Knjiga

Resna igra

Hjalmar Söderberg»

prevod: Danni Stražar

spremna beseda: Mita Gustinčič Pahor

naslovnica: Vesna Vidmar

format: 150 × 220

strani: 240

vezava: mehka

izid: 17. 12. 2016

ISBN: 978-961-241-988-2

redna cena: 12,90 €

modra cena: 12,90 €

na zalogi

Resna igra (1912) velja za najboljši portret Stockholma v švedski književnosti ter za enega najboljših švedskih ljubezenskih romanov. Opisuje dolgo in mučno ljubezensko razmerje med Arvidom Stjärnblomom in Lydio Stille. Arvid je mlad, obetaven novinar, ki se zaljubi v prikupno Lydio, hčer priznanega stockholmskega slikarja. Arvid se kljub zaljubljenosti noče vezati, ker se boji izgube svobode. Lydia se poroči z drugim. Arvid se zaplete z več ženskami, z eno izmed njih ima celo nezakonskega sina, za katerega materialno skrbi. Kljub vsemu se čez čas le poroči, a ne z Lydio. Ujet je v zakon z žensko, ki je ne ljubi, še vedno pa hrepeni po Lydii. Po desetih letih od njunega mladostniškega ljubimkanja se Arvid in Lydia po naključju ponovno srečata. Začenjata se videvati in tokrat Lydia, ki se je z možem razšla, od Arvida ne pričakuje zakonske zveze. Tokrat je ona tista, ki želi ostati svobodna.
Roman je tudi kronika tedanjega časa. Pisatelj v duhu novinarskega okolja glavnega junaka z mnogimi detajli popiše duhovno ozračje, kulturno dogajanje v Stockholmu, znane osebnosti, pa tudi dnevnopolitično dogajanje, kjer pride do izraza njegova politična angažiranost. Veliko je tudi referenc na literarna dela, glasbo in filozofe, vendar je vse to pretežno le ozadje za ljubezensko zgodbo, ki se izkaže za tragično.
V izjemnem slogu je Söderberg svoje junake in njihove zgodbe prepletel z liričnimi opisi Stockholma in nam približal duh časa, v katerem je živel.
Po Resni igri sta bila posneta dva švedska filma (1945 in 2016).

Izdajo je finančno podprla Javna agencija za knjigo RS.
 
Prevod je finančno podprl Švedski svet za umetnost.

Preberite odlomek

na vrh strani

Svoje usode si ne izbereš sam. Prav tako si sam ne izbereš žene ali ljubice ali svojih otrok. Dobiš jih, imaš jih, in zgodi se, da jih izgubiš. Vendar si jih ne izbereš!

/…/

Arvida je včasih malce skrbelo za prihodnost. Vendar je bila njegova žena pametna, praktična in varčna ženska in tako jim je za zdaj šlo kar dobro. Njeno zvijačo s ›skrivno zaroko‹ je že zdavnaj spregledal ter ji jo oprostil in obenem občudoval – takšno, kot je bila, preprosta in genialna. In ko je potem dosegla svoj cilj: najti moža, ji je bilo zanj precej malo mar. In to odkritje ga je veselilo: To, je pomislil, bi res za spremembo moral biti srečen zakon.
Včasih mu je šla malo na živce kakšna malenkost. Kot novinarjeva žena se je čutila poklicano, da razume vse, kar je povezano z njegovim poklicem, da se pretvarja, da razume, in v družbi – v tistem kančku družabnega življenja, ki se mu nista mogla izogniti – je zelo samozavestno izražala svoje mnenje o književnosti, umetnosti in glasbi. In pela je. Imela je precej močan in dober glas; vendar ni pela ravno uglašeno. In on jo je moral spremljati.
Neke noči sta prišla z nekega dogodka, kamor sta bila povabljena. Bila je slabe volje. Pela je, vendar ni bila ravno uspešna.
»Nisi me mogel spremljati,« je rekla.
»Tudi ni bilo ravno lahko,« je odgovoril. »Človeški glas – vsaj tvoj glas – lahko poje v kateri koli tonaliteti; lahko poje v tonovskem načinu nekje med C-durom in Des-durom. Tega klavir ne zmore! Začneš peti v C-duru, tri sekunde pozneje poješ nekje med C-durom in Des-durom. Klavir tega ne zmore! Čemu takemu pianist ne more slediti!«
In po takšnem večeru se je zgodilo, da je vzravnan sedel na postelji in buden strmel v mrak ter sam sebi šepetal: ›Tisti, ki je sam! Tisti je svoboden!‹
Sicer pa sta zelo srečno živela skupaj. In leta so minevala.

/…/

Oh, Arvid, vse to hrepenenje po pravi ljubezni, ki je nakopičeno v meni po tako številnih, dolgih, praznih letih, vse to čaka nate!
Lydia

Arvid Stjärnblom je zamišljen obsedel s pismom v roki. Nenadoma se je počutil tako majhnega pred tem, kar ga je čakalo tam. Umiriti takšno hrepenenje – to res ni bila majhna stvar ...
Toda ona je Lydia. In ljubim jo.

/…/

Bele snežnike zunaj so plesale in se svetile in padale, padale.
Oba sta molčala.
»Mi lahko poveš,« je rekla, »kaj je prav in kaj narobe?«
Arvid je pomislil.
»Ne vem,« je odgovoril. »Dopoldne smo tukaj v uredništvu prevajali Zolajev J'accuse in zdaj je izredna številka verjetno že v mestu. In v tem primeru vem, kaj je prav in kaj narobe. Vendar bi bil zelo v zadregi, če bi moral nekega dne stati pred fanti v šoli z nalogo, naj jim pojasnim, kaj je prav in kaj narobe – da bi torej to pojasnil kot univerzalno pravilo.«

/…/

Sedela sta ob oknu v temi. Neki osamljen, temno vijoličast oblak je počasi drsel preko konice zvonika. Spodaj pod njima so se v mestu prižgale ulične svetilke. Med grobovi na pokopališču se niso več igrali majhni otroci. Druga za drugo so se pojavljale zvezde. Na zahodu je migotala Venera čisto blizu temno vijoličastega oblaka, in na jugu, daleč stran nad Kungsholmnom, je svetil rdeči Mars. [...] Za roko ga je odpeljala v spalnico in pred ogledalom prižgala dve sveči.
Dve sveči. Prešinila ga je zmedena misel, da je to nekakšen verski obred.
Ni bilo zaves, ki bi jih spustila; ni si jih še omislila. Sicer pa niso bile potrebne. Nasproti njiju ni bilo nobenih sosedov, ki bi ju lahko videli. Tam je bil samo cerkveni stolp z rdečo lisasto opeko, gole veje pokopaliških dreves – velikih, starih – in oddaljeno temno modro marčevsko nebo ter dve veliki zvezdi. Vendar so se zdaj prižigale tudi manjše, druga za drugo ...
In počasi, obotavljaje, je začela odpenjati svoja oblačila.
Majhna soba z veliko posteljo. Dve goreči sveči pred ogledalom. In okno, ki je gledalo proti neskončnosti in zvezdam.

© Modrijan založba, d. o. o., 2016

Vaša košarica


Vaša košarica je prazna.