E-novice

Knjiga

Lanzarote

Michel Houellebecq»

prevod: Marko Trobevšek

naslovnica: Vesna Vidmar

format: 125 × 176

strani: 96

vezava: mehka

izid: 15. 5. 2015

ISBN: 978-961-241-887-8

redna cena: 11,90 €

modra cena: 11,30 €

vaš prihranek: 0,60 €

na zalogi

Da bi se lažje pretolkel čez novoletni čas, Houellebecqov pripovedovalec zavije v turistično agencijo in se dogovori za turistični aranžma zmerno eksotične nemuslimanske destinacije. Takoj po silvestrski polomiji se tako znajde na Lanzarotu, ki še ne pozna množičnega turizma, njegove glavne atrakcije pa so pusta vulkanska pokrajina, nacionalni park s kaktusovim vrtom, ježa s kamelo, peščene plaže in v 18. stoletju silovito delujoči vulkan. Dolgočasna hotelska ponudba glavnega junaka spodbudi k samostojnemu raziskovanju otoka in tudi svoje turistične skupine: nemških lezbijk – a ne ekskluzivno – Barbare in Pam in luksemburškega policijskega inšpektorja Rudija, ki se, drugače kakor pripovedovalec, ne more prepustiti mičnosti očarljivih deklet. Namesto tega se navduši nad realijanstvom, kar pa se ne izteče brez posledic.
Novela Lanzarote (2000), ki bi jo lahko razumeli tudi kot predhodnico romana Platforma (2001), je eno redkih doslej v slovenščino še neprevedenih Houellebecqovih proznih del. Zgodba je zasnovana kot nekakšen potopis ali dnevnik, v katerem odtujeni, cinični in politično nekorektni pripovedovalec zapisuje tekoče dogodke in svoja opažanja, ki se vrtijo predvsem okoli novodobnega turizma, seksualnosti in mesijanstva. Tistega torej, kar obljublja instant užitek in (vsaj za kratke čas) lepše življenje. Čeprav se s svojim ironičnim pogledom sprehodi le po površini – in površina obvladuje današnji čas, kot bi lahko sklepali –, pa njegova slika ujame nekatere simptomatične točke sodobnega življenja. Pri tem seveda ostaja houellebecqovsko dvoumen in provokativen.

Preberite odlomek

na vrh strani

Dolgo sem mislil, da se bom med počitnikovanji mogel naučiti jezika domačinov; še po štiridesetem se iluzija ni popolnoma razblinila in malo pred odhodom sem kupil Maraboutov komplet za hitro obvladanje španščine. Načelo asociativne metode linkword je v tem, da si intenzivno vidno predstavljamo nekatere podobe; te podobe so opisane s stavki, ki vsebujejo francosko besedo in glasovno ustreznico njenega prevoda v španščino. Prevod besede klopca (banco) je bil denimo ponazorjen s »Predstavljajte si, da sedite na klopci pred banko«, prevod avta (coche) pa s »Predstavljajte si avto zraven lovske koče«; prevod ponosa (orgullo) s »Predstavljajte si, da ponosno igrate na orgle«. Če je bila španska beseda podobna francoski, je stavek vseboval torera, »značilno špansko osebo«; beseda cero (ničla) je bila ponazorjena s temle stavkom: »Predstavljajte si, da so toreri v resnici same ničle.«
Morda je pristop avtorjev upravičeval nekatera čudaštva, a v ničemer ni upravičeval nekaterih primerov med stavki v vajah za prevajanje, denimo »Moji psi so pod banko« ali »Vaš zdravnik hoče več denarja in moj zobozdravnik hoče več sira«. Nesmiselnost je na začetku zabavna, od neke starosti naprej pa utrudljiva, in moral sem zaspati. Ko sem se zbudil, je bilo sonce više, nebo brez oblakov, bilo je skoraj vroče. Nekaj metrov proč sta bili razgrnjeni dve kopalni brisači s tehno motivi. Ob obrežju sem opazil Pam in Barbaro, do pasu v vodi. Zabavali sta se, se nosili štuporamo, se metali v vodo in se potem nežno prepletli s prsmi ob prsih; bilo je čudovito. Le kod hodi Rudi, sem pomislil.
Obe Nemki sta prišli iz vode in se obrisali. Od blizu je bila Pam videti drobnejša, skoraj navihanka s svojimi kratkimi črnimi lasmi, Barbarina živalska umirjenost pa je bila nekaj posebnega. Prsi je imela res lepe, pomislil sem, če jih je dala popraviti. Verjetno jih je – ko se je ulegla na hrbet, so ostale vendarle nekoliko preveč pokonci, a celoten vtis je bil zelo naraven, naletela je na izvrstnega kirurga.
Izmenjali smo nekaj besed o kremah za sončenje, o razliki med tovarniško navedenim in dejanskim faktorjem – lahko zaupamo avstralskim standardom? Pam je brala roman Marie Desplechin, preveden v nemščino; lahko bi speljal pogovor v literarne vode, a nisem vedel, kaj bi rekel o Marie Desplechin. Predvsem pa me je začela vznemirjati Rudijeva odsotnost. Barbara se je dvignila na komolce, da se je pridružila pogovoru. Nisem mogel odvrniti oči od njenih prsi; zavedel sem se, da se mi dviga. Žal ni znala niti besedice francosko. »You have very nice breast,« – ali nekaj takšnega – sem rekel. Na široko se je nasmehnila in odgovorila: »Thank you.« Imela je dolge svetle lase, modre oči in zares je bila videti fajn punca. Vstal sem in razložil: »I must look at Rudi. See you later ...« potem smo si na kratko pomahali v slovo.

