E-novice

Knjiga

To noč sem jo videl

Drago Jančar»

naslovnica: Branka Smodiš

format: 135 × 220

strani: 192

vezava: trda, ščitni ovitek

izid: 2010; 2016 (10. natis)

ISBN: 978-961-241-458-0

redna cena: 17,30 €

modra cena: 16,43 €

vaš prihranek: 0,87 €

na zalogi

To je roman o nekaj letih življenja in skrivnostnem izginotju Veronike Zarnik, mlade ženske iz ljubljanske meščanske družbe, ki jo je vase potegnil vrtinec nemirne zgodovine. Pet oseb pripoveduje o njej, pa vsaka od njih tudi o sebi in razburkanem slovenskem času pred drugo svetovno vojno in med njo. O času, ki je kot moloh goltal ne samo tako ali drugače prepričane udeležence zgodovinskih dogodkov, ampak tudi ljudi, ki so živeli na robu burnega dogajanja, ki ga niso niti dobro razumeli – hoteli so samo živeti. Toda »samo« živeti je bila iluzija, bil je čas, ko se tudi v na videz varnem in idiličnem zavetju neke graščine na Gorenjskem ni bilo mogoče izogniti drvečemu vlaku nasilja.
O Veroniki pripoveduje njen nekdanji ljubimec, oficir jugoslovanske kraljeve vojske, ki se je leta petinštirideset znašel v ujetniškem taborišču v Palmanovi; zgodbo nadaljuje njena mati, ki isto leto čaka na vrnitev hčere v ljubljanskem predmestnem stanovanju, potopljena v spomine in blodna od negotovega upanja; o njej govorita zdravnik nemške okupacijske vojske in družinska gospodinja; nazadnje nekdanji partizan, ki je iz nejasnega osebnega nagiba, polnega nesporazumov, sprožil vlak, ki je zdrvel čez nočno pokrajino in njene ljudi.

Na ovitku je slika Lipa/Zimsko sonce (1964) koroškega slikarja Wernerja Berga (1904–1981).

Vzorčni prevodi – Sample translation

_______

KRESNIK 2011

NAGRADA ZA NAJBOLJŠO TUJO KNJIGO 2014 (Francija)

Zapisali so ...

na vrh strani

Za spravo gre, za pokop, in na nas je, da to učlovečimo, da postanemo ljudje v odnosu do lastne zgodovine. Šele ko bomo dovolili pokop obeh strani, bo prišla pomiritev. Roman torej odpira neko zgodovinsko rano, eno od neštetih zgodb, ne zaradi ideoloških afinitet, temveč zaradi in v tem je tudi kvaliteta Jančarjevega romana - globoke človeške zavzetosti in prizadetosti.

Gabriela Babnik (Netravmatičen odnos do lastne zgodovine), Ampak, september/oktober 2010

