Knjiga

Po njihovih besedah

Katarina Marinčič»

naslovnica: Mojca Kumar Dariš

format: 135 × 220

strani: 432

vezava: trda, ščitni ovitek

izid: 24. 11. 2014

ISBN: 978-961-241-868-7

redna cena: 26,20 €

modra cena: 24,89 €

vaš prihranek: 1,31 €

na zalogi

V romanu se (skozi optiko fiktivnega pisatelja) prepletajo tri zgodbe, ki izhajajo iz treh avtobiografskih zapisov: zgodba velikega arheologa (Heinrich Schliemann), zgodba pisca pustolovskih romanov (Karl May) ter v drugo polovico 20. stoletja postavljena zgodba šefa protiobveščevalne službe v »neimenovani deželi«. Osnovni vezni element med pripovedmi je pisateljev razmislek o lažnivosti oziroma resnicoljubnosti avtobiografij.
Pripoved o protiobveščevalcu je v prozi, posamezni deli arheologove zgodbe so v verzih (heksameter, elegični distih), zgodbo o Karlu Mayu spremljamo kot gledališko predstavo. Navdih za takšno mešanje žanrov so, vsaj v formalnem smislu, razsvetljenski romani (Diderot, Sterne). Delo se tako v okviru svetovne književnosti vpenja v tradicijo novodobnega romana, katerega začetek večina literarnih zgodovinarjev umešča na prelom 17. in 18. stoletja.
Eksperimentalnost razsvetljenskega romana, ki jo je na novo odkril postmodernizem, se v romanu Po njihovih besedah udejanja predvsem kot poigravanje z izraznimi možnostmi avtobiografske pisave. (Avtobiografizem je trenutno, tako v slovenskem kot v svetovnem merilu, ena aktualnejših tematik tako za ustvarjalce kot za raziskovalce leposlovja.) V vsebinskem pogledu je delo odprto navzven, a obenem – z likom pisatelja, pa tudi s prisotnostjo implicitnega bralca – tesno vpeto v slovenski prostor.

_______

NAGRADA KRITIŠKO SITO 2015

Izdajo je finančno podprla Javna agencija za knjigo RS.

Zapisali so ...

na vrh strani

Škoda, da ne obstaja kategorija intelektualistične proze, saj bi Marinčičeva s tem romanom v njej opravila masterklas. Največje kvalitete romana, in v vsej njegovi kompleksnosti lahko seveda govorim samo za svoje stališče, je v njegovi tehnični sestavljenosti. Ne govorim o sestavljenosti naracije, o arhitekturi romana, ta navsezadnje glede na zasnovo niti ni komplicirana in ji je presenetljivo udobno slediti. Govorim o rabi pripovednih sredstev, o brezhibnem prehajanju med pripovedovalci, o fantastični podatkovni mreži, o pisateljičini nezmotljivosti v navidezni zmešnjavi in narativni kompetenci, ki jo bralcu poda jasno, berljivo, ponekod zabavno, drugje razmišljeno. Tri zgodbe so ločene tudi zvrstno-stilistično – Karl May je zapisan v dialogih, pri Schliemannu gre za klasično pripoved, ki se pri agentu P.-ju preveša v notranji dialog. Krasen način razgibanja besedila in hipnega prestavljanja bralca iz zgodbe v zgodbo brez zamudnih pojasnjevanj ali banalnih povezovanj.

Andreja Rauch, Intelektualec Pavel, Radio Študent, 13. 2. 2015

______

Neredko se zgodi, da bralci proznih tekstov, pod katere se je podpisala Katarina Marinčič, vzdihujejo ob manierističnih opisih prostorov; in tudi v resnici je za čim vzdihovati. Na tako čutno, plastično ter hkrati patinasto govorico (temu ustrezno so opisani tudi ženski liki) naletimo, kar zadeva slovenski milje, le še pri pesnikih, kot sta Miljana Cunta ali Robert Simonišek. Marinčičeva je sicer s tem, ko je združila viktorijansko atmosfero s srednjeevropskim sentimentom, k temu pa dodala še večjezičnost in žanrsko raznolikost (Schliemannov lik je podan izključno skozi odrsko uprizoritev), potrdila, da se vtira v evropsko literarno teksturo; njena razločevalna lastnost je bolj kot slog ironija.