Bilo je malo čez tri, kosilo je šlo h koncu. Ko sem stopal mimo oglasne deske, sem opazil, da je bila na voljo nova dejavnost. Poleg klasičnih obiskov »Kaktusovega vrta« in timanfayskega Parqua Nacional je tega dne hotel ponujal izlet na Fuerteventuro s hidrogliserjem. Fuerteventura je najbližji otok, brez višjih vzpetin in peščen, kot krajina nezanimiv, a z velikimi plažami, kjer se je moč varno kopati – to sem mogel razbrati iz prospekta, ki sem ga našel v hotelski sobi. No, vsaj Rudijevo odsotnost sem si lahko razložil; počutil sem se pomirjenega in šel sem v svojo sobo gledat CNN. Prav rad gledam televizijo brez zvoka; malo spominja na akvarij, kot nekakšna priprava na siesto, poleg tega pa vseeno malo pritegne pozornost. A to pot nisem mogel čisto dojeti, za katero vojno gre. Pajaci, ki so se s svojimi brzostrelkami pomikali po ekranu, so se mi zdeli za Čečence malo temni. Poskušal sem popraviti barve, pa nič, ostali so temni. Mogoče Tamilci; tudi pri Tamilcih se je nekaj dogajalo. Napis na spodnjem delu ekrana me je spomnil, da se piše leto 2000; to je bilo vseeno osupljivo. Prehod iz vojaške v industrijsko dobo, ki ga je od leta 1830 napovedoval utemeljitelj pozitivizma, se je dopolnjeval prav počasi. Kljub temu je pripadnost človeštva skupnemu koledarju in skupni usodi preko vseprisotnih planetarnih informacij vse bolj bíla v oči. Tudi če je bil sam po sebi nepomemben, bi obrat tisočletja lahko učinkoval kot self-fulfilling prophecy.
Prizorišče je prekoračil slon – potrjevala se je hipoteza o Tamilcih; res pa je, da bi bili lahko tudi Burmanci. Kljub vsemu smo se naglo bližali ideji svetovne federacije pod oblastjo Združenih držav in z angleščino kot skupnim jezikom. V možnosti, da bi ti vladali kreteni, se je skrivalo nekaj neprijetnega, a konec koncev ne bi bilo prvič. Sodeč po vseh pričevanjih, ki so jih zapustili o sebi, so bili stari Rimljani očitno narod bebcev, pa so vseeno kolonizirali Judejo in Grčijo. Potem so prišli barbari in tako naprej. Ta misel na ponavljanje je bila turobna; prestavil sem na MTV. MTV brez zvoka je čisto znosen, celo bolj kot ne simpatično je, ko vse tiste pičke prhutajo v svojih majčkenih topih. Nazadnje sem dal ven tiča in ga zdrkal na rapovski spot; potem sem se za dobri dve uri potopil v spanec.

© Modrijan založba, d. o. o., 2015

Poglejte tudi

na vrh strani

Razširitev področja boja »

Michel Houellebecq »

Protagonist, zaposlen oziroma izgubljen v podjetju za izdelavo programske opreme, piše drobna živalska modrovanja, ki so sodobna aluzija na Orwellovo Živalsko farmo. Ker je sam povsem izropan vsakršne dejavnosti in se mu upira tudi poslovno potovanje ali človeško zbliževanje, mora biti tisti nekdo, ki bo kaj storil, nekdo drug.

več »

Vaša košarica


Vaša košarica je prazna.