Knjiga

Moje življenje

Isadora Duncan

prevod: Katarina Mahnič

naslovnica: Branka Smodiš

format: 135 × 220

strani: 304

vezava: mehka, zavihi

izid: 2014

ISBN: 978-961-241-810-6

redna cena: 31,20 €

modra cena: 29,64 €

vaš prihranek: 1,56 €

na zalogi

Leta 1927 je v groteskni nesreči življenje izgubila znana plesalka, pionirka sodobnega plesa, Isadora Duncan. Šal, ki se ji je med vožnjo zapletel v kolo športnega kabrioleta, ji je zlomil vrat. Tisti, ki pripadate starejšim generacijam, si boste ob tem morda v spomin priklicali tragični prizor iz biografskega filma Isadora (1968, režija Karel Reisz), v katerem je Duncanovo igrala Vanessa Redgrave, šoferja usodnega avtomobila pa Lado Leskovar. Malo pred smrtjo je Isadora, že dolgo svetovna zvezda, znana tudi po burnih privatnih in družbenih odzivih ter številnih ljubezenskih aferah, povsem obubožana sprejela ponudbo, da napiše avtobiografijo, ki naj bi po željah založnika gradila predvsem na Isadorinem intimnem življenju, seveda skupaj z njenimi »škandali«. Avtoričina izpoved, v kateri brez predsodkov opisuje tako svoje najlepše kot tudi najtežje trenutke, je res zelo osebna in morda tudi zato še danes izjemno živa, zajame pa celoten lok od otroštva do dvajsetih let prejšnjega stoletja. Svojo zgodbo torej konča tik pred daljšim bivanjem v Sovjetski zvezi, kjer je doživela svojo zadnjo veliko in odmevno, a tudi nesrečno ljubezensko zvezo s pesnikom Sergejem Jeseninom.

Njena pot se začne leta 1877 v San Franciscu. Oče, poznavalec umetnosti in med drugim časopisni urednik in bankir, je bankrotiral in zapustil družino, še preden je Isadora dopolnila leto. Mati je kot pianistka in glasbena učiteljica težko preživljala družino s štirimi otroci, ki so vsi krenili na umetniško pot – najstarejši, Augustin, je postal igralec in režiser, Raymond plesalec, pesnik in filozof in Elisabeth plesalka, ki je z najmlajšo, Isadoro, že kot najstnica otroke učila plesati in je kasneje postala soustanoviteljica Isadorine plesne šole.
Pred iztekom 19. stoletja je Isadora dobila delo v gledališki skupini Augustina Dalyja, kjer pa ni mogla razvijati svoje vizije plesa. Na njeno pobudo se je družina zato preselila v London, kjer se je seznanila s starogrško umetnostjo. Ta je pomembno vplivala na njen plesni slog, zgrajen na samosvoji teoriji gibanja, njeni zaščitni znaki pa so postali tunika, bose noge in preproste modre zavese kot scenska kulisa. Sprva se je le stežka prebijala, potem pa s svojimi nastopi po Evropi in kasneje v Sovjetski zvezi vse bolj osvajala strokovno in laično občinstvo, dokler se ni zavihtela v sam svetovni vrh.
Prijateljevala je s številnimi znanimi umetniki. Z igralcem, režiserjem, scenaristom in gledališkim teoretikom Gordonom Craigom je imela hčerko Deirdre, s premožnim Parisom Singerjem pa sina Patricka, ki sta v prometni nesreči skupaj z varuško utonila v Seni. Dobro leto po nesreči, ob začetku prve svetovne vojne, je rodila tretjega otroka, vendar je živel le nekaj ur. Tragedije z otroki so jo pahnile v obup, poleg tega pa so jo prizadele tudi težave s šolami, ki jih je ustanovila, neuspešne ljubezenske zveze ter nenehni finančni problemi. Nadejala se je, da si bo z objavo spominov nekoliko finančno opomogla.
Svoje spomine je končala tik pred nesrečo, in z naslovom Moje življenje so izšli takoj po njeni smrti, verjetno brez njene zadnje redakcije. Založnik je Isadorine iskrenosti in neposrednosti nemara dobil celo nekoliko več, kot si je želel, tako bi namreč lahko sklepali po integralni verziji, v katero so vključeni iz prejšnjih izdaj sicer izpuščeni odlomki. Integralna verzija, po kateri je narejen tudi slovenski prevod, je prvič izšla šele leta 2013 – kar 86 let po prvi objavi!
Toda bolj kot plesalkine drznosti, afere in intimne tragedije, ki njeni zgodbi osebnega in profesionalnega razvoja dajejo svojstven ritem, predvsem pa skozi znane osebnosti in umetniško sceno – in to ne le plesno ali baletno, ampak tudi glasbeno, odrsko, slikarsko in literarno – na liniji Amerika–Evropa–Sovjetska zveza plastično slikajo življenje ob koncu devetnajstega in v začetku dvajsetega stoletja, se v srce uleže nekaj drugega. Izpoved, ki kipi od posebne energije, skozi katero pronica zavzemanje za napredna stališča glede položaja ženske, materinstva in odnosov med partnerji, govori o različnih aspektih izhodišča, ki mu je bila zavezana z vsem svojim bitjem: da je treba slediti svoji zvezdi. Njena zvezda je njen ples, zato je njena profesionalna pot – med drugim razkriva, kaj in kako jo je pripeljalo do sodobnega plesa, brez katerega si ni mogoče zamisliti sodobne svetovne plesne scene –, obenem tudi osebna zgodba. Sledi ji z vso silovitostjo in zavezanostjo romantičnega junaka, zaradi česar je, če prištejemo še njeno karizmo, revolucionarni pogled na gib in ples in ne nazadnje njeno tragično usodo, v kolektivni zavesti dobila status legende.

