Knjiga

Na slepem tiru

Dnevnik kulturnega urednika Dela, januar 1989–maj 1991

Jože Horvat»

naslovnica: Vesna Vidmar

format: 135 × 220

strani: 544

vezava: mehka, zavihi

izid: 11. 11. 2017

ISBN: 978-961-287-065-2

redna cena: 34,90 €

modra cena: 34,90 €

na zalogi

Knjiga Na slepem tiru je Horvatov dnevnik iz časa, ko je bil urednik kulturne rubrike časnika Delo – natančneje, od 9. januarja 1989 do 14. maja 1991. Napisana je s perspektive neodvisnega, samostojnega novinarja, ki se je kot dolgoletni član kulturne rubrike Dela uveljavil kot suveren, kritičen komentator dogajanja v literaturi in kulturni politiki pa tudi kot zagovornik slovenske samobitnosti in idejnopolitično odprtega, pluralnega žurnalizma. S tem nazorom je kmalu po začetku urejanja kulturne rubrike naletel na nerazumevanje in čedalje večje zavračanje uredniškega kolegija. V glavnem so bili njegovi komentarji sicer deležni pohvale, toda z najvažnejšim predlogom – da naj bi uredniški kolegij edinega nacionalnega dnevnika Delo v času večstrankarskega sistema tvorila »koalicija različno mislečih«, ne pa skupina pripadnikov ene stranke (tedaj prenoviteljske) – ni uspel in je po dveh letih in pol odstopil ter se zaposlil pri založbi Mladika.
Horvat je v svojih zapisih kulturnopolitično jasno opredeljen, zavzema se za odpravo starih družbenih odnosov in demokratizacijo na vseh področjih, a v svojih stališčih ni ekskluziven, marveč strpen. Njegovi zapisi so kritični do marsikoga, toda spoštljivi, opisi mnogih prizorov stvarni in slikoviti. Njegov jezik ni le jezik poročila, ampak tudi eseja in proze. Kot celota je to poleg omenjenega tudi aktualna knjiga, saj se njena vprašanja o samostojnosti, pluralnosti medija ter resnici pisanja zastavljajo še danes.

Izdajo je finančno podprla Javna agencija za knjigo RS.

