Knjiga

SMREKA BUKEV LIPA KRIŽ

Domačijska povest z motorno žago in srečnim koncem

Borut Golob»

naslovnica: Vesna Vidmar

format: 130 × 200

strani: 160

vezava: mehka, zavihi

izid: 2009

ISBN: 978-961-241-342-2

redna cena: 9,90 €

modra cena: 9,40 €

vaš prihranek: 0,50 €

na zalogi

Teden dni je dovolj časa. Daljše opisovanje slovenske patološkosti je prenevarno. Domačijska povest z motorno žago zagotovo ne nadaljuje tradicije slovenskega samomorilskega pripovedništva. SMREKA BUKEV LIPA KRIŽ je groteska, v kateri se avtor izdatno zajebava, vendar to počne smrtno resno. Krištof poskuša v enem tednu z motorno žago urediti svet. Dr. Trobevšek bi rad nadomestil pomanjkanje življenjskih vtisov. Lidija pragmatično ureja svoje enostavne in prijetne potrebe. Duhovi v krošnjah dreves ostajajo neobčutljivi za posvetne zdrahe. Liki, ki se v povesti sprehodijo od ponedeljka do nedelje, doživijo vse ali nič, občudujejo lepoto, zaničujejo pregrešnost in ne vedo natančno, kaj je lepo in kaj pregrešno. Domačim živalim in divjim zverem je medtem vse jasno. Vsem, ki se zavedate, kje živimo, ali pa bi si to želeli: tu je strupena komedija – podalpska komedija s slogom. In prvenec, kakršnega smo čakali.

Zapisali so ...

na vrh strani

Partitura za šnops in štilerco

Prvenec, dovolj izrazit in prepoznaven, brez dvoma. Tak, da bo zagotovo plasiral avtorja, če se ne bo ta splašil, pa ne zgleda, da bi se. Zgodba o tistih čisto blizu nas. Ki ga ob tesnobah, in te so bolj ko ne permanentne, že za kaj ali pa kar tako, malo nalijejo, za ta primer imajo (bivši in bodoči) čebelnjak in posebno skrivališče v terencu, seveda prevelikem, dodatno opremljenem, z žarometi, hupo; tudi mi iz mest poznamo to kmečko navezanost na traktorje in podobne delovne stroje. V njem nepogrešljivo motorko, štilerco, jasno, vse drugo je zajebancija in šminkeraj. Kadar takšni možaki še radi pogledajo kakšen film s predvidljivim koncem, na katerem so skoraj vsi slej ko prej čudno umirjeni v lastnih sokovih, razpoložljivi in raztelešeni, se nam že zdi, da prepoznamo žanr. Tudi kompozicija tega prvenca je malo stevenkingovska, če se spomnimo recimo Cujota; tam se nekaj orjaškega in nadvse prijaznega po ugrizu stekle živali spremeni v zverino, Kralj srhljivke pa preplete cel kup oseb in epizod, ki se potem proti koncu združijo in zlijejo. Enako Golob, s to razliko, da se veliko bolj zajebava, atmosfero, ki je rahlo bizarna, sicer skoraj garaško gradi, malo se pri tem ponorčuje iz hribovcev in sploh ruralcev, vendar se zgodba razplete kot komedija. Čeprav smo najprej kar najbolj sumničavi do podnaslova in v njem napovedanega srečnega konca, čeprav smo prepričani, da nas bo nategnil, nas vrže na finto drugje, namreč s tem, da misli iskreno. V domačijski kratkozgodbarski tradiciji, recimo pri Marjanu Pušavcu in še kje, že imamo poblaznele kmetavze, ki svojo navzeo, tesnobo razrešujejo na turistih in sploh vseh mestnih, vendar je Golobov prijem svež in izviren. Samo zgodbo o tem, kako se po pogrebu pomešajo lokalni veseljaki po nekajdnevnem trdem garanju na oštarijskem terenu, veverica opazovalka in par lokalnih drevesnih duhov, nespretni in malo scagani mestni ljubimci in vaška srenja kar tako, namreč izrablja za - no ja, recimo aforistiko. Njegovo nadrobljeno pisanje, ki dovolj spretno variira in ponavlja nekatere aksiome, da postanejo skozi repeticijo duhoviti, namreč ni pripoved, nikoli se res ne razmahne v užitek ob pripovedovanju. To je škrto nizanje nekakšnih izluščenih in izsekanih življenjskih resnic, zabitih kot kajle v zažagano deblo, lapidarij okruškov neke večje celote, seveda kontra uveljavljenim in zapovedanim prepričanjem. Pri tem je Golob pogosto sarkastičen, cioranovsko zakisan, vendar je učinek predvsem humoren, dovolj neprizanesljiv do vsega počez in do sfiženih posameznosti in prevladujoče domačijske klime še prav posebej.