Gabriela Babnik, Razstavljena pripoved ali strah pred naivnostjo, Delo, 3. 2. 2015

______

Pred bralcem tako ni lahka naloga, iz enega življenja brez ostrih rezov prehaja v drugo, iz dramatike (z didaskalijami vred) v prozo in potem v verze, ravno tako nedosledno porazdeljene med protagoniste. Vmes so dialogi med režiserjem in njegovo svetovalko ter pripovedovalcem – Marinčičeva v tej bastardni postmodernistični žanrski mešanici naredi lok s kakšnih tristo let staro tradicijo diderotovskega razsvetljenskega romana, ki je ravno tako združeval vednost, izmišljijo, prozo in poezijo. V vse to vtke lepo mero humorja in blage ironije in nešteta refleksivna opažanja, bolje namige, o samoti in samosti, o tem, kaj prinese otroštvo, polno pomanjkanja, kaj vse definira življenje v paru, kaj žene ustvarjalca, kaj prinese in odnese starost, kakšen je sploh smisel »preglednice življenja« ter kako razbirati zapletenost neštetih drobnih, nevidnih vzgibov, ki osebo določajo. To pa počne skozi izjemno premišljeno zgradbo in predvsem s tisto svojsko tenkočutnostjo, ki ji v slovenski književnosti ni para.

Tanja Lesničar - Pučko, Igra (ne)združljivega, Dnevnik, 31. 1. 2015

______

Roman Po njihovih besedah ni parabola. Kot Diderotov Fatalist Jacques in njegov gospodar, ki je eden izmed najbolj vidnih vplivov pričujočega dela. Gre za roman, ki je skrajno zgoščen, a nikoli (pre)zategnjen. Zgoščenost je prisotna tako na ravni sloga in pisave, pisateljske tehnike, pa tudi na vsebinski ravni. Pisateljičin slog – če morda najprej omenim tisto, s čimer se bralec najprej sreča in ga najprej prevzame – je skraja prepoznaven; skrajno detajliran, a hkrati izredno izčiščen, estetski, nikdar sentimentalen; Katarina Marinčič suvereno dokazuje, da je mogoče v slovenščini pisati bogato, pomensko razvejeno, uporabljati širok vokabular in hkrati ohranjati rahlo, naravno tekstovno strukturo.

Anja Radaljac, Iskreno o lažnivosti, Pogledi, 19. 1. 2015

______

Po njihovih besedah je strašen roman. Tako kot njene prejšnje knjige je tudi novo delo Katarine Marinčič izpisano v avtoričinem prepoznavnem slogu, ki je izbrušen, privzdignjen in patinast, detajliran, skorajda manierističen, kolegica ga je imenovala »bidermajerski«, da teče vedno po robu patetike in sentimentalizma, ki pa jima skoraj nikoli ne zapade. Bralec resda potrebuje nekaj strani, nekaj zgodbe, da se nanj navadi, toda ko se … Gostota in lepota teh stavkov sta trenutno v slovenski literaturi najbrž neponovljivi. To je knjiga, ki gre skupaj s padajočim snegom na drugi strani okna, s skodelico čaja in poležavanjem v postelji – s časom, ki počasi mineva, ne da bi mi to opazili. Da niti ne omenjamo strukture …!

Aljoša Harlamov, Strašna, strašna knjiga, LUD Literatura, 24. 12. 2014

Preberite odlomek

na vrh strani

Nekega poletja, ravno sem bil praznoval štirideseti rojstni dan, so mi po naključju, ki ni bilo naključje (knjige sem dobil za darilo!), prišle v roke tri avtobiografije. Na sredozemski plaži sem prebral, kar so nam Heinrich Schliemann, Karl May in P. povedali o sebi. Vzljubil sem jih, še posebej njihovo lažnivost. (Ne bom rekel, da jih lažnivost povezuje: to bi bilo preveč shematično in z moje strani izraz neutemeljene skromnosti. Povezujem jih jaz, druži jih moja umetniška samovolja, licentia poetica, s katero sem, po njihovem zgledu, včasih tudi prikrajal njihove zgodbe.) Pet let sem se ukvarjal s temi možmi in se jih nisem naveličal.

