Knjiga

Aleksandrida

Vladimir Pištalo»

prevod: Đurđa Strsoglavec

naslovnica: Vesna Vidmar

format: 125 × 176

strani: 80

vezava: mehka

izid: 2014

ISBN: 978-961-241-798-7

redna cena: 12,90 €

modra cena: 12,25 €

vaš prihranek: 0,65 €

na zalogi

Aleksandrida Vladimirja Pištala, novela, kot je to besedilo o Aleksandru Velikem sam žanrsko opredelil, je »zgodba o človeku, ki je osvojil ves svet«. Pravzaprav pa gre za sago »o tem, kaj je svet in kaj ni svet, kje se začne in kje se konča« – ne zgolj svet iz časa Aleksandra Velikega, temveč tudi naš svet, predvsem naš notranji svet, tisti, ki ga bodisi obvladujemo bodisi on obvladuje nas, tisti, v katerem smo bodisi zmagovalci bodisi poraženci, svet, ki je lahko labirint, kakršen je bila za Aleksandrove bojevnike Indija.
Zgodba o življenju osvajalca Aleksandra, »največjega vala v človeškem morju«, je seveda znana, ampak Pištalova različica ponuja pogled skozi nenavadno prizmo. Njegova Aleksandrida se posveča predvsem strukturi (novela, ki je saga) in jezikovnim sredstvom (metaforika, sinestetičnost) ter nenavadnim sopostavam in (re)interpretacijam zgodovinskih dejstev in mitov.

Zapisali so ...

na vrh strani

Vladimir Pištalo za svoje ironiziranje, z blaznostjo fatalizma podžgano stremljenje uporabi mnoge pisateljske prijeme, ki narede ironijo didaktično, in s tem omogoči, da je identifikacijski postopek preprečen. Lahko se zagotovi, da ni pretirane nevarnosti, da bi pisanje imelo donkihotski učinek in da bi koga tako zavajajoče nadahnilo, da bi poskušal ponoviti Aleksandrovo življenjsko skušnjavo. Je pa sila prijetna podmisel, da se pa kaka vojaška postojanka poimenuje po ustanovitelju, pa preraste v zakladnico znanega sveta. Poudariti velja, da predstavlja aleksandridski svet tiste človeške blodnje po presežku v primerni luči, ki sveti z izrekom: ničesar preveč. Takšna je tudi dolžina besedila, kar je spodbudno za ravno pravšnjo degustacijo rekonstrukcije nepozabnega junaka.

Andrej Lutman, Brez predjedi, Književni listi, Delo, 3. 6. 2014

Preberite odlomek

na vrh strani

Modrec je v svoji duši osvojil dvakrat več prostora, kot ga je Aleksander osvojil na svetu. Ko ga je vladar hotel nekaj vprašati, mu je gimnosofist ukazal, naj se sleče do nagega in tako postane vreden odgovora. Aleksander je razgalil svojo uvelo moškost in vprašal:
»Kaj je močnejše, življenje ali smrt?«
»Življenje,« je zakrakal gimnosofist. »Zato, ker prenese toliko zla.«
Nato je goreče pogledal s strašnimi očmi in dodal:
»Ime mi je Sfines.«
Sfines je nekoč znal vse jezike, vendar petsto let ni govoril, zato je zdaj s krakanjem spominjal na vrano, s sikanjem pa na kačo. In ta nesmrtni čudež je zdaj s kačjim sikanjem vprašal Aleksandra, ali se mu je kdaj zgodilo, da je kateremu svojih oficirjev zaupal poveljevanje vojski.
»Večkrat,« je odgovoril kralj.
»Tako so tudi bogovi storili s tabo in spustili oblast na nižjo raven. Ti si božji general. Izkoristi to stanje, dokler lahko.«
Aleksandrovo spoštovanje do Sfinesa je prešlo na vso vojsko. Pobožne falange so se ob večerih posedle in poslušale Sfinesa, kako molči. Potrdil je tisto, kar so vedeli že prej: da je univerzum narejen iz zraka, torej so oblaki mehak zrak, zemlja pa trd zrak. Od Sfinesa so se naučili, da žerjav živi tisoč, želva pa deset tisoč let. Heleni so zamišljeno drug drugemu ponavljali indijski izrek: V vodi boš našel tako lokvanje kot krokodile.
Med vkrcanjem na ladje na Indu, polnem tako lokvanjev kot krokodilov, je Aleksander razdelil vino veteranom, katerih gube so bile že podobne brazgotinam. Tako so se Heleni po šumečem Indu vrnili v svet z navadnim časom in zakoni. Reka jih je vrgla naravnost v morje Ocean.
Polovica Aleksandrovih mož se je v Perzijo vrnila z ladjami po valovitem morju Oceanu. Druga polovica se je odpravila čez lesketajočo se puščavo. Veliko te uboge helenske vojske je na poti uvenilo zaradi pripeke. Zemlja jih je vpijala kakor slino, okrog njih pa so zehali šakali in si sončili žrela. Niso se imeli s čim prehranjevati, zato so jedli ovce, nahranjene z ribami. Zaradi njihovega mesa je vsa ta vojska smrdela po razvratnih ženskah.

© Modrijan založba, d. o. o., 2014

Poglejte tudi

na vrh strani

Tesla, portret med maskami »

Vladimir Pištalo »

Roman Tesla, portret med maskami je žanrsko sinkretična literarizirana biografija Nikole Tesle, saga, spletena iz različnih diskurzov – zasebnega in javnega, kolektivnega in individualnega, stvarnega in fikcijskega. Roman s tem naslovom je izšel leta 2008 kot trilogija, katere prvi del Tesla, Mladost je izšel kot samostojna knjiga leta 2006, drugi in tretji del, Amerika in Novo stoletje, pa sta bila v tem romanu objavljena prvič.
Avtor pravi: »Ta knjiga je bila moj vsakodnevni sopotnik najmanj šest let (od 2000 do 2008). Je proizvod večletnega učenja in pozabljanja. S sabo sem jo nosil povsod, kamor sem šel. Pisal sem jo v Beogradu, Worcestru, Bostonu, na Krfu, v Bocvani, na Kubi. Trudil sem se upoštevati kronologijo, razen v redkih primerih, ko sta dramska in poetska logika neprizanesljivo vsilili svojo avtoriteto.«

več »

Tesla, portret med maskami »

Vladimir Pištalo »

Romana Tesla, portret med maskami, ki velja za »najprepričljivejšo biografijo edinega gromovnika med ljudmi«, ni mogoče umestiti med biografske romane. To je nenavadna pripoved o zelo nenavadnem človeku, umetniška upodobitev, ki skozi tri poglavja, Mladost, Amerika in Novo stoletje, odstira in osvetljuje notranji svet genija.
Literarni lik Nikole je postavljen med številne druge literarne like tako, da ga spoznavamo skozi njegove misli, občutja, strahove in zablode, uspehe in neuspehe, vzpone in padce, predvsem pa skozi samoto, osamljenost, to njegovo najvztrajnejšo sopotnico. Dogodki iz resničnosti so samo izhodišče za številne ekskurze v iracionalno in nadrealno.

več »