Knjiga

Markuzzijev madež

Rojevanje človekovih pravic po prvi svetovni vojni

Mateja Ratej»

spremna beseda: Ali Žerdin (predgovor)

naslovnica: Vesna Vidmar

format: 160 × 235

strani: 160

vezava: trda

izid: 11. 5. 2017

ISBN: 978-961-241-998-1

redna cena: 13,20 €

modra cena: 13,20 €

na zalogi

Ko se z leti, ki minevajo po kakem dogodku, ljudje vse natančneje spominjajo okoliščin, kraja, časa, celo predhodnih »namigov«, da se bo zgodil zločin, in se vse iz leta v leto bolj čudovito ujema, smo lahko skoraj povsem prepričani, da je na delu človeška domišljija, če ne še kaj hujšega. Snovanje, sestavljanje, poslušanje in »oplemeniteno« širjenje zgodbic je pač v človeški naravi – tako kot tudi zavist, nagnjenost k obrekovanju in teorijam zarot ter sla po maščevanju. Prav zato je tako pomembno, da se sodišča pri svojem delu opirajo na dokaze in dejstva, ne pa na to, kar se komu zdi, kar je kdo slišal in kar bi kdo želel. Več kot presenečeni pa smo, ko celo sodišče sámo ljudskim govoricam, nedokazanim in nedokazljivim trditvam in laičnemu, z zamerami zabeljenemu mnenju dodeli težo sodno veljavnega dokaza – in na taki podlagi presodi: kriv!
V začetku septembra 1920 je bil ob gozdnem potoku pri Benediktu v Slovenskih goricah umorjen in iznakažen mlajši moški. Umora so bili osumljeni člani družine Markuzzi in njihov prijatelj Mihael Zemljič iz bližnje Drvanje. Odpor domačinov do obtoženih Markuzzijev je izviral iz njihovega italijanska izvora in izstopajoče gospodarske uspešnosti vodilnega člana družine Ivana, ki se je po vrnitvi s fronte prve svetovne vojne ukvarjal s tihotapstvom in prekupčevanjem. Sla domačinov po maščevanju Markuzzijevim, podprta s poklicnimi ambicijami mariborskega policista, je dosegla uspeh in vrhunec v obnovljenem kazenskem postopku (potem ko so bili obtoženi prvič oproščeni), v katerem so bili moški obtoženci obsojeni na smrt oz. dosmrtno ječo, Ivanova žena pa na zaporno kazen.
Šele čez deset let je bil kazenski proces znova obnovljen in je sodišče prisluhnilo glasu razuma. Obsojeni za umor neznanca so bili tedaj oproščeni krivde in izplačana jim je bila denarna odškodnina, kar lahko razumemo kot eno prvih pravnih zmag koncepta človekovih pravic na Slovenskem po njegovem popolnem zlomu med 1. svetovno vojno. Najbolj zaslužen pri tem je pravni zastopnik zaznamovane družine Danilo Komavli. Njegov skoraj desetletni boj za pravice akterjev procesa ga uvršča med najboljše in najprodornejše slovenske odvetnike s področja kazenskega prava – ne glede na to, da je imel kot primorski begunec iz Trsta veliko razlogov za sovraštvo do Italijanov.
Pretresljiva zgodba znanstvene monografije je napisana na podlagi enega najobsežnejših kazenskih spisov, ki jih hrani Pokrajinski arhiv Maribor.

