Knjiga

Samo pridi domov

Andrej E. Skubic»

naslovnica: Mojca Kumar Dariš

format: 135 × 220

strani: 272

vezava: trda, ščitni ovitek

izid: 2014, 2015 (2. natis)

ISBN: 978-961-241-809-0

redna cena: 24,80 €

modra cena: 23,56 €

vaš prihranek: 1,24 €

na zalogi

V romanu Samo pridi domov se Andrej E. Skubic loteva zelo aktualne teme, ki pa v slovenski literaturi še ni bila deležna ustrezne obravnave: političnega tajkunstva in korupcije. Čeprav v vrtincu dogodkov, ki se hkrati berejo kot kriminalka in drama, nenehno srečujemo mesta, ki so nam iz javnega življenja še kako znana, to ni roman na ključ; prav tako se ne spogleduje s političnim aktualizmom.
Leon Berden izgubi prestižno službo v odvetniški pisarni, ker na tiskovni konferenci razkrije poslovne nečednosti svoje stranke. Toda čeprav v očeh javnosti zaradi tega postane junak, samostojna pisarna, ki jo odpre, bolj ali manj sameva. Napetost se pojavi tudi v družini, saj zaradi njegovega padca večino družinskih financ prevzame žena, ki sprejme mesto državne sekretarke, medtem ko njemu vloga varuške njune hčerke ne diši preveč. Da postanejo stvari še kočljivejše, se zaplete v razmerje z nekdanjo sošolko, danes novinarko, ki jo, kot se zdi, zanima predvsem pravo ozadje njegove nerazumne izdaje strankinega zaupanja. Ozadje pa se seveda razkrije šele na koncu, ko Leon zgrmi v jamo, ki si jo je izkopal sam …
Roman je analiza stanja družbene in politične morale, a brez moraliziranja; moško-ženskih odnosov v ultrakapitalistični družbi, a brez seksizma; in večnih tem, kot so skušnjava, človeška bližina, družbeni uspeh in padec. Roman, ki nastavlja ogledalo, kakršnega je slovenska družba še kako potrebna.

Izdajo je finančno podprla Javna agencija za knjigo RS.

_______

KRESNIK 2015

Zapisali so ...

na vrh strani

Skubic se uspešno poigrava z našim pričakovanjem. Tisti, ki se postavi nasproti moči in kapitalu in politiki, tako rekoč upornik z razlogom, ki je očiščenje družbe, se izkaže za premetenega, koristoljubnega, predvsem pa je akutno do konca neodgovoren, do sebe in bližnjih. Bolj kot za norčevski pogum gre za koristoljubje, ki se skriva za krinko poštenja in pravičnosti.
Tudi po stilu Skubica na daleč prepoznamo, ne samo po znižani in veristični govorici, ki se oddaljuje od knjižne norme, še pomenljivejši so drobni miselni lupingi protagonista, nelogičnosti, prikrivanja, celo pred sabo, vse to pa subtilno sugerira prikrito plat značajev. Roman podaja mnenje o družbi, vendar ni enostransko angažiran, bolj nas mami z enigmatičnostjo.

Matej Bogataj, Vsak angel je strašen, Mladina, 19. 12. 2014

______

Skubičev roman napiše, kaj imamo. Skoraj dobesedno: idejne podobnosti s slovenskim družbenopolitičnim stanjem so zabavne. Nehote in mimogrede se face s TV-ja limajo na imena romanesknih likov. Obenem ni pretenciozno dvignjenega prsta v smislu poskusa korigiranja družbe, nobenega moralizirajočega sranja, ki bi tolažilo zavožene bralske subjekte v njihovi pravičniški superiornosti. Leonova človekoljubna gesta, gonilo romana, pride z visokim davkom na navijaško bralsko neumnost, ko enkrat Leon razloži celotno ozadje in sosledje dogodkov. Cinično pri tem je njegovo izjavljanje, da je storil, kar je moral, če se hoče zjutraj normalno gledati v ogledalo. Če kaj, Skubic sporoči tole: vsak pred svojim pragom … itd.
Literarna izvedba vsega upovedanega v romanu je brezhibna. Pri Skubicu se vedno znova in tudi tokrat zgodi apologija trendi izrazov s knjižno izreko. Jezik je tudi tematsko verodostojen, tako pravniška, novinarska in ljubezenska govorica zdržijo enakovreden nivo. Roman je učinkovito in zelo ustrezno zgrajen za pripoved, ki jo prinaša, pri čemer se sama arhitektonika posrečeno vmeša v vsebino in povzroči že omenjeno zmedo z ženskimi liki.