/…/

Tole, kar tukaj sledi, so samo romaneskne domneve:
Heinrichu kdaj se morda ob pogledu na vojne podobe
v duši je zganil spomin na večere, ko bil je še deček.
Beli šotori nemara, v katerih so čete na Krimu
kruto pomanjkanje tolkle, so njemu za hip se zazdeli
taki kot šotor iz zgodbe o Grkih, božanskem Ahilu.
Ne da bi res kaj primerjal: bilo le poblisk je, ne misel.
Ali pa – še en poblisk – morda se mu v nočni tišini,
v spalnici hladni, kjer luna skoz polkna je risala črte,
šum je pritaknil, nekakšno dehteče platneno šuštenje,
hrapavo nežna mu roka je del bolečine odvzela,
ženski v srce se je smilil, a zrla je vanj s spoštovanjem.
Vsi, ki smo kdaj se vdajali snom, razumemo zlahka:
človek nerad kaj pové o milih trenutkih utvare.
Nič ni govoril o tem, pa tudi o poslih bolj malo,
niti pozneje v spominih kaj dosti o tem ni zapisal,
ni se pri dobi mudil, ko dopolnil je svoje bogastvo.
Vojna, ki sama po sebi je tragično zlo in prekletstvo,
njemu še zadnji je člen pripojila k verigi uspehov.
Tega ni nikdar tajil. In nikoli se krivega čutil.
Prav nič lahko ni uspeti v razmerah pomorske blokade.
V pruskih je lukah blago raztovarjal, od tam ga razvažal,
jasno, da to je zelo podražilo prevoz, poslovanje
terjalo močne je živce, pa tudi telesno zdržljivost.
Stalno preverjal je knjige, na avkcije hodil osebno,
prav na nobeno presojo zanesel se ni kot na lastno.
Konec septembra bilo je, na Krimu že dve leti vojna.
Sklenil takrat je, da tvegal bo bolj, kot imel je v navadi.
Bralec, predstavljaj moža si, ki mnogo tegob je izkusil:
revščino grenko in sram, tem bridkejši, čim bolj nezaslužen,
potlej nervozen ponos, ki se v duši ugnezdi, ko enkrat
dvigne se človek iz bede in vé, da si sam je pomagal.
Čudna beseda je sam. Za nekoga je sladka, spokojna
(k takim pisatelj te knjige prišteva se: ljubi samoto),
drugemu žalost budi, spet tretjemu zbuja tesnobo,
včasih celó s togoto navda, z nesmiselno jezo.
V Amsterdam šel je na dražbo, bil sam je v različnih pomenih
drobne, zmuzljive besede. Nemara iz jeze je stavil
tolikšno vsoto naenkrat, nemara pa ravno nasprotno,
hotel je s tem izkazati Fortuni posebno hvaležnost.
Kupil ogromno blaga je, barvilo, a tudi še druge
v vojni iskane stvari in svoj tovor na ladji naložil.
Pluli sta v Memel. On sam se po kopnem domov je odpravil.
Tretji oktober je bil, prispel pod večer je z zamudo
v Königsberg, tam je prenóčil v uglednem hotelu de Prusse.
Zjutraj povsem po naključju uperil pogled je skoz okno.
Dostikrat prej se v isti razgled je najbrž zazrl,
nikdar dotlej ni bil videl napisa na stolpu čez cesto.
V zlatih je črkah žarela, razločna od zgodnjega sonca,
tale prerokba, ki strah mu leden je pognala po hrbtu:
Vultus fortunae variatur imagine lunae:
Crescit, decrescit, constans persistere nescit.
Kaj naj bi to pomenilo? Zakaj se ni mogel znebiti
slutnje, da strašen obrat se pripravlja v njegovi usodi?
S pošto naprej potoval je, po nekaj postajah izvedel:
Memel do tal je pogorel, vse mesto, vsa luka, skladišča,
vse je ležalo v pepelu, povsem zoglenelo, zgubljeno.
Tudi njegovo blago, seveda, saj to je doúmel
prècej, ko slišal je vest, in nič se ni vdajal utvaram.
Čisto je nehal drhteti, takoj ko prejel je udarec.
Mir ga globok je prežemal, ko mislil na dolga je leta
vlaganj, obračanj, obresti, na zdaj izgubljeno bogastvo.
Topa bolest, skoraj sladka, kot grešni otroški občutki,
ude mu vse je zmehčala, da čutil je krivdo in hkrati
vročo, skelečo nedolžnost, popolno nemoč in podložnost.
Skrb ga ob tem je pestila, saj mož je bil s srcem čutečim:
v Memlu poznal je ljudi, z agencijo že dolgo ga vezal
