Knjiga

Einsteinove sanje

Alan Lightman»

prevod: Anuša Trunkelj

naslovnica: Vesna Vidmar

format: 120 × 190

strani: 112

vezava: mehka, zavihi

izid: 2011

ISBN: 978-961-241-514-3

redna cena: 9,90 €

modra cena: 9,40 €

vaš prihranek: 0,50 €

na zalogi

Deset minut čez šesto, sodeč po nevidni uri na steni. Minuto za minuto dobivajo obliko vedno novi predmeti. V medli svetlobi jutra se mlad patentni uradnik, z glavo, sklonjeno nad pisalno mizo, preteguje na svojem stolu. Že nekaj mesecev je mnogokrat sanjal o času. Njegove sanje so se polastile njegovih raziskav. A sanj je konec. Med številnimi možnimi svojstvi časa, ki si jih je zamislil v nič manj številnih nočeh, se mu zdi eno posebej mikavno. Saj ne, da druga niso možna. Druga bi nemara lahko obstajala v drugih svetovih.
Patentni uradnik ni nihče drug kot Albert Einstein. V svojih sanjah si zamišlja nove svetove, v katerih je čas bodisi krog bodisi teče nazaj, se na visokih nadmorskih višinah upočasni ali pretvori v slavčka.

Slovensko izdajo je finančno podprla Javna agencija za knjigo RS.

Zapisali so ...

na vrh strani

Lightmanova proza je fragmentarna, nadrobljena, namenjena bolj ponazoritvi različnih teoretičnih modelov časa, od večnega vračanja do obrnjenega toka, od heterokozmosov z več vzporednimi in za vsako izgubljenimi časovnimi dimenzijami. Manj se zdi, da mu je pomembna pripovedna briljanca, proza je tudi zaradi zgoščenosti in enotnega obsega, poglavja imajo po približno tri strani, manj izpisana. Bolj smer razmišljanja kot ozadje ali kompozicija. Kar je simpatično pri tem ubesedenem in deklarativnem poskusu aplikacije dognanj fizike – konec koncev je celotna destrukcija fabule in forme v modernizmu enak, samo manj na znanost naslonjen projekt –, je dosledna etična izpeljava. Čas, večnost, minljivost, vzročno-posledična veriga, vse ima svoje učinke, na podlagi svojih prepričanj o naravi časa se vedemo tako ali drugače. Lightman te odtenke, nasprotne, kot je psihika vsakogar od nas, dobro povzame in zgosti in imamo potem isti občutek kot pri prebiranju medicinske enciklopedije; tudi to imam, vzkliknemo, tudi takšno naravo časa sem vkorporiral v svoje vedenje.

