E-novice

Knjiga

Vzporedna ulica

Fernando Vallejo»

prevod: Ferdinand Miklavc

naslovnica: Vesna Vidmar

format: 130 × 200

strani: 160

vezava: mehka, zavihi

izid: 14. 4. 2018

ISBN: 978-961-287-085-0

redna cena: 12,90 €

modra cena: 12,90 €

na zalogi

Roman Vzporedna ulica spada v serijo romanov kolumbijskega pisatelja Fernanda Valleja, ki imajo avtobiografski pečat. Ta je očiten, čeprav avtor to zanika. Dogajanje romana je postavljeno v Barcelono, kjer se ostareli pisatelj udeležuje velikega knjižnega sejma, na katerem je njegova domovina Kolumbija častna gostja. Osupljiva zgodba o zadnjih dneh kolumbijskega pisatelja, ki se prebija skozi labirint svojega spomina, medtem ko se sprehaja po barcelonskih ulicah, je pravzaprav izjemno nenavaden roman. Protagonistovo omotično razmišljanje, ko pod vplivom alkohola, nespečnosti in lastnega kapricioznega značaja prehaja med časi in kraji, razgrinja pisano paleto toposov: neznosna vročina katalonskega mesta, ulice njegove mladosti, spomine na pretresljive dogodke kolumbijske preteklosti, reke, po katerih so plavala trupla, vila Santa Anita blizu Medellína, blažen paradiž otroštva. V tem romanu je avtorju iz vajeti popolnoma ušel poguben sarkazem, pri čemer je prešel iz emocij v cinizem, iz parodije v žalitev in iz psovanja v nežnost ter ustvaril mojstrsko tožbo nad propadom tega sveta.

Izdajo je finančno podprla Javna agencija za knjigo RS.

Preberite odlomek

na vrh strani

Kadar gre svet hitreje od človeka, se človek umakne ob stran, naj gre naprej in nadaljuje pot proti breznu. Ni razloga, da bi koga dohitel, niti šel za kom, niti zoper koga govoril: niti zoper bogataše, niti zoper revne, niti zoper črnce, niti zoper belce, niti zoper rumene, niti zoper modre. In zapostavljeni in oškodovani naj se jebejo. In predvsem ne zagovarjati kake teze. Nikoli. Človek se počuti spokojnega na neki terasi in opazuje, in medtem, ko pije svojo čašo, gleda mimohod trupel. Kavarna Opera na Ulici se mu je zdela dobra opazovalnica. Skoraj tako dobra, kot je bil v času svoje slave Versailles na Junínu, ki je bil pred Metropolom, ki je mejil na Miami, ki je bil ob parku. Ob parku tistega venezuelskega sleparja, ki se je imenoval kako?
»Bolívar.«
»Seveda, Bolívar! Na riti je dobil žulje od tolikega jahanja na muli, ko je jezdil po ravnicah in gorah neke nore celine za prividom slave.«
Versailles je bil slaščičarna in so ga razstrelili z avtomobilom bombo; Metropol je bil salon za biljard in so ga podrli s strojem za vrtanje v goro; in Miami pedrska kavarna, ki je zgorela. In to naštevam, da ne bi zanemaril, saj so zgodovina, znana vsem. Ko je zgorel Miami, sem bil jaz v Londonu in celo tja so me dosegli odmevi požara.
»Zgorela je tvoja kavarna,« me je obvestila neka rojakinja.
»Moja kavarna?«
»Aha, Miami.«
In kako je vedela, da je Miami moja kavarna? Človek, saj človeštvo ve o kom več, kot bi kdo verjel. Poznajo vse podrobnosti, še celo račun. Račun v banki in madež na riti. In bolj, ko raste račun, bolj narašča možnost za ugrabitev.
»Revščina, tako rekoč, je zavarovanje zoper ugrabitev.«
»In smrt je zavarovanje zoper revščino. Mrtvega reveža ni.«
»Zato so v tvoji deželi mrtvi končno tako srečni. S temi tako lepimi rekami in tako visokimi gorami ... Nad čim se pritožujejo?«
»Točno. Nad čim se pritožujejo? Naj jedo razgled, saj samo od kruha človek ne živi.«
Starec je vstal, plačal za kozarček in se znova odpravil proti Mollu de la Fusta. Kaj si je govoril medpotoma? Ah, tega pa ne vem, nimam bralnika misli. Bog bi vedel! Vem, kaj je rekel, ker je rekel na glas in sem ga slišal, glede hišic, prepolnih knjig, ko je prišel na sejem:
»V knjigarnah je preveč knjig in na svetu je preveč ljudi. No, čemu toliko knjig in toliko ljudi? Mar bomo legli z vsemi in bomo prebrali vse? Ni mogoče, ne da se ... Toliko ne zmore telo, niti duh. Poleg tega so knjige večinoma slabe in ljudje na splošno grdi. Tu ni ničesar, da bi mogel skuhati dobro juho.«
To je izraz njegove stare mame, ki jo je ljubil. In ki se je ni mogel niti spominjati, ker jo je tako ljubil.
»Joj, stara mama, če bi še živela!«
Toda ne. Kdaj je že umrla! Ni hotel vedeti. Dnevi so mu zbežali, se spremenili v leta in leta v desetletja in desetletja v smrt. Prišel je trenutek, ko je bil starec starejši kot stara mama, ko je umrla. Toda še vedno se je je spominjal kot otrok. Oziroma, bolje povedano, ne spominjal: jo ves čas brisal iz spomina.
»Kako vam gre danes, mojster?« ga je vprašalo dekle iz kolumbijskega paviljona. »To noč pa vendar ste spali?«
»Ne, vendar ni pomembno. To sem izkoristil za premišljevanje o tem, kar moram povedati jutri.«
»Mojster, ne jutri, v petek. Vi govorite v petek.«
»Kje?«
»Tam, na trgu Kolumbija.«
In je pokazala proti krožišču, kamor je za nekaj časa vodila dolga ulica hišic.
»In zakaj so ga imenovali tako?«
»V čast povabljene države. Ker je na tem sejmu Kolumbija država gostja, se trg imenuje Kolumbija.«
»Torej bi se lahko na naslednjem sejmu imenoval trg Peru?«
»Tako je, mojster.«
»Ah, presneto, ta trg je še bolj spremenljiv kakor veter.«
Za prihodnost ni zagotovila: po nekom poimenujejo ulico, in ko bi si najmanj mislil, jo preimenujejo po kakem drugem mrtvecu. Mrtvi smo na milost in nemilost prepuščeni živim, njihovi dobri volji: če so na koga jezni, nas izbrišejo. Še več, niti jezni niso. Nekaj hujšega: pozaba. In pozaba je veter.

© Modrijan založba, d. o. o., 2018

Poglejte tudi

na vrh strani

Brezno »

Fernando Vallejo »

Zgodba se dogaja v kolumbijskem mestu Medellín, kamor se pripovedovalec po dolgem času vrne zaradi družine. Razlog za njegovo vrnitev je brat Darío, ki je zbolel za aidsom in potrebuje oskrbo. Medtem ko se bratovo zdravje vztrajno slabša, tudi zaradi zlorabe alkohola in marihuane, pripovedovalec obuja spomine na njuno najstniško življenje, polno zabav in homoseksualnih ljubezenskih odnosov. Pomembno vlogo v romanu ima tudi Smrt, ki se proti koncu vse pogosteje pojavlja, kar dodaja simbolno razsežnost pripovedi, ki je kruto iskrena in prežeta s kritiko nasilne družbe, kolumbijske politike in katolicizma.

več »

Vaša košarica


Vaša košarica je prazna.