lep je, korekten odnos, in bilo bi hudo mu, če slišal
žalostno vest bi o kom, ki pri Meyerju v luki je delal.
Gledat je šel pogorišče, po črnih je ulicah hodil,
dolgo nikogar ni srečal od znanih, potem je Herr Meyer
planil nenadoma vanj in s solzami v očeh mu potrdil:
ogenj odnesel je vse, saj drugače sploh biti ni moglo.
»Dobro,« je rekel, pokimal in stisnil zobe, da agentu
sapo je v hipu zaprlo in gledal napol z nejevero
čudni trgovčev je hlad, tršate postave pokončnost.
»Dobro,« ponovil je Schliemann in tole povedal v razlago:
»K sreči doslej posloval sem le s svojim likvidnim denarjem.
Nisem ustvarjal dolgov. Ko bom znova začenjal, bom z ničle.«
Šla sta z agentom po mestu, potem sta se tiho ločila.
Šibki se v stiski smehljajo, molčijo in gledajo v prazno,
on pa je tisto popoldne v zvedavosti našel oporo,
tehnična, moška vprašanja postavljal je rezko in stvarno
revežem, bolnim od dima in strtim od strašne nesreče.
Moral tako je ravnati, drugače v obupu bi klonil.
Znanje in splošni vpogled, zavest da moralno obvezo
mož izpolnjuje, ko um si s podatki koristnimi polni:
drugega ni bil odnesel iz let, ki so pravkar minila.
V prahu, pepelu ležalo je vse razen tujih jezikov,
bistrih opažanj o trgih, podnebjih, človeških navadah;
s tem bo začel, ko zopet bo zbral moči in podjetnost.
Tistega dne še ni šlo za to, iskal je oporo
v danem trenutku, način, da prebrodi ponižanje trpko,
misel prežene, da Sreča ga nikdar zares ni ljubila.
Vzbujal je, ne da bi hotel, sočutje in nudil tolažbo.
Kdo potrebuje v bridkosti človeka, ki vešč je osladnih,
plehkih in praznih besed? Z nikomer ni jokal, nihče mu
solz ni otiral, in vendar prijateljskih čustev požel je
v Memlu tedaj morda več, kot prej jih je celo življenje.
Truden je bil, izgubil je voh, občutek za barve,
v sivo meglo mu tonil je svet in ni se več čudil
črnim marogam in brkom na ženskih, otroških obrazih.
Sajast večer se je spuščal, ko slednjič prišel je pred krčmo
čakat kočijo, da kraj bi zapustil, kjer vse je zgorelo.
Tlelo še zmerom ostrešje je stavbe mogočne in zdrave,
les je bil nov, dogoreval je s smrekovim vonjem, toplota
vela je skoraj prijazno, da čuti so spet se zdramili,
vendar nekako navznoter, kot duhal bi pinije v sanjah.
Potlej naenkrat sesulo se vase je zlato žarenje,
jantar in baker na zemljo sta treščila s topim udarcem.
Zdrznil takrat se je, zdramil, opazil možaka, ki stal je
s torbo ob robu dvorišča in zdel se je blag in priljuden.
Stopil je k njemu, ponudil mu roko in rekel mu: »Schliemann.
Sklepam, da v isto sva smer namenjena, to veseli me.«
Oni še nič ni odvrnil, že skoči mladenič iz gruče,
v tih in žaloben klepet zatopljene nedaleč od njiju.
»Kdo ste? Kako?« je zavpil. »Mar slišal sem prav? Ponovite!«
Takšnih napadov nevajen je najprej privzdignil obrvi,
potlej zmehčal se ob misli, da mlademu fantu se meša,
tiho, pa vendar razločno ponovil, kako mu ime je.
Fant pa je vzklikal: »O srečnež! Poglejte ga, to je ta človek!«
Smejal pri tem se je divje, z rokami je mahal, trepljati
v blaznosti svoji poskušal trgovca, ki ves je otrpnil.
Kakor začel je, tako je nenadoma tudi odnehal.
»Vi še ne veste, gospod ...« je dahnil, kot komaj verjel bi.
»Veter, ki včeraj zapihal je s severa s strašno hitrostjo,
kriv je, da zublji ognjeni požrli so luko in mesto.
Vam je, gospod, ta veter bil mil, drugače kot drugim.
V luki sem delal in s stanjem sem čisto natančno seznanjen.
Vaši pošiljki prispeli sta s parnikov zadnji po vrsti.
Prostor pošel je, zato smo iskali zasilno rešitev.
Lope za vas smo zgradili, na severni strani skladišča.
Severni strani, gospod, ki veter jo ognja je branil!«

