Knjiga

Večni sin

Cristóvão Tezza»

prevod in spremna beseda: Katja Zakrajšek

naslovnica: Branka Smodiš

format: 135 × 220

strani: 200

vezava: trda

izid: 2013

ISBN: 978-961-241-751-2

redna cena: 11,90 €

modra cena: 11,30 €

vaš prihranek: 0,60 €

na zalogi

Med kajenjem cigarete za cigareto glavni junak v bolnišnici pričaka rojstvo svojega prvorojenca. Toda še preden se dobro vživi v očetovsko vlogo, se izkaže, da ima njegov sin Felipe Downov sindrom. Novica, na katero je povsem nepripravljen, poruši njegova pričakovanja in projekcije, povezane z otrokom, in zamaje temelje njegovega življenja. Sledi obdobje obiskovanja bolnišnic in izvajanja terapij, ki ga postopoma povežejo z otrokom, zgodba o sinovem odraščanju pa postane zgodba očetovega soočanja s samim seboj in z lastnimi omejitvami, kamor sodijo tudi notranji boji z občutki sramu in hrepenenje po »normalnem« življenju, ki je za vedno izgubljeno.
V slovitem avtobiografskem romanu Tezza ne zaide v melodramatičnost in moraliziranje, ampak zgodbo, v kateri junaku mukoma pribori osebna spoznanja filozofije vsakodnevnega življenja, preplete s fino ironijo. »To ni knjiga za samopomoč,« pravi sam avtor. »Je knjiga za nepomoč in za neprilagoditev.« In vendar je najbrž prav to razlog, da od svojih bralcev, ki imajo otroke s posebnimi potrebami, pogosto sliši: »Napisali ste to, kar sem vedno čutila, pa si nikoli nisem upala izreči.« Ni odveč pripomniti, da dileme, razmisleki in spoznanja, do katerih v romanu prihaja protagonist, zadenejo v živo tudi povsem »običajnega« starša.
Tezza je z Večnim sinom (O filho eterno, 2007) zaslovel tudi zunaj meja svoje domovine. Zanj je po izidu pobral praktično vse literarne nagrade v domači Braziliji, vključno z najpomembnejšo med njimi, nagrado Jabuti, roman je bil razglašen za najboljšo knjigo v portugalščini tistega leta (nagrada portugalskega Telecoma) in za eno od desetih najboljših brazilskih knjig desetletja (po izboru časopisa O Globo), v petih letih doživel trinajst izdaj, se v sezoni 2011/12 znašel na odru v postavitvi gledališča Atores de Laura, bil preveden v več jezikov in se leta 2012 uvrstil v ožji izbor za nagrado IMPAC.

Knjiga je izšla s finančno podporo Oddelka za kulturo Ministrstva za zunanje zadeve Federativne republike Brazilije s posredovanjem Veleposlaništva Federativne republike Brazilije v Ljubljani.

