Knjiga

Devet noči

Bernardo Carvalho»

prevod in spremna beseda: Barbara Juršič

naslovnica: Branka Smodiš

format: 135 × 220

strani: 184

vezava: trda

izid: 2013

ISBN: 978-961-241-734-5

redna cena: 11,90 €

modra cena: 11,30 €

vaš prihranek: 0,60 €

na zalogi

Buell Quain je mlad ameriški antropolog, ki v Braziliji preučuje indijanska plemena in leta 1939 v skrivnostnih okoliščinah naredi samomor. Na svoje bližnje naslovi poslovilna pisma, v katerih navaja različne razloge za svoje dejanje: nekaterim sporoča, da je zbolel za strašno boleznijo, in drugim, da ga je do kraja potrlo ženino varanje z njegovim lastnim bratom – pri čemer ni bil niti poročen niti ni imel brata.
Pol stoletja kasneje se novinar, ki je tudi glavni pripovedovalec zgodbe, odloči, da bo nepojasnjenemu dogodku prišel do dna. Buellova zgodba ga povsem prevzame, in ne da bi to nameraval, se skoznjo sooča tudi z lastno preteklostjo, ki jo zaznamuje zapleten odnos z očetom. Ko obsedeno preigrava dejstva, dokumente, spomine in predvidevanja, se zdi, da je vse bliže resnici, Buellovi in lastni. Z njim pa seveda tudi bralec. Toda – je res?

Knjiga je izšla s finančno podporo Oddelka za kulturo Ministrstva za zunanje zadeve Federativne republike Brazilije s posredovanjem Veleposlaništva Federativne republike Brazilije v Ljubljani.

_______

NAGRADA PORTUGALSKEGA TELECOMA ZA KNJIŽEVNOST 2003

Preberite odlomek

na vrh strani

Med deseto zjutraj in drugo popoldne je bilo nemogoče biti zunaj. Skoraj nobene sence ni bilo. Odločil sem se, da sedem pod obešene suhe ribe v glavni sobi in berem knjigo. Vendar je bilo miru kmalu konec. Najprej je prišel mlajši šamanov sin Neno Mãhi, fant s plastično opornico, ki sem ga videl prejšnji večer. Tokrat ni nosil opornice. Prišel mi je povedat zgodbo o nesreči. Rekel mi je, da potrebuje odvetnika, da bi tožil voznika tovornjaka. Povedal je, da ga je povozil in pustil ležati na cesti, kot bi se nesreča zgodila prejšnji dan. Tovornjakar je pobegnil, vendar ga je poznal.
V vas sem prispel šele pred kratkim. Bil sem ogorčen nad zgodbo, sočustvoval sem z njim. Neno je rekel, da nikoli več ne bo mogel delati. Hotel je odškodnino. Ko sem kasneje povedal zgodbo antropologu, on pa mi je rekel, da ni bilo čisto tako, sem šele dojel, da sem, zato ker sem ravnokar prišel, tudi vaški pepček, najlažja tarča zgodbic, ki jim nihče več ne verjame. Dolge ure sem poslušal tiste litanije, ne da bi dobro vedel, kaj Indijanec sploh hoče od mene. Ker ni in ni hotel oditi, sem se odločil, da berem naprej. Ko mu nekaj minut nisem rekel besede niti se nisem zmenil zanj, je vstal in odšel. Tišina ni trajala več kot par minut, ker je za njim vstopil njegov brat Leusipo Pempxà. Ko je vstopil, me je zaslepilo sonce, on pa je bil v temi kot prikazen. Njegov obraz je spominjal na strašne južnoameriške Indijance iz Tintinovih dogodivščin. Kljukast nos, čelo, pomaknjeno naprej nad vdrte oči, ugreznjene ličnice, obdane s črnimi gladkimi lasmi do ramen. Težko je bilo razumeti, kaj ti ljudje hočejo. Leusipo je vprašal, kaj počnem v vasi. Odločil sem se, da bom vzel vprašanje za dobrohotno, in mu v svoji naivni očetovski skrbi jel pojasnjevati, kaj je roman. To ga sploh ni zanimalo. Hotel je vedeti, po kaj sem prišel v vas. Starci so zaskrbljeni, želijo vedeti, zakaj sem prišel brskat po preteklosti, njemu pa ni všeč, če so starci zaskrbljeni. Skušal sem ga prepričati, da ni razloga za skrb. Vse, kar sem hotel izvedeti, je že znano. On pa me je spraševal: »Zakaj torej hočeš izvedeti, če že veš?«
Skušal sem mu pojasniti, da želim napisati knjigo, in mu še enkrat razložiti, kaj je roman, kaj je leposlovna knjiga (in sem mu kazal to, ki sem jo imel v rokah), da bo to le zgodbica, ki ne bo imela nobenega vpliva na stvarnost. Še vedno mi ni verjel. Delal se je neumnega, v resnici pa me je hotel samo prestrašiti. Bil sem delno nejevoljen, delno prestrašen. Imelo me je, da bi Indijanca poslal k vragu, vendar si nisem smel privoščiti, da bi se vsa vas obrnila proti meni. Če hočem odkriti še kaj novega (in Leusipo je s svojim zastraševanjem še prilil olja na ogenj moje domišljije), moram biti diplomatski. Hotel je vedeti, zakaj sem prišel v vas. Kot prej na timbirskem zborovanju v Carolini nisem imel dovolj podatkov, da bi lahko sklepal, ali res kaj ve ali ne ve ničesar in je prav tako radoveden, kot sem sam. Leusipo ni vrgel puške v koruzo.
Ni se nasmehnil, niti ene prijazne kretnje ali izraza ni naredil. Njegov pogled je bil neizprosen in odločen. Prišel je z namenom, da me stisne v kot. Ponavljal je: »Starci so zaskrbljeni.« Jaz pa sem pomislil sam pri sebi: »Bedaku je gotovo prišlo nekaj na uho, pa se je odločil vzeti stvari v svoje roke, da bi mi jo zagodel.« Moja pojasnila o romanu so naletela na neplodna tla. Skušal sem mu dopovedati, da belcem, ki ne verjamejo v bogove, leposlovje nadomešča mitologijo, da je to, kar so miti za Indijance. A še preden sem zaključil stavek, nisem več vedel, ali je bedak on ali sem to jaz. On je ponavljal samo: »Kaj hočeš od preteklosti?« Ni in ni nehal ponavljati. In spričo njegove volovske trme sem se moral na koncu vdati in priznati, da pravzaprav ne znam odgovoriti na njegovo vprašanje. Nisem mu mogel dopovedati, kaj je to leposlovje (v bistvu ga to sploh ni zanimalo) niti ga nisem znal prepričati, da moje zanimanje za preteklost ne bo imelo dejanskih posledic, da si bom na koncu vse izmislil. Rešila me je najstarejša hčerka Joséja Marie, ki je imela kakšnih osemnajst let in je vstopila z mastno kroglo anata v rokah, da bi me poslikala. Ob kakšni drugi priložnosti bi se branil kot prašič pred zakolom. Vendar pa sem bil zaradi danih okoliščin precej manj nejevoljen. Čeprav ne ravno z veseljem, sem se strinjal, da slečem srajco. Bil sem pripravljen na vse, celo na to, da me pobarvajo od nog do glave, samo da se rešim tega Leusipa.

© Modrijan založba, d. o. o., 2013

Vaša košarica


Vaša košarica je prazna.