Knjiga

Zgodovina prostozidarstva na Slovenskem

Matevž Košir»

naslovnica: Branka Smodiš

format: 200 × 260

strani: 528

vezava: trda

izid: 22. 6. 2015

ISBN: 978-961-241-895-3

redna cena: 39,90 €

modra cena: 37,90 €

vaš prihranek: 2,00 €

na zalogi

Knjiga obravnava prostozidarstvo na Slovenskem v obdobju od 18. stoletja do danes in zajema tudi širši, mednarodni prostor. Sredi 18. stoletja se je prostozidarstvo močno razširilo, saj so bile njegove ideje blizu razsvetljenstvu. Takrat so postali člani prostozidarskih lož tudi mnogi iz slovenskih dežel. Največji razcvet v habsburški monarhiji je gibanje doseglo med vladanjem cesarja Jožefa II. Sledi mu obdobje Ilirskih provinc, ko je bilo tesno povezano s takratnimi francoskimi oblastmi. Od začetka 19. stoletja je bilo v habsburški monarhiji sicer prepovedano, vseeno pa zasledimo nekaj vnetih pripadnikov gibanja na Slovenskem tudi takrat. Že v drugi polovici 19. stoletja je bilo v ogrski polovici ponovno legalizirano. Posledično so se tam organizirale lože tudi za avstrijsko polovico in tako so vanje našli pot tudi Slovenci. Dinamično obdobje prve svetovne vojne, propada monarhije, ustanovitve Kraljevine SHS in pariške mirovne konference je bil čas, ko je prostozidarstvo odigralo vidno vlogo na diplomatskem parketu. Mednarodne prostozidarske organizacije so neposredno vplivale na vstop Italije v prvo svetovno vojno, prav tako so bile angažirane pri razmejitvi med Italijo in Kraljevino SHS. V Kraljevini je gibanje med letoma 1918 in 1935 doživljalo svoj vzpon. Na Slovenskem je bil politični vpliv gibanja manjši, aktivno pa je bilo pri nekaterih kulturnih projektih (gradnja Narodne in univerzitetne knjižnice). Med drugo svetovno vojno je bilo prepovedano, preganjano, posamezniki so bili udeleženi na strani odpora, delno v okviru OF, delno v okviru kraljeve vojske v domovini (četniki) oziroma britanske obveščevalne službe. Kljub temu se je po vojni znašlo na črni listi. Zaradi številnih diplomatskih povezav se je njegovega pomena zavedala tudi nova komunistična oblast, ki je sicer po sovjetskem vzoru nastopila proti gibanju, a obenem skušala prek posameznikov, ki so sodelovali s Službo državne varnosti, širiti svojo propagando tudi med prostozidarskimi krogi v tujini. Na drugi strani so se ob podpori družine Karađorđević in angleške kraljevske hiše povezali jugoslovanski prostozidarji v emigraciji. Vpliv mednarodnih prostozidarskih krogov je bil opazen tudi, ko se je odločalo o usodi Trsta. Monografija se zaključuje z oživitvijo gibanja tik pred razpadom socialistične Jugoslavije in obnovo delovanja lož v Sloveniji do ustanovitve Velike Lože Slovenije leta 1999. A to je le (zunanji) del zgodovine gibanja, drugi se skriva v vzdušju miru in bratstva različno mislečih znotraj lož, ki ga tudi osvetljuje pričujoča monografija. Besedilo temelji na izvirnih arhivskih dokumentih, številni so uporabljeni in objavljeni prvič. Vsestransko osvetljeno gibanje nam tudi z raznovrstnim slikovnim gradivom in biografijami vidnejših prostozidarjev postaja razumljivejše in ne več tako skrivnostno, kot je v preteklosti želelo biti.

Knjiga je izšla s podporo Javne agencije za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije v okviru Javnega razpisa za sofinanciranje izdajanja znanstvenih monografij v letu 2014.