Matej Bogataj, Mladina, 5, 2010

Preberite odlomek

na vrh strani

Krištofova kuzla se je začela goniti.
Psica je bila mešanka med nečim in nečim in je dajala tudi tak videz.
V kuhinji je zbrala večji kup cunj in oglodanih kosti ter se prijetno ugnezdila. Zbirala je moči za trenutek, ko bo nekdo pozabil zapreti vrata in bo pobegnila v vas, kjer bo razstavila svojo trobljo na ogled garjavim vaškim cuckom.
Cucki so pričakovali njen prihod in pobegnili gospodarjem.
Zgodba se je ponavljala na pol leta. Krištof je besnel zaradi avditorija pohotnih cuckov pred svojo hišo.
Lastniki cuckov so besneli zaradi Krištofove kuzle, ki jim je zavajala hišne čuvaje.
Cucki so bili slabi hišni čuvaji. Poznali so vse vaščane, zato niso lajali na nikogar.
Včasih, ko je semkaj zašel medved iz Notranjskega konca, so se cucki zdrznili.
Tega vaščana niso poznali.
Ustrašili so se in zbežali v svoje koče. Lajal ni nobeden.
Medved se je ustrašil še huje kot cucki.
Zbežal je nazaj v svoje kraje, kjer so se slastne ovce noč in dan pasle brez zaščite nadležnih cuckov. Lastniki so jih nalašč puščali na milost in nemilost medvedu, ker jim je država za vsako raztrgano ovco plačala višjo odškodnino od nabavne cene ovce.
Lastniki ovac so hitro dojeli lepoto vrtoglavih kapitalskih donosov.
Ovce o ekonomiji niso imele pojma.
Vdano so plačevale krvni davek.
Taka je zgodovina. Krvava.
Krištofovo kuzlo je tiščalo pod repom skoraj dva tedna.
Cucki so v tem času v stalni pripravljenosti ždeli v okolici hiše. Zamaknjeni v pričakovanju izpolnitve naslade so pogosto pozabili jesti in piti. Nekaj jih je zato pocrkalo.
Preživeli so v erotičnem deliriju natepavali drug drugega.
Živali premorejo izredno razvit demokratičen odnos do različnih spolnih praks.
Krištofa je pogled na pare buzerirajočih se cuckov okrog njegove hiše spravljal ob živce.
Sklenil je odstraniti problem.
Nedaleč od hiše je sameval opuščen senik, ki je bil v spodnjem delu zidan.
Zidani del senika je bil nekoč svinjak za nekaj prašičev.
Temen, inkvizitorski svinjak z eno samo loputo in koritom za hrano.
Krištof je pobasal kuzlo, njene cunje in igrače, ter jo zabrisal v svinjak.
Svinjak so obkrožili cucki in načrtovali vlom.
Nikoli jim ni uspelo.
Preostali so eden drugemu in si eden drugega tudi vzeli.
Kuzla je zaprta tulila v svinjaku.
Izgorevala je v hrepenenju.
Krištof je želel odpraviti muke kuzli, cuckom in predvsem sebi ter psico sterilizirati.
Zaročenka je ob tej ideji ponorela.
Pojasnila mu je pomen in namen Stvarnika, ki je njej in kuzli namenil posebno svečano vlogo telesa.
Njeno telo, torej kuzlino, je enako kot njeno telo, zaročenkino, sestavljeno iz komponent, ki omogočajo čudeže.
Zaročenka je pojasnila, da je kuzlina troblja v eksistenčnem smislu bistveni del božjega načrta.
Božji načrt je pomembnejši od Krištofovega in zato nedotakljiv.
Kuzla ima pravico uživati božjo milost.
Zaročenkina izobrazba v rani mladosti je bila zares nesporna.
Krištof je razumel le to, da sta si zaročenka in kuzla v marsičem podobni.
Krištof je obenem pomislil, da se zaročenka zaveda svoje moči, skrite med nogami. Ta misel ga je prestrašila, saj je lahko pomenila le to, da je njegov strah pred zaročenko pravzaprav del božjega načrta.
Zaklenil je kuzlo vsakega pol leta v svinjak in jo pustil tuliti.
Pred odhodom k direktorjevemu vikendu je kuzli nesel nekaj hrane in vodo.
Odprl je loputo svinjaka in ji postregel.
Psica je izčrpana od vznemirjenosti ležala na boku in drgetala.
Krištof je videl, da je tudi Stvarnik včasih svinja.
Zaloputnil je svinjak.