Preberite odlomek

na vrh strani

Craig je bil visok, vitek, njegov obraz je spominjal na obraz njegove čudovite matere, a je bil še nežnejši. Kljub svoji višini je imel v sebi nekaj ženskega, še posebej okoli ust, ki so bile tanke in občutljive. Zlati kodri z njegovih deških fotografij – zlatolasi fantek Ellen Terry, zelo domač londonskemu občinstvu – so nekoliko potemneli. Njegove močno kratkovidne oči so izza očal bliskale neusmiljene plamene. Dajal je vtis občutljivosti, skorajda ženske slabotnosti. Samo njegove roke s širokimi konicami prstov in opičje oglatimi palci so govorile o moči. Vedno jih je s smehom imenoval morilski palci – »Ljuba moja, lahko bi te zadavil z njimi!«
Kot hipnotizirana sem mu dovolila, da mi je čez mojo belo tuniko ogrnil pelerino. Prijel me je za roko; stekla sva po stopnicah na cesto. Potem je ustavil taksi in v svoji najboljši nemščini rekel: »Meine Frau und mich, wir wollen nach Potsdam gehen.«
Nekaj taksijev naju ni hotelo peljati, toda končno sva enega našla in se odpeljala v Potsdam. Prispela sva ob zori. Ustavila sva se v hotelčku, ki je ravno odprl vrata, in spila kavo. Ko je bilo sonce že visoko na nebu, sva se odpravila nazaj v Berlin.
Tja sva prispela okoli devetih in pomislila: »Kaj bova zdaj?« Nisva mogla nazaj k moji materi, torej sva šla obiskat prijateljico Elsie de Brugaire. Elsie je bila Čehinja. Sprejela naju je s toplo naklonjenostjo. Postregla nama je z zajtrkom – z umešanimi jajci in s kavo. Poslala me je spat v svojo spalnico. Zaspala sem in se do večera nisem zbudila.
Craig me je potem odpeljal v svoj studio na vrhu berlinskega nebotičnika. Imel je črna, pološčena tla, vsenaokrog pa so bili posuti umetni lističi vrtnice.
Pred mano je stal sijajen mladenič, lepotec, genij; in razvneta od nepričakovane ljubezni sem mu planila v naročje z voljno zmehčanim temperamentom, ki je v čakanju, da vzbrsti, dve leti spal zimsko spanje. Zdaj sem našla ustrezen temperament, vreden moje vneme. Srečala sem meso svojega mesa, kri svoje krvi. »Ah, ti si moja sestra,« je pogosto vzkliknil.
Ne vem, kako se druge ženske spominjajo svojih ljubimcev. Najbrž je prav, da se ustaviš pri glavi, ramenih, rokah in tako naprej, in potem opišeš njegova oblačila, toda jaz Craiga zmeraj vidim takšnega, kot je bil tisto prvo noč v studiu, ko se je njegovo belo, okretno, blesteče telo izvilo iz bube oblačil in me zaslepilo s svojo lepoto.
Takšen je moral biti Endimion, ko so ga v visoki, vitki belini prvič odkrile lesketajoče se Dianine oči; takšna sta morala biti Hijacint in Narcis, in bistri, pogumni Perzej. Bolj kot umrljivemu mladeniču je bil podoben Blakovemu angelu. Komaj so se moje oči zamaknile v njegovo lepoto, že me je potegnilo k njemu. Objemala sva se, se raztapljala. Plamen je srečal plamen – zagorela sva v enem žarečem ognju. Končno je bil tukaj moj tovariš; moja ljubezen; moj jaz – kajti nisva bila dva, ampak eden –, tisto eno čudovito bitje, o katerem je Platon govoril v Simpoziju, dve polovici iste duše.