Andreja Rauch, Samo pridi domov, Radio Študent, 17. 9. 2014

______

Kako vse to Skubic »počne«? Sočno in občudovanja vredno gladko. Zgodbo poganja z natančno izpisanimi dialogi, s samoumevno suverenostjo jo kotali od suspenza do suspenza, z največjo lahkoto dramatizira vsak še tako majhen meander zgodbe.
Njegovi liki so kompleksni, lebdijo med zasebnim in javnim, se pečajo s predsodki, plehkostjo in šibkostjo, upi in strahovi, norostjo in obupom, in pričarajo nič kaj spodbudno podobo sodobne sloveniane. Andrej E. Skubic je napisal ambiciozen, neznansko berljiv roman o groteskno spačenem podalpskem času.

Igor Bratož, O spačenem podalpskem času, Književni listi, Delo, 11. 8. 2014

______

Skubičev roman je roman dialoga in pretanjenega fokusa. Pripoved se med nevralgičnimi točkami suče oprezno, s prizorom pogosto začne in medias res ali pa ga konča brez sklepa, kar gradi kriminalnemu romanu sorodno napetost in berljivost. Obenem je govorica povsem Leonova – če ne bi bilo tako, potem Skubica ne bi imenovali mojster identifikacije; gre za besedni zaklad urbanega, izobraženega moškega srednjih let, ki se mu mudi stvari ubesediti na način, kakor stojijo. Ključna oprema Leonove govorice je metonimija, nikakor metafora, kar je glede na to, v kako tesni službi metafore je njegovo življenje, pravzaprav čudovit paradoks. Skubicu je s Samo pridi domov uspelo priti tja, kamor Leonu ni: do avtentičnega dejanja.

Ana Schnabl, Kdo naj vendar pride domov?, Pogledi, 6. 8. 2014

______

Samo pridi domov je večinoma spisan v pravnem žargonu, a ne brez razloga. Z uporabo strokovnega diskurza pripovedovalec še učinkoviteje gradi suspenz ter širi diskrepanco med protagonistovimi besedami in njegovimi dejanji. V romanu ne manjka niti nepogrešljivi skubičevski nadrealizem, tokrat v podobi skrivnostnega angela, ki služi bolj kot ne za izgovor Leonovim dolgim monologom. Tema romana je morda odmev na afero Čista lopata, morda na izsledke protikorupcijske komisije, morda na vsesplošni razmah korupcije, tajkunarstva in klientelizma. Gre za ostro kritiko trenutnega »state of mind« v Sloveniji, v katerem dogodki v javni sferi nevarno ogrožajo meje zasebnega in vdirajo v intimo posameznika bolj, kot bi si bili pripravljeni priznati.