/…/

Ko je P. neke noči skozi težka nihajna vrata stopil v toaletne prostore najljubše restavracije Tovariševega sina N., je v ušesih začutil bolečino, podobno tisti pri potapljanju. /…/
»Afordizjak!« je kričal N. in grabil natakarja za suknjič. »A-for-dizjak! Dizjak!«
Bilo je kot v pravljici: vladar postavlja podložnika – pastirja, vojaka, v danem primeru strežaja – pred neizvršljivo nalogo: pri miru stoj in prinesi jedila, prasec, ali pa boš obglavljen.
»Ostrige, si slišal! Naročil sem ostrige. Ostrige so a-for-dizjak, če ne veš, butec.«
Natakar se je pačil od napora, poslednje moči je vlagal v smehljaj. Pladnja se je bil medtem znebil, a kaj mu je to pomagalo. Kapilare so mu pokale. V obraz je bil ciklamno lisast, lasje so se mu lepili po čelu, bil je na robu joka.
»Danes še nisem. No, sem. Ampak samo dvakrat,« je blebetal Tovarišev sin in vlekel nesrečneža za zavihke.
Jezik se je komaj še obračal v penastih ustih, pa vendar so besede odzvanjale razločneje, kot bi si bilo želeti: k temu je poleg počasnosti izreke prispevala tudi molčečnost gostov za dolgo mizo.
»Fukal. Že dve uri nisem. Fukal. Sem pa že danes. Ampak bom še. Fuka se na tri ure minimum. To je zdravo. Zdravo, si slišal? Si ti danes že? No ne, ti ne moreš. Ti strežeš. Ti ne fukaš. Bi pa lahko, veš. Vsakič ko greš v kuhinjo, bi lahko pofukal kuharico.«
Večina mož se je ubrano zakrohotala, nekdo je navdušeno udaril po mizi, nekdo vzneseno odrinil stol. Hrup je bil v olajšanje celo natakarju, čeprav se je ta najprej zdrznil in prebledel in so mu ciklamne lise dodatno potemnele.
»Kaj se režite?« je vprašal N.
Obrazne mišice je imel hrome od alkohola, zlahka je prikril zmagoslavje: samo v očeh se mu je videlo, da je ponosen na svoj smisel za humor.
Zasmejala se je tudi prsata blondina. Temu se je N. namrščil, cvilila je na previsoki noti.
P. je sédel in se brž spet privzdignil. Iztegnil je roko, lastna kretnja mu je za hip učinkovala starorimsko (ne režite se!), prav tako glas, s katerim je zaklical, kakor Sienkiewiczev Petronij Neronu:
»Tovariš N., ostrige so bile sijajna ideja, vsi nestrpno čakamo!«
Natakarju pa, s pomirjujočim migljajem, češ le pojdi, na mojo odgovornost: »Tempo, tempo, poba!«
Možak se je rešil iz prijema in si začel otrkavati telovnik in srajco. Ko mu je P. z obrvmi nakazal, naj pusti obleke in čim prej gre, je hlastno pokimal in pomežiknil; isti hip se je ustrašil, da je bil predomač, in odbrzel v pokončni drži, s stisnjeno ritjo, kot da ga je nepričakovano zvilo v črevesju. /…/
»V redu bo,« si je oddahnil P.
Ni bilo časa, da bi se ovedel in se vprašal, kaj je s tem mislil. Prinesli so ostrige. Vodja strežbe je usmerjal podrejena, ki sta nosila velikanski krožnik. Tretji podrejeni je snel pokrov.
N. se je naslanjal nazaj in bingljal z rokami. Nihanje opičjih okončin je bil pravzaprav sprožil glavni natakar, ko je gostu odtegnil suknjič, a tega se ni nihče več spominjal, niti P. ne. Vsa pozornost je veljala trupu Tovariševega sina. Debela verižica s sidrom se je krotovičila v globokem izrezu. Prsni del telesa je polzel navzdol po naslonjalu. Trebuh pa ni polzel, le vedno bolj je napenjal srajco, in to je zbujalo skrb.
»Ostrige, tovariš N.!« je nekdo zaploskal.
N. se je zdramil in vzravnal. Prek omizja je kljub težkemu ribjemu vonju zavelo olajšanje.
Posegli so po jedi. Nekdo je šepnil, da so školjke dobre, samo premalo začinjene. In tako se je večerja končala, te preproste besede, izrečene sosedu na uho, so bile usodne. Tovarišev sin jih je slišal in je dobil svinčen pogled.
»Se ti zdi?« je vprašal.
Oni je panično skomignil: mogoče da so, mogoče da niso, naenkrat ni več čisto prepričan.
»Jaz pa sem!« je zatulil N. »Jaz pa sem per-pričan! Prav imaš, plehke so!«
Pritegnili so mu, da so plehke. Razni drugi so mu pritrjevali, neizkušeni ljudje: tisti, ki je prvi kritiziral, je molčal v hudi slutnji.
»Vam jih bom jaz začinil!« je rekel N. in vstal.
Natakarji so se uslužno zganili, hip zatem skamneli v žive kipe. N. si je odpel zadrgo. Urin je pritekel v kompaktnem curku, kot voda iz armature, če je napeljava brezhibna in v ceveh ni zraka. (Tako je, dokler je moški mlad.) Trajalo je celo večnost. (Jasno, že najmanj dve uri ni šel.) Tovarišev sin se je zibal in polival scalino, levo desno, levo desno, po morskih sadežih, po na krhlje narezanih limonah, po kodrastih listih solate kristalke, po porcelanu in srebru. Naposled se je s treskom sesedel in omahnil na mizo. Agent Ovidiu D. mu je zasukal glavo in mu pod uho podložil preganjeno servieto.