Matej Bogataj, »O naravi časa«, Mladina, 32, 2011

Preberite odlomek

na vrh strani

24. april 1905
V tem svetu obstajata dva časa. Mehanski čas in telesni čas. Prvi je neizprosen in kovinski, kot masivno železno nihalo, ki niha naprej in nazaj, naprej in nazaj, naprej in nazaj. Drugi se zvija in uvija, kot riba sredi zaliva. Prvi je nepopustljiv, vnaprej določen. Drugi se samovoljno odloča, medtem ko teče.
Mnogi so prepričani, da mehanski čas ne obstaja. Ko grejo mimo ogromne ure na Kramgasse, je ne vidijo; prav tako ne slišijo petja njenih zvonov, ko na Postgasse pošiljajo pakete ali se v Rosengartnu sprehajajo med cvetlicami. Na rokah nosijo ure, a zgolj kot okras ali iz vljudnosti do tistih, ki merilce časa poklanjajo za darila. Doma nimajo ur. Raje prisluhnejo bitju svojega srca. Čutijo ritem svojih razpoloženj in želja. Ti ljudje jedo, kadar so lačni, se odpravijo na delo v klobučarno ali v lekarno, ko se pač prebudijo iz sna, ljubijo se ob vseh urah dneva. Ti ljudje se ob misli na mehanski čas posmehljivo nasmihajo. Vedo, da se čas pomika v sunkih in se začenja znova. Vedo, da se čas z bremenom na hrbtu le s težavo prebija naprej, ko z ranjenim otrokom hitijo v bolnico ali ko morajo na sebi trpeti pogled soseda, ki so mu naredili krivico. Vedo pa tudi, da čas kar leti čez vidno polje, kadar s prijatelji dobro obedujejo, kadar so deležni hvale ali kadar ležijo v naročju skrivnostnega ljubimca.
Tu pa so še tisti, ki menijo, da njihova telesa ne obstajajo. Ti se ravnajo po mehanskem času. Vstanejo ob sedmih zjutraj. Kosijo ob poldnevu, večerjajo ob šestih. Na sestanke ne zamujajo, točni so kot ura. Ljubijo se med osmo in deseto zvečer. Delajo štirideset ur na teden, ob sobotah prebirajo sobotni časopis, ob torkih zvečer igrajo šah. Ko se jim oglasi želodec, pogledajo na uro, da bi se prepričali, ali je že čas za hranjenje. Ko na koncertu več ne morejo zbrano slediti, se ozro na stensko uro nad odrom, da bi videli, kdaj bo napočil čas, da gredo domov. Vedo, da telo ni proizvod kake neukrotljive magije, temveč skupek kemičnih snovi, tkiv in živčnih impulzov. Misli niso nič drugega kot električni sunki v možganih. Spolno vzburjenje ni nič drugega kot tok kemičnih snovi do določenih živčnih končičev. Žalost ni nič drugega kot malce kisline v možganih. Telo je skratka stroj, ki je podvržen enakim zakonom elektrike in mehanike kot elektron ali ura. Na telo se moramo zato obračati v jeziku fizike. In če telo spregovori, nas nagovarja le v jeziku številnih vrtilnih momentov in sil. Telesu velja ukazovati, ne gre ga ubogati.
Če se gre človek ob reki Aare naužit nočnega zraka, lahko vidi, da oba svetova obstajata v enem. Čolnar v temi svoj položaj meri s štetjem sekund, ki jih nosi vodni tok. »Ena, trije metri. Dve, šest metrov. Tri, devet metrov.« Njegov glas v jasno odmerjenih, odločnih zlogih reže črno temo. Pod ulično svetilko na mostu Nydegg postavata, popivata in se smejita brata, ki se že leto dni nista videla. Zvon katedrale sv. Vincencija desetkrat zapoje. Luči v stanovanjih ob Schifflaube v sekundah ugašajo v popolnem mehanskem sozvočju, kot pri odštevanju v evklidski geometriji. Ljubimca, ki ležita na rečnem bregu, presenečena, da je padla noč, lenobno dvigneta pogled, ko ju oddaljeno petje cerkvenih zvonov prebudi iz njunega brezčasnega sna.
Kjer se oba časa srečata, obup. Kjer gresta vsak svojo pot, zadovoljstvo. Zakaj po nekem čudežu lahko odvetnik, medicinska sestra in pek tvorijo svet bodisi v enem bodisi v drugem času, ne pa tudi v obeh. Oba časa sta resnična, le da njuni resnici nista enaki.

© Modrijan založba, d. o. o., 2011

Multimedija

na vrh strani

Poglejte tudi

na vrh strani

gospod b »

Roman o stvarjenju

Alan Lightman »

Gospod b je roman o stvarjenju vesolja, v katerem se prepletajo odmevi znanosti in religije, ki sta v kar največji meri izoblikovali človeško civilizacijo. Gospod b je posebne vrste demiurg: četudi v svojem vesolju določa matematične in fizikalne zakone, se prostor in čas ter živa in neživa materija, ki bivata v njem, porodijo bolj ali manj po naključju, ne da bi sam kakorkoli posredoval.
V vsemirju, ki ga naseljuje, gospod b ni sam: poleg nergave tete in blagovoljnega strica mu družbo od časa do časa dela tudi Belhor, ki ni nič drugega kot njegov antipod, s stvaritvijo vesolja namreč gospod b ustvari tudi utelešenje zla. Kot za prostor in čas, ki sta relativna, tudi za vsemir, ki ga ustvari prostodušni gospod b., velja, da v njem ni absolutov, da torej lepo ne more obstajati mimo grdega in dobro ne mimo zlega.

več »

Vaša košarica


Vaša košarica je prazna.