Knjiga

Trpljenje kneza Sternenhocha

Groteskni romanet

Ladislav Klíma»

prevod: Urša Cvahte

spremna beseda: Polona Balantič

naslovnica: Vesna Vidmar

format: 150 × 220

strani: 184

vezava: mehka

izid: 7. 6. 2016

ISBN: 978-961-241-940-0

redna cena: 12,90 €

modra cena: 12,25 €

vaš prihranek: 0,65 €

na zalogi

Sternenhocha, pomembnega moža in znanca ožjega kroga vodilnih v državi, spremljamo skozi njegove dnevniške zapiske. Knez se zaljubi v Helgo in ji milostno, saj izhaja iz nižjega stanu, ponudi zakon. Toda o hvaležnosti, ki jo pri tem pričakuje, ni ne duha ne sluha, namesto tega se znajde v vrtincu, ki silovito preobrne njuna razmerja moči. Helga po rojstvu njunega sina dokončno podivja in se spremeni v Demono – ubije lastnega otroka in očeta, hrepeni po neukročenih in dominantnih ljubimcih, tujih krajih, bližnjih srečanjih z divjimi živalmi; postane ženska, ki si je Sternenhoch ne more podrediti. Zato jo zapre v klet in tam pusti umreti. Le da ni povsem jasno, ali je Helga tudi dejansko umrla …
Trpljenje kneza Sternenhocha. Groteskni romanet bi prav lahko brali kot izjemno družbeno satiro o razpadajočem avstro-ogrskem imperiju, v kateri divja Helga napoveduje konec starega sveta, ali kot filozofski roman o volji in svobodi. Lahko pa tudi kot do groteske in absurda pripeljano zgodbo o ljubezni, ki v radikalni obliki prestopi mejo smrti, pri čemer so skrajne seksualne prakse odraz njene radikalnosti, trpljenje in norost pa spremljevalca na poti njene (ne)uresničitve. Morda je prav ta nenavadna, svojevrstno desadovsko obarvana mešanica razlog, da je bil roman dolgo spregledan. Danes je cenjen ne le na domačem Češkem, ampak tudi širše, še več, govorimo lahko o pravi sodobni renesansi tega samosvojega češkega pisatelja in filozofa.

Izdajo je finančno podprla Javna agencija za knjigo RS.