_______

NAGRADA PORTUGALSKEGA TELECOMA ZA KNJIŽEVNOST 2008

Preberite odlomek

na vrh strani

Najbolj kruto jutro njegovega življenja se je začelo s prekinjenim snom – prišli so sorodniki. Srečen je, to se vidi, njegova radost je nekam omamljena od neprespane noči ter popitega viskija, intenzivnosti dogajanja, niza majhnih nenavadnosti v tistem uradnem prostoru, ki ni njegov, spet ni doma in zdaj je vse nekam tuje, kakor da bi bil on sam tisti, ki je nosil sina v lastnem telesu, ne pa njegova žena – prijetno, a hkrati neozdravljivo občutje se pretaplja v nevidno tesnobo, ki kakor da diha skupaj z njim. Mogoče tako kot nekatere ženske, ki so v šoku od poroda, tudi on noče sina, ki ga je dobil, toda ta misel je zgolj senca. Konec koncev je samo nezaposlen moški in zdaj ima sina. Pika. To ni več zgolj ideja niti preprosto želja, da bi ugajal, ki jo predstavlja njegova pesem, tisti prismojeni sin pomladi – je odsotnost vsega. Toda sorodniki so vedri, govorijo en čez drugega. Napetost ob prebujanju iz sna se iz minute v minuto razblinja. »Kakšen je?« »Ne vem, malo je še pomečkan,« v šali ponavlja to, kar vsi govorijo o novorojenčkih, in deluje. »Mali je pravi korenjak, velik, močan,« si izmišljuje: to pač hočejo slišati. »Ja, vse je v redu.« Vsi ga morajo videti, a menda gre to po urniku. Kmalu bo prišel – ta tarnajoča culica. Žena spokojno leži v svoji bolnišnični postelji – ja, ja, vse je v redu. Kopičijo se tudi priporočila – vsi imajo povedati kaj bistvenega o novorojenčku, še sploh pa za bedaste starše, kakršen je on. »Naredil sem očetovski tečaj,« se po klovnovsko pobaha, za šalo. Vendar je bilo res: prebil je popoldan v velikem krogu nosečnic, vključno z njegovo ženo, seveda, in s še dvema ali tremi bodočimi očeti, ki so predano, z vso pozornostjo poslušali očetovskega zdravnika, ki jim je predaval o osnovah, in od vsega skupaj si je zapomnil samo en nasvet – pametno je ohraniti dobre odnose s taščo, ker se morajo očetje kdaj le spočiti od otrok, iti ven na večerjo, da bi po možnosti okusili nekaj dobrih starih časov, ki se ne bodo nikdar več vrnili.
In družini govorita in priporočata – čaje, zelišča, domače pripravke, poparke, previdnostne ukrepe glede mleka –, treba ga je ploskniti po hrbtu, da na glas zajoka, takoj ko se rodi, reče nekdo, in nekdo drug reče, da ne, da so zdaj drugi časi, da je udariti dojenčka bedarija (vendar ne uporabi te besede) – kaj ne bodo prinesli otroka? In koliko je bila ura? In kaj je rekel zdravnik? In ti, kaj si naredil? In kaj se je zgodilo? In zakaj nas nista prej obvestila? In zakaj nista nikogar poklicala? In če bi se kaj zgodilo? Ime že ima? Ima: Felipe. Sorodniki so živahni, sam pa se na tihem čuti izčrpanega, čuti, kako se ponovno poraja kal tiste večne, nepremagljive tesnobe. Da bi že šli domov in spravili stvari v prijetne tirnice, kmalu se bo moral vrniti k pisanju – rad bi se spet lotil Eseja o Strasti, česa, kar bi ga rešilo odtod, rešilo tega malega začasnega sveta. Tako je, in seveda, rad bi spil kakšno pivo! Dobra zamisel je to – in skoraj se že ozre okrog za družbo, s katero bi se resnično pogovoril o tistem dnevu, organiziral tisti dan, razmišljal o njem dobesedno kot o preporodu – glej, moje življenje ima zdaj drug pomen, bo dejal, tehtajoč besede; moram se obrzdati, da bom lahko privzel nove navade in mirno preživel s svojimi sanjami. Sin je kakor – in nasmehne se, sam, bedak, sredi sorodnikov – kakor potrdilo o pristnosti, tvega besedo; in znova se zasanja v rousseaujevski sen o harmoniji z naravo, ki ni bil nikdar njegov sen, a ga je vsrkal kot mantro in se ga boji otresti – kaj pa ostane, ko popusti še zadnja vez? Vsepovsod imajo oblast drugi, ne on. Edino svobodno ozemlje je ozemlje književnosti, bi nemara pomislil, če bi utegnil razmišljati o tem. Da, telefonirati mora svojemu staremu mentorju, na neki način prejeti njegov blagoslov. Mnogo let pozneje mu bo neka učenka dejala, pisno, ker on ni človek za zaupne pogovore: »Pri vas se človeku zdi, da se vedno branite«. Prvinska čustva se nizajo in kopičijo – še vedno ne razume prav ničesar, a življenje je lepo. Še vedno ne ve, da zdaj z ženo vstopata v drugačen zakon, preprosto zato, ker imata sina. Ničesar še ne ve.
Nenadoma se vrata odprejo in vstopita dva zdravnika, pediater in porodničar, in eden od njiju v roki drži majhen sveženj. Presenetljivo resna sta, absurdno resna, preresna za tako srečen trenutek – videti sta kot vojaka. V sobi je desetero ljudi, mati je budna. Vstopita odsekano, pravzaprav kar napadalno – hitri, odločni koraki, vsak se postavi na eno stran postelje z visoko končnico: sina položita pred mater kot daritev, vendar se nihče ne nasmehne. Prihajata kot svečenika. V drugih časih bi eden od njiju z vajenim gibom zavihtel bodalo, temu bitju odprl drobovje in iz njega iztrgal prihodnost. Pet sekund tišine. Nihče se ne zgane – ko eden od zdravnikov na postelji odmotava otroka, se vseh duš polašča naelektrena, nenadna, surova, hromeča napetost. To so stopnje obreda, ki nastaja v tistem trenutku in izoblikuje svoje gibe in pravila, ki se jim oni brez nadaljnjega pokoravajo. Vsi čakajo.
Začne se skoraj pobožen nagovor, na katerega se, omotičen, ne more naravnati in ujame samo fragmente pediatrovega glasu:
»… nekaj značilnosti ... pomembni znaki ... opišimo. Poglejte oči, ki imajo v kotičku gubo, in poševno veko ... mezinca na rokah, ukrivljena navznoter ... sploščeno zatilje ... mišična hipotonija ... nizko raščeno uho in ...«
Oče se na mah domisli prijateljeve magistrske naloge iz genetike – pred dvema mesecema jo je lektoriral in jasno se še spominja značilnosti trisomije 21. kromosoma, imenovane Downov sindrom in v osemdesetih letih še vedno širše znane kot mongolizem, o kateri je govorila. Velikokrat se je s profesorjem pogovarjal o podrobnostih naloge in zanimivih pripetljajih pri raziskovanju (zdaj se nenadoma spomni enega od njih, prvega vprašanja družine z arabskimi koreninami, ko je izvedela za težavo: »Bo lahko imel otroke?« – kar se mu je zazdelo smešno, kot še en strip). Tako je v delčku sekunde, sredi najhujše vrtoglavice v svojem življenju, pravzaprav edine, ki je ni utegnil (in je do konca življenja ne bo) udomačiti v literarno upodobitev, spoznal silovitost izraza »za vedno« – tega, da so nekatere stvari v resnici nepopravljive, in absolutnega, a samoumevnega občutka, da časa ni mogoče zavrteti nazaj, česar ni nikoli hotel sprejeti. Vse je mogoče znova začeti, a zdaj ne; vse je mogoče popraviti, a tega ne; vse se lahko vrne na začetno točko in ponovi, a zdaj je vse granitno, nepremakljivo na mestu; poslednja meja, meja nedolžnosti, je prekoračena; trmasto podaljševano otroštvo se je tu končalo, z občutkom, da mu je vsa kri izginila iz duše, s hlastnim odskokom, in ni več slišal tistega bebavega blebetanja zdravnikov, spominjal se je samo besedila, ki ga je prebiral vrstico za vrstico, muhasto tu in tam popravljal skladenjske in slogovne malenkosti, se zabaval ob zanimivostih, ki so z mrzlo in eksaktno močjo znanosti opisovale dušo njegovega sina. Ki je bil ta beseda: »mongoloid«.

© Modrijan založba, d. o. o., 2013