/…/

Majhna pisarna; pohištvo iz druge polovice 19. stoletja: preprosta, obtolčena oprema, ki pa vendarle ustvarja vtis zmernega blagostanja. Vidi se, da v prostoru poteka živahna, četudi ne zelo donosna pridobitna dejavnost. Miza, stoli, divan in sekreter so nastlani s papirji, po tleh ležijo svežnji časopisov in revij, brošure, knjige, paketi, knjigovodski zvezki. Na vidnem, a nevpadljivem mestu morda visi reklamni letak: »Schacht und Hütte. Blätter zur Unterhaltung und Belehrung für Berg- Hütten- und Maschinenarbeiter«; ali nemara »Der Beobachter an der Elbe. Unterhaltungsblätter für Jedermann«; ali pa »Feierstunden am häuslichen Heerde. Belletristisches Unterhaltungs-Blatt für alle Stände«; alternativna možnost je zemljevid Združenih držav in Mehike. Na predalniku se srši nagačena žival: ujeda, manjša zver ali večji glodalec. Z medeninastega stojala se pod bremenom prahu pobeša sobna rastlina.
Skozi zastekljena vrata (na mlečnem steklu lahko piše »Dr. May«) vstopita KARL MAY in Friedrich Ernst FEHSENFELD.
Odkar smo ga zadnjikrat videli, se je KARL MAY okrepil; polt ima rožnato in sijočo. Oblečen je v tvid, ki se poda h košatim, skrbno skrtačenim, rahlo meliranim lasem. Suknjič je ukrojen natanko po meri, v pasu tesno oprijet, ovratnik in žepi so obšiti z zeleno paspulo.
FEHSENFELD je višji od KARLA MAYA; solidno ohlapni kroj temnorjave obleke ne dopušča natančnejših sodb o postavi. Lasje, brki in brada so enotne kostanjeve barve, lica so gladka. Mož je še razmeroma mlad, v poznih tridesetih, a se nosi dostojanstveno in resnobno. Patriarhalno držo lepo dopolnjujejo oči. Pogled je pronicljiv, veke, ki se povešajo k zunanjim očesnim kotičkom, pa ga mehčajo in mu dajejo plemenito naiven nadih, da kot celota priča o nagnjenju k brezpogojni in čuječni (povejmo naravnost: pasji) lojalnosti.
KARL MAY: Izvolite.
Odmeče papirje z divana in z enega od stolov. FEHSENFELD sede na stol in si poravna hlačnice.
KARL MAY: Oprostite za nered. Veliko smo se selili, ob selitvah se stvari pomešajo. Kopičijo se mi novitete. Precej je tudi ostankov iz časa, ko sem delal pri Münchmeyerju. Imeli smo nekaj uspešnih listov. »Beobachter« se je šele pod mojim uredništvom zares prijel. Zdaj sem bolj v povestih in romanih, delo na daljavo, večinoma za Münchmeyerja, a v principu sem sam svoj gospod. Pritožujem se ne, je pa res, da v teh časih stroškom ni konca.
FEHSENFELD: Pripotoval sem, da bi vam izrazil občudovanje.
KARL MAY: Hvala! Trudimo se po najboljših močeh!
FEHSENFELD: Rad bi vam podrobneje pojasnil predlog, o katerem sem vam pisal. Upam, da se bova lahko v miru pogovorila, čeprav ste, kot vidim, zelo zaposleni.
KARL MAY: Drži, miru je res bolj malo. Bralci nestrpno čakajo, uredniki priganjajo. Objavljam v številnih listih, pogosto kot alias. Vam povem nekaj zabavnega? Publiciral sem tudi že pod ženinim dekliškim imenom, podpisoval sem se Emma Pollmer! Pesmi z nabožno vsebino, zgodbica ali dve, lahko bi se reklo, da ima moja gospa že kar manjši opus.
FEHSENFELD se nasmehne, kolikor veleva vljudnost.
KARL MAY: No pa tole, tole vas vprašam! Ime Ramon Diaz de la Escosura vam je znano?
FEHSENFELD: Poznam in občudujem vaše delo.