Preberite odlomek

na vrh strani

Proti 15 obtoženim se je 29. 7. začelo sojenje, katerega vsebino so oblasti prek posebnih zvočnikov na ljubljanskih ulicah predvajale državljanom. Na tem t. i. Nagodetovem procesu pred Vrhovnim sodiščem Ljudske republike Slovenije je bil sojen skupaj z drugimi, predvsem liberalno-demokratskimi slovenskimi intelektualci, kot so bili Črtomir Nagode, Ljubo Sirc, Angela Vode in Franc Snoj. To je bil že drugi politični proces zoper Furlana. Na njem je Furlana branil njegov prostozidarski brat, takrat že 76-letni dr. Vladimir Ravnihar. Glavni tožilec je bil Furlanov študent Viktor Avbelj, falirani pravnik.
Sodišče ni imelo nikakršnega posluha za argumente obrambe. Ko je Ravnihar ugovarjal tožilcu, da je Furlan že v Združenih državah in Britaniji podpiral partizane, je obveljala tožilčeva, češ da to le zato, da bi lahko bolje delal proti njim. Furlan pa se ni branil in je med glavno razpravo v glavnem molčal. Avgusta 1947 je sodišče obsodilo Borisa Furlana na smrt s streljanjem. Slovenski poročevalec je objavil pismo Ferda Kozaka, v katerem je Furlana ostro ožigosal. Zaplenili so mu vse nepremično in premično imetje, vključno z njegovo knjižnico in oblekami. Obsodba Borisa Furlana je sprožila diplomatske proteste in plaz negativnih odmevov v zahodnih medijih. Furlan je prek svojih odvetnikov takoj zaprosil za pomilostitev, sam pa je pisal Josipu Vidmarju »/…/ prosim, da mi verjameš, da nikoli nisem bil agent katere koli obveščevalne službe /…/, tvoj Boris«. Prezidij je na prošnjo odgovoril in obsodbo spremenil v 20 let odvzema svobode. Na Nagodetovem procesu so bile izrečene ostre obtožbe tudi na račun odvetnika in politika dr. Ivana Marije Čoka, ki je takrat živel v Trstu.
Furlana naj bi potem, ko je bil avgusta 1947 obsojen na smrt, sprejel minister Kraigher. Iz razgovora je bilo več kot očitno, da je ministra zanimalo predvsem Furlanovo članstvo v prostozidarski loži in domnevna povezava med prostozidarji in angleško obveščevalno službo. Furlan je zato na ministrovo zahtevo o tem v zaporu napisal dolgo pismo, verjetno 23. 8. 1947. Uvodoma Furlan poudari, da »ne vidim nič tega, kar iščete, a hočem nadrobno opisati, morda se le kaj pojasni«.
Ugotavlja, da zveze med ljubljansko prostozidarsko ložo in angleškim Intelligence Service (IS) ni bilo. V loži se o IS ni nikdar govorilo. Od prostozidarjev je le on poznal Lawrensona, Fran Novak pa je bil z njim le bežno seznanjen. Ljubljanska loža je bila izrazito antifašistična, za Anglijo in Francijo, a odločno proti Sovjetski zvezi. Sama tudi ni imela nobenih mednarodnih povezav, vse so potekale prek Velike lože v Beogradu. Ves čas svoje prostozidarske aktivnosti naj bi Furlan videl predstavnike Velike lože na obisku v Ljubljani le tri- do štirikrat. Vedno pa je bil razgovor z njimi povsem splošen. O tem, da bi bil pokojni Novak, ki je bil starešina lože, poučen v kakšno višjo politiko, ni vedel ničesar, saj mu o tem ni nič omenil, od drugih članov pa o tem nihče ni mogel biti