_______

To noč sem jo videl je založba Modrijan izdala v nakladi 1500 izvodov, kar je na prvi pogled (vendar le na prvi pogled) za današnji čas na Slovenskem sorazmerno drzna številka. A v tej drznosti ni nobenega tveganja: Drago Jančar je, če mu to priznamo ali ne, že zdavnaj pisatelj, dramatik in esejist avtor svetovnega kalibra in odmeva. In to še zdaleč ne le zaradi številnih prevodov in nič manj številnih domačih in mednarodnih nagrad in priznanj.
[...]
Odprite knjigo in preberite prvi stavek: »To noč sem jo videl, kakor da bi bila živa.« Takšen začetek pripovedi si more privoščiti le skrajno suveren in do (pre)drznosti samozavesten pisatelj, pripovednik, ki se dodobra in povsem upravičeno zaveda svoje pretanjene, do zadnjega drobca izbrušene umetniške moči in zavidljive nadarjenosti, pripovedovalec, ki ga ni niti najmanj strah tega, da bi se že s prvim stavkom čisto nič »orakeljsko« razgalil. Bralec po tem navidez prozaično nedolžnem stavku zasluti ali pa že kar ve, da Veronike, junakinje romana, ni več med živimi. In tako tudi je: Veronikina podoba se prikazuje živim, prikazuje tistim, ki si o njenem življenju še zmorejo v spomin priklicati nekaj čedalje bolj bledečih drobcev – prikazuje se jim prav zato, ker sama ne živi več.
[...]
Pozno zvečer v začetku leta 1944 partizani pridejo v graščino, jo izropajo, oba »grajska« pa odpeljejo v zasneženo hosto. V koči v hribih ju bodo zasliševali, pretepali, mučili, »obsodili«, »gestapovsko kurbo« Veroniko pa pred smrtjo še večkrat posilili.
In prav tu pride Jančarjeva pripovedna tehnika do svojega najglobljega umetniškega izraza. Bralec izve zgolj to, kar ve Jeranek, ki zunaj v snegu straži kolibo. In tega je bore malo. Bralec, ki se zanaša na stereotipno »logiko« množice drugih prebranih del in se v skladu s takim pojmovanjem upravičeno nadeja krutih verističnih prizorov, ob koncu Jančarjevega romana ostane praznih rok. Opeharjen. Počuti se izigranega, nemočnega, razoroženega (in morda tudi razdraženega) v nenadni goloti poraženosti.
Sklepno poglavje Jančarjevega romana je torej nezaslišano in moteče obzirno. A ta obzirnost, s katero se bralec nikakor ne more sprijazniti, je, milo rečeno, rezka in nedopovedljivo srhljiva. Pisatelj bi bil mogel Jerankovo pričevanje zlahka dopolniti z neposrednimi – in zato nazorno slikovitimi, zanesljivimi, dokumentar(istič)nimi, nečloveško krutimi – »izpovedmi« mučiteljev, posiljevalcev, morilcev. Ali vsaj s »pripisom« vsevednega pripovednika. Tako kot je storil v romanu Severni sij. Vendar se tokrat tej lagodnosti in utemeljeno pričakovani »samoumevnosti« premišljeno izogne, odreče. Kajti v času, ko resnica ni (več) ena sama, ampak je postoterjena in potisočerjena, raztreščena na milijardo ne le nezanesljivih, temveč tudi varljivih in vedno znova skorajda zanemarljivih, zlahka spregledljivih okruškov, ki jih je moč razlagati – nikakor in nikoli pa ne docela razložiti – na tisoč in en apologetski način, ne, v tem času Jančar noče biti vsevedni pripovednik. Bralec si ne more pomagati z žarometom, ki bi zanesljivo in nedvoumno, brez zagonetnega (pre)ostanka osvetlil vso nepredirno črnino tiste brezdanje usodne noči: bralec ima v rokah le pet vžigalic. Pet drobcenih plamenčkov, pet kratkotrajnih sojev – in ko bo dogorela še zadnja vžigalica, se bo znova znašel v temi. V samoti in gluhoti. Le da bo v zdajšnji temi nekaj več, da bo v njej nečesa več kot v (po)prejšnji. Česa? Groze? Prepotrebnega vedenja in pronicljivega umevanja o podobnih dogodkih neprimerljivo večjih razsežnosti, vendar v najgloblji srži povsem enakih, enako krvavih dogodkih?
Ja, ta Jančarjeva obzirnost meji že na neznosnost. Vsakršnega leposlovja in zgodovinopisja preobjedeni bralec se šele ob njej in zaradi nje dodobra zave brezmejne strahotnosti slehernega nasilja: (za)molk pove neprimerljivo več kot na tisoče krvavih besed. Uročljivih predstav, ki vznikajo iz navidezne praznine tega (za)molka, se bralec ne bo mogel otresti: jasna in kruta teža hote neubesedenega je veliko večja od zapisanega.

