E-novice

Knjiga

Pod krinko

1. Na preži za Hitlerjevimi vojnimi načrti / 2. Med izdajalci, vohuni in junaki

Vladimir Vauhnik

prevod: Štefan Vevar

spremna beseda: Marijan F. Kranjc

naslovnica: Branka Smodiš

format: 160 × 235

strani: 576

vezava: mehka, zavihi

izid: 17. 11. 2017

ISBN: 978-961-287-069-0

redna cena: 39,90 €

modra cena: 39,90 €

na zalogi

Knjiga Pod krinko je avtorjevo poročilo o njegovem delovanju tik pred drugo svetovno vojno in v vojnem času. Vladimir Vauhnik (1896–1955) je bil slovenski častnik, jugoslovanski vojaški ataše in obveščevalec. Med prvo svetovno vojno je bil pripadnik 17. pehotnega polka avstro-ogrske vojske in Maistrov borec. Po vojni je kot stotnik vstopil v vojsko Kraljevine SHS. Šolal se je na vojaški akademiji v Beogradu, nadaljeval pa v Parizu, kjer na École supérieure de guerre študiral skupaj s Charlesom de Gaullom in Dražem Mihailovićem. Ob profesuri na beograjski vojaški akademiji je napredoval tudi kot častnik in leta 1937 je s činom polkovnika odšel v Berlin kot vojaški ataše Kraljevine Jugoslavije.

Pripoved Pod krinko se začne v letu 1938, ko je bil Vauhnik priča pripravam nacističnega imperija za pokoritev Evrope. Od blizu je spremljal prve vzgibe vojne, napad na Poljsko, vdor v Skandinavijo, razbitje Maginotove črte in priprave na zavzetje Velike Britanije. Imel je izjemen dar za analitično mišljenje, znal je pravilno logično povezovati na videz nepovezana opažanja in sklepati na verjeten nadaljnji potek vojnega dogajanja. Tako je pravilno napovedal potek okupacije Poljske, razvoj nemških ofenzivnih front po Balkanu in v Severni Afriki, pravočasno je izvedel tudi za načrt napada na Jugoslavijo.
Ko je do tega prišlo, je gestapo v Berlinu polkovnika Vauhnika aretiral. Iz Himmlerjevega zapora so ga izpustili, potem ko so od njega izsilili privolitev v to, da bo na Hrvaškem sodeloval pri inštaliranju ustaške vojske po nemškem zgledu – a je Vauhnik še pred koncem leta 1941 izginil iz Zagreba, ›poniknil‹ v Ljubljani in tako raje postal begunec. Kot na videz nedotakljiv meščan s hrvaškim potnim listom, domnevnimi zvezami v visokih krogih berlinskega gestapa in dobrimi odnosi z italijanskimi okupacijskimi oblastmi je kot odločen domoljub dejansko na različne načine sodeloval pri povezovanju slovenskih odporniških skupin. Ker je bil dobro podkovan v obveščevalni dejavnosti še iz časa svoje aktivne službe, je sodeloval tudi pri spletanju osupljive vohunsko-obveščevalne mreže, ki je občutljive informacije od Berlina do Soluna in od Milana do Beograda zbirala, analizirala in pošiljala zaveznikom na zahod.
Obveščevalna mreža je bila v prvi polovici leta 1944 z razbitjem zagrebške podružnice odkrita in Vauhnik se je gestapu zadnji trenutek izmuznil v Trst, od koder je prek posrednikov prebegnil v nevtralno Švico. Tam je tudi spisal svoje vojne spomine (v nemščini), dočakal konec druge svetovne vojne, pozneje pa živel v Argentini, kjer je leta 1955 tudi umrl. Te spomine je njegov brat prevedel v slovenščino, skrajšani in v emigrantski redakciji pa so izšli deset let po Vauhnikovi smrti v Buenos Airesu.

Delo sestavljata dve knjigi: 1. Na preži za Hitlerjevimi vojnimi načrti. Tri leta vojaški ataše v Berlinu in 2. Med izdajalci, vohuni in junaki. Zgodba o tajni obveščevalni organizaciji (1941–1944).

Izdajo je finančno podprla Javna agencija za knjigo RS.