Preberite odlomek

na vrh strani

Trojiški komandir Gregor Lesjak je konec oktobra 1926 v dveh zaporednih poročilih mariborskemu sodišču pisal o novih podrobnostih, o katerih je menil, da bodo utrdile krivdo Ivana Markuzzija in tovarišev. Tako je kdove kje našel domačinko, od katere si je preužitkarica Marija Markuzzi tiste jeseni 1920 izposodila motiko, češ da je sin Ivan zaklenil klet in se odpeljal od doma. Komandir Lesjak je poročal, da so si domačini in tudi on sam zaklenjena vrata razložili s skritim truplom v kleti. V drugem poročilu pa je Lesjak prišel na dan s tistim, kar ga je v resnici mučilo. Čudno nepoučen o naravi odvetniške službe je divje napadel pravna zagovornika obsojenih, Danila Komavlija in Ferda Lašiča, da sta si v času sojenja prizadevala »na vse načine« dokazati nedolžnost obtožencev in jih rešiti »zaslužene kazni«. Motilo ga je, ker svojih prizadevanj nista opustila niti po izrečeni sodbi, temveč sta, nasprotno, odtlej že trikrat obiskala Benedikt, kjer sta »begala ljudstvo« s trditvami, da so obsojenci nedolžni ter bodo v kratkem zapustili zapor.
Kot kaže, sta odvetnika dodobra prestrašila komandirja Lesjaka. Svoje poročilo je naslovil kot »razširjanje neresničnih razburljivih govoric«; take govorice pa ga niso vznemirjale, ko so se razvijale v škodo Markuzzijev. Po drugi strani pa je treba Gregorja Lesjaka razumeti in mu verjeti v trditvi, da je prihod odvetnikov popolnoma zrevoltiral domačine. Doktorja Danilo Komavli in Ferdo Lašič namreč v Benedikt nista prihajala sama, temveč v družbi hipnotizerja oz. »hiptnozera« (kot je zapisoval komandir) Švengalija, ki je skušal v stanju posebne zamaknjenosti določiti mesto zločina, zločinca, mesto najdbe trupla, skrivališče umorjenčeve obleke ipd. V opisanem stanju je telepat Švengali prst uperil v lokalnega sodarja, rekoč, da ima pred seboj morilca: »Der hat ihn erschlagen.« Lesjak je obubožanega sodarja brez pomisleka vzel v bran kot človeka mirnega značaja, državno tožilstvo v Mariboru pa opozoril, da utegne dogajanje privesti do »pokola« med razburjenimi domačini, zato se je odločno zavzel za preprečitev Komavlijevega in Lašičevega delovanja.
Resnično nenavadni, presežni strokovni prijemi odvetnikov Komavlija in Lašiča, ki kažejo, da sta v primeru Markuzzi in tovariši vseskozi prepoznavala širši družbeni pomen, niso obrodili sadov. Ana Markuzzi je v drugi polovici aprila 1927 začela prestajati triletno zaporno kazen v ženskem zaporu v Begunjah na Gorenjskem, sredi maja 1927 so se zaprla vrata Moške kaznilnice Maribor tudi za tremi moškimi obsojenci primera Markuzzi in tovariši; točno opoldne so začeli prestajati dosmrtno zaporno kazen. Je Danilo Komavli pomislil nanje, ko se je moral jeseni 1927 braniti očitkov osemintridesetletne ženske, ki ga je ovadila kraje slamnatega roloja, preproge iz zelenega pliša ter kitare na dražbi predmetov po neki izvršbi v Mariboru?
Še pred padcem kazenske zadeve zaradi pomanjkanja dokazov je lahko Danilo Komavli na lastni koži občutil logiko nastajanja medosebnih odnosov, ki imajo za cilj stigmatizacijo in kaznovanje izstopajočega posameznika, oboje v vlogi čustvenega napoja, katarze za identitetno omajano, materialno podhranjeno, obubožano skupnost. Značilna dikcija v izpovedi prič se je tudi v odvetnikovem primeru razvijala od pojavitve splošne govorice, temelječe na fantazmi o potuhnjeni pridobitvi materialnih dobrin, do konkretne obtožbe, sloneče na enigmatičnih, neutemeljenih argumentih: »Meni iz lastnega ni znano, da bi bil o priliki rubeža, odnosno o priliki prodaje /…/ neopravičeno vzel osumljenec (tj. Danilo Komavli, op. p.) seboj nekatere stvari. /…/ Ko so potem navzoči začeli govoriti, da si je dr. Komavli prisvojil nekatere stvari, ki jih ni kupil, me je isti pozval, naj pregledam, ali je vse v redu. Stopil sem k njegovemu avtomobilu in videl rolo in par slik. Drugega (spornega, op. p.) roloja nisem videl. Priznam pa, da natančneje avtomobila nisem pregledal in ne vem, ali je morda bil drugi rolo v avtomobilu skrit;« ali: »Nisem videla, da bi bil dr. Komavli o tej priliki odnesel tudi kitaro. Bilo je že temno in je mogoče, da se je to tudi zgodilo. /…/ Jaz nisem videla, da je dr. Komavli odnesel na svoj avtomobil dva roloja, marveč /…/ samo enega, ki je bil zelo velik in težak, ter ni izključeno, da sta bila v tistem roloju tudi dva skupaj.«