Tomo Vidic, Primorske novice, 7. 10. 2010

_______

Jančarju niti malo ne gre za to, da bi se – v danes še vedno za marsikoga travmatičnem prepiru med Slovenci o »pravi« in »nepravi« strani med drugo vojno – postavil na to ali ono stran. Vsaj v tem romanu ga na prvem mestu ne zanimata ne zgodovina zmagovalcev ne zgodovina poražencev, ki – vsaka s svoje strani – v zgodovinskem dogajanju razbirata táko ali drugačno logiko in smisel ter se tako umeščata v abstraktno zgodovino, zgodovino »velikih dogodkov«, »zgodovino struktur«; zanima ga predvsem – če si sposodimo še en izraz s področja zgodovinopisja – »zgodovina vsakdanjega življenja«. »Nihče ne ceni ljudi, ki so hoteli samo živeti,« po vojni razmišlja nekdanji vermahtovski vojaški zdravnik in tako nekako mimogrede ubesedi tisto, kar bralec vseskozi čuti: To noč sem jo videl ni roman o »naših« in »njihovih«, o pravi in nepravi strani v zapletenem, kaotičnem metežu druge svetovne vojne na Slovenskem, temveč je predvsem roman o ljudeh, »ki so hoteli samo živeti«, in sicer v za to najbolj neprimernem času, v obdobju okrutne vojne.
Navadni človek sredi vojne vihre, človek, ki hoče »samo živeti« in ga ne zanimajo velika zgodovinska dogajanja, ideologije, Resnice, temveč zgolj življenje sámo, je razmeroma redka podoba v slovenskem romanu o drugi svetovni vojni, vendar ne edina. Skoz oči otroka – in skoz svojo lastno izkušnjo – sta jo v osemdesetih letih denimo podala že Marjan Rožanc in Lojze Kovačič. A Jančar je vendarle drugačen. Medtem ko je pri Kovačiču in Rožancu kljub silnemu zgodovinskemu dogajanju, ki poteka v ozadju, v ospredju bolj svet imanence osrednjega lika, pri Jančarju, nasprotno – ne le zaradi razpršenosti pripovedne perspektive – prevlada občutje dialektike med notranjim in zunanjim, med imanenco in tem, kar jo presega, »transcendenco«. Ta »transcendenca« ni Resnica, bodisi Resnica Zgodovine ali Ideologije, temveč – usoda. Tako kot pravzaprav v vseh Jančarjevih zgodovinskih romanih tudi To noč sem jo videl pred nami razgrinja dialektiko razmerja (v obliki kratkega stika) med posameznikom in (zgodovinsko) usodo. Tudi človek, ki hoče »samo živeti« – in v izhodišču najbrž vsak hoče predvsem to –, se ne more izogniti temni, neobvladljivi višji sili, ki temu hotenju postavi nepremostljivo zapreko. Ne more se izogniti usodi, ki ima – omenimo to zanimivost – podobno kot v prejšnjih dveh Jančarjevih romanih nekatere lastnosti osrednje protagonistke: je neubranljivo privlačna, smrtno nevarna, skrivnostna, nedoumljiva, nepredvidljiva; s svojim globokim, temnim pogledom daje vtis, da ve več, kot moremo vedeti sami; motivov njenega delovanja ne moremo dognati. Ob njej človek propade.
Spretno Jančarjevo pero – roman je izdelan natančno, brez ohlapnejših mest in nepotrebnih ponavljanj, ki se seveda tu pa tam primerijo celo najboljšim piscem, včasih tudi Jančarju – doseže, da je bralec ob sklepu pretresen. Ne le zaradi okrutne usode, ki doleti Lea in Veroniko in je precej zvesto posneta po resničnem dogajanju pred dobrimi šestimi desetletji, temveč tudi zaradi »sporočila«, ki presega to konkretno usodo. Dialektika posameznika, ki želi »samo živeti«, in usode, ki mu to preprečuje, se namreč izkristalizira v samosvojo zgodbo o ljubezni in smrti. Ljubezen, za katero tu gre, pravzaprav niti ni toliko tisto, kar se je spletlo med Veroniko in Stevom ter čemur smo priča v uvodnem poglavju, temveč je to prej v liku vseprisotne Veronike – ljubiteljice narave, gibanja, živali, ljudi, umetnosti, skratka: vsega živega – upodobljena ljubezen do življenja. Nenavadna ljubezenska zgodba torej o pristni, spontani, izraziti ljubezni do življenja, v katero poseže prisilna, nenaravna, neubranljiva smrt. Eros-thanatos v sicer velikokrat videni, a obenem vselej novi, presunljivi podobi.