Ana Geršak, Hudičev odvetnik po slovensko, Dnevnik, 24. 6. 2014

Preberite odlomek

na vrh strani

Z atijem sicer nikoli nisva imela čisto skupnega jezika; ampak danes je glavni razlog, zakaj se ne bi selil k njemu, dejansko ta, da bi ga rad obvaroval pred nami. In pred Manjo, ki se z Naomi še najbolj razume. Ati se ne razume z nikomer. Velike večine sosedov ne mara. Ker je mama z njimi rada kdaj poklepetala, ji je očital, da jo »vsi okrog obračajo« in da jim »v rit leze«. Prijateljev nima. Od nekdaj je šel iz službe najrajši naravnost domov, med štiri stene – te so pa zdaj prazne. Z lastno ožjo familijo slabo kaže. En brat se mu je že pred tridesetimi leti s 150 km/h direktno naciljano zabil v steber na glavni cesti, še preden je postalo moderno to delati z nišami v avtocestnih predorih. Sestra mu je šla v politiko in je z njo prekinil vse stike, čeprav se ni nikoli povzdignila nad občinski nivo. (Kot številni birokrati, ki so komunistom zamerili, ker so delali stvari, kot je bila nacionalizacija vile od opape skupaj z njegovo bogato knjižnico, ki je šla potem v NUK, njega pa so po diplomi prisilili, da se pokorno udinja ljudstvu, ki ga ni maral, je na stara leta odkril žar za republikance in Ivana Štiha, ne pa za liberalce s socialistično dediščino kot »taneumna sestra«, profesorica na višji šoli za socialno delo.) Še en brat ima hudega parkinsona in v fotru zbuja grozo s svojimi neokusnimi tresljaji, kadarkoli se trudita pogovarjati.
Res, imam ga na sumu, da tudi mene tolerira samo zato, ker sem zanj še edina kolikor toliko »normalna« familija. Rad bi bil ponosen name. In po svoje tudi je, zaradi Karingerja. Čeprav sem se tudi s tem obregnil ob njemu najsvetejše, namreč ob stoprocentno spoštovanje zakona, kar je pač zanj v pravniškem poklicu zmeraj pomenilo največ. Zakona, kot ga tolmači oblast.
– Kako pa kaj v službi? oče nenadoma zamenja temo.
Ošinem ga s pogledom.
– V moji ali v Agnesini? vprašam.
– Zakaj si pa tečen?
Nisem tečen. Ali pa mogoče malo.
Agnes je tri mesece po mojem velikem spektaklu – imela sva privat novoletno zabavo v dvoje, vsi njeni varčevalni načini so bili vklopljeni, nič najemanja novoletnih babysitterjev po dvojni tarifi, in itak nama ni bilo za kakšno veseljačenje – vtaknila v usta košček račjih prsi, začela žvečiti, potem pa nenadoma rekla:
– Imam eno pomembno novico, pa me zanima, če boš ti za.
Ob takem uvodu sem malo presenečeno skomignil.
– Čas mi je ponudil službo na ministrstvu, pravi in zajame sapo: – Sekretarke.
Kar paf sem jo pogledal. Agnes je do tistega trenutka delala v pravni službi Unibanke. Solidna služba, čeprav ne fenomenalna. Nad izpadom svežih prihodkov, ko je mene Plevšek zabrisal na cesto, ni bila čisto nič navdušena. In zdaj – ustanavljanje lastne pisarne seveda traja. Toliko torej, kar se tiče moje »službe«, kot se je izrazil ati.
– Glej, kako je, je rekla. – Vse to, kar je bilo, je prišlo v zelo nepravem trenutku. Veš, kako je z bajto, veš, kako je s krediti. Tako da, tale posel ... to moraš vedet, da bi potem delala cele dneve.
– To si mislim.
– Glej: ti si do zdaj zmeraj več denarja od mene nosil k hiši, in svaka ti čast. Dosti smo skupaj spravili. Zdaj smo pa v krizi. Če sprejmem to službo, sem v situaciji, da lahko več zaslužim, da kompenziram te težave. Če bom imela tvojo podporo. Ti si trenutno v krizi, ki jo moraš prebrodit. Trenutno bo za družino najlažje, se mi zdi, če boš ti – pa tudi moja mama, seveda – če bosta vidva prevzela večji del bremena gospodinjstva.
Večji del bremena gospodinjstva, sem razmišljal. Stvar ni ravno taka, kot da bi doslej ona nosila strašansko veliko breme gospodinjstva. Mislim, da sva si to kar dobro delila. Ene stvari pač enostavno čisto rad delam. Kuham in nakupujem, recimo. Tudi pri pospravljanju sem bolj natančen kot ona.
– V glavnem, gre za to, da je ta služba velika šansa. Bila bi ene sorte nagrada, ker sem do zdaj toliko enih stvari delala za Časa, dostikrat tudi kaj pod ceno. Ampak zdaj se je pokazalo, da on to vseeno ceni, ker misli, da sem delala dobro.
– Razen tega je pa še cel ta cirkus s Karingerjem tudi njemu malo pomagal, da je dobil kakšen glas več na volitvah, pravim. Agnes na to niti ne trzne.
– Gre samo za to, pravi Agnes, – da bi v to šla samo, če se ti strinjaš. Če me podpreš. Ker bo to zahtevalo tudi kakšno žrtev. Samo zdajle, v tem trenutku – saj pravim, se je ponudila prilika, da lahko jaz prispevam toliko več, kolikor smo izgubili.
Tega ji ne bi bilo treba govoriti na tak način.
– Ti še kar nekaj časa ne boš mogel začeti zares delati, je govorila, – tudi če te ne bodo začeli tako kmalu na sodišču mrcvarit. Potem, ko bo to rešeno, boš pa pač lahko delal, čisto normalno, Manja bo pomagala ... Samo moje delo bi bilo pač v tem času ... saj razumeš ... bolj važno.
Taki rešitvi človek ne more ravno ugovarjati, kajne? Saj ne gre ravno za politično službo, tisto kurbirsko, ampak za strokovno, a ne? Če ne moreš sam prispevati k standardu svoje družine, se lahko pač vsaj molče odmakneš in narediš prostor drugemu. Bi ji lahko kaj pridigal o vsem, kar bo tam dobila v fris? Seveda bi izpadel samo kot kakšen užaljen mačo.
– Sliši se edino razumno, sem rekel. – Kakšen tepec bi pa moral biti, da bi imel kaj proti?
To je bilo pred pol leta.

© Modrijan založba, d. o. o., 2014

Poglejte tudi

na vrh strani

Igre brez meja »

Andrej E. Skubic »

Zgodba Igre brez meja prinaša vrhunskega Skubica, tisto, kar »Skubica dela Skubica«: aktualno vsebino, ki intimno prevrača v družbeno (in nasprotno), ter mojstrsko izpiljen način podajanja, o katerem oznaka »pogovorni jezik« pove vse premalo. Toda Igre brez meja imajo vendarle svojo posebnost. Skubic je doslej namreč posegal po domači (urbani) tematiki, tokrat pa segel čez mejo in »slovensko« povezal z »evropskim«. Tako, kot najbolje zna: posvetil je v črno točko današnjega trenutka, a tokrat ne le domačijskega, temveč tudi evropskega.

več »

Vaša košarica


Vaša košarica je prazna.