E-novice

Knjiga

Veličastna Nemeza in Avtobiografija

Ladislav Klíma»

prevod: Urša Cvahte

naslovnica: Vesna Vidmar

format: 125 × 176

strani: 176

vezava: mehka

izid: 13. 3. 2018

ISBN: 978-961-287-078-2

redna cena: 12,90 €

modra cena: 12,25 €

vaš prihranek: 0,65 €

na zalogi

Veličastna Nemeza je groteskna pripoved o Sidrovem premagovanju časa in strasti, o iskanju smrti in hrepenenju po … – želji, življenju, kajpak ljubezni in venomer spet tudi smrti. Kot v kakem maliganskem deliriju se nenehno opoteka med zgodbarstvom in vsaj kvazistrokovnim vpletanjem vseh mogočih družbeno-zgodovinskih, znanstveno-tehnoloških motivov, drobcev, namigov, bistrcev, simbolov – – – Zgodba o potovanju v alegorično Cortono ga popelje na srhljive alpske vršace in posrka v vrtinec stoletnih reinkarnacij iskalcev odgovorov tako na večna in poslednja vprašanja človeštva kakor tudi na starodavne kriminalne uganke, ki vlečejo zlovešče niti celo na kavče ordinacij, v katerih se rojeva sočasna psihoanaliza, pa v fizikalne laboratorije, v katerih sočasno razbijanje atomov na delce poraja veliko več vprašanj, kot pa (lahko) daje odgovorov. – Itd. itd. Skratka, v tem razgibanem besedilu ne manjka aluzij na neštete znotraj- in zunajliterarne elemente, vsak od njih pa mu daje nove pospeške. Skupaj tako rekoč onemogočajo preprostejšo, npr. žanrsko opredelitev teksta, ki bi se preveč oddaljila od slepeče-gromkega opisa – – da je pred nami osupljiva, vročična, jarka zgodba.

V Avtobiografiji pa pripovedovalec distancirano-kronografsko in obenem prizadeto-intimno obračuna s svojim dotedanjim življenjcem, ki je hkrati kariera, ki je hkrati opus, ki je hkrati mit –

Prevod je finančno podprlo Ministrstvo za kulturo Republike Češke.

Preberite odlomek

na vrh strani

Naslednji dopoldan se je vrnil in znova vstopil. Ko je za seboj zaprl hišna vrata, je stal v popolni temi. Prižgal je žveplenko; nedaleč so bila vrata, postal je pred njimi, prisluškoval.
Globoka tišina. Hipoma je začutil, kot da bi se v njem nekaj spremenilo … Še naprej je tako otopel stal, a kako dolgo, tega ni vedel. Takrat je od znotraj zaslišal slabotno, zelo slabotno šuštenje oddaljenih korakov. Zvok je naraščal, koraki so se bližali, dolgo, kot da bi se za vrati skrivala dolga vrsta sob. Zgrozil se je, želel je pobegniti, tedaj pa je od znotraj zadonel pošasten, hreščeč smeh, ki ga je primrznil ob tla. Vrata so se odpirala počasi kot urni kazalci in prav tako počasi se je do njih privlekla ženska z gorečo svečko v rokah. Ko je uzrl njen obraz, je bil popolnoma zaprepaden. Videti je bila, kot bi imela dvesto let, kot bi pripadala mrličem, toda ni ga osupnilo samo to –
Posvetila je vanj in zopet je zarožljal nečloveški krohot. »Hoj, čedni gospodek, ne boj se, ne boj! Poznam te, vem, zakaj si prišel, čakala sem te. Prišel si zaradi modre dame, kajneda, kajneda?«
»Da, z dvema bradavičkama tukaj – je tu?«
»Bila je, tukaj je preživela ves teden, lepo od takšne dame, da se je vendar spet spomnila na staro Barboro. Včeraj je odšla, toda, haha, zate je tukaj pustila fotografijo z nekaj besedami; sama jih je napisala, čedni gospodek, sama, haha!«
»Zame? Kako veste, da sem to jaz – –«
»Haha, opisala te je, toda bilo je popolnoma nepotrebno, odveč! Tudi če tega ne bi naredila, bi vedela! Stara Barbora ve vse!«
»Ona je torej – živa?«
»Haha, vse je živo, buteljček! Tako je to, torej!«
Iz žepa je vzela ovojnico in mu jo izročila. Na njej je prebral svoje ime in jo odprl. Neznansko je bila podobna izvirniku, neverjetno podobna; in na robu je pisalo: »Nasvidenje junija na Jelenovi glavi! Orea.«
Orea! … Kje je že slišal to sladko ime? … Nenadoma se mu je zazdelo, da ga je nekoč sam zašepetal in – tukaj, v tej grozoviti hiši …
»Rada te ima, gospodek,« je krulila baba in se hehetala, »toda bodi previden, da bi te tigrica z ljubeznijo ne razmesarila. Z železnim bičem si Jo strahotno mučil in Ona ni pozabila, ni pozabila.«
»O čem pa govoriš? Kdaj sem –? Jaz Njo –? Nemara v snu –?«
»Kakopak v snu. Vse je sen, haha.«
»Se mi hoče maščevati?«
»Rada bi te ljubila, toda ve, da bo to mogoče le takrat, ko boš kaznovan, ko bodo vajini računi poravnani. Pojdi že, gospodek, dovolj si izvedel, pojdi svoji usodi naproti, usodi, haha.«
»Počakaj! Bi mi lahko razkazala še prvo nadstropje?«
»In kaj boš tam videl? Skale so že davno odstranjene, davno.«
»Skale? Kako to veš? Sanjam ali blaznim?«
»Sanjaš in blazniš, gospodek, in bediš tudi in imaš dober razum! Vsak človek ima vse. In pojdi že!« – Počasi se je obrnila in se odpravila.

© Modrijan založba, d. o. o., 2018

Poglejte tudi

na vrh strani

Trpljenje kneza Sternenhocha »

Groteskni romanet

Ladislav Klíma »

Sternenhocha, pomembnega moža in znanca ožjega kroga vodilnih v državi, spremljamo skozi njegove dnevniške zapiske. Knez se zaljubi v Helgo in ji milostno, saj izhaja iz nižjega stanu, ponudi zakon. Toda o hvaležnosti, ki jo pri tem pričakuje, ni ne duha ne sluha, namesto tega se znajde v vrtincu, ki silovito preobrne njuna razmerja moči. Helga po rojstvu njunega sina dokončno podivja in se spremeni v Demono – ubije lastnega otroka in očeta, hrepeni po neukročenih in dominantnih ljubimcih, tujih krajih, bližnjih srečanjih z divjimi živalmi; postane ženska, ki si je Sternenhoch ne more podrediti. Zato jo zapre v klet in tam pusti umreti. Le da ni povsem jasno, ali je Helga tudi dejansko umrla …

več »