KARL MAY udari s petami in se pokloni: Kapitan Ramon Diaz de la Escosura, avtor romana Gozdna cvetka. Na uslugo. To sem namreč jaz. Ste vedeli? Saj, vsi vedo. Münchmeyer je baraba, ne drži se dogovorov, kljub izrecni prepovedi je lansiral govorico, da Ramon Diaz de la Escosura ne obstaja. Če bo šlo tako naprej, ga bom tožil.
FEHSENFELD prhne v smeh, nato se pomrači: ni mu prav, da se pogovor obrača v šaljivo smer.
KARL MAY séde na divan; umirjeno: Soprogi sta si kot sestri. Moja in Münchmeyerjeva. Ženske se navežejo. Drugače bi že zdavnaj tožil. Imena so resna stvar. Španski kolorit se prodaja. Pa kaj razlagam založniku!
FEHSENFELD: Ravno to bi vam rad pojasnil! Prepričan sem, da bi se v ustreznih okoliščinah najbolje prodajalo – vaše lastno ime!
KARL MAY: Mislite?
FEHSENFELD: Gospod Münchmeyer tiplje v pravo smer, le premalo vztrajno in dosledno. Založba naj skrbi za avtorjev ugled. Pisatelj, ki ga bralci poznajo in cenijo, bo pritegnil več povpraševanja kot razni – ne zamerite – španski fantomi.
KARL MAY zamišljeno: Toda, veste, povpraševanje niti ni glavni problem. Prej nasprotno: zgodi se, recimo v božičnem času, da pri najboljši volji ne moreš vsem ustreči. Psevdonim je včasih zelo praktična rešitev. Imaš eno povest, povpraševanje je ogromno. Če me razumete?
FEHSENFELD molči.
KARL MAY: No, če razumete: različna imena, različni listi, različni bralci; vsi nekaj pridobimo, nihče ni na slabšem?
FEHSENFELD otožno: Najbrž res ne.
KARL MAY: V našem poslu je že tako, da je treba vsako stvar po večkrat obrniti.
FEHSENFELD se premaguje, vzdihuje; odkima: Moram vam reči, da se mi vendarle porajajo pomisleki. Čisto v skladu z dobro založniško prakso tak postopek ni.
KARL MAY naglo, zavzeto: Ne, ne, ni, prav imate!
Kratek premolk. FEHLSENFELD je skrušen. KARL MAY ga ljubeznivo gleda in mu komaj opazno, a zelo spodbudno kima.
KARL MAY: Ampak povejte, ste dobro potovali? Čudovito, da ste prišli na obisk!
FEHSENFELD: Srečen in počaščen sem, da ste me povabili! Ko sem vam pisal, nisem upal na tako prisrčen sprejem.
KARL MAY: Tudi moja soproga vas bo prisrčno sprejela, takoj ko se vrne s sprehoda.
FEHNSENFELD še v zagonu prejšnje replike: Izjemno vas cenim. Predlagal bi vam trajno sodelovanje. (Se zmede.)
KARL MAY: Imeli boste priložnost spoznati res postavno ženo. Priznam, na soprogo sem ponosen.
FEHSENFELD: Nič se ne opravičujte, družinski oče sem, ta ponos razumem!
KARL MAY: Ne bom tajil. V življenju sem šel skozi težke preizkušnje. Povedal vam bom, ker vidim, da ste dober človek, vaš obraz mi vzbuja zaupanje. Nimam se česa sramovati. Dolgove sem poravnal, sleherno mladostno zaletavost sem drago plačal. Pred nikomer ne zardevam.
FEHSENFELD: Seveda ne.
KARL MAY: V zaporu sem bil.
FEHSENFELD: Prepričan sem ... Če je šlo za mladostno zaletavost ... Naj prvi vrže kamen ...
KARL MAY: Tako je! Kamen! /…/
Krajša tišina. FEHSENFELD vstane, stopi k predalniku; njegovo pozornost pritegne nagačena žival. KARL MAY prav tako vstane, se postavi ob lončnico, si poravna kravato in se z držo priliči medeninastemu stojalu.
FEHSENFELD: Družina. In gozd. Gozd in družina. To je zame najpomembnejše. Doma sem mož in oče, v gozdu sem lovec.
KARL MAY: Tudi jaz! Strasten!
FEHSENFELD vzradoščeno: Pri vsem delu najdete čas za lov?
KARL MAY: Lovu se ne odpovem, če naročniki še tako pritiskajo. Vam je všeč moja trofeja?
FEHSENFELD začudeno: Vaša?