To ni bil fant, ki se ljubi z dekletom. To je bilo srečanje duš dvojčic. Lahno meseno prevleko je ekstaza tako preobrazila, da je zemeljska strast postala nebeški objem belega, divjega ognja.
Obstajajo tako dovršene in popolne radosti, da jih človek ne bi smel preživeti. Ah, zakaj ni moja goreča duša tisto noč našla izhoda in kot Blakov angel zletela skozi oblake v nebo?
Njegova ljubezen je bila mlada, sveža in krepka; ne živcev ne značaja ni imel za pohotnosti, ampak je raje prenehal z ljubljenjem, preden se je naveličal, in strastno energijo mladosti pretvoril v magijo svoje umetnosti.
V njegovem studiu ni bilo ne kavča ne naslanjača, in ni bilo večerje. Tisto noč sva spala na tleh. Bil je brez prebite pare, jaz pa si nisem drznila domov po denar. Tam sem spala dva tedna. Ko sva si zaželela večerjo, jo je naročil v sobo na up, in dokler je niso prinesli, sem se skrivala na balkonu, potem pa sem se spet splazila noter, da sva si jo delila.
Moja uboga mama je obhodila vse policijske postaje in ambasade in govorila, da je neki nizkotni zapeljivec pobegnil z njeno hčerko; moj impresarij pa je bil silno zaskrbljen zaradi mojega nenadnega izginotja. Odpraviti so morali številne gledalce in nihče ni vedel, kaj se je zgodilo. Kakorkoli, v časopisu so preudarno zapisali, da je gospodična Isadora Duncan resno zbolela za vnetjem mandljev.
Ko sta minila dva tedna, sva se vrnila v materino hišo. Da povem po pravici, sem bila kljub nori strasti rahlo naveličana spanja na trdih tleh in življenja brez hrane, razen tiste, ki sva jo lahko dobila iz delicatessen, ali kadar sva se odpravila ven, ko je padel mrak.
Ko ja mama zagledala Gordona Craiga, je vzkliknila: »Ničvredni zapeljivec, poberi se!«
Nanj je bila strašno ljubosumna.
Gordon Craig je eden od najbolj izjemnih genijev naše dobe – kot Shelley narejen iz ognja in strele. Navdihoval je celoten razvoj modernega gledališča. Nikoli se ni aktivno udeleževal praktičnega gledališkega življenja. Stal je ob strani in sanjal, njegove sanje pa so navdihnile vse, kar je danes v modernem gledališču lepega. Brez njega ne bi nikoli imeli Maxa Reinhardta, Jacquesa Copeauja, Stanislavskega. Brez njega bi še vedno imeli stare realistične kulise, kjer na drevesu drhti vsak list in imajo hiše vrata, ki se odpirajo in zapirajo.
Craig je bil odličen družabnik. Bil je eden redkih meni znanih ljudi, ki so od jutra do večera v stanju zanosa. Že s prvo skodelico kave se je njegova domišljija zaiskrila in vžgala. Navaden poulični sprehod z njim je bil podoben promenadi z vrhovnim svečenikom v staroegiptovskih Tebah.