Preberite odlomek

na vrh strani

Ponedeljek, 7. januar 1991

Še vedno zatišje, čeprav samo pri nas. Politika se je morda že zagnala, že ta teden se bodo začela »pogajanja o Jugoslaviji«. Znova mi je dopoldne prišel v pisarno Lorenci; govorila sva o morebitnih prispevkih mojih ljudi za SP: dejal je, da se je pogovarjal z Jankom, da bi naredil intervju z rektorjem ljubljanske univerze Borisom Sketom, a da se mu Janko zdi premehak in dvomi, da ... Iskala sva še kakšno ime, a ostala pri Janku. Ko sem čez kakšne pol ure govoril z njim o tem, je bil videti zadržan; odkimaval je in obenem prikimaval, značilno zanj. »Ne bo lahko,« je rekel. Sket je baje še vedno rdeči rektor, problemov si je nabral nemalo in nekaj trdih vprašanj bi si zaslužil. Janko, zelo tenkočuten in srčen človek, je kakor še omahoval, a potem ko sem rekel, naj se ne izogiba vprašanj, ki jih terjajo nove okoliščine, je pokimal. Pogovor bo naredil.
Že v prejšnjih dneh sem večkrat pomislil, kako moji »notranji viharji« vztrajno pobrišejo sledi za sabo, kakor hitro se zbudim. Ko bi vedel, kakšna je logika teh viharjev ...! Včeraj ponoči pa je bilo gradiva za več zgodb, toda ostali sta le dve.
S Sonjo sva bila na poti z avtom, pripeljala sva se v neko mesto, že med potjo pa sem ugotavljal, da mi spredaj pod pokrovom kdaj pa kdaj zagori in plamen sikne na levo in desno. V mestu ustavim ob pločniku, izstopim; a ko vozilo stoji, plamenov ni, ko pa s pestjo potolčem po sprednjem delu pokrova, nekje po mestu med obema žarometoma, blisne plamen proti moji roki. In vsakokrat, ko znova potolčem po pokrovu, se plamen ponovi. Tedaj odprem pokrov; Sonja je medtem že izstopila, oba v strahu vidiva, kako se dvigne gost dim iznad motorja in zagori ves predel okoli njega. Medtem se je nabrala okoli naju skupina radovednežev in nekdo izmed njih stopi do avta in tam, kjer je hladilnik, odvije nekakšen vijak. Tedaj od nekod čez ves motor privre siva pena in se razlije čezenj, nadenj pa se nenadoma nekje od spodaj dvigne metlica, pritrjena na paličko, ki navadno podpira odprti pokrov, in začne brisati vse dele, zalite s sivo peno, dokler vsa reč ne postane čista in svetla kot nova. Med brisanjem smo se glasno čudili delovanju in govorili: »Glejte, ta motor ima tudi robota ... Kako absurdno!« Toda robot z metlico se ni ustavil, ampak nadaljeval delo, drgnil je po celi mašini, dokler ni zdajci nekdo izmed radovednežev vzkliknil: »Motor bo eksplodiral! Motor bo eksplodiral!« Tedaj so se vsi razbežali, prebudil sem se zadihan kakor po teku, v katerem ne moreš premikati nog. – Potem sem se v nekem mestu znašel z Lucijo, ki se je odpravljala na postajo, s katere bi morala odpotovati. Stala sva in nisva vedela, kako do postaje. Nenadoma pristopiva k bližnji skupini gledalcev, ki kdove zakaj stojijo na majhni vzpetini in gledajo na stavbo, ki je napol božji hram, napol stanovanjski blok, v pritličju pa gostinski lokal. Ob meni je Sosič, vsi strmimo v stavbo in njene stanovalce, ki so zelo številni in stojijo v notranjosti za velikimi okni, ki gledajo na verando, pravzaprav na hodnik, podoben tistemu, ki obdaja samostan v Kostanjevici in ga krasijo elegantne kolone. Ja, mi, stoječi, smo napeto opazovali stanovalce in stavbo, ki se nam je zdela stara in zanemarjena, brez ometa, toda od drugega nadstropja navzgor je bila kot cerkev z zvonikom, govorili pa smo si, da jo bo država morala vrniti nekdanjim lastnikom. Videl sem, da so se v prvem in drugem nadstropju gnetli stanovalci, v pritličju pa je bila odprta gostilna in na dvorišču ne vem koliko posameznikov, ki so prihajali ali odhajali. Toda takrat sem Luciji in Sosiču že rekel: »Bojim se, da se bo cerkev zaradi slabega vzdrževanja podrla, preden jo vrnejo ...« Komaj sem to izgovoril, se je nad drugim nadstropjem začel rušiti zid, in sicer tako, da je opeka padala na hodnik s kolonami. Iz sob so začeli teči ljudje in gnali vik in krik. Ko se je prah polegel, se je začelo enako dogajati v drugem in prvem nadstropju: zid se je podiral navzven, s kolonami vred, tudi tu so ljudje na dvorišču začeli vpiti in bežati proč. Nastala je zmešnjava, dvorišče je zajel gost prah, gostilna spodaj se je mahoma izpraznila, od nekod je iz več cevi začela teči umazana voda, neka ženska v drugem nadstropju je jokala in vpila: »Nam itak ne bo nihče nikoli pomagal!« Jokati so začele še druge ženske. Nenadoma se je od nekod vzel Fras, pritekel na dvorišče pred stanovalce, se postavil prednje in zavpil proti nam, da smo vedeli, da je prišel iz pomembnega urada: »Nihče naj se ne bliža temu mestu, prostor moramo zavarovati in zapreti za javnost!« In z roko je kazal, kako ga je treba zapreti, nakar je zamahnil še prav proti nam in tako pokazal, naj ostanemo, kjer smo. Od nekod se je vzela cisterna in začela črpati vodo, ki je tekla iz stavbe. Medtem se je prah nad porušenim zidom in na dvorišču polegel, zagledal sem povsem prazno gostilno, za točilnico v notranjosti je stala natakarica in brisala kozarce. Fras je naju s Sosičem vprašal: »Kdo bo poročal za Delo?« Nisem mu odgovoril. Čez čas sva z Lucijo tekla po ulici, ki sem jo kmalu spoznal kot tisto, ki pelje od Metelkove proti železniški postaji.

© Modrijan založba, d. o. o., 2017