Knjiga

Pride mačka na obisk

Takaši Hirajde»

prevod: Iztok Ilc

naslovnica: Vesna Vidmar (ilustracija Maja Šubic)

ilustracije: Maja Šubic

format: 130 × 200

strani: 120

vezava: mehka, zavihi

izid: 21. 9. 2016

ISBN: 978-961-241-974-5

redna cena: 10,90 €

modra cena: 10,35 €

vaš prihranek: 0,55 €

na zalogi

Pride mačka na obisk je prvoosebna pripoved moškega sredi tridesetih, ki z ženo – njunih imen nam avtor ne razkrije – živi v najeti hiški z vrtom na posestvu starejšega premožnejšega para v mirnem koncu Tokia. V predvidljivi vsakdan mladih zakoncev brez otrok in domačih živali (»Otroci in domači ljubljenčki niso dovoljeni.«), ki se skromno preživljata z urednikovanjem in branjem pozno v noč, nekega dne vstopi sosedova mačka Pikica. Njeno sprva plaho obiskovanje postane sčasoma smisel njunega življenja – očarana nad njeno ljubkostjo, živahno, a nestanovitno naravo in vseskozi skrivnostnim prihajanjem in odhajanjem začneta zanjo skrbeti.
V tok zgodbe, ki ga poganja skrivnostna obiskovalka, se vpletajo še v pretanjeni maniri odličnega opazovalca izpisane podobe hiške in vrta, sosedov in najemodajalcev pa tudi življenja na Japonskem v obdobju nepremičninskega balona v drugi polovici 80. let ter neogibnega zloma, ki je državo pahnil v globoko recesijo.

Izdajo je finančno podprla Javna agencija za knjigo RS.

Preberite odlomek

na vrh strani

Neka fotografinja je dejala, da imajo mačjeljubci svojo domačo mačko za najlepšo od vseh. Povedala mi je tudi, da so mačjeljubci za druge mačke slepi. Rekla je še, da je tudi sama velika mačjeljubka, toda odkar se zaveda svojih predsodkov, fotografira samo še zanemarjene poulične mačke, ki jih nihče ne mara.
Pikica se je rada igrala z žogico. Postopoma je začela sama od sebe zahajati k nama in tistega, ki je bil doma, vabiti k igri. Naredila je kratek korak v sobo, se pozorno zastrmela v soigralca, se nalašč nenadoma obrnila in ga povabila na mali vrt. To nemo vabljenje je ponovila dvakrat ali trikrat, dokler se ni kdo odzval. Po navadi je žena izpustila iz rok, kar je takrat počela, in si z veseljem nataknila sandale.
Pikica se je navadila, da je po razposajeni igri stopila v hišo in se spočila. Ko se je zvila v obliko kapljice in zdrsnila v sen, naju je zagrnila globoka radost, kakor da bi hiša sama sanjala ta prizor.
Potem ko sva, ne da bi stanodajalka videla, Pikici dopustila, da je po mili volji prihajala v hišo, sem sčasoma dojel dušo mačjeljubca. Tudi če sem videl kako mačko na televiziji ali koledarju, se mi je zdelo, da je Pikica lepša od vseh.
Toda čeprav sva si začela domišljati, kako čudovita je, vseeno ni bila najina domača mačka.
»Cincin,« je bilo slišati njen zvonček, še preden se je pokazala. Zato sva jo namesto Pikica včasih klicala tudi Cincin. Kadar sva si, ne da bi vedela, zakaj, zaželela njenega obiska, nama je to ime kar ušlo z jezika.
»Cincin pa danes ne bo, ne.«
Sredi ženinih besed se je zaslišalo cingljanje. »Je že tu!« je še dodala, ko je bila Pikica nekje pri drugem ovinku Poti bliska. Prišla je s sosednjega vhoda in najbrž smuknila skozi raztrganino v mrežasti ograji, ki je zamejevala posestvo. Potem je stekla vzdolž hiše, zavila okoli pokrite verande, skočila na zunanjo klop, položila prednji tački na okenski okvir v višini kolen, iztegnila vrat in pokukala noter.
Prišla je zima. Pikica je počasi počasi, kakor potoček, ki mezi po tleh s tako nezaznavnim naklonom, da jih najprej napoji in šele potem odteče, skozi odškrnjeno okno vstopila v najino življenje. Ampak hkrati se je v ta potoček stekalo še nekaj, in temu bi lahko rekli usoda.

© Modrijan založba, d. o. o., 2016