi in mesta v notranjeavstrijskih deželah so dobila kavarne večinoma šele v drugi polovici stoletja. Vendar pa sta se kava in ob njej rogljič sčasoma tako uveljavila v celotni avstrijski in kasneje avstroogrski monarhiji, da sta postala v določeni meri celo njun prepoznavni znak. Kratica k. u. k. (kaiserlich und königlich) je v tem primeru izgubila svojo vseobsegajočo uradniško strogost in v novem pomenu besed – kava in kifeljček – rogljič (Kaffe und Kipferl) – na sproščujoč in delno tudi samozbadljiv način označevala razširjeno vsakodnevno razvado urbaniziranega prebivalstva. Popotni nemirnež Johann Gottfried Seume, ki je na svoji poti v Italijo prečkal slovenski prostor leta 1803, je zapisal, da so bile kavarne v Gradcu in v Ljubljani (kjer jih je bilo ob koncu 18. stoletja sedem) veliko boljše kot na Dunaju. Trditev je bila morda pretirana, vendar pa dejansko sporoča, da so bile kavarne v mestih že trdno zakoreninjene. Poleg alkohola in kave se je udomačila med ljudmi še ena »sladkost« v času baroka – tobak. Uživanje posušenih listov te rastline na različne načine se je močno razširilo med vsemi, tudi nepremožnimi sloji prebivalstva. Uvoz in distribucija sta zato prinašala nemajhne dohodke in vladar je kmalu, že leta 1701, vpeljal najprej tobačni monopol, nato pa davek. Seveda je glede na razsežnost porabe tobačne opojnosti prišlo po eni strani do ustanovitve cesarske tobačne manufakture – v Trstu že v dvajsetih letih, konec petdesetih let pa do stanovske v Ljubljani – po drugi strani pa do tihotapstva in z njim, podobno kot pri trgovini s soljo, do številnih sporov med kmeti in uslužbenci zakupnikov monopolnih oziroma davčnih pravic.

© Modrijan založba, d. o. o., 2009