E-novice

Knjiga

Ti si rekel

Connie Palmen»

prevod: Mateja Seliškar Kenda

naslovnica: Vesna Vidmar (slika Franz Marc)

format: 130 × 200

strani: 264

vezava: mehka, zavihi

izid: 19. 1. 2018

ISBN: 978-961-287-072-0

redna cena: 18,90 €

modra cena: 18,90 €

na zalogi

V romanu Ti si rekel angleški pesnik Ted Hughes pripoveduje o svojem življenju z ameriško pesnico in pisateljico Sylvio Plath. Njun težavni zakon sklene Sylvijin samomor, ona postane mučenica in svetnica, njega okrivijo za morilca in pošast, ki je izdal svojo nevesto; za Judo Iškarijota: »Ti si rekel,« mu reče Jezus na pashalni večerji, potem ko razkrije, da ga bo eden izmed učencev izdal.
Hughes je o Sylvijinem samomoru spregovoril šele leta 1998, tik pred smrtjo, ko je objavil Pisma za rojstni dan. V tisti čas je umeščen tudi roman Ti si rekel. Connie Palmen v dramatičnem in slogovno dovršenem liričnem monologu predstavi pesnikovo plat skupnega življenja s Sylvio Plath, silno in hkrati uničujočo ljubezen, ustvarjalno vez med njima, njune nevroze, zlovešče sanje in strahove. Hughesa upodobi natančno preiskujoč njegovo delo, njegovo poezijo, ljubezen do žene in nemoč, da bi ji pomagal. Tako mu položi v usta svojevrstno apologijo, izpoved, kakršne Hughes sam ni mogel nikoli napisati.

Izdajo je finančno podprla Javna agencija za knjigo RS.
Prevod je finančno podprl Nizozemski sklad za literaturo.

_______

NAGRADA LIBRIS 2016

Preberite odlomek

na vrh strani

Za večino ljudi obstajava samo v knjigah, moja nevesta in jaz. Zadnjih petintrideset let sem zgrožen le nemočno opazoval, kako je najini življenji pod sabo pokopal blaten plaz apokrifnih zgodb, lažnih pričevanj, obrekovanj, izmišljij, mitov, kako sta najini resnični, kompleksni osebnosti nadomestila klišejska lika, kako sta se skrčili v popreproščeni podobi, izrezani po meri občinstva, ki hlepi po senzacijah.
Ona je postala krhka svetnica, jaz okruten izdajalec.
Molčal sem.
Do danes.

V sebi je imela nekaj versko fanatičnega, neučakanega hrepenenja po višji obliki čistosti in tudi svetniške in nasilne pripravljenosti, da sebe – svoj stari, lažni jaz – daruje, ubije, da se bo lahko znova rodila, čista, svobodna in predvsem pristna.
V sedmih letih, ki sva jih preživela skupaj, je nisem nikoli z nikomer – niti z najinima otrokoma – videl takšne, kot je bila v resnici, kot sem jo poznal jaz, žensko, s katero sem živel, žensko, ki je bíla s kopiti in me kot razdražena kobila do krvi ugriznila v lice ob najinem prvem srečanju.
Nisva se objela, drug na drugega sva planila.
Prhajoč – od užitka, od sreče – sem iz njenih las potegnil rdeči trak, iz njenih ušesnih mečic povlekel srebrne uhane, najraje bi še njeno obleko raztrgal na kosce, jo slekel vsega tistega okrasja dostojnosti, uslužnosti in uglajenosti, neiskrenosti.
Bilo je neusmiljeno, bolelo je.
Bilo je resnično.
Drug drugega sva uplenila.
Še ne štiri mesece pozneje sem se z njo poročil.
Vedeti bi moral, da za žensko, ki grize, namesto da bi poljubljala, ni razlike med ljubiti nekoga in se z njim boriti. Zase bi moral vedeti, da sem s krajo traku in uhanov v resnici sunil samo njen lišp, ki sem ga shranil kot najimenitnejšo trofejo. Kdor ljubezensko razmerje začne na tak način, ve, da se v srčiki te ljubezni skrivata nasilje in uničenje. Dokler jima ne sledi smrt. Za enega od naju je bil to konec od samega začetka.
Preživel naj bi le eden, bodisi jaz bodisi ona.
V lakomni nasilnosti, ki se imenuje ljubezen, sem našel sebi enako družico. Ljubil sem jo, nikoli je nisem prenehal ljubiti.

Če je bil njen samomor brezno, kamor me je hotela zvabiti, da bi me požrla, vsrkala vase, da bi postala eno telo, ji je to tudi uspelo. Sem ženin, ki ga je smrt vzela za talca in bo na vekov veke zvezan s svojo nevesto v posmrtnem zakonu, tako neločljivo, kot je v času življenja hotela, da sem samo njen.
Njeno ime je moje ime.
Njena smrt je moja smrt.

© Modrijan založba, d. o. o., 2018