KARL MAY: Skromen primerek iz ogromne zbirke. Večje in bolj eksotične stvari imam zaenkrat v skladišču, čakajo, da se bova s soprogo ustalila. Lani spomladi sem uplenil tole zverinico. Strašno vreme smo imeli, vesoljni potop, do kolen smo gazili po blatu, ženo je doma skrbelo, da se bom na smrt prehladil. Ampak kaj hočete, strast je strast.
FEHSENFELD si natančno ogleda žival in jo celo povoha. KARL MAY ga veselo opazuje.
FEHSENFELD: To bo kaka zamenjava. Se zgodi, niste bili pozorni.
KARL MAY: Dragi prijatelj! Na lovu človek mora biti pozoren! Nepozornost ima lahko strašne posledice. Pozornost preide v kri. Naši nemški gozdovi so še dokaj varni, a kdor je kdaj lovil v pravi divjini …
FEHSENFELD: Ne na lovu, pri preparatorju niste bili pozorni. Dali so vam napačno žival. Tale nikakor ni bila uplenjena lani spomladi. Najmanj pet let je, odkar so jo nagačili. In če dovolite, šušmarsko delo. Vsi vemo, da se koža suši in zateza, zoper to zaenkrat nimamo kemičnega sredstva, a z ustreznim polnjenjem se vendarle doseže dosti boljše rezultate. Sršenju in celo režanju se da v precejšnji meri izogniti, če preparator upošteva izvorno anatomijo.
KARL MAY se lopne po čelu: Jasno! Zmotil sem se! Tistole je starejši primerek. Od lani imam dva ali tri čisto podobne.
FEHSENFELD z gnusom, ki pa velja izključno nagačenemu bitju in zato na Karla Maya ter tudi na publiko v dvorani deluje pomirjujoče: Mislim, da ta žival sploh ni iz vaše zbirke.
KARL MAY: Po čem to sklepate?
FEHSENFELD tiho, a razločno: Na podstavku piše Hotel Huber.
KARL MAY otrpne le za trenutek: Ah vidite, zmeda ob selitvah!
FEHSENFELD: Ravno o zmedi, v širšem in obenem ožjem pomenu besede, sem želel govoriti z vami. Menim, da je škoda, ker se vaše delo brez reda in sistema objavlja na vseh koncih in krajih. Kot pisatelj bi si zaslužili drugačen status.
KARL MAY se nenadoma predrzno, arestantovsko zareži: Urejen položaj?
FEHSENFELD zaprepaden umolkne.
KARL MAY brž spet v pogovornem tonu: Kaj pa rise? Ste kdaj lovili rise?
FEHSENFELD: Ne, na risa nisem šel še nikdar.
KARL MAY: Ris, strokovno »lynx«, ime pride iz grške besede za luč, mišljena pa je luč iz očesa. Zlasti v mraku se oči teh plemenitih divjih mačk svetijo kot fosfor.
FEHSENFELD: Eden od razlogov, da občudujem vaše spise, je tudi enciklopedično znanje, ki ga nevsiljivo delite z bralcem.
KARL MAY: Kdor zna grško, bo v danem primeru zlahka ugotovil izvor imena. Študij jezikov prinaša številne koristi. Ure in ure bi vam lahko našteval, kje in kdaj vse so mi jeziki prišli prav. Recimo na potovanjih: kolikokrat sem se izvlekel iz težkega položaja zgolj po zaslugi dejstva, da sem znal, čeprav tujec arijske rase, z domačini spregovoriti po njihovo!
FEHSENFELD: Torej ste veliko potovali? Vaši spisi temeljijo na resničnih doživetjih?
KARL MAY: Bil sem vsepovsod, povsod se sporazumem. (Prizanesljivo.) Jeziki so si med seboj sorodni, veste. Mnogi so samo dialekti. Ko si enkrat pri številki sto, zlahka prideš do tisoč.
FEHSENFELD: Tisoč?
KARL MAY s senčico togote: Ja. Tisoč.
FEHSENFELD: Tisoč česa?
KARL MAY: Jezikov.
FEHSENFELD se zdrzne in namršči; naenkrat pa se mu obraz razsvetli, ramena se mu povesijo, postavo mu prežame blagost. Od predalnika do stojala za rože sta dva koraka; Fehsenfeld se premakne odločno in obenem mehko: s takšno odločnostjo in takšno mehkobo stopimo tolažit otroka, ki ga je sredi noči zbudila mora.

© Katarina Marinčič in Modrijan založba, d. o. o., 2014