poučen. Furlan meni tudi, da je globlje povezave z beograjskimi vodilnimi prostozidarji moral imeti Čok. To sklepa iz tega, da ga je v času bivanja v Londonu neki visoki angleški prostozidar povabil na večerjo. Priporočilo za to pa bi po Furlanovem mnenju mogel dobiti le v Beogradu ali v francosko-jugoslovanski loži General Peigne. Čok naj bi bil nekoč na sestanku te lože. Sicer pa Furlan ni točno vedel, v katero beograjsko ložo naj bi bil včlanjen. Omenil mu je še, da je Velika loža v Beogradu zelo odločno intervenirala za obsodbo morilcev kralja Aleksandra. Furlan dalje pravi, da je imel običajno tretjo (mojstrsko) stopnjo. Ne ve, kakšno stopnjo je imel Čok, morda je imel samo kakšnega dobrega prijatelja z višjo stopnjo, da ga je o vsem informiral. Vsekakor pa Furlan ugotavlja, da so bili v Beogradu o vseh zadevah boljše informirani in da je bila ljubljanska loža v tem smislu provinca.
Iz Furlanovega zapisa jasno izhaja, da je bil v nerodnem položaju, ker so njegovi zasliševalci hoteli od njega slišati, da je bila loža neke vrste agentura, kar pa seveda ni bilo res. OZNO so očitno zanimale Furlanove zveze z Lawrensonom, kar so povezali še s prostozidarji. Furlan naj bi Lawrensonu nekega večera v kavarni Nebotičnik omenil, da je prostozidar, ta pa naj bi se mu nasmehnil, češ da prostozidarjev v Angliji ne jemljejo resno. Več se o prostozidarstvu z Lawrensonom ni pogovarjal.
V tujini Furlan po njegovi izjavi ni imel stikov s prostozidarji. V Cape Townu si je po svojem znancu ogledal tamkajšnjo prostozidarsko ložo. V New Yorku pa se je o prostozidarjih informiral pri svojem prijatelju dr. Vladimirju Rybářu, ki je bil sicer tudi prostozidar. Čeprav je bil že obsojen, Rybářa ni hotel izdati.
V nadaljevanju pisma omenja, da je po odhodu iz Jugoslavije v Carigradu srečal Čoka in Vilderja. Tako je kasneje vendarle domneval, da bi Čok in Vilder lahko delala za britansko obveščevalno službo, saj so skupaj obiskali Baileyja, šefa informativne službe za Srednji vzhod. Furlan je šel k njemu le zato, ker ga je zanimala usoda otrok. Baileyja naj bi potem srečal še enkrat v Jeruzalemu in se mu zahvalil, da sta prišla za njim žena in otroci. Nato ga je srečal še enkrat v New Yorku.
Ves čas zapora je bil Furlan zaprt v samici. Prosil, je da bi mu dostavili knjige, a pri prošnjah ni vztrajal, saj je hudo zbolel. Samoto je slabo prenašal, kar se je odrazilo na njegovi srčni bolezni, ki se je močno poslabšala. Zaradi bolezni je bil Furlan 27. 3. 1951, po štirih letih in pol zapora, pogojno izpuščen. Morda so ga izpustili zaradi strahu, da bi umrl v zaporu, ali pa so si oblasti po prelomu s Stalinom želele približati Zahodu. Za izpustitev Furlana iz zapora so si močno prizadevali tako Furlanovi angleški prijatelji kot tudi slovenski sorodniki in prijatelji. Pri Kraigherju naj bi verjetno na pobudo Josipa Vilfana interveniral tudi njegov sin Joža Vilfan. Odločilna je bila verjetno intervencija angleške diplomacije tako za Furlana kot Snoja, sicer bi bila verjetno usmrčena.