Morda zaradi njegove izredne kratkovidnosti ali česa drugega se je nenadoma ustavil, potegnil iz žepa svinčnik in papirnat blokec in je, strmeč v grozen primerek moderne nemške arhitekture, neuer Kunst praktisch stanovanjski blok, razložil, kako je lep. Potem ga je začel mrzlično risati, dokončana skica pa je spominjala na tempelj v Denderi v Egiptu.
Vedno se je divje vznemiril zaradi drevesa ali ptice ali otroka, ki jih je videl na poti. Človeku z njim ni bilo niti trenutek dolgčas. Ne, vedno je bil vzneseno radosten ali pa je padel v drugo skrajnost – v razpoloženje, ki je radosti nenadoma sledilo, ko je bilo videti, da so nebo zagrnili črni oblaki in je ozračje napolnila nepričakovana skrb. Počasi te je začelo dušiti, in ostali sta samo tema in bolečina.
Žal se je to temačno razpoloženje sčasoma vse pogosteje pojavljalo. Zakaj? Predvsem zato, ker sem mu, kadar je rekel »Moje delo. Moje delo!«, kar je pogosto počel, blago odgovorila z »Oh, ja, tvoje delo. Kako čudovito. Ti si genij – ampak veš, jaz imam svojo šolo«. S pestjo je udaril po mizi: »Ja, toda moje delo.« In jaz sem odgovorila: »Gotovo, zelo je pomembno. Tvoje delo je mizanscena, na prvem mestu pa je živo bitje, ker vse prihaja iz duše. Najprej moja šola – žareče človeško bitje, ki se giblje v popolni lepoti –, potem tvoje delo, popolno ozadje za to bitje.«
Te razprave so se pogosto končale z mrkim in potrtim molkom. Takrat se je v meni prebudila preplašena ženska. »Oh, dragi, sem te užalila?«
»Užalila? Oh, ne! Vse ženske ste preklete nadloge, in ti si prekleta nadloga, ki oviraš moje delo. Moje delo! Moje delo!«
Odšel je in zaloputnil z vrati. Šele ob hrupu zaloputnjenih vrat sem se zavedela strašne katastrofe. Čakala sem na njegovo vrnitev, in ko se ni vrnil, sem vso noč besno in žalostno jokala. To je bila torej tragedija. Ti prizori, ki so se pogosto ponavljali, so naredili življenje precej razburkano in nemogoče.
Usojeno mi je bilo, da navdihnem veliko ljubezen tega genija; in prav tako mi je bilo usojeno, da si prizadevam z njegovo ljubeznijo uskladiti nadaljevanje svoje kariere. Nemogoča kombinacija! Gordon Craig – umetnik – je bil sanjač, idealist, ustvarjalec. Gordon Craig – moški – je bil žrtev svojega lastnega okrutnega ljubosumja. Po prvih nekaj tednih divjega, strastnega ljubljenja se ga je polastila ljubosumnost, ta zelenooka kača; in rečem lahko, da sem trpela zaradi njegovih muh in težavnega razpoloženja. Bil je ljubosumen na mojo družino, ljubosumen na šolo, ljubosumen celo na moje zamisli. Začela se je najbolj kruta bitka, kar jih je kdaj bilo – med genijem Gordona Craiga in mojim umetniškim navdihom.
»Zakaj ne nehaš s tem?« je govoril. »Zakaj hočeš biti na odru in mahati z rokami? Zakaj ne ostaneš doma in mi ne šiliš svinčnikov?«
In vendar je Gordon Craig cenil mojo umetnost kot malokdo. Toda njegov amour propre, njegovo umetniško ljubosumje, mu je preprečevalo, da bi katerikoli ženski priznal, da je lahko resnična umetnica.