Preberite odlomek

na vrh strani

Tujca, ki se je dlje časa mudil v Nemčiji, je gotovo bodlo v oči vedênje strankarske hierarhije. Prav v letih tik pred vojno je bilo v glavnem mestu rajha in tudi v posameznih gavih videti skoraj le še uniformirane moške, med katerimi je bil kakšen skromen civilist bolj klavrna figura. Da so bili pripadniki SS in partijskih organov stalno uniformirani, je še bilo nekako razumljivo, nenavadno pa je bilo, da so tudi običajni pripadniki strankinih oddelkov SA izrabili vsako priložnost, da si nataknejo uniformo. Za tisoče nemških mož je delovanje v stranki sčasoma postalo njihov glavni poklic in v skladu s tem so tudi hitreje ali počasneje napredovali od Scharführerja prek Sturmbannführerja do Oberführerja. Toda njihov ideal je bil, da bi se nekoč dokopali do Gruppenführerja ali Obergruppenführerja, s čimer bi se izenačili z generalom korpusa v vojski. Vsekakor je bilo tudi veliko strankarskih mož, ki so z ozirom na svoj civilni položaj ali zaradi posebnih zaslug, ki so jih imeli, pri priči preskočili nekaj strankarskih stopnic in bili potem zato še toliko bolj omamljeni od lastne veljave. Z utrjevanjem in dograjevanjem režima pa se je razvijala tudi uniforma. Medtem ko je bila prva leta po prevzemu oblasti še precej skromna in je še zelo spominjala na čase boja, je pozneje postajala vse bolj ugledna, okrašena in tudi bolj prilagojena družbenim zahtevam. Kdor je imel priložnost videti pripadnike stranke pri slovesnih nastopih, kakor denimo na praznovanju Hitlerjevega rojstnega dneva ali na državnem sprejemu, ki so ga pripravili v čast jugoslovanskemu knezu namestniku, videti njihove črne paradne uniforme, ki se skoraj niso razlikovale od fraka brez škricev, resnično ni mogel ostati ravnodušen. Ti možje so v stranki našli smisel življenja in tudi svojega zasebnega življenja odtlej niso mogli več ločevati od nje. Temu se je pridružila še okoliščina, da je višji položaj v stranki pomenil tudi večjo materialno blaginjo, in tako so imeli možje še tehtnejši vzrok, da se docela posvetijo stranki ter se tako hitreje prebijejo do višjih strankarskih položajev. Če pa si te može vprašal, kakšni so njihovi pravi cilji, si jih zvečine spravil v veliko zadrego.
Z njihovim vzponom v stranki se je povečala tudi potreba po drugih časteh, položajih in naslovih, saj so hoteli tudi v družbi veliko pomeniti. In tako so postajali upravni svetniki v podjetjih, predsedniki kakšnih družb ali člani odborov; največja počastitev pa je bilo imenovanje za častnega konzula kake tuje države. Zvenelo je vendar čisto drugače, če so takega strankarskega moža v družbi ogovarjali z generalnim konzulom ali tudi zgolj konzulom in če je imel povrhu še diplomatski potni list in si je lahko za frak poleg strankarske značke pripel še lično odlikovanje. Pri tem se sploh niso menili za to, ali je odlikovanje podelila denimo Romunija ali Jugoslavija ali Nikaragva ali Siam. Poglavitno je bilo, da je bil srečnež tako deležen diplomatskega naziva. Veliko bi jih z največjim veseljem žrtvovalo goro denarja za to, da bi se dokopali do take časti, in najbrž se ne motim, če trdim, da jih ni bilo malo, ki jim je to tudi uspelo.

*

Zavezniki so veliko anglo-ameriško invazijsko ofenzivo v Franciji sprožili le deset dni pred uporabo najnevarnejšega nemškega skrivnega orožja V1, imenovanega tudi krilate bombe ali peklenski psi. Marsikdo se je vprašal, kaj bi se zgodilo z invazijo, če bi Nemci novo orožje uporabili štirinajst dni prej ali če bi zavezniki začeli invazijo štirinajst dni pozneje. Je to bila kruta igra usode ali imeniten dosežek zavezniške obveščevalne službe? V tem primeru kaže zares govoriti o usodnosti, da je Nemčija pri šestletni vojni le za dva tedna zamudila s svojim revolucionarnim orožjem, ki naj bi spremenilo nadaljnji potek vojne.
Vohuni lahko po tradiciji že v miru in še bolj v vojni pričakujejo le najvišjo kazen. Vendar je velika razlika med njimi; nekatere prištevajo k junakom, druge k izdajalcem. Novih državnih tvorb, nastalih v vojni in z nasiljem, nikoli ni bilo mogoče imeti za skupnosti, ki jih narod priznava in sprejema. Zato je kazalo vsakogar, ki si je kakorkoli prizadeval za ohranitev prejšnje državne oblike in socialnega reda, naj si je pri tem pomagal s tujo silo, imeti prej za borca in vojaka. Boj teh mož je bil gotovo veliko težji in nevarnejši od boja vojakov na fronti, zato si prav oni v največji meri zaslužijo pridevek ›junaki‹. Razvpito besedo ›vohun‹ so po krivici pritaknili marsikateremu borcu in strategu, četudi bi jo zaslužili le tisti, ki so delali v prid tuje, matični državi sovražne države, naj so jih pri tem vodile osebne koristi ali drugi motivi. Kadar pa človek zastavi svoje življenje, da bi svojemu narodu pomagal do boljše prihodnosti, in skuša zato pričakovanemu osvoboditelju s koristnim obveščevalnim delom olajšati nalogo, je zanj beseda ›vohun‹ prej žalitev, zaničevanje in podcenjevanje opravljenega dela. V tej vojni je bilo na desettisoče mož in žena, ki so tako ali drugače delovali zoper okupatorja, da bi ponovno dosegli staro svobodo. Naj so jim pravili vstajniki, uporniki, zarotniki, odpadniki ali prostovoljci ali tudi izobčenci, jih vendarle niso nikoli prištevali k izdajalcem ali vohunom, četudi je imelo njihovo delo veliko opraviti z ožigosano obveščevalno službo vojskujočih se strani. Vsak nasilni režim se kajpak z vsemi, tudi najbrezobzirnejšimi sredstvi bojuje za svoj obstoj in se – če je potrebno – ne ustavi niti pred smrtno kaznijo. To pravico mu je težko odreči, zato pa toliko bolj pravico, da te pogumne nasprotnike ožigosa kot vohune. Kajti vstajniki ali prostovoljci ali celo izobčenci so še zmeraj deležni kanca spoštovanja, priznavanja, prizanesljivosti in tudi občudovanja, vohuni pa nikdar.

© Modrijan založba, d. o. o., 2017