Preberite odlomek

na vrh strani

K oltarju je šla kakor žrtveno jagnje; na poročno noč je bila kot lutka, s katero se igrajo otroci – in jaz, jaz pa kot idiot ... nočem, ne morem, ne smem tega opisovati –
Naslednjega jutra, ko sem se spominjal, bi si od sramu, da sem to storil, najraje vzel življenje ... »Morda se spremeni takrat, ko postane ženska, tako je navadno pri ženskah,« sem si rekel; a ravno nasprotno, takrat je postala, če je to sploh mogoče, še bolj utrujena, mrtvaška, ostudna ... Brez vprašanja sploh ni spregovorila, če pa si jo ogovoril, je tu in tam odgovorila enozložno. Še želva se vleče hitreje; njenega pogleda ni videl nihče. Služinčadi kakopak ni ukazovala; oblečena je bila kot capinka. Zabav se je udeležila, le če sem ji to ukazal; toda v tem primeru je ubogala bolj kot kadarkoli. Ampak ta reprezentacija! ... »Sternenhochec,« mi je rekel Vili, »ti posnemaš kneza Stavrogina, ki je, kot sem prebral v nekem bedastem romanu Dostojevskega, zato da bi vzbudil razburjenje, vzel za ženo slaboumno in grbavo.«
»Pijanček,« mi je rekel kronski princ, »si morda za ženo vzel ta odreveneli ženski avtomat, to – kako se že imenuje – je m'en fiche iz Hoffmannovih povesti?«
Toda neki znan pesnik, ki ga je Vili nekoč sprejel v avdienco ter ga takoj nato z brcami v rit zabrisal ven, mi je navdušeno rekel: »Ljudje precej pogosto zamenjujejo spanje in bedenje, božanski počitek in lenost, počasi plazečega se tigra in prašiča. Ona spi, spi, spi! A prebujenje bo, predvsem za vas, gospod knez, grozljivo!«
In imel je prav, pesniški malopridnež.
Že najina prva poročna noč je imela posledice ... – pripominjam, da bi raje tudi v strahu in z odporom ali zaradi nečesa neznanega umrl ... kot da bi še kdaj – – Med njeno razvijajočo se nosečnostjo sem pri njej opažal znatne duševne spremembe ... Ni več gledala v tla, stalno je otrplo strmela v skrivnostno neznano. Hoja je postajala vse hitrejša in hitrejša, glas vedno bolj osoren in kovinski. Medtem ko je prej cele dneve kot kip stala pred oknom ali pa kot njen častivredni papa ležala na tleh, je zdaj hodila po naravi; bile so noči, ki jih je preživela sama v gozdu. Neprenehoma je brala. Nekajkrat se je, čudež čudežev!, celo zasmejala; večkrat me je sama ogovorila in za trenutek govorila tako, kot govore normalni ljudje – –
Stanje se je po poporodnem obdobju večkrat ponavljalo – rodila mi je srečno zdravega, meni podobnega fantka – hitro je rasel, vzbujal pozornost. Služinčadi je zdaj razkošno ukazovala, in to na tak način, da so se ji vsi ponižno podrejali. Zdaj je stalno nekaj pisala. Njene oči so na trenutke zlovešče žgale, a razpoloženje, ki je prevladovalo, sta bili globoka zamišljenost in melanholija. In jaz sem začenjal do nje v resnici šele zdaj čutiti nekakšno toplo naklonjenost in poželenje ... Nekega dne sem se, še preden je vstopila v svojo spalnico, opogumil leči v njeno posteljo. Brez strahu, brezčutna, je nekaj časa gledala vame – nato pa odšla v pesjak, kjer je na slami preživela noč. Drgetal sem v zagonetni slutnji, da se bo zgodilo nekaj grozovitega – in zgodilo se je! A današnji izbruh je bil nad vsem, kar premore moja fantazija. Sedel sem ob zibelki svojega nebogljenega sinčka. Helga je ležala nedaleč stran na divanu in pisala. Svojemu črvičku sem gladil redke bele laske in govoril: »Otročiček moj zlati, ti si moj, moj, kajneda? No, povej! Vsaj z glavico prikimaj!« Da je bilo videti, kot da prikimava, sem mu glavico premikal kar sam. »Tako je to! In kako bi tudi ne bilo! Saj si vendar čisto podoben meni in mamici nič. Nimaš tako gromozanskih oči kot ona, ampak take majhne, iskrene, kakor jaz. Imaš svetle, redke laske, kot sem jih imel jaz, in tako kot jaz kakor višnjica majhen, okrogel nosek –«
Zaslišalo se je zlovešče sikanje ... Prestrašeno sem se ozrl, če bi v sobi morda bila kača. Helga ni dvignila pogleda, mirno je pisala naprej ... In jaz sem na žalost iz gole brezglave trme, četudi mi je nekaj pravilo, da bi moral nemudoma oditi, nadaljeval.
»Helmutek moj, kaj tako gledaš v mamico? Kot bi se je bal ... Ne boj se, nič ti ne bo storila, in če bi te hotela našeškati, te očka ne da – saj si cel, cel jaz –«
Zazvenel je strašen, a zamolkel zvok, kot kadar v cirkusu, nevede, pri pogledu na razbeljeno palico zarjovi leopard. Nato je otrokova glavica izginila pod odejo. Ta je vzvalovila – – Ne vedoč, kaj se dogaja, sem se razgledal in videl, kako Helga – Meduzin obraz – drži otročička za gleženj, z glavo navzdol. Takoj zatem je nad pošastno materjo poletelo majhno telo – začutil sem grozno žalost in izgubil zavest.
Ko sem se zavedel, sem videl svojo ženo, kako kakor Turek sedi na tleh in kadi viržinko. Med mano in njo je ležalo negibno golo telo z raztreščeno glavo. V svojih laseh in na obrazu sem začutil nekaj lepljivega, potipam – kri in možgani! Zbegan zaradi udarca v glavo dolgo časa nisem razumel, kaj se je zgodilo. In tedaj je spregovorila z umirjenim, grozljivim, popolnoma drugačnim glasom kot kdajkoli prej:
»Tajinstvene sile so omamile mojo dušo, vklenile moja hotenja, že v otroštvu. Le tako se je lahko zgodilo, da sem se združila s teboj, meni od vseh najodvratnejšim. Zmagoslavno sem ga odstranila, tukaj stojim popolnoma nova, močna in strašna; gorje vsakomur, ki bi se mi postavil na pot! Omadeževal si me za vselej – ne s spolnim občevanjem, temveč s tem, da si me prisilil devet mesecev nositi v sebi tvoj gnus, da je postal jaz in jaz on – zblaznela bi! ... Moral je umreti! Zapomni si: pestunja je dopustila, da je velik zlat obtežilnik padel na njegovo glavo; če boš govoril drugače, naznanim – prič ni – da si ga ubil ti!«

© Modrijan založba, d. o. o., 2016