dr. Tomo Virk, Pogledi, 8. 9. 2010

Preberite odlomek

na vrh strani

Sedela sem ob oknu, povorka je izginjala za vogalom, zvoki godbe so se oddaljevali, po ulici so tekli še zadnji zamudniki. Na Kongresni trg grejo, je rekel Filip, tam je veliko zborovanje, Maršal bo govoril. Kar naj govori, naj igra muzika, naj ljudje mahajo in vzklikajo, vojne je konec, naj se veselijo. Jaz se ne morem. Filip pravi, naj pazim, kaj govorim z ljudmi, čuden čas je, včasih koga ponoči odpeljejo in ga ni več nazaj. Kakor so Veroniko? sem rekla, kakor so odpeljali Veroniko? sem zaklicala, ko ni nič odgovoril. Saj veste, je rekel čez čas, da sta z Leom odšla, odpotovala sta, gotovo sta kje na varnem. Zakaj pa se ne oglasita? sem rekla, lahko bi mi poslala vsaj kakšno pismo. In česa naj ne govorim, saj sploh z nikomer ne govorim.
Sedim ob oknu, kakor sem sedela tam zgoraj na graščini pod Strmim vrhom vso lansko zimo, po tistem, ko sta Veronika in Leo v januarski noči odšla z nekimi ljudmi in ni bilo od njiju več nobenega glasu. Odšla sta ponoči in sredi najhujše zime, visok sneg je ležal naokrog. Šele zjutraj tistega dne v začetku januarja štiriinštirideset so mi povedali, da sta odšla z obiskovalci. Ponoči so ti obiskovalci odpirali omare in treskali z vrati. Jaz sem takrat že težko hodila, večidel sem bila zgoraj v svoji sobi. K meni je prišla Joži, naša gospodinja, in rekla, da se obiskovalci po zabavi nočejo spraviti spat. Zakaj pa tako treskajo z vrati? sem vprašala. Prav zato, je rekla Joži, ker so se ga malo nalezli in se jih ne da spraviti ne domov ne v sobe za goste. Drugi dan pa sem izvedela, da sta z njimi odšla tudi Veronika in Leo. In potem sem čakala, da se bosta vrnila.
Še danes čakam. Sedela sem ob oknu svoje sobe, ko so tisti nočni obiskovalci odšli, sedela sem naslednji dan in vsak dan dolge zime in dolgo pomlad, in so potem spodaj po dvorišču hodili med našimi delavci drugi ljudje v nemških uniformah in potem spet drugi v nekih drugih uniformah. Jaz pa sem gledala skozi okno in čakala, kdaj bo Veronika zaklicala z dvorišča: mami, tu sem! In zdaj sedim ob oknu stanovanja v ljubljanskem predmestju in si ogledam vsak obraz, ki gre po ulici v sončnem majskem dopoldnevu, ogledam si vsako postavo v večernem mraku, da bi razpoznala njeno ali njegovo, Leovo hojo. Mogoče pa je v Zagrebu, sem rekla Filipu. Ko je pobegnila s Stevom, je bila v Zagrebu, mogoče jo je on odpeljal v Vranje. Morda sta z Leom skrivaj odšla v Italijo. Ali pa v Francijo, poznal je neke ljudi v Franciji. Ne verjamem, je rekel Filip, težko bi med vojno prišla v Francijo. Kaj pa, če je v Berlinu, tam ima prijateljico? V Berlinu je vse porušeno, je rekel Filip. Kaj pa v Švici? Veliko ljudi je odšlo v Švico. To bi bilo bolj verjetno, je rekel Filip in se zagledal v zdaj že povsem prazno ulico pod mojim oknom. Torej sta v Švici, sem rekla. Vzela sta nekaj denarja in zdaj sta v Švici. Filip, sem rekla, ti veš, v Švici sta. Filip ni nič odgovoril. Moraš mi zaupati, sem rekla, vem, da se bojiš, da bi komu povedala, ampak jaz z nikomer ne govorim, od mene nihče ne bo izvedel, da sta v Švici.
Gledal je skozi okno.
Filip, si me slišal?
Ja, je rekel, slišal.