***

Moja sestra Elizabeth je za Grunewaldsko šolo ustanovila odbor zelo pomembnih berlinskih aristokratinj. Ko so izvedele za Craiga, so mi poslale dolgo pismo, polno veličastnih očitkov, in dejale, da kot članice poštene meščanske družbe ne morejo več podpirati šole, ki ima tako nemoralno ustanoviteljico.
Ženo velikega bankirja Frau Mendelssohn so te dame izbrale, da mi pismo izroči. Ko je prišla s to strašno listino, se je izogibala mojemu pogledu. Nenadoma je bruhnila v jok, vrgla pismo na tla, me objela in vzkliknila: »Ne mislite, da sem kdaj podpisala to odvratno pismo. Toda glede drugih dam se ne da ničesar storiti. Ne bodo več patrone te šole. Verjamejo samo še v vašo sestro Elizabeth.«
Tudi Elizabeth je razmišljala po svoje, vendar tega ni razglašala, in razumela sem, da je bilo za te dame vse v redu, če o stvareh ne govoriš! Te ženske so tako razplamtele mojo ogorčenost, da sem najela filharmonično dvorano in imela posebno predavanje o plesu kot osvobajajoči umetnosti, ki sem ga zaključila z govorom o pravici ženske, da ljubi in rodi otroke kakor ji drago.
Ljudje bodo seveda vprašali: »Kaj pa otroci?« No, naštejem lahko imena številnih pomembnih ljudi, ki so bili nezakonski. To jim ni preprečilo, da bi dosegli slavo in bogastvo. Pa pustimo to, sem si rekla. Kako lahko ženska pristane na zakonsko pogodbo z moškim, ki ga ima za tako nizkotnega, da v primeru, če se sporečeta, ne bi podpiral lastnih otrok? Če misli, da je takšen, zakaj bi se morala poročiti z njim? Sama mislim, da sta resnica in medsebojno zaupanje prvi načeli ljubezni. Kot ženska, ki služi denar, sem vsekakor prepričana, da gotovo ne bi žrtvovala moči, zdravja in morda celo tvegala življenja za rojstvo otroka, če bi moški kdaj kasneje vztrajal, da po zakonu otrok pripada njemu, da mi ga bo vzel in ga bom lahko videla samo trikrat na leto!
Na vprašanje svoje ljubice »Kaj si bo otrok mislil o naju, če ne bova poročena?«, je zelo duhovit ameriški pisatelj nekoč odgovoril: »Če bova imela takšnega otroka, naju gotovo ne bo brigalo, kaj si misli o naju.«
Vsaka pametna ženska, ki prebere zakonsko pogodbo in jo podpiše, si zasluži vse posledice. Meni se zdi, da se žensko gibanje nikakor ne more imenovati neodvisno žensko gibanje, dokler se ne zaveže, da bo odpravilo poroko.
To predavanje je povzročilo precejšen škandal. Polovica občinstva se je strinjala z mano, druga polovica pa je žvižgala in na oder metala vse, kar ji je prišlo pod roko. Na koncu je odklonilna polovica zapustila dvorano, jaz pa sem ostala z drugimi in imeli smo zanimivo debato o pravicah in krivicah žensk, ki je bila precej naprednejša od ženskega gibanja v sedanjem času.

© Modrijan založba, d. o. o., 2014

Vaša košarica


Vaša košarica je prazna.