***

Velika Loža Avstrije je 16. 10. 1999 točno opoldne prižgala luč v Veliki loži Slovenije. Ritual vnosa luči v Veliko ložo Slovenije je potekal v kulturnem domu Sora, ki mu je sledilo skupno kosilo v Hiši kulinarike Jezeršek. Ritual je v imenu Velike lože Avstrije vodil Günther Hödl, pooblaščeni veliki mojster Velike lože Avstrije. Hödl je prevzel funkcijo pooblaščenega velikega mojstra Velike lože Avstrije (za Koroško) leta 1996. Med številnimi tujimi gosti je bil prisoten tudi veliki mojster Velikega italijanskega orienta Gustavo Raffi in številne tuje delegacije. Kot sta zapisala Nenad Funduk in Mario F. Jeglič, lahko štejemo, da je bil s tem slovesnim in veličastnim dejanjem projekt ponovne oživitve prostozidarstva v Sloveniji končan. Slovenski prostozidarji so nekoliko nepotrpežljivo želeli ustanoviti svojo veliko ložo, saj so želeli v novo tisočletje vstopiti s slovensko veliko ložo.
S predajo kladiva prvemu velikemu mojstru Velike lože Slovenije so prostozidarji v Sloveniji začeli svoje samostojno življenje. Končalo se je 20. stoletje, ki je z dvema svetovnima vojnama in bridkimi izkušnjami pokazalo, da so ideje o toleranci, spoštovanju, sprejemanju in neizključevanju sočloveka tiste ideje, ki so temu svetu še kako potrebne. Ideje o strpnosti, preseganju predsodkov in ozkih dogem, so zapisali slovenski prostozidarji ob ustanovitvi velike lože.
A veličastna slovesnost vnosa luči v Veliko ložo Slovenije je potekala mimo medijskih žarometov. Velika loža je pred ustanovitvijo sprejela konstitucijo kot svoj temeljni akt delovanja in druga pravila svojega delovanja.
Velika loža Slovenije je s svojo umestitvijo postala najvišja regularna prostozidarska organizacija v Republiki Sloveniji. S tem je postala povsem neodvisna. To pomeni, da izven Slovenije ni organizacije, katerih sklepe bi bila dolžna izvrševati ona sama ali lože v njeni sestavi. Pogoj za ustanovitev je tudi samostojna država, zato je bil postopek za ustanovitev Velike lože Slovenije lahko izpeljan šele, ko je Slovenija postala neodvisna država. Velika loža Slovenija je kot neodvisna prostozidarska organizacija izmenjala priznanja in prijateljske odnose s številnimi drugimi regularnimi velikimi ložami. Od leta 2001 Veliko ložo Slovenije priznava Združena velika loža Anglije in še okoli 50 drugih regularnih velikih lož po svetu, s katerimi ima prijateljske odnose. Veliki mojstri Velike lože Slovenije so: Nenad Funduk (oktober 1999–oktober 2002), Miran Rems (oktober 2002–junij 2005), Mladen Terčelj (junij 2005–junij 2011) in Marko Bitenc (junij 2011–junij 2014 in junij 2014–). Veliki mojstri so izvoljeni za triletni mandat, ki se lahko ponovi.
Da pa so tudi v sodobnih slovenskih ložah, ki so tako po obliki kot vsebini, delno tudi po osebnih družinskih povezavah naslednice nekdanjih lož, delujočih na prostoru današnje Republike Slovenije od 18. do 20. stoletja, vladala predvsem mir in bratstvo, lahko razberemo iz leta 2000 objavljenega intervjuja z akademskim kiparjem Janezom Pirnatom. Kmalu po ustanovitvi velike lože sta bila ustanovljena tudi dva regularna višja prostozidarska reda, in sicer škotski red (leta 2000) in Red zidarjev kraljevega oboka (Royal Arch, leta 2001), ki imata sklenjen t. i. konkordat (dogovor za medsebojna razmerja in delovanje) z Veliko ložo Slovenije. Velika loža Slovenije po običaju velikih lož pokriva prve tri prostozidarske stopnje, višje stopnje pa oba navedena višja prostozidarska reda. Član višjega prostozidarskega reda lahko postane le prostozidarski mojster, član Velike lože Slovenije, ki redno izpolnjuje vse svoje obveznosti v svoji matični loži Velike lože Slovenije. Če prostozidarju preneha članstvo v loži v sestavi Velike lože Slovenije, mu avtomatično preneha tudi članstvo v višjem prostozidarskem redu. Tako Velika loža Slovenije kot tudi oba višja prostozidarska reda so registrirani kot društvo in delujejo skladno z zakoni Republike Slovenije o društvih.
Leta 2006 je Velika loža Slovenije v prevodu objavila Vodnik v prostozidarstvo, v katerega je predgovor napisal takratni Veliki mojster Velike lože Slovenije Mladen Terčelj: »Naše duhovno zidarstvo /…/ združuje /…/ več milijonov mož po vsem svetu, ne glede na njihovo razliko v rasi, narodnosti /…/ katerih vrednote so morala in duhovnost, se zahteva tolerantnost do drugače mislečih.«
Septembra 2002 je Velika loža Slovenije ustanovila pooblaščeno angleško govorečo ložo Hospitality v orientu Ljubljana (ukinjena 12. 6. 2005). Novembra 2002 je ustanovila še pravo in popolno ložo Anton Tomaž Linhart v orientu Bled (ukinjena 12. 10. 2005). Marca 2006 je ustanovila še pooblaščeno ložo Združena srca v orientu Maribor. Leta 2009 je vnesla luč v nov tempelj v orientu Maribor. Nato je ustanovila še pravo in popolno ložo Olivetum v orientu Koper, ki dela, kot navaja spletna stran Freimeurer Wiki, tudi v italijanskem prostozidarskem templju v Trstu. Po navedbi spletne strani je imela Velika loža Slovenije leta 2014 okoli 250 članov v šestih ložah. Poleg navedenih deluje v Ljubljani še loža Štirje okronani.

© Modrijan založba, d. o. o., 2015