© Drago Jančar in Modrijan založba, d. o. o., 2010

Multimedija

na vrh strani

Poglejte tudi

na vrh strani

Smrt pri Mariji Snežni »

Drago Jančar »

V majhen kraj ob Muri leta 1931 večkrat pride neznanec, ki govori neko mešanico ruskih, nemških in slovenskih besed. Pogosto se ustavlja pri Mariji Snežni in tamkajšnjemu cerkovniku pove, da je zdravnik. Vladimir Semjonov se kmalu preseli v kraj in odpre ordinacijo.

več »

Dve sliki »

Drago Jančar »

Med demonstranti na Majskem trgu v Buenos Airesu, ki protestirajo proti ideološki vojni, v kateri je izginilo trideset tisoč nasprotnikov vojaškega režima, so tudi matere s fotografijami izginulih sinov v rokah, ki terjajo nazaj svoje sinove.

več »

Lucijine oči »

Drago Jančar »

Na razstavo mladega slikarja Milana Raka pride študentka tekstilne tehnologije. Čeprav ni poznavalka umetniških slik, jo njegove slike povsem očarajo. Čez nekaj časa se z umetnikom zaplete v ljubezensko razmerje. Postane prvi ljubitelj njegovega slikarstva. Ker v njegovih slikah vidi to, česar ne vidi nihče drug, jo preimenuje v Lucijo.

več »

Prikazen iz Rovenske »

Drago Jančar »

Samotna turista opazujeta nedokončan valobran, mogočno in nikoli dokončano gradnjo v Rovenski na Lošinju, in se sprašujeta o smiselnosti takšnega človeškega početja.
Zgodba v nadaljevanju pripoveduje o dveh junakih. O avstrijskem nadvojvodi Ferdinandu Maksu, ki postavi temeljni kamen za valobran velikega pristanišča, ki ni bilo nikoli zgrajeno. Nekaj let pozneje se odzove klicu usode in postane mehiški cesar. Slovesno se odpravi v glavno mesto Mexico, kjer ga doleti žalosten konec.

več »

Prerokba »

Drago Jančar »

Antonu Kovaču, ki ima do odhoda s služenja vojaškega roka le še mesec dni, groteskno zaplete življenje straniščni napis, ki ga sredi mirnega avgustovskega dopoldneva zagleda na notranji strani straniščnih vrat »Travo boš jedel, kralj Jugoslavije. Osli te bodo jebali v debelo rit.« Naslednje dni v kasarniški knjižnici, kjer dela skupaj z mladim redkobesednim profesorjem klasične filologije iz Beograda, imenovanim Trule, preživi v nenehni rahli napetosti, napadajo ga strašne misli, da bi lahko bil prav on osumljen za to dejanje.

več »

Zalezovanje človeka »

Drago Jančar »

Andrej Žigon, mladi arhivar iz IHN, se nenadoma, brez razvidnih razlogov zapre v svoje stanovanje in nikomur ne odpre. Njegov izostanek v arhivu prvi opazi upokojeni honorarni sodelavec Janez Kostrin, dobrohotni stari arhivar, nekdanji vodja arhiva. Ko po nekaj dneh Žigonov izostanek vendarle prijavi Kadrovskemu, se njegovo mirno življenje spremeni v peklensko duševno bolečino.

več »

Zoževanje prostora »

Drago Jančar »

Andreja Žigona zjutraj zbudi pasji lajež in prvič pomisli, da bi ubijal. Izbruhi negativne energije se nadaljujejo, pomisli na pištolo, s katero bi ubil lajajočega psa, na požig arhiva, v katerem je delal, razstrelitev kmečke podrtije, v kateri sta bivala njegova ostarela starša, dezinfekcijo svoje prijateljice Tihce, poznavalke dialektičnega materializma, ljubiteljice čistoče in svežine.

več »

Novele »

Drago Jančar »

Smrt pri Mariji Snežni, Dve sliki, Lucijine oči, Prikazen iz Rovenske, Prerokba, Zalezovanje človeka in Zoževanje prostora – sedem novel Draga Jančarja v novi preobleki ponovno med bralci.

več »

Drevo brez imena »

Drago Jančar »