© Modrijan založba, d. o. o., 2017

Poglejte tudi

na vrh strani

Vojna po vojni »

Štajerske kmečke družine v dvajsetih letih 20. stoletja

Mateja Ratej »

»Veliko ljudi ne smatra za zločin, kar zakon v raznih državah prepoveduje.« Tako je v svojih neobjavljenih spominih zapisal dr. Ivan Jurečko, sodni izvedenec mariborskega Okrožnega sodišča v dvajsetih letih 20. stoletja.
Prva svetovna vojna je močno zamajala usidrane patriarhalne vzorce v kmečkih družinah, hkrati pa izrazito vplivala na psihično stanje mnogih vojakov. Po vrnitvi iz vojne s svojimi družinami niso več mogli vzpostaviti medsebojnih odnosov, kakršni so vladali pred vojno. Neizbežne vsakodnevne konflikte so pogosto reševali s strahovitim nasiljem, ki je tudi v prvih letih miru izpodrinjalo besedno sporazumevanje.

več »

Begunstvo profesorja Tofana »

Kulturnozgodovinski prerez Maribora v dvajsetih letih 20. stoletja

Mateja Ratej »

Knjiga prikazuje življenjsko zgodbo Hilarija Tofana, profesorja zgodovine in zemljepisa na mariborski realni gimnaziji ter begunca iz Črnovic (Bukovine, sedanje Ukrajine), ki je v letih 1919–29 s soprogo Konstanco živel v Mariboru. Zakonca sta bila leta 1929 ovadena na mariborskem Okrožnem sodišču: Hilarij zaradi posilstva služkinje Cecilije Miško, ki je trdila, da je rodila njegovega otroka, Konstanca pa zaradi domačega zdravljenja in posledične smrti petnajstletne služkinje Margarete Dobaj. Njuna kazenska spisa, ki ju hrani Pokrajinski arhiv Maribor, ponujata enkratno razgrnitev težavnega vživljanja zakoncev v svet, ki je po prvi svetovni vojni rasel v novih miselnih okvirih.

več »

Ruski diptih »

Iz življenja ruske emigracije v Kraljevini SHS

Mateja Ratej »

Ločeni, a zaradi časovne in geografske bližine povezani zgodbi, ki ju je avtorica združila v Ruski diptih, izhajata iz dveh obsežnih kazenskih spisov, ki ju je odkrila v Pokrajinskem arhivu Maribor.
V prvem delu knjige sledi kazenskemu procesu proti ruskemu beguncu Vasiliju Černjenku, ki je bil septembra 1923 na Okrožnem sodišču v Mariboru obsojen na dosmrtno ječo, potem ko je bil kot hišni sluga julija 1923 v Ljutomeru spoznan za krivega posebno okrutnega umora svoje delodajalke, 26-letne Julije Ganusove, in njenega triletnega sina Rostislava. Obsežen kazenski spis odkriva osupljivo mrežo odnosov znotraj ruske družine in njenih vezi z drugimi ruskimi begunci ter z domačini v Ljutomeru, kjer so v letih po prvi svetovni vojni številni Rusi, podobno kot Julijin soprog, strojni inženir Aleksander Ganusov, sodelovali pri gradnji železniške proge Ormož–Ljutomer–Murska Sobota.

več »

Ruski diptih, Begunstvo profesorja Tofana in Vojna po vojni »

Mateja Ratej »

Zgodbi Ruskega diptiha izhajata iz dveh obsežnih kazenskih spisov, ki ju je avtorica odkrila v Pokrajinskem arhivu Maribor. V prvem delu knjige sledi kazenskemu procesu proti ruskemu beguncu Vasiliju Černjenku, ki je bil septembra 1923 na Okrožnem sodišču v Mariboru obsojen na dosmrtno ječo, potem ko je bil kot hišni sluga julija 1923 v Ljutomeru spoznan za krivega posebno okrutnega umora svoje delodajalke, 26-letne Julije Ganusove, in njenega triletnega sina Rostislava. Obsežen kazenski spis odkriva osupljivo mrežo odnosov znotraj ruske družine in njenih vezi z drugimi ruskimi begunci ter z domačini v Ljutomeru, kjer so v letih po prvi svetovni vojni številni Rusi, podobno kot Julijin soprog, strojni inženir Aleksander Ganusov, sodelovali pri gradnji železniške proge Ormož–Ljutomer–Murska Sobota.

več »