Cucki so utrujeno polegali v bližini.
Krištof je sklenil, da danes ne bo več razmišljal o božjih namenih.
Vrnil se je v hišo.
Tu je zagledal nepričakovan prizor, ki je lepo ilustriral misel, da človek s težavo obrača nekaj, kar mu navsezadnje bog obrne na glavo.
Namesto zajtrka je pri mizi zagledal zaročenko, ki je na vse strani neba poskušala razvleči testo za štruklje.
Nagibala se je naprej in nazaj čez mizo in stokala zaradi težavnega opravila.
Oblečena je bila v kratko spalno srajco.
Do prvega uradnega izhoda iz hiše je rada pohajkovala naokrog v kratki spalni srajci.
Med vlečenjem testa je dolžine spalne srajce zmanjkovalo na pravem mestu.
Krištof je ob pogledu na zaročenko nekje v svoji notranjosti nenadoma začutil veliko krvi.
Zaročenka je med napetim gibom naprej pogledala nazaj in opazila prekrvavljenega bodočega soproga.
Zadržala je napet gib.
Spalna srajca se je ustavila na hrbtu.
Krištofu je preostal svoboden in neoviran pogled na samo bistvo božjega načrta.
Zaročenka se je skrivnostno nasmehnila.
Mater vola! je kriknil Krištof.
Zavese so bile zagrnjene.
Zaročenke vedo, čemu služijo zavese.
Krištof se je pogreznil v tesnobo, zaročenka pa v testo za štruklje.
Zaročenke z nesporno izobrazbo so se v mladosti naučile marsikaj.
Krištof se je upravičeno bal tesnobe, ki jo je začutil vsakič nekje globoko med njenimi nogami.
Zaročenke niso naivne.
Čez nekaj minut je bilo testo za štruklje povsem deformirano, zaročenka prijetno raztreščena, Krištof pa uničen in nemočen.
Zaročenka se je ponovno skrivnostno nasmehnila in potegnila spalno srajco nazaj do stegen. Obrisala si je nekaj potnih kapelj z obraza, zbrala testo za štruklje na kup in ga vrgla v smeti.
Pokimala je Krištofu in se odšla v kopalnico uredit za prvi uradni izhod iz hiše.
Njena hoja do kopalnice je izdajala karakter sproščene mlade ženske, ki že navsezgodaj ve, kaj hoče.
Zaročenke niso naivne, ker razumejo božje namene.
Krištof je sedel na stolu in poskušal nadomestiti manjkajoči del sebe.
V glavi je čutil mravljince in skušal izostriti sliko pred očmi, ki je bila nekoliko zamegljena.
Zbral je moči in vstal.
Prijazno je pozdravil zaročenko in ji sporočil, da odhaja na delo.
Iz kopalnice je zaslišal gruljenje.
Hitro je zbežal iz hiše.
Že na dvorišču je v avtu poiskal skrivno steklenico in močno nagnil vsebino, česar zaročenka res ni smela vedeti in tudi ni vedela, ker je grulila v kopalnici.
Žganje mu je povrnilo manjkajoči sad njegovega telesa. Glava je nehala šumeti, vid se je izostril.
Krištof je bil prepričan, da ga pred zaročenkinimi uroki lahko reši le še čebelnjak.

© Modrijan založba, d. o. o., 2009

Multimedija

na vrh strani

Poglejte tudi

na vrh strani

Raclette »

Borut Golob »

Po knjigi SMREKA BUKEV LIPA KRIŽ Borut Golob ponovno zadaja udarec, vreden slovesa, ki si ga je pridobil s prvencem: v slogu je moč, bi lahko rekli, še posebej, če te pripravi do krohota. Pri čemer gre vseskozi za smrtno resne reči.
Glavni junak, notorični brezposelnež, mrtvohladno secira – še preden obglavi! – prav vse, kar se znajde na njegovi poti: svojo drago, ki je, nezanemarljivo, humanitarna delavka; njenega sodelavca in njene starše; najboljšega družinskega prijatelja, ki je tudi intimni prijatelj, a le z drugo polovico družine (glavni junak je notorični brezposelnež, a nikakor notorični peder); diplomatsko plodne Habsburžane; bivšega sošolca, nekdanjega arestanta in zdaj uspešnega biokmeta; zavod za nezaposlovanje, new age, dnevno politiko, celo knjigo, ki ima, sumljivo, nekaj s smrekami in lesom nasploh, pa še kaj.

več »