Drevo brez imena je pripoved o možu, ki ga posrka preteklost. Arhivar Janez Lipnik nekega dne naleti na spomine serijskega ljubimca, čigar mednarodna donjuanska kariera se je začela med drugo svetovno vojno v Sloveniji. Lipnikovo sicer razumljivo zanimanje se kmalu razraste čez običajne meje. Zaradi erotičnih memoarov začne iskati: najprej po arhivu, nato po svojem spominu. Najde strašne stvari in pusti se zmesti.
Lipnik bere o vojnih strahotah in erotičnih dogodivščinah. Ker je zgodovinar, zapolnjuje vrzeli v arhivskem gradivu; ker je moški z domišljijo, nadgrajuje erotične prizore; ker je informiran, zna potegniti vzporednico med drugo svetovno vojno in vojno na Hrvaškem pol stoletja pozneje.

več »

Severni sij »

Drago Jančar »

Če v mestu, ki je vse drugačno, kot se ga spominjaš, čakaš na prijatelja, ki ga ni, iščeš modro kroglo v rokah svetnika, o kateri nisi prepričan, ali je sploh resnična, tavaš po ulicah, ki se zdijo, da drsijo proti težki, temni reki, se zatekaš v beznice in k njihovim propadlim prerokom, imajo stvari drugačen priokus. Drugačno svetlobo. Svetlobo severnega sija.
Tako je doživljal Maribor Josef Erdman, ki je na novoletni dan 1938 z vlakom pripotoval v mesto, da bi se dobil s poslovnim prijateljem. Razen nekaj vmesnih poglavij, ki nizajo kulise onstran Erdmanovega sveta in z nekaj specifičnimi prizori ali opisi podajo bralcu prerez bolnosti meščanske družbe in gojišča zla, ki se je v takratni Evropi pripravljalo na skorajšnji izbruh, in končnih poglavij, ki Erdmana umestijo v širši kontekst, bralec iz poglavja v poglavje tava z zmedenim, včasih prestrašenim, drugič obupanim, pasivnim in včasih brezsramnim junakom skozi vsakdanja, pa tudi nenavadna doživetja.

več »

Pisanja in znamenja »

Drago Jančar »

Drago Jančar poleg romanov, dram in kratkih zgodb piše še literarne refleksije, najpogosteje ob knjigah ali gledaliških predstavah, občasno pa tudi o splošnih estetskih vprašanjih o literaturi in njenem položaju v svetu. Zbirko esejev, ki se ukvarjajo z literarnimi temami, z naslovom Privlačnost praznine je izdal že leta 2002, tokrat pa je zbral razmisleke o pisanju in pisateljevanju iz zadnjih let. V njih se ukvarja deloma z romani, pesništvom in dramami drugih avtorjev, izrazita pa so tudi avtorefleksivna besedila, v katerih opisuje družbene in osebne okoliščine svojega pisateljskega razvoja.

več »

Jakobova lestev »

Drago Jančar »

V knjigi Jakobova lestev so zbrane kolumne, ki jih je Drago Jančar pisal za Sobotno prilogo Dela v rubriki Pomisleki med letoma 2004 in 2007. Z ostrim pisateljskim očesom je načenjal teme iz sodobnega slovenskega in evropskega življenja, o njih premišljeval, jih opisoval, odpiral vprašanja o njih in skušal v bralcih vzbuditi večjo toleranco do drugih in predvsem nujnost, »da drug drugega poslušamo in slišimo«.

več »

Maj, november »

Drago Jančar »

Maj, november, deseti roman Draga Jančarja, se začne kot šala, nadaljuje se kot ironija in satira, sčasoma pa začne postavljati globlja vprašanja o življenju mladega Cirila Kraljeviča in o svetu, v katerem živi. V nekaj mesecih se odvijejo sklepna poglavja njegovih poskusov, da bi našel svoj prostor pod soncem in si postavil smiselni življenjski cilj, ki se neulovljivo premika med skrajnima poloma visokih sanj o umetnosti in ljubezni ter banalno, tudi brutalno vsakdanjostjo, v kateri je treba predvsem preživeti. Med kratkim potovanjem skozi družbo, kjer so vse velike zgodbe že zaključene in za njimi ostajajo zgolj ostri robovi povzpetništva in pridobitništva, se njegova želja po polnem in smiselnem življenju spreminja v tavajoče iskanje identitete in vse bolj izgubljenih iluzij. V še zmeraj mladostno vedrino se počasi naseljuje grenkoba nesmiselnega nesporazuma s svetom.

več »